23. 9. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložila družba LUCIJA TRGOVINA, d. o. o., Ajdovščina, in Igor Petrič, Vipava, ki ju zastopa odvetnica Anka Kozamernik, Odvetniška pisarna Csipö in Kozamernik, o. p., d. n. o., Kranj, na seji 23. septembra 2008

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 114/2003 z dne 6. 12. 2006 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Davčni urad Nova Gorica je v postopku pregleda zakonitosti in pravilnosti obračunavanja davčnih obveznosti za leto 1999 družbi LUCIJA TRGOVINA, d. o. o. (v nadaljevanju prva pritožnica) naložil plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varstvo skupaj z zamudnimi obrestmi. Naknadna odmera davkov med drugim temelji na ugotovitvi, da računov, ki ju je pritožnica prejela od tujih pravnih oseb za raziskave tujih trgov, ni mogoče šteti za verodostojni listini v smislu Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS). Zato odhodkov, ki jih izpričujeta, ni mogoče šteti za davčno potrebne odhodke v smislu 11. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. – v nadaljevanju ZDDPO). Podlaga naknadnemu obračunu davkov iz osebnih prejemkov in obveznih prispevkov za socialno varnost je tudi ugotovitev, da je bilo izplačilo po pogodbi o agenciji in zastopstvu med pritožnico in tujo pravno osebo v nasprotju z veljavnimi predpisi izvedeno na nerezidenčni račun fizične osebe. Zato je davčni organ ta izplačila štel za izplačila osebnih prejemkov po tretji alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 in nasl. – v nadaljevanju ZDoh) doseženih na podlagi pogodbe o delu. Upravni (davčni) organ druge stopnje je zavrnil pritožbo prve pritožnice zoper odločbo Davčnega urada Nova Gorica. Upravno sodišče je s sodbo kot neutemeljeno zavrnilo njeno tožbo ter potrdilo pravilnost odločitve upravnega organa druge stopnje. Vrhovno sodišče pa je v izpodbijani sodbi pritrdilo tako stališču obeh upravnih organov kakor tudi Upravnega sodišča, ter potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na naknadni obračun davkov in prispevkov. V delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti, pa je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/04 in OdlUS XIII, 58) odločbo drugostopenjskega davčnega organa odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo v ponovni postopek.

Pritožnika se z navedenimi ugotovitvami in stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev, ne strinjata in zatrjujeta kršitev 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave ter določb Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/04, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Nasprotujeta stališču Vrhovnega sodišča, da odločba Ustavnega sodišča št. U-I-251/00 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02 in OdlUS XI, 86) na odločitev v konkretni zadevi ne vpliva, ker glede na določbo 11. člena ZDDPO za nepriznanje odhodkov kot davčno potrebnih stroškov zadostuje že ugotovitev, da so ti knjiženi na podlagi listin, ki niso verodostojne v smislu SRS 21. Takšno stališče naj bi bilo očitno napačno in kot tako v nasprotju s pravico iz 14. in 22. člena Ustave. Menita, da odsotnost presoje, ali izločeni odhodki predstavljajo neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti v smislu prvega odstavka 12. člena ZDDPO, pomeni opustitev meritornega odločanja, s čimer naj bi bila kršena tudi pravica iz 23. člena Ustave. Posledično naj bi izpodbijana sodba v bistvenih delih ostala neobrazložena, sodišče pa naj bi tudi spregledalo ponujene dokaze, s čimer naj bi bili kršeni tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in 6. člen EKČP. Ne strinjata se tudi z davčno obravnavo izplačil po pogodbi o agenciji in zastopstvu med pritožnico in tujo pravno osebo, ki so bila izvršena na nerezidenčni račun fizične osebe. Navajata, da so vsi organi odločanja v tem postopku prezrli dejstvo, da je bil pogodbeni partner tuja pravna oseba, ki pri svojem poslovanju ni podvržena slovenskim predpisom. Po mnenju pritožnikov je kršitev pravice iz 22. člena Ustave podana tudi zato, ker Upravno sodišče tožeči stranki ni vročilo odgovora na tožbo in je odločilo brez glavne obravnave. Izpodbijana odločitev naj bi posegla tudi v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Zatrjujeta tudi kršitev pravice iz 23. člena Ustave in prvega odstavka 1. člena Prvega protokola k EKČP, ker naj v obravnavanem primeru ne bi bilo zagotovljeno odločanje in sojenje v razumnem roku.

B. – I.

Nestrinjanje pritožnikov z izpodbijano odločitvijo, po kateri glede na 11. člen ZDDPO za nepriznanje stroškov kot davčno potrebnih odhodkov zadostuje že ugotovitev, da so ti knjiženi na podlagi listin, ki niso verodostojne v smislu SRS 21, zato nadaljnja presoja upravičenosti teh odhodkov v smislu prvega odstavka 12. člena ZDDPO (glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-251/00) ni potrebna, po svoji vsebini pomeni zgolj očitek zmotne uporabe materialnega prava. Tovrsten očitek po svoji vsebini predstavlja tudi navedba, da bi moralo sodišče pri presoji izplačil po pogodbi o agenciji in zastopstvu med prvo pritožnico in tujo pravno osebo, ki so bila izvršena na nerezidenčni račun fizične osebe in so bila zato davčno obravnavana kot izplačila osebnih prejemkov iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZDoh, upoštevati okoliščino, da je kot pogodbeni partner nastopala tuja pravna oseba, za katero domači predpisi ne veljajo. Ti očitki pa sami po sebi ne morejo utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) sicer lahko pomeni sprejem očitno napačne odločitve, ki je brez razumne pravne obrazložitve in jo je kot takšno mogoče označiti za samovoljno. V tej smeri je mogoče razumeti očitke pritožnikov glede odločitve o nepriznanju stroškov zgolj iz razloga, da ti niso izkazani z verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Vendar pa takšne kršitve izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je svojo odločitev oprlo na pravne argumente in razumno obrazložilo, zakaj za nepriznanje odhodkov kot davčno potrebnih stroškov, glede na določbo 11. člena ZDDPO, zadostuje že ugotovitev, da so ti knjiženi na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča pa tudi ne zadošča za sklep o kršitvi pravic iz 23., 25. in 33. člena Ustave ter 6. člena EKČP.

4.Prav tako bi lahko očitek o neizvedbi glavne obravnave pomenil kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je ta očitek neutemeljen. Vrhovno sodišče je pojasnilo, zakaj odločanje o tožbi prve pritožnice na nejavni seji ne predstavlja kršitve določb postopka v upravnem sporu. Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v predhodnem upravnem (davčnem) postopku pravilno in popolno ugotovljeno, izvedba glavne obravnave s strani tožeče stranke pa tudi ni bila zahtevana. Pritožnika ugotovitvi Vrhovnega sodišča, da glavna obravnava ni bila predlagana, niti ne oporekata. Ustavno sodišče je glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu že sprejelo stališče, da iz 22. člena Ustave ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave (glej odločbo št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004, Uradni list RS, št. 139/04). Zato Upravno sodišče s tem, da ni izvedlo glavne obravnave, ki je pritožnika niti nista zahtevala, ni kršilo pravice iz 22. člena Ustave.

5.Z vidika varstva pravic iz 22. in 25. člena Ustave bi bil lahko pomemben tudi očitek prve pritožnice, da ji v postopku pred Upravnim sodiščem ni bil vročen odgovor na tožbo nasprotne stranke in da Vrhovno sodišče na to pritožbeno navedbo ni prepričljivo odgovorilo. Vendar iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da se je Vrhovno sodišče do te pritožbene navedbe opredelilo in razumno ter s pravnimi argumenti pojasnilo, zakaj pritožnica kljub navedeni kršitvi pravil postopka ni bila prizadeta v svojih pravicah. Zato očitek prve pritožnice o kršitvi pravice iz 22. člena in 25. člena Ustave ni utemeljen.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

B. – II.

7.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zavrgel, ker ne gre za posamičen akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovi pravici, obveznosti ali o pravni koristi (2. točka izreka).

C.

8.Senat je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter člana mag. Marta Klampfer in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik senata