Jedro

Določba 84. člena ZTPDR neizbranemu kandidatu (enako ne glede na to, ali je pri delodajalcu že zaposlen ali ne) v omejenem obsegu zagotavlja sodno varstvo: v vsakem primeru in ne samo takrat, ko je nekdo izbran.

Izrek

Reviziji zoper sklep se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se v tem delu razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija zoper sodbo se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikove denarne zahtevke (za povrnitev stroškov za službene poti in za plačilo opravljenih nadur), s sklepom pa zavrglo tožbo z zahtevki za razveljavitev odločitve tožene stranke (o neizbiri kandidatov za prosto delovno mesto), sprejem na razpisano delovno mesto in plačilo razlike v plači. Zavrženje je utemeljilo s tem, da prvi odstavek 84. člena ZTPDR možnost ugovora in sodnega varstva daje le osebi, ki meni, da je bil po objavi oziroma razpisu izbran kandidat, ki ne izpolnjuje objavljenih pogojev, ali da je bil kako drugače kršen postopek za izbiro prijavljenih kandidatov. V primeru, ko ni izbran nihče od prijavljenih kandidatov, neizbrani kandidat sploh nima pravice do sodnega varstva.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika zoper sklep in potrdilo prvostopni sklep. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Prvostopno sodbo pa je v delu glede povračila stroškov razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje. V delu glede plačila nadur pa je sodišče druge stopnje potrdilo prvostopno sodbo o zavrnitvi plačila zneska 717.261,13 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, sklep pa v celoti in uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - ker mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in ker sodba nima razlogov, zaradi česar se ne more preizkusiti. Navaja, da ima delavec po določbi drugega odstavka 81. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor, in se izjaviti o dejstvih, ki so pomembna za odločanje. Ta določba se v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZTPDR uporablja tudi pri obravnavanju ugovora osebe v postopku izbire prijavljenih kandidatov. Tožnik na sejo ni bil vabljen, kar po sodni praksi predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Z drugačnim stališčem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba nima odgovora na pritožbene navedbe o tem, da je bila na razpisano delovno mesto dejansko sprejeta druga delavka in o dokazih, ki jih je tožnik v zvezi s tem predložil. Zato v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija zoper sodbo ni dopustna, revizija zoper sklep pa je dopustna in utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana dne 18. 4. 2000, torej v času, ko je že veljal ZPP, ki je začel veljati dne 14. julija 1999. Zaradi tega je za dopustnost revizije treba upoštevati določbi prvega odstavka 498. člena in drugega odstavka 367. člena ZPP. Če sta bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 498. člena ZPP). Ta določba pomeni, da se v primerih, ko je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v času veljavnosti ZPP, torej po 14. juliju 1999, uporabljajo določbe ZPP. Ta v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT.

Vrednost izpodbijane pravnomočne sodbe tako ne presega z zakonom določenega zneska, zato za vsebinsko obravnavo revizije zoper sodbo ni izpolnjen zahtevan pogoj in je revizijsko sodišče revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.

Po določbi 384. člena ZPP se revizija lahko vloži tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 339. člena ZPP je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Čeprav tožnik izrecno uveljavlja to kršitev, z ničemer ne utemeljuje, da mu ni bila dana možnost obravnavanja v sodnem postopku. V obrazložitvi revizije navaja le domnevne kršitve v postopku pri toženi stranki, kar pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Tožnik zatrjuje, da ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti in pri tem navaja razloge, ki so pomembni za meritorno odločitev. Toda sodišče je tožbo zavrglo in izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih za tako odločitev. Glede na tako odločitev pa se sodišču ni bilo treba spuščati v presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato zatrjevane formalne pomanjkljivosti sodbe niso podane.

V zvezi z odločitvijo o (ne)izbiri tožnika na prosto delovno mesto, pa je najprej poudariti naslednje: Iz navedb tožnika in listin v spisu izhaja, da je tožena stranka večkrat razpisala isto delovno mesto, da se je tožnik na vse razpise prijavil, vendar nikoli ni bil izbran. Zoper vsakokratni sklep o neizbiri se je pritožil in vložil tudi tožbe tako, da je pred sodiščem teklo več identičnih sporov. V obravnavani zadevi gre za neizbiro na prosto delovno mesto, razpisano 29. 4. 1998. Isto delovno mesto je bilo nato ponovno - kot prosto - razpisano še 20. 10. 1998 in 4. 12. 1998. O zadnjem razpisu je revizijsko sodišče že odločilo s sklepom opr. št. VIII Ips 175/2002 z dne 8. 4. 2003. Bistvena razlika med zadevo VIII Ips 175/2002 in obravnavano zadevo je v tem, da je v prvi sodišče meritorno odločilo in zavrnilo zahtevek tožnika, izhajajoč iz stališča, da ima neizbrani kandidat pravico do sodnega varstva tudi v primeru, ko ni izbran nihče. Pravilnost takega stališča je revizijsko sodišče potrdilo z utemeljitvijo v navedenem sklepu, ki je ne ponavlja. V obravnavani zadevi pa sta nižji sodišči tožbo zavrgli na podlagi zmotnega stališča, da tožnik v takem primeru sodnega varstva sploh nima.

Res je sicer, da tožnik v sodnem postopku ne more uspeti s svojim zahtevkom, da ga tožena stranka izbere na razpisano prosto delovno mesto. Tak zahtevek je neutemeljen in bi ga bilo treba zavrniti. Tudi po presoji Ustavnega sodišča določba 49. člena Ustave zagotavlja le dostopnost vsakega delovnega mesta vsakomur pod enakimi pogoji, ne pa tudi vnaprejšnje pravice, da bo na razpisano delovno mesto izbran, daje pa mu pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo prostega delovnega mesta (tako na primer sklepi Ustavnega sodišča v zadevah Up-1/98, Up-23/98 in Up-36/00, objavljeni v računalniški bazi Ustavnega sodišča). Določba 84. člena ZTPDR pa neizbranemu kandidatu (enako ne glede na to, ali je pri delodajalcu že zaposlen ali ne) v omejenem obsegu zagotavlja sodno varstvo: v vsakem primeru in ne samo takrat, ko je nekdo izbran. Lahko gre tudi za primere, ko delodajalec "izbere" nekoga, ki se na razpis sploh ni prijavil (kar smiselno zatrjuje tožnik), ali ko je nekdo zaradi kršitev postopka razpisa nepravilno oziroma nezakonito izločen (ker na primer ne izpolnjuje razpisnih pogojev, čeprav jih dejansko izpolnjuje). Določbo 84. člena ZTPDR (sprejetega leta 1998) je treba razlagati v skladu z določbo tretjega odstavka 49. člena (v letu 1991 sprejete) Ustave, ki zagotavlja vsakomur dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji. Sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve pa prav tako zagotavlja že Ustava (četrti odstavek 15. člena).

V določbah 84. člena ZTPDR je urejeno dvoje: obseg presoje oziroma razloge, iz katerih se (ne)izbira lahko izpodbija, in postopek obravnavanja in odločanja o ugovoru oziroma tožbi. V drugem odstavku 84. člena so med postopkovnimi določbami izrecno navedene tudi določbe 80. člena, kar pomeni, da je tudi v teh primerih predhodno varstvo pravic pri delodajalcu, procesna predpostavka za sodno varstvo. Kandidat za razpisano delovno mesto je glede postopka varstva pravic in sodnega varstva v enakem položaju, kot delavec.

Ker sta sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava odklonili tožniku pravico do sodnega varstva, je revizijsko sodišče sklepa obeh sodišč razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče mora za presojo pravilnosti in zakonitosti razpisnega postopka ugotoviti in presoditi vsa odločilna dejstva, saj gre tudi za varstvo ene od ustavnih pravic. Ugotoviti mora, ali ni šlo za poskus izigravanja predpisov s tem, da se na razpis ne izbere nihče od prijavljenih kandidatov, zaposli pa se na razpisanem delovnem mestu nekoga, ki se na razpis sploh ni prijavil. V takem primeru namreč ni mogoče govoriti o enakih pogojih za zaposlitev na prostem delovnem mestu za vse kandidate. V novem postopku bo moralo sodišče izvesti vse oziroma potrebne dokaze v zvezi z odločilnim dejstvom za presojo zakonitosti izbirnega postopka: ali je bil na razpisano delovno mesto res izbran nekdo, ki se na razpis ni prijavil, in ali je bil morda res kršen postopek za izbiro, zaradi česar tožniku ni bila zagotovljena možnost do enakega obravnavanja v postopku izbire. Šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka v tej smeri, bo lahko o tožbenem zahtevku meritorno odločilo.