Jedro

Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti namreč poleg pogojev na strani vdove (53. člen ZPIZ-2) izpolnjeni tudi pogoji na strani umrlega (52. člen ZPIZ-2), teh pa tožničin mož v konkretnem primeru ne izpolnjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 1. 2017, odločbe št. ... z dne 8. 12. 2016 ter za dovolitev obnove postopka zaradi priznanja pravice do vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu A.A., rojenim 15. 3. 1937, umrlim 12. 2. 2014. Štelo je, da ni podan razlog iz 1. točke 260. člena ZUP v skladu s katero se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali če se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Huda bolezen tožnice in to, da nikoli ni bila v delovnem razmerju, da jo je celo življenje vzdrževal njen pokojni mož, v predmetni zadevi nista takšna razloga za obnovo postopka ob ugotovitvi, da je bila pravica do vdovske pokojnine tožnici zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogojev na strani umrlega zavarovanca.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Navaja, da je zelo zbolela, da se ne more preživljati s svojim delom, kar lahko dokaže z zdravniškimi izvidi, nikoli ni bila v delovnem razmerju in jo je pokojni mož vedno preživljal, stara 75 let ter je bila v času smrti moža njegova zakonita soproga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 9. 1. 2017, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper sklep z dne 8. 12. 2016, s katerim je bil zavržen pritožničin predlog za obnovo postopka in priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu A.A., ker obnovitveni razlogi, navedeni v 260. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) niso podani, o zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine pa je že bilo odločeno s pravnomočno odločbo.

6. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je imel pokojni zavarovanec A.A. v Republiki Sloveniji v obdobju od 8. 6. 1978 do 31. 12. 1981 in od 1. 1. 1983 do 10. 6. 1992 14 let in 3 dni zavarovalne dobe. V času od 22. 10. 1977 do 17. 11. 1977 je imel priznanih 26 dni bosansko-hercegovske zavarovalne dobe. Zavarovanec A.A. je umrl 12. 2. 2014. Z odločbo št. ... z dne 8. 5. 2014 je bila dokončno zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ker na strani umrlega zavarovanca niso bili izpolnjeni pogoji. S strani Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bil s sodbo opr. št. XII Ps 1169/2014 z dne 14. 9. 2015 zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice, da se citirana dokončna odločba odpravi ter da ima pravico do vdovske pokojnine. Odločitev je postala pravnomočna dne 15. 10. 2015. Tožnica je 10. 11. 2016 vložila predlog za obnovo postopka za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Toženka je s sklepom z dne 8. 12. 2016 njen predlog za obnovo postopka zavrgla, saj ni bil utemeljen.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno prisodilo, da niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka in je v posledici tega bilo ravnanje tožene stranke, ko je zavrgla predlog za obnovo postopka, pravilno.

8. Iz citiranih dokumentov je razvidno, da pokojni A.A. ni bil uživalec starostne pokojnine, saj mu takšna pravica ni bila priznana. Z odločbo tožene stranke z dne 24. 8. 2012 je bil uvrščen v I. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni, z dnem 17. 2. 2011, vendar je bilo odločeno, da nima pravice do invalidske pokojnine, kar je bilo potrjeno tudi s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 265/2013 z dne 12. 9. 2013. Tožničin mož do dne 12. 1. 2014 ni izpolnil zakonskih pogojev za priznanje pravice do starostne, predčasne ali invalidske pokojnine, saj bi moral dopolniti vsaj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek 27. člena ZPIZ-2 oziroma 36. člen ZPIZ-1), takšen pogoj pa ni izpolnjen, saj je v Republiki Sloveniji in v Bosni in Hercegovini skupaj dosegel 14 let in 29 dni pokojninske dobe. Glede na doseženo pokojninsko dobo umrli tudi ni izpolnil pogojev za priznanje predčasne pokojnine, za katero se zahteva 40 let pokojninske dobe (29. člen ZPIZ-2). Ravno tako niso izpolnjeni pogoji, ki jih za pridobitev invalidske pokojnine določa 42. člen ZPIZ-2, saj bi moral dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti oziroma do nastopa smrti. Tožničin mož, rojen 15. 3. 1937 je umrl dne 12. 2. 2014, star 76 let 9 mesecev in 28 dni, tretjina obdobja, šteto od dvajsetega leta do nastopa smrti znaša več kot 18 let, česar pa s pokojninsko dobo 14 let in 29 ni dosegel. Na strani umrlega moža torej niso bili izpolnjeni pogoji za to, da bi tožnica pridobila pravico do vdovske pokojnine. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti namreč poleg pogojev na strani vdove (53. člen ZPIZ-2) izpolnjeni tudi pogoji na strani umrlega (52. člen ZPIZ-2), teh pa tožničin mož v konkretnem primeru ne izpolnjuje.

9. Iz zgoraj navedenih razlogov bolezen tožnice, starost tožnice in drugi razlogi na njeni strani, niso tisti razlogi, ki bi po določbi 260. člena ZUP omogočili obnovo postopka.

10. Prvostopenjsko sodišče pravilno v točki 5, 6 in 7 obrazložitve sodbe pojasni, da lahko stranka obnovo postopka zaradi obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP predlaga le v taksativno določenih primeru, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno, ker je bil razlog za pravnomočno zavrnitev pravice do vdovske pokojnine na strani umrlega, ki ni izpolnjeval pogojev. Tožničine navedbe o hudi bolezni in o vzdrževanju s strani pokojnega moža ne vplivajo na predmetno odločitev, saj ne gre za razloge iz prvega odstavka 260. člena ZUP.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.