Jedro

Kot glavni razlog razveljavitve pogodbe je bil v II. točki pogodbe navedeno neplačilo dogovorjene kupnine, kar kaže na to, da tožnika glede lastništva nepremičnine nista bila v dobri veri najmanj od dne 10. 3. 2000, ko je bila pogodba o razveljavitvi sklenjena. Najkasneje takrat sta bila namreč seznanjena, da kupnine za sporno nepremičnino nista plačala v celoti, kar je vodilo v razdor kupoprodajne pogodbe z dne 1. 3. 1996.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča in prva tožena stranka sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izvršba Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. In 46/2007 med prvo toženko in drugim tožencem nedopustna in nedovoljena v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 1707/16 in 1707/34, k.o. X. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov, in sicer na račun prve toženke v višini 6.467,77 EUR, na račun drugega toženca pa 5.677,11 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da odločba Ministrstva za okolje in prostor, na podlagi katere sta bila tožnika dolžna porušiti svojo stanovanjsko hišo, ne more predstavljati okoliščine, ki bi vplivala na dobro vero tožnikov. Odločba je namreč tožnike zgolj opomnila, da njuna stanovanjska hiša ni zgrajena v skladu z lokacijskim dovoljenjem, ne pa, da nista njena lastnika. Dodaja, da se navedena odločba MOP nanaša zgolj na nepremičnino parc. št. 1707/1, k.o. X, zato pomanjkanje dobre vere glede nepremičnine parc. št. 1707/34, k.o. X, ki je tudi predmet predmetne tožbe, ni ugotovljeno. Sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Vztraja tudi pri stališču, da bi sodišče moralo predmetni postopek prekiniti do pravnomočne odločitve o ničnosti notarskega zapisa SV 212/07, ki je podlaga za izvršilni postopek med prvo in drugo toženo stranko.

3.Pritožba je bila vročena toženi stranki. Odgovor je podala le prva toženka ter predlagala zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 64. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl., v nadaljevanju: ZIZ) izvršba na določen predmet ni dopustna, če ima tretji na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Med takšne primere sodi tudi lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet izvršbe. V konkretnem primeru izvršilni postopek teče med drugim tožencem kot upnikom in prvo toženko kot dolžnico. Izvršilni postopek se vodi pod opr. št. In 46/2007 ter teče na nepremičnino, za katero tožnika v predmetni pravdi trdita, da je v njuni lasti ter da zato izvršba nanjo ni dopustna. Pridobitev lastninske pravice poleg pravno poslovne pridobitve, kar je že pravnomočno zavrnjeno (Odločba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 738/2009, priloga C3), uveljavljata tudi na podlagi priposestvovanja (28. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, v nadaljevanju: ZTLR) in gradnje na tujem (24. člen ZTLR). Po prvi podlagi mora tožnik dokazati dobroverno posest vsaj deset oziroma dvajset let priposestovalne dobe (če posest ni bila zakonita), po drugi podlagi pa, da ni vedel oziroma mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču. 6.Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnika nista uspela dokazati, da sta na originaren način pridobila lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 1707/16 in št. 1707/34, obe k.o. X. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 1. 2. 2000 (v nadaljevanju: odločba MOP, priloga: A29), na dobrovernost tožnikov ne more vplivati. Nanaša se namreč zgolj na eno od spornih nepremičnin, hkrati pa gre le za poziv tožnikom, da graditev objekta na parc. št. 1707/16, k.o. X ustavita, saj zanj nimata ustreznega lokacijskega dovoljenja. Sama odločba MOP tako dobre vere tožnikov glede lastništva sporne nepremične ni mogla omajati, zato so razlogi sodišča prve stopnje v tem delu zmotni. Kljub temu pa je odločitev glede zavrnitve tožbenega zahtevka pravilna, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo tudi pogodbo (priloga A7), s katero sta tožeča in prva tožena stranka razveljavili kupoprodajno pogodbo za nakup spornih nepremičnin (primerjaj 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče sicer svoje odločitve na pogodbo ni oprlo. Ker pa sklenitev navedene pogodbe med strankama ni bila sporna, navedeni dokaz pa so imele možnost obravnavati tudi pred sodiščem prve stopnje, se je pritožbeno sodišče nanj oprlo in izpodbijano sodbo potrdilo z nekoliko drugačno obrazložitvijo (3. alineja 358. člena ZPP). Kot glavni razlog razveljavitve pogodbe je bil v II. točki pogodbe (priloga A7) navedeno neplačilo dogovorjene kupnine, kar po stališču pritožbenega sodišča kaže na to, da tožnika glede lastništva nepremičnine nista bila v dobri veri najmanj od dne 10. 3. 2000, ko je bila pogodba o razveljavitvi sklenjena. Najkasneje takrat sta bila namreč seznanjena, da kupnine za sporno nepremičnino nista plačala v celoti, kar je vodilo v razdor kupoprodajne pogodbe z dne 1. 3. 1996. Na navedeno kaže tudi dikcija III. točke pogodbe, ki določa, da bo med strankami sprejeta nova pogodba, ki bo „izključno zajemala nepremičnine, ki njim pripadajo.“ Do takšne pogodbe pa nikoli ni prišlo, kar vse kaže na to, da sta tožnika vedela, da nepremičnino posedujeta brez pravne podlage oziroma z vedenjem, da nista njena lastnika. Glede na to, da sta tožnika dobroverno posest zatrjevala od leta 1994 dalje, do sklenitve pogodbe v letu 2000 še ni potekla niti desetletna niti dvajsetletna priposestvovalna doba, potrebna za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (drugi in tretji odstavek 28. člena takrat veljavnega ZTLR). Ker sta bila najkasneje v letu 2000 seznanjena, da njuna hiša stoji na tujem svetu, ne moreta uveljavljati niti lastninske pravice po 24. členu ZTLR. Prvi odstavek navedenega člena namreč določa, da lastninsko pravico v takšnem primeru lahko pridobi le graditelj, ki stavbo ali drugo nepremičnino zgradi na tujem zemljišču, če ni vedel ali mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je za gradnjo vedel, a se ji ni uprl. Ob tem velja pritrditi sodišču prve stopnje, da sta za dejstvo, da gradita na tujem svetu vedela celo prej, in sicer že v letu 1996, ko je s strani solastnikov, s katerimi naj bi skupaj gradili, prišlo do sodnega uveljavljanja neveljavnosti kupoprodajne pogodbe. V tem delu se tako pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge, podane v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

8.Prvostopenjsko sodišče se nadalje pravilno ni ukvarjalo s presojo veljavnosti posojilne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu, saj le ta za konkretni postopek ni relevantna. Tožba na nedopustnost izvršbe se namreč po določbi 59. člena ZIZ lahko nanaša le na razloge, ki se nanašajo na terjatev, medtem ko veljavnost izvršilnega naslova takšnega razloga ne predstavlja. Da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno prekiniti postopka do pravnomočne odločitve glede veljavnosti posojilne pogodbe, ki je podlaga za izvršbo opr. št. In 46/2007, se je tudi sicer že izreklo Višje sodišče v Ljubljani, na takšno odločitev pa je bilo prvostopenjsko sodišče vezano (primerjaj sklep I Cp 4479/2010 z dne 6. 4. 2011, list. št. 141 do 143). Izpodbijana sodba je tako pravilna tudi v tem delu.

9.Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

10.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnika s pritožbo nista uspela, prva toženka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije prva toženka sama.