Jedro

Res imajo samostojni podjetniki drugačen status od fizičnih oseb, vendar pa ne drži, da s kaznivimi dejanji goljufije ni mogoče ogroziti njihove varnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega R.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 28.9.2005 zoper osumljenega R.J. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 432. člena ZKP odredil pripor, ki teče od 27.9.2005 od 7.40 ure dalje. Izvenobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil. Zoper ta pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik zaradi "neobstoja pripornih razlogov", bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, obdolženca pa izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga naj jo zato kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik osumljenega R.J. v zahtevi navaja, da je osumljenec dobil poziv na prestanjanje zaporne kazni, ki jo mora nastopiti 7.10.2005, in da že ta okoliščina zgovorno kaže, da ne bo mogel izvrševati kaznivih dejanj. Vložnik, ki ostalih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o osumljenčevi ponovitveni nevarnosti, ne izpodbija, v zahtevi ponuja lastno dokazno oceno o obstoju tega pripornega razloga, ki se razlikuje od tiste, ki jo je v izpodbijani pravnomočni odločbi sprejelo sodišče. Zato na ta način po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa o 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Z nadaljnjimi navedbami, da osumljenec s svojim ravnanjem ne bi ogrozil varnosti ljudi, tudi če bi do nastopa kazni ostal na prostosti, saj "gre" zgolj za pravne osebe in samostojne podjetnike posameznike, torej gospodarske subjekte, ki jim taka škoda, zlasti še, ker naj bi ne ponavljal dejanj zoper iste podjetnike, ne more ogroziti eksistence, vložnik zatrjuje, da tretji pogoj za pripor, to je njegova neogibnost, ni podan. Da je tako, je razvidno tudi iz trditve, da dejanja, ki se očitajo osumljenemu ne dosegajo "tistega praga" resnosti ogroženosti oseb, ki bi dovoljevale poseg v osebno svobodo obdolženega.

Presojo, ali je poseg primeren za dosego zaželjenega, ustavno dopustnega cilja (v konkretnem primeru je to varnost ljudi), je pri sodnem odrejanju pripora možno izpustiti, ker je to presojo opravil že zakonodajalec. Sodišče pa mora pretehtati, ali je poseg nujen (neogibno potreben), tako da zaželjenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, torej z blažjimi sredstvi (od tistih, ki jih predvideva 192. člen ZKP) in ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom takega zavarovanja.

Točna je navedba v zahtevi, da imajo samostojni podjetniki drugačen status od fizičnih oseb, saj ti na trgu samostojno opravljajo pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost in so zato gospodarski subjekti. Ni pa se mogoče strinjati z vložnikom, da s takimi dejanji goljufije, kot naj bi jih osumljenec storil zoper samostojne podjetnike, ni mogoče ogroziti njihove varnosti. Sodišče druge stopnje pravilno navaja, da podjetniki odgovarjajo za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča lahko goljufije, kot so opisane, ob hkratnem učinkovanju drugih negativnih dejavnikov ogrozijo poslovanje podjetja(ij) in na ta način vplivajo tudi na varnost samostojnih podjetnikov. Vložnik vprašanje sorazmernosti ukrepa problematizira le s posplošeno argumentacijo in se v konkretno utemeljevanje svojega stališča dejanja ne spušča, zato zadošča za zavrnitev njegovih trditev že zgornja obrazložitev. Zagotavljanje premoženjske varnosti ljudi kot sestavnega dela varnosti v širšem pomenu te pojmovne kategorije pa je v obravnavani zadevi, ko je stopnja ponovitvene nevarnosti poudarjeno izkazana, in je milejšimi sredstvi ni mogoče doseči, tudi v razumnem sorazmerju s posegom v osumljenčevo pravico do osebne svobode.

Navedbe zahteve, da so lahko samostojni podjetniki kot prevozniki s kaznimi, ki jim jih lahko za prekrške izrečejo policija, davčni in carinski organi, in lahko dosegajo zneske, ki so višji od vse škode, povzročene z vsemi očitanimi kaznivimi dejanji, in da se v teh primerih nihče ne sprašuje, ali je s tem ogrožena eksistenca samostojnih podjetnikov, ampak morajo kazni enostavno plačati, pri oceni neogibnosti pripora niso relevantne in jih kot merila pri presoji zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni mogoče uporabiti.

Zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona vložnik v zahtevi ni obrazložil, zato utemeljenosti teh trditev ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve iz zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik osumljenega R.J., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.