Jedro

Namestnica disciplinskega tožilca s tem, ko je tožnikovo kršitev iz prve alineje izreka izpodbijanega sklepa kvalificirala tako za kršitev Pravilnika kot tudi kršitev 29. člena ZEN, ni spreminjala dotedanjih dejstev in okoliščin, ki jih je navajala v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Dopolnila je le kvalifikacijo tožniku očitane kršitve, medtem ko dejstvenega dela ni dopolnjevala in je ostalo nespremenjeno.

Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ sta v postopku ugotavljala dejansko stanje obravnavane zadeve, iz obrazložitev sklepov pa ni razvidna dokazna ocena izvedenih dokazov. Upravna organa nista pojasnila, zakaj ne sledita tožnikovim trditvam, v katerih je opisoval dejansko stanje zadeve in kateri dokazi, oziroma njihova razlaga te trditve izključuje, kot tudi zakaj ne sledita njegovi razlagi relevantnih določb Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru in ZEN in zakaj štejeta tožnikovo ravnanje kot disciplinsko kršitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Senata disciplinske komisije Inženirske zbornice Slovenije, št. DK 2/2016 z dne 6. 6. 2016, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Senat disciplinske komisije Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom, št. DK 2/2016 z dne 6. 6. 2016 odločil, da je tožnik na podlagi zahteve za uvedbo disciplinskega postopka kriv, ker je kot odgovorni geodet dne 13. 3. 2015 pri izdelavi in potrditvi elaborata geodetske storitve ureditve meje med parc. št. 906/45 in parc. št. 906/46, k.o. ... kot osnovo za izračun in določitev predlagane meje uporabil elaborat predhodne meritve IDPOS 3601 k.o. ... ter pri določanju predlagane meje ni upošteval meje po grajenih in naravnih objektih, kar je kršitev 3. člena Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik) in 29. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN); in da v enakih okoliščinah pri opisu skice ni navedel, kateri podatki iz 3. člena Pravilnika so bili uporabljeni za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra, kar je kršitev 2. točke 18. člena Pravilnika. Prvostopenjski organ je ugotovil, da sta opisani ravnanji, ki sta bili storjeni iz malomarnosti, kršitvi 2. člena Kodeksa poklicne etike članov Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju Kodeks), kar pomeni kršitev 3. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju Disciplinski pravilnik), to je, če član zbornice krši kodeks poklicne etike, pravila stroke, zakone, tehnične in ostale predpise in standarde ali akte zbornice. Tožniku je prvostopenjski organ na podlagi 17. in 19. člena Disciplinskega pravilnika izrekel disciplinski ukrep denarne kazni v znesku 500,00 EUR, kot tudi določil, da mora poravnati stroške disciplinskega postopka v enakem znesku.

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da je namestnica disciplinskega tožilca Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju IZS) po opravljenem predhodnem postopku dne 25. 3. 2016 vložila zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka proti tožniku, ki jo je dopolnila na disciplinski obravnavi dne 23. 5. 2016. Senat je odločitev sprejel po tem, ko je pregledal prijavo prijavitelja z dne 6. 1. 2016, elaborat zemljiško katastrske meritve, zapisnik Geodetske uprave Občin Celje in Laško o prenosu posestne meje po podatkih zemljiškega katastra z dne 13. 6. 1983, zapisnik Geodetskega zavoda Celje z dne 3. 8. 1987 o ugotavljanju in zamejičenju posestnih mej, zapisnik ustne obravnave Območne geodetske uprave Celje z dne 19. 8. 2014, predlog predlagatelja pri Okrajnem sodišču v Celju z dne 12. 8. 2015, elaborat geodetske storitve IDPOS 6976 in zapisnik informativnega razgovora s tožnikom z dne 22. 2. 2016. Na disciplinski obravnavi je prvostopenjski organ tožnika zaslišal, ta pa je vztrajal pri navedbah v pisnem odgovoru na zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka.

3. Prvostopenjski organ navaja, da v celoti soglaša z navedbami namestnice disciplinskega tožilca. Tožnik namreč ni upošteval določbe šestega odstavka 3. člena Pravilnika, ki določa predlagano mejo po meji grajenih ali naravnih objektov, pač pa je za izračun in določitev predlagane meje uporabil elaborat prehodne meritve IDPOS 3601. Ugotavlja, da tožnik v opisu skice tudi ni navedel podatkov iz 3. člena Pravilnika, to je podatkov, ki so bili uporabljeni za ugotovitev poteka meje. V zapisniku mejne obravnave je sicer navedel, da je predlagano mejo določil na podlagi predhodne meritve, vendar pa v skici ni prikazal in označil točk, ki so bile uporabljene pri transformaciji, kar je kršitev 2. točke 18. člena Pravilnika. Prvostopenjski organ povzema še določbo 29. člena ZEN, po kateri se predlagana meja v elaboratu ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra, če pa se meja, ki so jo pokazali lastniki parcel, od te razlikuje, mora elaborat vsebovati tudi prikaz poteka pokazane meje.

4. Prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil 2. člen Kodeksa, ki določa, da so inženirji osebno odgovorni za svoje delo in morajo izpolnjevati svoje obveznosti s skrbnostjo in prizadevnostjo ter spoštovati in pravilno uporabljati veljavno nacionalno zakonodajo, predpise, tehnična pravila, splošno sprejete standarde, norme in pravila stroke ter da se zavedajo svoje odgovornosti do javnosti. Ugotovljena ravnanja tožnika pomenijo disciplinsko kršitev po 3. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika, tožnik pa je očitano mu ravnanje storil iz malomarnosti, ki je določena v 13. členu Disciplinskega pravilnika. Prvostopenjski organ navaja, da mu je glede na ugotovljeno dejansko stanje kršitve in krivdno ravnanje izrekel disciplinski ukrep denarne kazni v znesku 500,00 EUR, to je v najnižjem možnem znesku ter da posebnih oteževalnih in olajševalnih okoliščin ni ugotovil. Ker je tožnika spoznal za krivega disciplinske kršitve, je tudi odločil, da mora povrniti stroške postopka.

5. Po pritožbi tožnika je Disciplinsko sodišče Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju drugostopenjski organ) potrdilo sklep prvostopenjskega organa, odločilo pa še, da mora tožnik plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 350,00 EUR. V obrazložitvi je drugostopenjski organ pojasnil, da je iz tožnikove pritožbe razvidno, da ne oporeka ugotovitvi dejanskega stanja, da pa meni, da so bile zmotno uporabljene materialne določbe in tudi ne soglaša z izbrano disciplinsko sankcijo. Ugotovil je tudi, da so tožnikove navedbe v pritožbi enake njegovim navedbam v odgovoru na zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. Poudaril je, da v konkretni zadevi ni pomembno ali je bila storitev opravljena v korist naročnika, pač pa je pomembno ali je bilo tožnikovo ravnanje skladno s Kodeksom.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, naj jo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Uvodoma tožnik navaja, da v izpodbijanem aktu krivda ni obrazložena, domnevno pa naj bi tožnik kršitve storil iz malomarnosti. Oba sklepa tožene stranke le citirata določbo 13. člena Disciplinskega pravilnika, ne navajata pa dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnik ravnal iz malomarnosti. Dejansko stanje je torej v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno in je že iz tega razloga treba tožbi ugoditi. Tako je tudi stališče sodne prakse, na primer v sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1690/2012. 7. Tožnik trdi, da so bile v postopku kršene njegova pravice, saj je namestnica disciplinskega tožilca na disciplinski obravnavi dopolnila svojo zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka s tem, da mu je dodatno očitala še kršitev 29. člena ZEN. Ta očitek kršitve je pavšalen in neobrazložen, kar izhaja tudi iz zapisnika disciplinske obravnave, saj ni bilo pojasnjeno, na kakšen način naj bi tožnik kršil to zakonsko določbo. Tožniku v postopku ni bilo omogočeno, da bi se argumentirano branil tega očitka, saj mu je bil očitan šele na disciplinski obravnavi in zato ni imel možnosti, da bi pripravil svojo obrambo, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je tudi prekoračila zahtevo disciplinskega tožilca s tem, da mu je izrekla denarno kazen, medtem ko je namestnica disciplinskega tožilca predlagala izrek opomina.

8. Iz sklepa drugostopenjskega organa napačno izhaja, da tožnik ni nasprotoval stališču prvostopenjskega organa glede ugotovitve dejanskega stanja, saj je vložil pritožbo tudi iz razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevanemu dejanskemu stanju je ugovarjal tako v pritožbi, kot tudi v odgovoru na zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in predlaga, naj se vse te njegove navedbe upoštevajo tudi kot tožbene navedbe. Tožnik se je v disciplinskem postopku zagovarjal sam, enako je sam tudi vložil pritožbo in bi zatorej morala tožena stranka še toliko bolj ravnati v skladu z načelom varstva pravic strank po 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj ni prava uka stranka. Za razliko od tega pa je drugostopenjski organ pritožbo presojal povsem formalno in zato tudi napačno ocenil, da tožnik ni oporekal ugotovljenemu dejanskemu stanju.

9. Tožnik poudarja, da je po pregledu arhivskega gradiva, ki mu ga je dostavila Območna geodetska uprava Celje ugotovil, da je bila sporna meja nazadnje določena v postopku prenosa posestne meje po podatkih zemljiškega katastra dne 13. 6. 1983. Odločba o dokončni meji takrat ni bila izdana, saj je po določbah takrat veljavnega Zakona o zemljiškem katastru veljalo, da je zapisnik o prenosu posestne meje po podatkih zemljiškega katastra dokončni akt v upravnem postopku. Sporna meja je bila določena le z dvema točkama št. 24 in 18, elaborat pa v arhivu evidentiran pod oznako IDPOS 3601. Tožnik navaja, da v elaboratu IDPOS 3790, glede katerega tožena stranka tožniku očita kršitve, sporna meja ni bila obravnavana. Iz zapisnika ni razvidno, da bi lastnika parc. št. 906/45 in 906/46 k.o. ... kot mejaša pri tem sploh sodelovala. Iz priloženega kartiranja je razvidno, da leži stara točka št. 3918 v podaljšku linije med točkama 18 in 24 iz IDPOS 3601, kar je v sosednjem vrtu. Na podlagi sklice IDPOS 3790 je tožnik domneval, da je to posledica tega, da je bila pomotoma izračunana kot linijska točka med točkama 25 in 8, spregledano pa, da meja med tema dvema točkama ni ravna. Po položaju točke št. 3918, določene v postopku IDPOS 3790, podatki točke 24 ne ustrezajo podatkom iz prejšnjega postopka niti ne dejanski današnji naravni meji, ki je nesporen betonski podporni zid niti položaju, ki so ga pokazale stranke kot mejaši niti ne pogoju, ki ga navaja tožena stranka, to je, da se meja določi po grajenih objektih. Ta točka namreč leži v vrtu in je bila zato najverjetneje napačno izračunana. Točka 3918, kot jo je predlagal tožnik, predstavlja vogal starega betonskega zidu, iz tega zidu pa je bila v naravi dne 13. 3. 2015 postavljena žičnata ograja z betonskim temeljem. Mejno točko 17593 je tožnik izračunal s koordinatami, ki jih je izračunal v IDPOS 3601, temeljila pa je na opravljenih kontrolnih meritvah. Mejnim točkam je izračunal GK koordinate, ugotovil odstopanja med digitalnim katastrskim načrtom in podatki IDPOS 3601 ter nato s transformacijskimi parametri, ki jih je določila Geodetska uprava RS, točke prenesel v konkretni delovni primer v ETRS sistemu. Tožnik nato v tožbi pojasnjuje, kakšna odstopanja je ugotovil, kot tudi, da je ugotovil, da meja med parc. št. 906/71 in 906/19 k.o. ..., ki je bila prav tako določena v IDPOS 3601, popolnoma sovpada s starim betonskim zidom. Predlagana mejna točka 17593 leži v podaljšku nižjega podpornega zidu in torej ustreza zahtevi tožene stranke, da se predlagana meja določi po grajenih ali naravnih objektih. V konkretni zadevi izdelave elaborata je torej mogoče ugotavljati le pravilnost mejne točke 18 in mejne točke 24 iz IDPOS 3601, saj bi dodatne točke na tej liniji povzročile lomljenje meje, s tem pa neskladnost s katastrskimi podatki.

10. Tožnik trdi, da ni storil očitanih mu kršitev. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi kršil 3. člen Pravilnika s tem, ker meje ni določil po meji grajenih ali naravnih objektov, četudi šesti odstavek tega člena Pravilnika določa, da geodet določi za predlagano mejo pokazano mejo, oziroma mejo, ki jo določi sam in poteka po meji dejanskega uživanja ali po meji grajenih ali naravnih objektov in izpolnjuje pogoj skladnosti z mejo po podatkih iz zemljiškega katastra. Pravilnik torej dopušča več načinov določitve predlagane meje in ne le določitev po grajenih ali naravnih objektih, kot je to zmotno navedeno v izpodbijanem sklepu. Pri tem tožnik poudarja, da je določitev meje po kriteriju naravnih mej dopustna le, kolikor je izpolnjen tudi pogoj skladnosti s katastrsko mejo. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Očitek kršitve 29. člena ZEN v izpodbijani odločbi ni pojasnjen, tožnik pa navaja, da ima elaborat vse sestavine, ki jih zahteva ta zakonska določba. Prav tako tudi ni ravnal v nasprotju z določbo 2. točke 18. člena Pravilnika. Pravilnik namreč določa, da mora geodet v elaboratu ureditve meje navesti, katere podatke je uporabil za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra in to na skici ali na posebnem listu. V konkretnem primeru je namreč ravnal na slednji način, torej jih je navedel na posebnem listu in sicer v zapisniku o mejni obravnavi, kar je skladno tudi z navodili, ki so jih geodeti prejeli na obveznih predavanjih IZS, enako pa to izhaja tudi iz pojasnila Urada za nepremičnine pri Geodetski upravi RS. Zapisnik je tudi nujni sestavni del elaborata, kar vse pomeni, da tudi te kršitve ni storil. 11. Glede na vse navedeno tožnik navaja, da ni kršil 2. člena Kodeksa in s tem tudi ni storil očitanih mu disciplinskih kršitev, posledično pa je zato napačna tudi odločitev o odmerjenih stroških postopka. Sankcija, ki mu je bila izrečena, je nesorazmerna glede na očitke tožene stranke, kar kaže že dejstvo, da je disciplinski tožilec predlagal izrek milejše sankcije. Četudi bi se torej v obravnavanem primeru ugotovilo odgovornost tožnika za očitane mu kršitve, je šlo za dejanje majhnega pomena, zaradi katerega negativna posledica ali škoda ni nastala in zato izrek sankcije ni utemeljen. To, da škoda ni nastala, je ugotovil tudi drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Uvodoma poudarja, da je tožnik večino tožbenih ugovorov zoper izpodbijani sklep navedel šele v tožbi. Tako navajanje je prepozno in zato sodišče takih navedb ne sme vsebinsko obravnavati. Tožnik je šele v tožbi navajal, da oblika krivde v izpodbijanem aktu ni obrazložena. Tega namreč v pritožbi ni zatrjeval in se zato drugostopenjski organ do takega očitka tudi ni mogel opredeliti, pač pa je izhajal iz dejstva, da vprašanje primerne obrazloženosti tožnikove malomarnosti na pritožbeni ravni ni bilo sporno. Res je, da je tožnik v pritožbi izpostavil, da sklep prvostopenjskega organa nima pojasnil glede očitane kršitve 29. člena ZEN, vendar pa se je do tega opredelil drugostopenjski organ. Zmotno je stališče tožnika, da so bile v disciplinskem postopku kršene njegove pravice s tem, ko je bila zahteva disciplinskega tožilca na disciplinski obravnavi dopolnjena z dodatno kršitvijo 29. člena ZEN. Tožniku se je namreč ves čas očitala enaka kršitev, torej enako ravnanje, kar pomeni, da namestnica disciplinskega tožilca s tem, ko je k splošnim predpisom dodala še kvalifikacijo po 29. členu ZEN, ni posegla v opis dejanja. To pa pomeni, da ni mogoče slediti tožnikovemu stališču, da mu ni bila dana pravica do podaje zagovora. Prepozen pa je tožnikov očitek, da je tožena stranka prekoračila predlog za uvedbo disciplinskega postopka s tem, ko ni sledila predlogu disciplinskega tožilca za izrek sankcije opomina. Ne glede na to pa velja izpostaviti, da prvostopenjski organ ni vezan na tak predlog, pač pa izreče sankcijo po določbah Disciplinskega pravilnika. Tudi tožnikovo oporekanje izrečeni denarni kazni ni utemeljeno, saj mu je bila izrečena v najnižjem možnem znesku. Tožena stranka se tudi ne strinja s tožnikom, ki meni, da je bilo njegovo dejanje majhnega pomena, zlasti zato, ker nepravdni postopek za določitev meje še vedno poteka in bo, kot navaja tožnik, verjetno podal drugačne zaključke kot pa so v elaboratu.

13. Tožena stranka še navaja, da navedba v sklepu drugostopenjskega organa, da ni štel, da bi se tožnik pritožil na ugotovljeno dejansko stanje, ni odločilna. Bistveno je, da se je drugostopenjski organ seznanil z vsebino pritožbenih očitkov in nanje konkretno odgovoril. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikova pojasnila o pripravah na mejno obravnavo, podatki, ki jih je pri tem zbral in njegovi zaključki glede nekaterih pomanjkljivih podatkov kažejo, da je bila ureditev meje v predmetnem postopku kritična. Strokovni očitek tožniku je, da ne bi smel uporabiti IDPOS 3601. Zmotna pa je tožnikova navedba, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da bi moral uporabiti IDPOS 3790, saj je slednji omenjen le, ker je porodil dvom v pravilnost IDPOS 3601. Navedba tožnika, da ni uporabil IDPOS 3790, ker meja ne poteka po betonskem podpornem zidu, pa je nelogična, saj je uporabil IDPOS 3601, ki prav tako ne gre po naravni, oziroma grajeni meji. Meja v IDPOS 3601 tudi ni taka, kot so jo pokazale stranke, kar še dodatno poraja dvom v uporabo tega IDPOS, pa tudi tožnik je ugotovil določena odstopanja. Tožena stranka navaja, da vse te okoliščine v zadevi niso bile sporne, potrjujejo pa zaključek tožene stranke, da tožnik ne bi smel uporabiti IDPOS 3601, pač pa bi moral upoštevati določbo 3. člena Pravilnika in mejo predlagati po grajenih ali naravnih objektih.

14. Tožena stranka še dodaja, da je drugostopenjski organ tudi v zvezi z drugo tožniku očitano kršitvijo pojasnil, zakaj šteje, da je tožnik kršil določbo 18. člena Pravilnika. Navedba podatkov je namreč sestavni del elaborata v ožjem smislu, torej mora biti iz elaborata razvidno, da je detajlna vsebina navedena v zapisniku postopka.

K točki I izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. Disciplinski pravilnik IZS, ki ga je sprejela Skupščina IZS na podlagi 137. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) ter 120. člena Statusa IZS, določa dejanja, ki so disciplinske kršitve članov IZS, delovanje disciplinskih organov, disciplinski postopek in sankcije. Član IZS je odgovoren za kršitve, določene v 10. členu Disciplinskega pravilnika, če je podana njegova krivda v obliki naklepa ali malomarnosti (11. člen Disciplinskega pravilnika), kršitev pa lahko stori s storitvijo, opustitvijo ali dopustitvijo (prvi odstavek 14. člena Disciplinskega pravilnika). Za storjene disciplinske kršitve se sme članu IZS izreči disciplinska sankcija, in sicer so to opomin, denarna kazen, začasni izbris iz imenika IZS in začasna prepoved udeležbe na javnih natečajih (17. člen Disciplinskega pravilnika), pri izreku disciplinske sankcije pa se upošteva teža storjenega dejanja in stopnja krivde kršitelja ter ostale okoliščine, ki vplivajo na izrek disciplinske sankcije, to je olajševalne in obteževalne okoliščine (20. člen Disciplinskega pravilnika). Tožena stranka tožniku očita dve kršitvi, opisani v prvi točki te obrazložitve, to je kršitev 3. člena Pravilnika, ki je obenem kršitev 29. člena ZEN in kršitev 2. točke 18. člena Pravilnika. Ugotavlja, da ju je tožnik storil iz malomarnosti in da je s kršitvama ravnal v nasprotju z 2. členom Kodeksa, ki določa, da morajo inženirji spoštovati in pravilno uporabljati veljavno nacionalno zakonodajo in zakonodajo Evropske unije, veljavne predpise, tehnična pravila, veljavne in splošno sprejete standarde, norme in pravila stroke po katerih se ravnajo pri opravljanju svojega poklica in pri storitvah, ki so jim zaupane, za svoje delo pa so osebno odgovorni. Tožena stranka skladno s tem zaključuje, da je tožnik z opisanima kršitvama izpolnil znake disciplinske kršitve po 3. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika, ki kot disciplinsko kršitev določa tista ravnanja, ko član zbornice krši kodeks poklicne etike, pravila stroke, predpise (zakone, tehnične in ostale predpise in standarde) ali akte zbornice.

17. Tožnik odločitev tožene stranke primarno izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, konkretno zato, ker trdi, da krivda, ki mu je očitana, v izpodbijanem sklepu ni obrazložena. Sodišče ugotavlja, da je tak tožbeni ugovor tožnika utemeljen in ne sledi mnenju tožene stranke, da gre za tožbeno novoto in da je zato sodišče ne sme vsebinsko obravnavati. Tretji odstavek 20. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik namreč s tem, ko zatrjuje, da je obrazložitev odločitve tožene stranke, da je očitani mu disciplinski kršitvi storil iz malomarnosti, nepopolna, ne navaja novih dejstev, za kar veljajo omejitve iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, pač pa trdi, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka.

18. 214. člen ZUP določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, v kateri mora upravni organ pojasniti razloge in podlago za svojo odločitev. Kolikor obrazložitev ni taka, kot jo zahteva ta zakonska odločba, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP), kar mora upravni organ druge stopnje v pritožbenem postopku preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 247. člena ZUS-1). Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da tožena stranka tožniku očita, da je obe disciplinski kršitvi storil iz malomarnosti. Malomarnost je kot ena od krivdnih oblik opredeljena v 13. členu Disciplinskega pravilnika. Določeno je, da član zbornice krši svoje dolžnosti iz malomarnosti, če se ne zaveda, da zaradi njegovega dejanja ali opustitve lahko nastopi prepovedana posledica, pa bi se, glede na svoje osebne lastnosti, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno in glede na svojo usposobljenost za opravljanje določenega dela, tega moral zavedati; oziroma če se je zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane škodljiva (prepovedana) posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala. V Disciplinskem pravilniku je torej malomarnost kot krivdna oblika opredeljena kot nezavestna in kot zavestna malomarnost. Sodišče ugotavlja, da za odločitev, da je član zbornice storil disciplinsko kršitev, ne zadošča le ugotovitev, da je do kršitve prišlo, pač pa mora biti ta kršitev storjena z določeno obliko krivde, kar pa pomeni, da mora biti v disciplinskem postopku ugotovljena in v odločbi tudi obrazložena (tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1690/2012 z dne 14. 2. 2013). Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zgolj povzela določbo 13. člena Disciplinskega pravilnika, ni pa navedla dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je prišla do zaključka, da je tožnik dejanji storil iz malomarnosti. Iz upravnega spisa tudi ne izhaja, da bi tožena stranka v smeri te ugotovitve sploh izvajala dokaze, kar pomeni, da je dejansko stanje v tem obsegu ostalo nepopolno ugotovljeno in zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, tožbi pa zato že iz navedenih razlogov (nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev odločb postopka - 2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ugoditi.

19. Tožnik v nadaljevanju tožbe trdi, da mu je bila s tem, ko je namestnica disciplinskega tožilca na disciplinski obravnavi dopolnila zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in mu dodatno očitala še kršitev 29. člena ZEN, kršena pravica do izjave. Sodišče ugotavlja, da je pravica do izjave stranke urejena v 9. členu ZUP. Ta upravnemu organu nalaga, da mora pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Sodišče meni, da namestnica disciplinskega tožilca s tem, ko je tožnikovo kršitev iz prve alineje izreka izpodbijanega sklepa kvalificirala tako za kršitev Pravilnika kot tudi kršitev 29. člena ZEN, ni spreminjala dotedanjih dejstev in okoliščin, ki jih je navajala v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Dopolnila je le kvalifikacijo tožniku očitane kršitve, medtem ko dejstvenega dela ni dopolnjevala in je ostalo nespremenjeno. Tudi sicer je iz zapisnika razvidno, da je bila tožniku po tem, ko je namestnica disciplinskega tožilca dopolnila svoj zahtevek, dana možnost, da se izjavi, saj je po tako dopolnjeni zahtevi vztrajal pri svojih dotedanjih navedbah. Sodišče zato tožnikovemu tožbenemu ugovoru v tem delu ne sledi.

20. Prav tako sodišče ne sledi tožniku, ko navaja, da je tožena stranka prekoračila zahtevo namestnice disciplinskega tožilca, ki je za tožnika zahtevala izrek opomina, tožena stranka pa mu je izrekla denarno kazen. Po določbi prvega odstavka 18. člena Disciplinskega pravilnika namreč sme disciplinski organ kršitelju izreči katerokoli sankcijo, določeno v Disciplinskem pravilniku. To, po mnenju sodišča, pomeni, da disciplinski organ ni vezan na predlog disciplinskega tožilca glede vrste ali višine sankcije in zato ni mogoče šteti, da bi bil zahtevek namestnice disciplinskega tožilca prekoračen. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi pojasnil, zakaj je tožniku izrekel denarno sankcijo in pojasnil njeno višino, kot tudi, da v postopku ni ugotovil posebnih olajševalnih in oteževalnih okoliščin. Drugostopenjski organ se je posebej opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb o tem, da škoda zaradi njegovega ravnanja ni nastala in smiselno pojasnil, zakaj dejanji, ki se očitata tožniku, ne šteje kot dejanji majhnega pomena (predzadnji odstavek obrazložitve).

21. Tožnik je v tožbi tudi izpostavil, da je drugostopenjski organ v sklepu zmotno navedel, da ne oporeka dejanskemu stanju. Sodišče v tem delu soglaša s toženo stranko, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je drugostopenjski organ, kljub sicer drugačni navedbi v obrazložitvi odločitve, presojal tudi tožnikove pritožbene ugovore, v katerih je opisoval vsebino postopka ureditve meje, oziroma izdelave elaborata, torej po vsebini zatrjeval nepopolno, oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je pritožbene navedbe povzel tudi v tožbi. Sodišče na podlagi obrazložitve sklepa prvostopenjskega organa ugotavlja, da je ta na disciplinski obravnavi izvedel več dokazov, ugotovil, da tožnik vztraja pri navedbah v pisnem odgovoru na zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka, povzel tudi odgovore tožnika na vprašanja predsednika disciplinskega senata, nato pa odločil, da je izpolnil znake obeh očitane mu disciplinske kršitve in citiral določbi 3. člena ter 2. točke 18. člena Pravilnika in določbo 29. člena ZEN. Četudi sodišče ocenjuje, da sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ v postopku ugotavljala dejansko stanje obravnavane zadeve, pa iz obrazložitev sklepov ni razvidna dokazna ocena izvedenih dokazov. Upravna organa nista pojasnila, zakaj ne sledita tožnikovim trditvam, v katerih je opisoval dejansko stanje zadeve in kateri dokazi, oziroma njihova razlaga te trditve izključuje, kot tudi zakaj ne sledita njegovi razlagi relevantnih določb Pravilnika in ZEN in zakaj štejeta tožnikovo ravnanje kot disciplinsko kršitev. Tožnik se je namreč na to, sicer laično, skliceval tako v predhodnem, kot tudi v pritožbenem postopku. Tako postopanje od tožene stranke zahteva določba 9. člena Disciplinskega pravilnika, skladno s katero disciplinski organi presojajo dokaze po prostem preudarku, vendar pa morajo enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki kršitelja obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist. Ta določba Disciplinskega pravilnika je po vsebini enaka določbi 10. člena ZUP, ki se v disciplinskem postopku uporablja smiselno in po kateri mora organ, ki vodi postopek, odločitev sprejeti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Taka dokazna ocena pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni podana in zato odločitve tožene stranke tudi ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP). Tožena stranka je sicer svoja stališča glede ugotovljenega dejanskega stanja in razlage določb Pravilnika in ZEN dodatno pojasnjevala v odgovoru na tožbo, vendar pa sodišče poudarja, da odgovor na tožbo ne more nadomestiti obrazložitve upravnega organa, oziroma odpraviti njenih pomanjkljivosti.

22. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljeno kršitev odpraviti. Sodišče je, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev. Tožnik je sicer v tožbi sodišču predlagal, naj v zadevi imenuje izvedenca geodeta, vendar pa sodišče temu predlogu ni sledilo. Tožnik bi moral namreč tak dokazni predlog podati že v disciplinskem postopku, česar pa ni storil. K točki II izreka:

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetnik.