Jedro

Predhodno že citirana navedba iz 5. točke prvega odstavka 43. člena ZN je namenjena potrditvi dejstva, da je bil notarski zapis s strani notarja strankam oz. udeležencem prebran in da so ga le-ti odobrili. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v tej zvezi ni potreben dobesedni prepis citirane določbe, ampak zadošča, da je iz vsebine notarskega zapisa nedvomno razvidno, da so bile stranke seznanjene z vsebino citirane določbe in da so s podpisom notarskega zapisa vsebino le-tega potrdile oz. ga odobrile. Vpogled v predmetni notarski zapis notarke A. A. (priloga B1 spisa) ne pušča nobenega dvoma o tem, da je bil ta strankama prebran (nasprotnega v bistvu pritožba niti ne trdi), da sta bili le-ti seznanjeni oz. opozorjeni na določbe 43. člena ZN, in "da sta izjavili, da pri dogovorjenem poslu vztrajata ter ta notarski zapis odobrita in ga podpišeta", kar sta vse potrdili s podpisi na vsaki posamezni strani notarskega zapisa. Brez dvoma navedeno zadošča, nasprotno prizadevanje pritožbe, ki v odsotnosti dobesednega prepisa citirane določbe predmetnemu notarskemu zapisu "jemlje" vsako veljavo (tako značaj javne listine, kot tudi učinek neposredne izvršljivosti) pa temelji na pretiranemu formalizmu oz. črkobralstvu, ki mu po povedanem ne gre slediti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahteva: (1) ugotovitev, da je vknjižba skupne maksimalne hipoteke do najvišjega zneska 8.000.000,00 EUR z ID pravice 1, pri več nepremičninah v k.o. X, kot to podrobneje izhaja iz izreka sodbe, ter zaznamba neposredne izvršljivosti, sedaj vknjižene v korist tožene stranke (v nadaljevanju: toženke), neveljavna oz. podredno, da je prenehala; (2) da se predhodno opisana vknjižba hipoteke in zaznamba neposredne izvršljivosti, izbrišeta in (3) da ji toženka povrne povzročene pravdne stroške, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 96,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo relevantne določbe Zakona o notariatu (v nadaljevanju: ZN), Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Neutemeljeno in pavšalno je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe trditve tožnice glede neupoštevanja določil ZN označilo za pavšalne. V tem kontekstu pritožba obširno povzema (ponavlja) navedbe glede neupoštevanja določbe petega odstavka (pravilno: 5. točke prvega odstavka) 43. člena ZN – predmetni notarski zapis po njeni oceni ne vsebuje navedbe, da je notar udeležencem notarski zapis prebral in da so udeleženci notarski zapis potrdili. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna, pri čemer je sodišče očitno nedopustno uporabilo in obrazlagalo v času nastanka pravnega posla (Notarskega zapisa SV 1433/2009) že več let neveljavno zakonsko določilo. V nadaljevanju pritožba izpostavlja sankcije, ki jih predpisuje zakon v primeru odsotnosti citiranega zapisa, pri čemer meni, da predmetni notarski zapis ni javna listina (45. člen ZN) in da posledično na njegovi podlagi ni moč ustanoviti hipoteke v skladu s 142. členom SPZ. Neutemeljena je obrazložitev sodišča prve stopnje, da lahko nastane hipoteka na več načinov, saj lahko neposredno izvršljiva hipoteka skladno z določili 142. člena SPZ nastane le na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Poleg navedenega pritožba izpostavlja, da je tožnica v postopku na prvi stopnji trdila, da kreditojemalcu sploh ni bil izplačan znesek kredita. Ker gre za negativno dejstvo, ki ga tožnica ni dolžna dokazovati, bi to morala storiti toženka, ki pa temu dokaznemu bremenu ni zadostila. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, toženki pa naložilo v plačilo vse pravdne stroške tožnice, vključno s pritožbenimi, ki jih priglaša. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odst. 350. člena ZPP).

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica zahteva ugotovitev neveljavnosti oz. prenehanje skupne maksimalne hipoteke, v zemljiški knjigi vknjižene v korist toženke pri več nepremičninah v k.o. X, in posledično še izbris hipoteke. Toženka je zahtevku v celoti nasprotovala in argumentirano zavrnila vse navedbe tožnice v zvezi z domnevno neveljavnostjo oz. prenehanjem predmetne hipoteke.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zavrnilo vse navedbe tožnice v zvezi z zatrjevano neveljavnostjo oz. ničnostjo hipoteke (glede neobstoja terjatve, ki naj bi bila z njo zavarovana, glede pomanjkljivosti pravnega posla – kreditne pogodbe in notarskega zapisa, pomanjkljivosti glede prenosa hipoteke na toženko, glede domnevne slabe vere prvotnega upnika – banke d.d., …). Presodilo je, da je hipoteka veljavno nastala oz. je veljavna, ker nima očitanih pomanjkljivosti in nadalje da ni prenehala, ker ni podan noben izmed razlogov, zaradi katerih se lahko zahteva izbris le-te v skladu drugim odstavkom 154. člena SPZ (plačilo zavarovane terjatve, prenehanje terjatve iz drugih razlogov, če se hipotekarni upnik odreče hipoteki, …).

8. Z zaključki in presojo sodišča prve stopnje v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne in prepričljive povzema obširne razloge izpodbijane sodbe, ki sprejeto odločitev utemeljujejo (zlasti v točkah 10 do vključno 24 obrazložitve). Glede na izrecne pritožbene navedbe pa dodaja in izpostavlja naslednje:

9. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je pritožba od vseh razlogov, ki jih je tožnica glede utemeljenosti tožbenega zahtevka navajala v postopku na prvi stopnji, osredotočila (zgolj) na vprašanji neustreznosti predmetnega notarskega zapisa iz vidika določbe 5. točke prvega odstavka 43. člena ZN1 in (ne)obstoja zavarovane terjatve zaradi domnevnega neizplačila sredstev po predmetni kreditni pogodbi.

10. Prvenstveno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje „nedopustno uporabilo in obrazlagalo v času nastanka pravnega posla že več let neveljavno zakonsko določilo“. Po oceni pritožbenega sodišča iz izpodbijane sodbe ni moč razbrati, da je sodišče pri svoji presoji uporabilo prej veljavno določbo 5. točke prvega odstavka 43. člena2, pritožba pa tudi ne pojasni iz, katerega dela njene obrazložitve naj bi to izhajalo. Ne glede na navedeno pa spremenjena določba v bistvenem ne odstopa od prej veljavne ureditve; vsekakor s spremembo ni bilo uzakonjeno strožje zahtevano ravnanje, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba.

11. Nadalje ne gre pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pavšalno zavrnilo navedbe tožnice glede neupoštevanja določil ZN pri sestavi predmetnega notarskega zapisa. Izpostavljeni del sodbe namreč vsebuje vsebinski odgovor na tovrstne navedbe tožnice: sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bil predmetni notarski zapis strankam (udeležencem) prebran, da je to jasno razvidno iz njegove vsebine in da tako vsebuje vse sestavine, ki jih za neposredno izvršljivost notarskega zapisa predpisuje ZN.

12. Z navedenim soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki na drugačno pritožbeno stališče v prvi vrsti odgovarja s pojasnilom, da je potrebno predpisane sestavine (vsebino) notarskega zapisa, kot te izhajajo iz prvega odstavka 43. člena ZN razumeti oz. jih tolmačiti v skladu z njihovim namenom (smislom), zagotovo pa namen določb ZN ni v dobesednem prepisovanju posamezne zakonske določbe. Predhodno že citirana navedba iz 5. točke prvega odstavka 43. člena ZN je namenjena potrditvi dejstva, da je bil notarski zapis s strani notarja strankam oz. udeležencem prebran in da so ga le-ti odobrili. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v tej zvezi ni potreben dobesedni prepis citirane določbe, ampak zadošča, da je iz vsebine notarskega zapisa nedvomno razvidno, da so bile stranke seznanjene z vsebino citirane določbe in da so s podpisom notarskega zapisa vsebino le-tega potrdile oz. ga odobrile. Vpogled v predmetni notarski zapis notarke A. A. (priloga B1 spisa) ne pušča nobenega dvoma o tem, da je bil ta strankama prebran (nasprotnega v bistvu pritožba niti ne trdi), da sta bili le-ti seznanjeni oz. opozorjeni na določbe 43. člena ZN, in „da sta izjavili, da pri dogovorjenem poslu vztrajata ter ta notarski zapis odobrita in ga podpišeta“, kar sta vse potrdili s podpisi na vsaki posamezni strani notarskega zapisa. Brez dvoma navedeno zadošča, nasprotno prizadevanje pritožbe, ki v odsotnosti dobesednega prepisa citirane določbe predmetnemu notarskemu zapisu „jemlje“ vsako veljavo (tako značaj javne listine, kot tudi učinek neposredne izvršljivosti) pa temelji na pretiranemu formalizmu oz. črkobralstvu, ki mu po povedanem ne gre slediti.

13. Glede na pravkar zavzeto stališče o ustreznosti vsebine predmetnega notarskega zapisa, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami o sankcijah, ki jih ZN predpisuje za primere nespoštovanja citirane določbe in ki naj bi po mnenju pritožbe doletele tudi predmetni notarski zapis.

14. Prav tako so neutemeljene „podredne“ navedbe pritožbe o tem, da kreditodajalec oz. upnica (banka d.d.) kreditojemalcu (B. d.o.o.) ni nakazala sredstev kredita in da posledično ni terjatve, v zavarovanje katere je bila ustanovljena sporna hipoteka. Pritožba v tem delu sploh ne vsebuje v zadostni meri konkretizirane graje razlogov izpodbijane sodbe o tem vprašanju (14. do vključno 17. točka obrazložitve), iz katerih prepričljivo izhaja, da so bila sredstva počrpana (in na kak način), tako da ni nobenega dvoma o tem, da je bila predmetna kreditna pogodba realizirana, hipoteka pa veljavno ustanovljena za zavarovanje denarne terjatve iz tega naslova. V nasprotju s stališčem pritožbe o tem, da bi bilo potrebno realizacijo oz. nastanek terjatve dokazovati s predložitvijo potrdila o nakazilu, v tem pogledu zadošča tudi izrecno priznanje kreditojemalca o obstoju terjatve, ki je bilo dano tako v predmetnem notarskem zapisu, kot tudi v stečajnem postopku nad družbo B. d.o.o.. Tega priznanja pa zgolj z „navrženjem“ dvoma o nakazilu in s sklicevanjem na negativno dejstvo, tožnica kot tretja oseba, ki v predmetnem poslu ni bila niti udeležena, ne more omajati oz. ovreči. 15. Glede na obrazloženo je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka kot neutemeljenega materialnopravno pravilna in zakonita.

16. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Notarski zapis mora vsebovati: ... (5) navedbo, da je notar udeležencem notarski zapis prebral, in da so udeleženci notarski zapis odobrili. 2 V času od 1. 1. 2002 do 3. 8. 2004 je ta glasila: „navedbo, da je bil notarski zapis udeležencem prebran ali da so bile upoštevane formalnosti, ki po določbah tega zakona nadomeščajo branje, in da so udeleženci notarski zapis odobrili.“