Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tej pravdi med drugim zahteval od tožene stranke plačilo 2.100.000 SIT (sedaj 8.763,14 EUR) odškodnine s pripadki za nepremoženjsko škodo (1.400.000 tedanjih SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 300.000 tedanjih SIT za strah ter 400.000 tedanjih SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), nastalo mu v prometni nesreči 16.11.1999 kot posledica natega vratu.

S pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je bilo tožniku za nepremoženjsko škodo prisojenih skupno 1.050.000 SIT (sedaj 4.381,57 EUR) odškodnine (900.000 tedanjih SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 150.000 tedanjih SIT za strah), medtem ko je bil v presežku (za 1.050.000 tedanjih SIT) tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnjen.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej za znesek 1.050.000 SIT (sedaj 4.381,57 EUR) s pripadki, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Za telesne bolečine in za strah bi mu morali biti po njegovem mnenju prisojeni odškodnini v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezata teži poškodbe ter ugotovljenim nevšečnostim in posledicam, neutemeljena pa je tudi popolna zavrnitev njegovega zahtevka v delu glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je bilo vendarle znatno, čeprav le začasno. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri oziroma ustrezno upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. V oporo temu prepričanju tožnik ponuja še očitek, da sodišči prve in druge stopnje ob odmeri odškodnine nista upoštevali časa, ki je pretekel od škodnega dogodka dne 16.11.1999 in da od tedaj dalje traja škodno stanje že dobrih pet let, ko tožena stranka ni plačala tožniku še nobene odškodnine. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe – to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2000 dalje do plačila).

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za telesne bolečine in za strah slednji utemeljuje v reviziji s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih za ti obliki nepremoženjske škode. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je jalov čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno ločeno ob odmeri odškodnin za vsako izmed oblik nepremoženjske škode upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti namreč vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave, opravljene po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji, namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku prisojene odškodnine (v višini 6,8 povprečnih mesečnih plač) v okvir ostalih prisojenih odškodnin (primerjaj s prisojenimi odškodninami za po obsegu nič manjše škode v primerih, obravnavanih pred vrhovnim sodiščem v zadevah pod opr. št. II Ips 343/93 in II Ips 421/99, evidentiranih v publikaciji Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, pod zaporednimi številkami 367 in 365).

Glede terjane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je bilo tožniku že v obrazložitvi pravnomočne sodbe materialnopravno pravilno pojasnjeno, da do nje ni upravičen preprosto iz razloga, ker ni nobenih trajnih posledic njegove poškodbe, medtem ko so bile vse začasne nevšečnosti in tožnikova prikrajšanja v času zdravljenja poškodbe upoštevana že ob odmeri odškodnine za telesne bolečine.

V zvezi s tožnikovim zavzemanjem za upoštevanje tudi obdobja čakanja na odškodnino pri odmeri njene višine pa zadošča napotitev tožnika na izjemnost situacij, ko ima lahko potek časa od nastanka škode do odločanja sploh kakršenkoli vpliv na odmero višine odškodnine; v obravnavanem primeru obstoj kakšnih izjemnih okoliščin s tem v zvezi namreč ni izkazan.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z izpodbijano odločitvijo o delni zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni podan, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.