Jedro

Delavec, ki je po sporazumnem prenehanju delovnega razmerja za nedoločen čas sklenil delovno razmerje za določen čas, ima po prenehanju tega razmerja pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, razen, če je bilo razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z delovnopravno zakonodajo oz. z namenom pridobiti denarno nadomestilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 15.2.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 11.8.1993, s katero je ta zavrnila zahtevek tožnika za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je tožnik s tem, ko mu je delovno razmerje za nedoločen čas prenehalo po lastni volji, dejansko pristal na sklenitev delovnega razmerja za določen čas, najprej od 16.2.1993 do 15.4.1993 pri delodajalcu A in nato še pri B za čas treh mesecev, ki pa je dejansko trajalo le en mesec in šestnajst dni. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da tožnik, kljub temu da je pri delodajalcu B sklenil delovno razmerje za določen čas treh mesecev, zoper sklep o prenehanju tega delovnega razmerja z dnem 31.5.1993, ki ga je prejel 25.5.1993, ni uveljavljal varstva pravic v podjetju. Iz vsega navedenega izhaja, da sta se tožnik in delodajalec izrecno sporazumela o začetku in zaključku delovnega razmerja. Tožnik je torej po svoji volji ostal brez zaposlitve, saj se je sporazumel najprej o prenehanju delovnega razmerja za nedoločen čas v podjetju C in nato še v obeh podjetjih, kjer je sklenil delovno razmerje za določen čas. Neutemeljena naj bi bila tudi trditev tožnika, da je bil prisiljen sprejeti ponudbo za zaposlitev za določen čas v podjetju A, čeprav so pogovori tekli o zaposlitvi za nedoločen čas, saj iz dokumentacije izhaja, da je tudi podjetje A objavilo potrebo po delavcu samo za določen čas. Ker je bilo delovno razmerje pred uveljavitvijo pravic do denarnega nadomestila med brezposelnostjo sklenjeno najprej za nedoločen čas, ki je prenehalo v sporazumu s pooblaščeno osebo podjetja in je bilo nato delovno razmerje pri dveh dolodajalcih sklenjeno za določen čas, pri čemer je bila jasno izražena volja tožnika, da mu to delovno razmerje po preteku v pogodbi določenega časa preneha, je prvostopni organ pravilno odločil, da v tem primeru ni pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila (1. alinea prvega odstavka 19. člena v povezavi s 3. odstavkom 1. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti - ZZZPB).

Tožnik v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo zaradi kršitve 18. in 19. člena ZZZPB. Ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni zahteval varstva pravic v podjetju, kjer mu je prenehalo delovno razmerje za določen čas pred pretekom časa določenega v pogodbi, nima pravne podlage. Obveznost uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu je bila uveljavljena šele s spremembo ZZZPB (Uradni list RS, št. 71/93), ki je pričela veljati šele 15.1.1994 in je zato tožena stranka ni mogla uporabiti v izpodbijani odločbi. V nasprotju z navedenim zakonom je tudi ugotovitev tožene stranke, da tožnik nima pravice do denarnega nadomestila, ker je bil zaposlen za določen čas in ker se šteje, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi pismenega sporazuma s podjetjem. Tožnik je sklenil delovno razmerje za določen čas ob zagotovilih podjetja, da bo prišlo do sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas, ko bodo sklenjene predvidene poslovne pogodbe na novih trgih. Zato mu ni mogoče očitati, da je sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja že s tem, ko je sklenil delovno razmerje za določen čas treh mesecev. Ob taki razlagi 18. člena ZZZPB ne bi mogel noben zavarovanec, ki je imel v zadnjih 18 mesecih sklenjeno delovno razmerje za določen čas, pridobiti pravice do denarnega nadomestila. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 1. odstavek 19. člena ZZZPB (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92), po katerem pravice do denarnega nadomestila ne more uveljavljati zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma s pooblaščenim organom organizacije oziroma delodajalcem in na 3. odstavek 1. člena istega zakona, ki določa, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve, in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno. Tožena stranka svojo odločitev opira na dejstvo, da je tožniku delovno razmerje za nedoločen čas v podjetju C prenehalo sporazumno, prav tako pa tudi delovno razmerje sklenjeno za določen čas treh mesecev najprej v podjetju A in nato še v podjetju B, kjer je sklenil delovno razmerje za določen čas treh mesecev, prenehalo pa mu je že po enem mesecu in šestnajst dni, ne da bi tožnik uveljavljal varstvo svojih pravic, kar pomeni, da je bila s tem jasno izražena volja tožnika, da mu to delovno razmerje po preteku v pogodbi določenega časa, preneha. Sodišče je mnenja, da bi tako široka razlaga določb ZZZPB, na katere opira tožena stranka svojo odločitev pomenila, da zavarovanec, ki sklene delovno razmerje za določen čas, po prenehanju takega delovnega razmerja sploh nima pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Določbe ZZZPB, ki urejajo pravice v zvezi z denarnim nadomestilom uporabljajo pojem "delovno razmerje", kar pomeni, da delovnega razmerja sklenjenega za določen čas izrecno ne izključujejo. Že iz same narave delovnega razmerja sklenjenega za določan čas izhaja, da je to delovno razmerje že v naprej vezano na določen čas in po tem času preneha. Določba 18. člena ZZZPB, ki določa, kdaj pridobi zavarovanec pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, veže to pravico le na neprekinjeno delovno razmerje. Kolikor bi imel zakonodajalec namen izključiti pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za zavarovance, ki jim je prenehalo delovno razmerje sklenjeno za določen čas, bi moral to v zakonu posebej določiti. Ker torej že po naravi stvari delovno razmerje za določen čas preneha s potekom tega časa, prenehanja takega delovnega razmerja ni mogoče enačiti s prenehanjem delovnega razmerja po sporazumu z delodajalcem, ki ima za posledico izgubo pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti po 1. alinei 19. člena zakona, kot to razlaga tožena stranka. Po presoji sodišča bi v obravnavanem primeru tožniku ne bilo mogoče priznati pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti le v primeru, če bi tožena stranka v postopku ugotovila okoliščine, ki kažejo na to, da je bilo delovno razmerje za določen čas, sklenjeno v nasprotju z veljavno delovno pravno zakonodajo oziroma z namenom pridobiti denarno nadomestilo. Takih okoliščin pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ne ugotavlja. Okoliščina, na katero se sklicuje tožena stranka, češ da tožnik ni uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu B, kjer je imel sklenjeno delovno razmerje za določen čas treh mesecev, prenehalo pa mu je s sklepom že po enem mesecu in šestnajst dni, pa v tem primeru na samo pravico do denarnega nadomestila ne more vplivati, saj je bila obveznost uveljavljanja varstva pravic uzakonjena že po izdaji prvostopne odločbe in sicer v januarju 1994 leta.

Ker je izpodbijana odločba nezakonita, je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).