Jedro

Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju subjektivnih posledic pri oškodovancu, kot tudi objektivno pogojenosto višine odškodnine.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, in se zneska, vsebovana v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenita tako, da se znesek 12.892,00 EUR spremeni v znesek 4.550,19 EUR, znesek 12.892,00 EUR, vsebovan v drugi alineji te točke izreka pa se spremeni v znesek 3.892,00 EUR, spremeni se znesek pravdnih stroškov, vsebovan v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje in se znesek 2.944,57 EUR spremeni v znesek 1.250,74 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene pritožbene stroške v znesku 321,30 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

3. Tožeča stranka sama trpi stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 694/2012 z dne 1. 10. 2014 odločilo, da pripada tožeči stranki odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 25.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval kot motorist v škodnem dogodku dne 16. 3. 2012, zadobil je telesne poškodbe v obliki zloma krila leve lopatice z več odlomki, kompresijski zlom vratu desne lopatice, zlom četrtega do sedmega rebra in zlom baze osnovnega členka četrtega prsta leve noge. Od zahtevanih 15.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti je tožniku prisodilo 13.000,00 EUR, za strah mu je prisodilo celotnih 2.000,00 EUR, od zahtevanih 11.000,00 EUR za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa mu je prisodilo 8.000,00 EUR, skupaj torej 23.000,00 EUR. Tožniku je prisodilo še premoženjsko škodo v znesku 658,19 EUR, ker pa je tožena stranka že plačala 12.000,00 EUR, je ta znesek v valorizirani vrednosti odštelo od prisojene nepremoženjske škode. Odločilo je še o zakonskih zamudnih obrestih ter o stroških pravdnega postopka, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 179 in 182 OZ glede povrnitve nepremoženjske škode, znesek že plačane odškodnine je valoriziralo ob uporabi člena 164 OZ. O premoženjski škodi je odločilo po določbi prvega odstavka 168. člena OZ, o zakonskih zamudnih obrestih pa na podlagi določbe člena 278 in 279 OZ. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja zoper prisodilni del odločitve sodišča prve stopnje. Zanjo je na pritožbeni stopnji sporno še 12.892,00 EUR. Pritožbo vlaga iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku prisodilo odškodnino, ki ne ustreza kriterijem iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Ni sporno, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel srednje hudo telesno poškodbo in da je trpel tudi določene nevšečnosti med zdravljenjem, vendar pa je sodišče z odmerjeno odškodnino krepko preseglo okvire, ki jih je za podobne primere izoblikovala sodna praksa. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z bolečinami in neugodnostmi med zdravljenjem bi lahko sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino največ v znesku 7.000,00 EUR, nikakor pa ne toliko, kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje, ki je za to obliko škode tožniku prisodilo odškodnino v znesku 13.000,00 EUR, kar je odškodnina, ki občutno presega okvire, obravnavane v sodni praksi. Prav tako tožena stranka meni, da upoštevaje pridobljeno izvedeniško mnenje nikakor ni mogoče prisoditi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika v tako visokem znesku, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje, to je v višini 8.000,00 EUR. V primerljivih zadevah je odškodnina za takšno obliko škode dosti nižja, tožena stranka pa je tožniku iz tega naslova že plačala 4.000,00 EUR, za kar meni, da je pravična in primerna odškodnina. Tožnik je glede na ugotovitve izvedenca zmanjšano sposoben za dolgotrajno hojo v planine, dolgotrajno vožnjo z motorjem, ter srednje zmanjšano sposoben za kolesarjenje in izredne dolgotrajne vožnje z avtomobilom. Upoštevaje starost tožnika v času poškodbe 57 let in dejstvo, da gre zgolj za manjše ovire zaradi poškodbe pri opravljanju njegovih hobijev, ne pa za nezmožnost ukvarjanja s hobiji po poškodbi, pri opravljanju osnovnih funkcij pa tožnik nima posledic, tožena stranka meni, da je odškodnina iz tega naslova v sodbi previsoko ovrednotena. Prav tako po mnenju tožene stranke odstopa od prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah in je odmerjena previsoko. Odškodnina za strah tožnika, ki jo je sodišče prisodilo v znesku 2.000,00 EUR je previsoka. Tožena stranka je z zneskom 1.000,00 EUR že plačala pravično denarno odškodnino, ki je skladna glede na ugotovitve izvedenca travmatologa, iz katerega mnenja podrobneje izhaja trajanje in intenzivnost primarnega in sekundarnega strahu. Tožena stranka ne razpolaga z povsem identično sodbo, izpostavlja pa sodbo VS RS, opr. št. VS 002174, ki obravnava primerljivo zadevo in v kateri je bila tožniku, ki je bil v škodnem dogodku mlajši, star 26 let, prisodilo odškodnino v višini 11.693,00 EUR, ovrednoteno tudi kot srednje hud primer in sicer za poškodbo, zlom vratu in telesa leve lopatice z razmikom ter številne udarnine. Meni, da je pravična denarna odškodnina, katera pripada tožniku 12.000,00 EUR. Predlaga, da sodišče druge stopnje višji tožbeni zahtevek zavrne in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožeča stranka najprej izpostavlja, da odgovor na pritožbe v primerih, ko pritožniki prvostopenjskemu sodišču očitajo zmotno uporabo materialnega prava, običajno ne vlaga. Pritožbena sodišča namreč poznajo materialno pravo in ob upoštevanju določbe drugega odstavka 350. člena ZPP na pravilno uporabo pazijo celo po uradni dolžnosti. Kljub temu pa meni, da je pritožba neutemeljena, saj morajo biti oškodovanci, ki so utrpeli primerljivo škodo v skladu z določbo 179. člena OZ, ob hkratnem upoštevanju splošnega načela sorazmernosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, postavljeni v enak, oziroma vsaj primerljiv položaj. Zaradi posledic škodnega dogodka je tožnik utrpel številne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Tožnik še vedno trpi in bo še vedno trpel trajne telesne bolečine tudi v prihodnje in sicer kot blage telesne bolečine. Tožnik je utrpel številne neugodnosti med zdravljenjem. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, so poškodbe pri tožniku pustile trajne posledice, ki se v anatomskem smislu izkazujejo kot zavrta gibljivost leve rame lažje stopnje. Pri tožniku je v posledici prišlo do splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in tako ni primerljiva situacija, kot je bila ugotovljena v odločbi VS RS VIII Ips 392/2009, ki jo ponuja tožena stranka kot primer, v katerem je oškodovancu nastal podoben obseg nepremoženjske škode, odškodnina pa je bila prisojena v nižjem znesku. Tožeča stranka še pojasnjuje, da je na podlagi sodne prakse npr. pri sodbah VS RS II Ips 72/2007, II Ip 883/2008 in II Ips 662/2006 bila prisojena primerljiva odškodnina. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

5. Utemeljena je v delu, kjer izpodbija prisojo pravične denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. V zvezi s to obliko nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje od zahtevanih 15.000,00 EUR tožniku prisodilo 13.000,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljene diagnoze poškodbe pri tožniku in tudi ne ugotovljenega obsega telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Poudarja pa, da je sodišče prve stopnje glede na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ in je prisodilo previsoko pravično denarno odškodnino, ki tudi odstopa od ustaljene sodne prakse. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje, se ob obravnavanju pritožbe tožene stranke in ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava izkaže, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo in je v previsokem znesku prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da je bil tožnik v staležu bolnih 2,5 meseca, to je od nastanka škodnega dogodka, pa do 18. 3. 2012. Tožnik je sicer trpel zelo hude telesne bolečine, vendar so te trajale le tri dni, hude so trajale tri tedne, mesec dni srednje hude, en mesec blage in stalne, ki so nato prenehale, pet mesecev so trajale občasne blage bolečine. Glede bodočih telesnih bolečin pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih bo trpel tudi v bodoče, vendar le pri obremenjevanju leve rame, kažejo pa se bolj kot nelagodnosti in le pri opravljanju določenih aktivnosti. Zdravljenje je trajalo v času staleža bolnih. Potekalo je konzervativno in brez zapletov. Za tako ugotovljen obseg in trajanje telesnih bolečin in ker je zdravljenje trajalo tri mesece in šest dni, ko se je končalo s fizioterapijo dne 22. 6. 2012 in da bodočih telesnih bolečin dejansko tožnik ne bo trpel, saj se le-te kažejo le v obliki neugodnosti, je prisojena odškodnina v znesku 13.000,00 EUR previsoka in ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz določbe prvega odstavka 179. člena OZ. Ta odškodnina je tudi prisojena v previsokem znesku v primerjavi z že prisojenimi odškodninami v določenih zneskih.(1) Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejanski stan za prisojo pravične denarne odškodnine, vendar je le le-to prisodilo v previsokem znesku in pri tem tudi ni upoštevalo drugo merilo pri odmeri odškodnine glede upoštevanja pomena prizadete dobrine, to je objektivno pogojenost višine škode. To pa terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz zgoraj predstavljene sodne prakse. Pravična denarna odškodnina je ob upoštevanju vseh teh kriterijev, ob pravilni uporabi določbe člena 179 in 182 OZ, po zaključku sodišča druge stopnje iz tega naslova 8.000,00 EUR.

5. Neutemeljena je pritožba tožene stranke glede prisoje pravične denarne odškodnine iz naslova strahu. Odškodnina v znesku 2.000,00 EUR ne odstopa od načela pravične denarne odškodnine, opredeljenega v 179. členu OZ. Pri določitvi te odškodnine iz naslova strahu je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz okoliščin primera in sicer, da se je tožnik poškodoval kot motorist v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke in je zaradi samega škodnega dogodka tožnik utrpel hud primarni strah, ki je mejil na grozo in je bil kak trenutek utemeljeno v strahu za svoje življenje. Nato pa je trpel hud sekundarni strah med prevozom v bolnišnico, pred in med nezgodo pri zdravniku, kar je trajalo kakšni dve uri, strah za izid zdravljenja pa je bil hude intenzitete in je trajal tri dni, nato pa je bil še srednje hude intenzitete, ki je trajal šest tednov, nato pa blag še kakšnih 14 dni, nakar je strah prenehal. Glede na tako ugotovljeno hudo stopnjo intenzivnosti utrpelega primarnega strahu in na daljše obdobje trajanje sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno uporabilo materialno pravo in je odškodnina v znesku 2.000,00 EUR, pravična denarna odškodnina.

6. Delno je utemeljena pritožba v delu, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s prisojo pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je za to obliko nepremoženjske škode tožniku prisodilo 8.000,00 EUR. Pritožba pa v tej zvezi pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo starost tožnika v času poškodbe - 57 let in dejstvo, da gre zgolj za manjše ovire zaradi poškodbe pri opravljanju njegovih hobijev, ne pa za nezmožnost ukvarjanja s hobiji po poškodbi, pri opravljanju osnovnih funkcij pa tožnik nima posledic. Tudi zaslišan kot stranka, je izpovedal, da ga posledice poškodbe samo ovirajo pri njegovih hobijih. Izvedenec pa je ugotovil, da je tožnik le zmanjšano sposoben za vožnjo s kolesom zaradi prenašanja vibracij na levo ramo, za dolgotrajno vožnjo z motorjem, ki poteka s tresljaji in obremenitvami leve rame, za izredno dolgotrajno hojo navkreber, kot so to izleti v hribe in planine, zmanjšano je sposoben za športne aktivnosti z žogo, pa tudi za igranje tenisa obojeročno. Zlom reber ni pustil trajnih posledic v funkcionalnem smislu. Tako se izkaže, da je pravilna pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik le zmanjšano sposoben za prej omenjene življenjske aktivnosti - hobije in zato je prisojena pravična denarna odškodnina v v znesku 8.000,00 EUR, prisojena v previsokem znesku in ne ustreza načelom opredeljenih v prejšnjih točkah obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Ob pravilni uporabi materialnega se tako izkaže, da je tožnik upravičen do prisoje pravične denarne odškodnine zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 6.000,00 EUR, kar ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz člena 179 OZ in je tudi primerljiva s prej opisanimi odškodninami, prisojeni za podobne primere.

6. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke glede prisoje pravične denarne odškodnine delno utemeljena in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in že prisojeno odškodnino iz zneska 25.000,00 EUR (sodišče je v tej zvezi očitno napravilo računsko pomoto, saj seštevek 13.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR za strah in 8.000,00 EUR za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti predstavlja skupni znesek 23.000,00 EUR in ne 25.000,00 EUR), znižalo na skupni znesek 16.000,00 EUR, kar je prav tako gledano v celoti, primerljivo z odškodninami, prisojenimi za podobne primere. Takšna pravična denarna odškodnina ustreza pravnemu standardu iz člena 179 in 182 OZ. Od tako prisojene odškodnine pa je sodišče druge stopnje, tako kot sodišče prve stopnje odštelo že plačanih 12.000,00 EUR, kar ob ustrezni revalorizaciji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje znaša 12.108,00 EUR. Tako je tožena stranka dolžna tožeči plačati še nepremoženjsko škodo v znesku 3.892,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to odločilo sodišče prve stopnje, k temu pa je prišteti še znesek 658,19 EUR, pritožbeno neizpodbijane premoženjske škode. Tožena stranka je zato dolžna tožeči stranki plačati skupaj še znesek 4.550,19 EUR in zakonske zamudne obresti, opredeljene v sodbi sodišča prve in druge stopnje. V še preostalem delu pa je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je še ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP in drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Ker je sodišče druge stopnje znižalo prisojeno pravično denarno odškodnino ob delni ugoditvi pritožbe tožene stranke, je moralo poseči tudi v odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Zaradi zmanjšanja prisojene pravične denarne odškodnine se tako izkaže, da je tožeča stranka v tem pravdnem postopku uspela z 43 %, tožena stranka pa z 57 %. Tako tožeči stranki glede s strani sodišča prve stopnje priznanih 2.948,47 EUR pripadajo priznani pravdni stroški, nastali na prvi stopnji v znesku 1.967,48 EUR, od teh pa je potrebno odšteti 57 % priznanih stroškov tožene stranke, kar znaša 17,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 1.250,74 EUR. Odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s pravdnimi stroški, nastalimi na prvi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

8. Ker je tožena stranka delno uspela s svojo pritožbo, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Tožena stranka je uspela s 70 % svojega pritožbenega zahtevka, priglasila pa je pritožbene stroške v obliki takse za pritožbo v višini 459,00 EUR in materialne stroške v znesku 30,00 EUR. Sodišče druge stopnje je toženi stranki kot potrebne v smislu določbe člena 155 ZPP priznalo stroške za takso za pritožbo, medtem ko materialne stroške v znesku 30,00 EUR ni priznalo, saj jih tožena stranka ni izkazala (npr. z računi, za fotokopiranje in za poštnino). Po njenem doseženem uspehu v pritožbenem postopku se izkaže, da ji je tožeča stranka tako dolžna povrniti njene pritožbene stroške v znesku 321,30 EUR, na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Tožeča stranka pa sama trpi svoje pritožbene stroške, kajti tožena stranka je v pretežni meri uspela s svojo pritožbo, z odgovorom na pritožbo pa tožeča stranka ni prispevala k drugačni odločitvi sodišča druge stopnje, ker v odgovoru na pritožbo zgolj ponavlja dejanske in pravne ugotovitve, ugotovljene s strani sodišča prve stopnje (vse po prvem in drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep VS RS, II Ips 72/2007 z dne 26. 8. 2009, kjer je bila moškemu v starosti 40 let za podoben obseg bolečin neugodnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 7.093,91 EUR, sodbo VIII Ips 392/2009 z dne 9. 7. 2012, kjer je bila oškodovancu iz istega naslova prisojena odškodnina v znesku 5.494,80 EUR; odškodnine prisojene v zadevi opr. št. VS RS II Ips 883/2008 ni mogoče primerjati z našim primerom, saj gre za drugačno diagnozo poškodbe, v zadevi II Ips 662/2006 pa je bila oškodovancu prisojena odškodnina iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin v višini 5.007,51 EUR.