Jedro

Kasnejša sprememba točkovalnega zapisnika (znižanje števila točk), ki je služil kot podlaga za določitev cene pri odkupu stanovanja na podlagi privatizacijskih določil Stanovanjskega zakona, ne utemeljuje zahtevka na vrnitev dela kupnine. Za takšen zahtevek namreč ni pravne podlage niti v določbah o neupravičeni pridobitvi po 210. čl. ZOR, niti ne gre za situacijo predvideno v 463. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba z dne 1.12.1997 se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki 81.447,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je menila, da je upravičena od tožene stranke terjati vračilo navedenega zneska, ker je za ta znesek bilo stanovanje, ki ga je dne 31.12.1991 odkupila po privatizacijskih določilih Stanovanjskega zakona (SZ), preveč ovrednoteno zaradi napačnega točkovanja. Prvostopno sodišče pa je ugotovilo, da za vrnitev navedenega zneska ni podlage.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka s pravočasno telegramsko pritožbo, v kateri navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar le-teh ne obrazlaga. V pritožbi, vloženi po pooblaščencu dne 1.12.1997, pa tožeča stranka meni, da je upravičena do vrnitve razlike v kupnini na podlagi 463. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožena stranka bi namreč morala prodati tožeči stranki stanovanje po predpisani ceni v skladu z določbami 121. člena SZ. Poleg tega pa pretirana kupnina predstavlja neupravičeno pridobitev tožene stranke, ker za plačilo takšnega kupnine ni bilo podlage. Prvostopno sodišče bi zato moralo ugotoviti, za koliko je plačana kupnina presegala predpisano ceno stanovanja, česar pa doslej ni storilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je lahko obravnavalo le telegramsko pritožbo, ki je bila vložena v okviru 15-dnevnega pritožbenega roka, pritožbo z dne 1.12.1997, ki je bila vložena že po poteku tega roka (sodba je bila pooblaščencu tožeče stranke vročena 13.11.1997), pa je moralo zavreči. Telegramska pritožba namreč ni nepopolna pritožba v smislu 1. odst. 351. člena ZPP, zato ni bilo podlage za vrnitev te pritožbe v dopolnitev. V posledici tega pa za to pritožbo tudi ni mogoče uporabiti 3. odst. 113. člena ZPP, ki v primeru, ko se vloga pošlje sodišču brzojavno, pa ne vsebuje vsega, kar je potrebno, da bi se mogla obravnavati, določa, da je vložena pravočasno, če se nato vloga, kakršna je predpisana, izroči sodišču v treh nadaljnjih dneh.

Ker telegramska pritožba dejanskega stanja ne izpodbija na način, da bi ta pritožbeni razlog obrazložila, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v mejah 2. odst. 365. člena ZPP, to je v okviru pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, na kar mora paziti po uradni dolžnosti. Pri takem preizkusu izpodbijane sodbe pa je ugotovilo, da prvostopnemu sodišču ni mogoče očitati nikakršne kršitve postopka, kot tudi ne napačne odločitve v materialnopravnem pogledu. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki ga je odkupila tožeča stranka na podlagi privatizacijskih določil Stanovanjskega zakona že 31.10.1991, pri čemer je kot podlaga za določitev cene služil točkovalni zapisnik, na podlagi katerega se je oblikovala prodajna cena. Cena je bila določena po Pravilniku o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš, to je na način, predviden v 1. odst. 121. člena SZ. Točkovalni zapisnik je bil korigiran v letu 1993, kar sicer pomeni, da bi tožeča stranka lahko bila upravičena odkupiti sporno stanovanje po nižji ceni, če bi bilo takšno točkovanje upoštevano že l. 1991, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča za vrnitev vtoževanega zneska ni nobene pravne podlage. Že prvostopno sodišče je obrazložilo, da v obravnavanem primeru ne gre za neupravičeno pridobitev po 210. členu ZOR, saj je bila podlaga za prehod zatrjevane višje kupnine v premoženje tožene stranke v pravnem poslu, ki sta ga sklenili pravdni stranki. Tudi ne gre za situacijo, predvideno v 463. členu ZOR, ko ima kupec pravico zahtevati vrnitev razlike, če je dogovorjena cena večja od cene, ki jo je za posamezno vrsto stvari predpisal pristojni organ. V obravnavanem primeru namreč ni sporno, da je v času sklepanja pogodbe služil kot podlaga za določitev cene točkovalni zapisnik, ki ga je izdelal pristojni organ, kot tudi ne, da je bila upoštevana vrednost točke, ki je bila veljavna v času sklepanja pogodbe. Sicer pa je Stanovanjski zakon v 3. in 4. odst. 121. člena predvidel situacijo, ko se upravičenec do odkupa, to je prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ni strinjal z določitvijo cene po 1. odst. in je zato že v tem zakonu predvidena ustrezna korekcija točkovanja oziroma določitev cene na podlagi drugega pravilnika. Te poti pa se tožeča stranka pred sklenitvijo pogodbe očitno ni poslužila.

Nenazadnje pa iz spisovnih podatkov izhaja, da tožeča stranka ni odkupila stanovanja po vrednosti, določeni na podlagi točkovalnega zapisnika, temveč s 60% popustom po 119. členu SZ, kar pomeni, da je bilo tudi izhodišče za izračun zatrjevanega preplačila napačno.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).