Jedro

Med podanimi razlogi dejansko ni nobenega takšnega, ki bi pojasnjeval ali utemeljeval obstoj katerega od relevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku v tem delu in ki bi utemeljil uporabo določene materialnopravne podlage za ugotovitev nastanka obravnavane služnostne pravice, izstavitve zemljiškoknjižne listine za njeno vknjižbo in prepoved bodočega poseganja tožeči stranki v to služnostno pravico, kar predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba se v III. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parcele št. 802/21 k. o. X, pod II. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, s katero se dovoljuje vknjižba lastninske pravice na zgoraj citirani nepremičnini v korist tožeče stranke, pod III. točko izreka je v 1. točki ugotovilo, da za potrebe gospodujoče nepremičnine parcele št. 806/1 k. o. X v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine obstaja služnostna pravica uporabe v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parcele št. 802/21 k. o. X kot služeče nepremičnine, v 2. točki je toženi stranki naložilo, da je dolžna izstaviti tožeči stranki za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo vknjižila prej ugotovljena služnostna pravica uporabe, v 3. točki pa je toženi stranki prepovedalo vsakršno poseganje v prej ugotovljeno služnostno pravico. Pod IV. točko izreka je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.937,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo, in sicer zoper III. in IV. točko izreka, sta se v roku pritožili tožena stranka in stranska intervenientka, obe iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijani III. in IV. točki izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stranska intervenientka pa smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče v III. in IV. točki sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovnimi posledicami.

3. Tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje razloge o pridobitvi služnostne pravice na obravnavani nepremičnini utemeljilo zgolj z obrazlago, da je bila pravnemu predniku izrecno dovoljena uporaba spornega zemljišča, kot naj bi to izhajalo iz odločb Okrajnega ljudskega odbora L. M. z dne 6. 1. 1965 (priloga A9), z dne 19. 1. 1956 (priloga A8) in z dne 15. 2. 1957 (priloga A10). Pritožba najprej izpostavlja, da ni jasno, na kakšen način je sodišče prišlo do dokazne listine iz priloge A9, če je tožeča stranka v tožbi dne 12. 4. 2011 izrecno pojasnila, da s to listino ne razpolaga in je tudi tekom postopka ni predložila v dokazne namene. Ta listina toženi stranki tudi ni bila posredovana, da bi se o njej lahko izjavila, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je nepravilno ugotovilo dejanske okoliščine glede postavitve ograje, saj gradbeno dovoljenje v prilogi A8 predvideva ograjo le na parceli št. 806/1, ne tudi izven nje, kot zmotno ugotovi sodišče prve stopnje. Gradbeno dovoljenje se namreč ne nanaša na južni del parcele št. 806/1 ob meji s parcelo št. 804, kar je spregledal tudi izvedenec K. Enako potrjujeta gradnjo ograjo le na parceli 806/1 tudi odločbi v prilogi A7 (zazidalni podatki) in prilogi A10 (uporabno dovoljenje). Torej sta se tožnik in njegov pravni prednik ves čas zavedala, da nimata pravice uporabe zemljišča izven parcele št. 806/1 in s tem pravice do priposestvovanja služnostne pravice, ki je predmet te pravde. Tožeča stranka sicer zatrjuje priposestvovanje obravnavane služnosti v času od leta 1951 naprej, vendar o tem izpodbijana sodba nima razlogov, kar je prav tako absolutna bistvena kršitev določb postopka, in sicer iz 14. točke druga odstavka 339. člena ZPP. Tožbeni zahtevek glede obravnavane služnosti tudi sicer ni utemeljen. Sporna zemljiška parcela je namreč na zakonski podlagi postala družbena lastnina že leta 1958 in je takrat prenehala lastninska pravica na njej, kar izhaja iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska. Tudi Obče državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ) je poznal priposestvovanje služnosti le na zasebni lastnini, ne tudi na družbeni lastnini, medtem ko jo je Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) izrecno prepovedoval. Tudi če je ta nepremičnina prenehala biti družbena lastnina v letu 1911, do vložitve tožbe leta 1997 ni potekla potrebna doba priposestvovanja. Tožeča stranka se sklicuje na nepravo priposestvovanje stvarne služnosti po drugem odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), torej dvajset let brez dobre vere. Ker tožena stranka o izvrševanju te služnosti ni bila obveščena ali seznanjena, je šteti takšno uporabo za viciozno in torej tožeča stranka obravnavane služnosti ni mogla priposestvovati tudi iz tega razloga. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je potrebno zavrniti že na temelju 3. točke prvega odstavka 40. čelna Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) v zvezi s 238. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

4. Stranska intervenientka v svoji pritožbi opisuje, da tožeča stranka nezakonito zaseda tu obravnavano sporno zemljišče, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo že v prvi odločbi v tej pravdi. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje nerazumno ugotovilo služnostno pravico, čeprav je ta brez pravne podlage in to zemljišče v zemljiški knjigi nikdar ni bilo obremenjeno s služnostjo. O pravno pomembnih dejstvih glede svoje odločitve v izpodbijani sodbi ni razlogov. Pritožba nadalje opiše zgodovinski nastanek tu obravnavane sporne nepremičnine in navaja, da se gradbeno dovoljenje iz leta 1956 nanaša na ograjo s treh strani zemljišča tožeče stranke, ne pa tudi na strani z mejo parcele št. 702/7. Zatrjuje in opisuje odmik od gradbenega dovoljenja z gradnjo stanovanjske hiše tožeče stranke v letu 1951, medtem ko naj bi bil vodni jašek na sporni nepremičnini črna gradnja. Sporno zemljišče sicer res ni več predvideno za povezavo s Š. cesto, vendar je pomembno za stranskega intervenienta zardi prestavitve služnostne potne povezave preko njegovega dvorišča na tu obravnavano sporno zemljišče tožene stranke.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da je pretežni del pritožbenih navedb, zlasti stranske intervenientke, neupoštevna pritožbena novota, preostale njene navedbe pa so neutemeljene in za ta postopek nerelevantne. Pojasnjuje, da je bila odločba v prilogi A9 vložena v spis in predlagana v dokazne namene kot sestavni del priloge A8. Ograja po načrtu iz leta 1956 se naslanja na jugu na že obstoječo ograjo na parceli št. 805, torej je bila tudi na tu sporni nepremičnini. Navaja, da je zmotno pritožbeno prepričanje glede možnosti priposestvovanja služnosti na družbeni lastnini, da ima izpodbijana sodba potrebne razloge za preizkus pravilnosti odločitve in da obravnavana in ugotovljena služnost ni bila viciozna. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tudi sicer zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožb. 6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje v pretežnem delu obrazložitve izpodbijane sodbe podaja razloge o zavrnitvi tožbenega zahtevka pod I. in II. točko izreka, v kolikor pa je pod III. točko ugodilo tožbenemu zahtevku glede obstoja služnostne pravice uporabe, izstavitve zemljiškoknjižne listine za vknjižbo te služnostne pravice in prepovedi toženi stranki poseganja v ugotovljeno služnostno pravico, pa je razloge glede te odločitve podalo zgolj v tretjem, četrtem in petem odstavku predzadnje strani izpodbijane sodbe, ko pojasni, da iz odločb Ljudskega odbora v L. iz prilog A8, A9 in A10 nedvomno izhaja, da je bila za sporno zemljišče izrecno dovoljena uporaba vsakokratnemu lastniku parcele 806/1 k. o. X (tretji odstavek), da iz navedenega sledi, da je bila pravnemu predniku in tožniku zagotovljena izključna služnostna pravica uporabe spornega zemljišča že s tem, da je moral postaviti betonsko vrtno ograjo in stebre ob vhodnih vratih s solidnimi temeljenjem in armiranjem, kar pomeni poseg trajnega značaja (četrti odstavek), in da je zato sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, kot je to razvidno iz III. točke izreka (peti odstavek). Pravilno opozarjata obe pritožbi, da s temi razlogi ni možen preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu njegove sodbe, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Med podanimi razlogi dejansko ni nobenega takšnega, ki bi pojasnjeval ali utemeljeval obstoj katerega od relevantnih dejstev za določitev o tožbenem zahtevku v tem delu in ki bi temeljil uporabo določene materialnopravne podlage za ugotovitev nastanka obravnavane služnostne pravice, izstavitve zemljiškoknjižne listine za njeno vknjižbo in prepoved bodočega poseganja tožeči stranki v to služnostno pravico.

8. Pritožbeno sodišče je moralo že iz razloga zgoraj pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka pritožbama ugoditi, sodbo v izpodbijani III. in IV. točki razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ob novem sojenju o še preostalem tožbenem zahtevku naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in o svoji odločitvi poda razloge, s katerimi bo možen preizkus pravilnosti odločitve. Opredeliti se bo moralo tudi, po prepričanju pritožbenega sodišča o tehtnih in argumentiranih pritožbenih pripombah, v zvezi z gradnjo ograje izven parcele št. 806/1, možnostjo priposestvovanja stvarne služnostne pravice v letih od 1951 do 1987, vprašanju viciozne posesti in tudi o potrebi po izstavitvi zemljiškoknjižne listine za vknjižbo obravnavane služostne pravice.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.