Jedro

Pravna narava odškodnine za nepremoženjsko škodo ni v tem, da se z denarno odškodnino povrne škode ali odpravijo škodne posledice; denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pomeni le določeno satisfakcijo, ki prizadetemu pomaga, da si z drugimi dobrinami s pomočjo prisojenih denarnih zneskov olajša stanje in s tem zmanjša vpliv škodnih posledic. V teh okvirih sodišča določajo odškodnino, ki mora ustrezati pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pojem pravičnosti pa ne zajema samo oškodovanca, pač pa tudi odgovorno osebo in vse ostale upravičence in zavezance za pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. To pomeni, da morajo biti odškodnine med seboj primerljive in da je zlasti treba razlikovati med odškodninami za majhne, hude in posebno hude ali katastrofalne škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v skupnem znesku 4.499.020,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 197.510,00 Sit. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je dne 2.9.1992 zavarovanka tožene stranke z avtomobilom zadela tožnico na prehodu za pešce in ji povzročila pretres možganov, prelom leve goleni, prelom sedmega levega rebra, raztrganino na glavi in pokomocijski sindrom. Za pretrpljene telesne bolečine je tožnici prisodilo odškodnino v znesku 2.500.000,00 Sit, za strah 300.000,00 Sit, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.500.000,00 Sit in za skaženost 100.000,00 Sit. Priznalo ji je tudi vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v skupnem znesku 3.499.020,00 Sit ter pravdne stroške v znesku 156.455,00 Sit. Pritožbo tožene stranke v preostalem delu in pritožbo tožeče stranke v celoti je zavrnilo ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo prve stopnje. Sprememba sodbe gre na račun odškodnine za telesne bolečine, ki jo je sodišče druge stopnje znižalo za 1.000.000,00 Sit, tako da jo je določilo v znesku 1.500.000,00 Sit. Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje v zvezi z njegovo odločitvijo, da zniža odškodnino za telesne bolečine, očita, da ni dovolj skrbno pregledalo zdravstvene dokumentacije, zlasti izvedeniških mnenj dr. S. in dr. L. Podrobno opisuje tožničine poškodbe ter bolečine in druge težave ter posebej poudarja, da tožnico kot starejšo in že prej bolno osebo poškodbe še bolj prizadenejo, kot bi koga drugega. Navaja tudi hude trajne posledice, ki zmanjšujejo tožnici življenjske aktivnosti in ji povzročajo duševne bolečine. Sodišču druge stopnje očita, da je odločalo pod vplivom zgrešene prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki vrača Slovenijo na področju odškodninskega prava nazaj na Balkan. Posameznim sodnikom pripisuje prepričanje, da bodo z nizkimi odškodninami rešili socializem, sodišču v celoti pa, da državo rešuje gospodarskih in drugih težav. Zaradi kolegialne navezanosti na dve bivši sodnici, ki sta zdaj vodstveni delavki pri toženi stranki, izločuje vrhovne sodnike, ki so službovali skupaj z njima. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da prisodi tožnici še nadaljnji znesek 2.900.000,00 Sit odškodnine.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljana.

V reviziji izraženo zahtevo za izločitev sodnikov je zavrnil namestnik predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s sklepom opr.št. Su 29/96 z dne 13.5.1996. Tožničine poškodbe so bile hude in njihove posledice za tožnico so resne in težke. To izhaja iz ugotovitev obeh sodb na podlagi izvedeniških mnenj izvedencev dr. S. in dr. L., iz medicinske dokumentacije ter iz izpovedbe tožnice same. Tožnica je bila ob nesreči stara 64 let in je imela Parkinsonovo bolezen ter kronično duševno bolezen z emocionalnim defektom. To je razlog, da je mogoče utemeljeno šteti, da so tožnico poškodbe in njihove raznovrstne posledice še bolj prizadele. Revizijsko sodišče v tem pogledu pritrjuje tožničini reviziji. Toda pravna narava odškodnine za nepremoženjsko škodo ni v tem, da se z denarno odškodnino povrne škode ali odpravijo škodne posledice; denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pomeni le določeno satisfakcijo, ki prizadetemu pomaga, da si z drugimi dobrinami s pomočjo prisojenih denarnih zneskov olajša stanje in s tem zmanjša vpliv škodnih posledic. V teh okvirih sodišča določajo odškodnino, ki mora ustrezati pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pojem pravičnosti pa ne zajema samo oškodovanca, pač pa tudi odgovorno osebo in vse ostale upravičence in zavezance za pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. To pomeni, da morajo biti odškodnine med seboj primerljive in da je zlasti treba razlikovati med odškodninami za majhne, hude in posebno hude ali katastrofalne škode. Upoštevajoč to splošno razvrstitev je mogoče uvrstiti tožničino škodo med hude, vendar ne med najhujše ali celo katastrofalne škode. Zato je pravična odškodnina v tem primeru odškodnina, ki je primerljiva z drugimi odškodninami za hude poškodbe s trajnimi posledicami. V teh okvirih je tožnici prisojena odškodnina med višjimi, kar pa je utemeljeno glede na posebnosti primera, ki so bile že omenjene in ki sta jih sodbi prve in druge stopnje podrobno obravnavali. Z vidika materialno pravne presoje pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje pa revizijsko sodišče ugotavlja, da materialno pravo ni bilo prekršeno in da je prisojena odškodnina skladna z merili, ki jih je na podlagi določbe 200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih izoblikovala sodna praksa. Zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabi materialnega prava ni podan.

S tem je odgovorjeno tudi na očitke o balkanizaciji odškodninskega prava, reševanju socializma ipd. Strokovni in drugi zainteresirani javnosti so na razpolago sistemačno obdelani podatki o praksi vrhovnega sodišča pri določanju odškodnin za nepremoženjske škode. Zbrani podatki dokazujejo primerljivost odškodnin s tistimi, ki jih prisojajo sodišča srednjevropskih držav s podobno pravno ureditvijo, a trdnejšim gospodarstom. Zato revizijski očitki v zvezi s tem niso samo izraženi na (za pravnika strokovnjaka) neprimeren način, ampak so tudi po vsebini neutemeljeni.