Jedro

Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku (v konkretnem primeru pa sodišče v obrazložitvi ni v celoti ocenilo bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar predstavlja drugo kršitev).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1.

Prekrškovni organ Carinska uprava RS, Carinski urad Maribor, Izpostava Zavrč, je zoper samostojnega podjetnika B. T. s. p. in pri njem zaposlenega voznika T. J. izdal plačilni nalog zaradi storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 125. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-2) ter samostojnemu podjetniku izrekel globo 4.000 evrov, vozniku pa 2.000 evrov. Zoper plačilni nalog sta storilca po zagovorniku vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče na Ptuju z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo plačilni nalog.

2.

Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekrških iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve materialnih določb zakona po 156. členu ZP-1. Sodišču očita, da v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na konkretne navedbe zahteve za sodno varstvo o tem, da zamenjava pokvarjenega vozila ne predstavlja kabotaže in da voznik samostojnega podjetnika ni odgovorna oseba; ni navedlo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov in se ni opredelilo do zatrjevane kršitve pravice do uporabe svojega jezika v postopku o prekršku. Kršitev materialnih določb ZPCP-2 je po mnenju vložnice podana, ker je izrek plačilnega naloga glede pravne opredelitve prekrška po prvem odstavku 125. člena ZPCP-2, ki se očita vozniku T. J., nejasen, saj navaja le napačno zakonsko določbo brez konkretnega opisa in uporablja neustrezno rubriko formularja. Vložnica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcema in zagovorniku, ki se o njej niso izjavili.

B.

4. V zvezi z dolžnostjo sodišča odgovoriti na strankine navedbe se je v več svojih odločbah izjavilo Ustavno sodišče (prim. odločbe Up-399/05 z dne 15. 5. 2008, Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007) in poudarilo, da je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

5. Odločanje o zahtevi za sodno varstvo ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Bistvo pravice do sodnega varstva ni v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo, temveč v tem, da sodišče njegovo vlogo vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe zahteve loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko odgovori. V nasprotnem primeru je pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva le navidezna (prim. sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 107/2012 z dne 18. 12. 2012).

6. Po presoji Vrhovnega sodišča so v konkretnem primeru navedbe zahteve za sodno varstvo, s katerimi sta storilca zatrjevala, da zamenjava pokvarjenega vozila z drugim ne predstavlja nedovoljene kabotaže ter da voznik ne more odgovarjati za prekršek, ker ni odgovorna oseba samostojnega podjetnika, da storilca nista bila seznanjena z opisom dejanskega stanu očitanega prekrška ter da jima v postopku ni bilo omogočeno uporabljati materni jezik, dovolj konkretizirane, hkrati pa tudi bistvene, saj se nanašajo na sam obstoj prekrška in odgovornost zanj oziroma na bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za sodno varstvo (62. člen ZP-1). Zato se je sodišče dolžno do njih konkretno opredeliti. V zahtevi za sodno varstvo sta vložnika v dokaz svojih trditev predlagala zaslišanje obeh storilcev ter voznika M. K. in predstavnika avstrijske družbe S. H., poizvedbe pri družbi I. o prevzemu blaga ter priložila listinske dokaze (račun o popravilu tovornega vozila, tovorni list, nalog za prevoz).

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče po pregledu zadeve in listin v spisu ugotovilo, da je prekrškovni organ dejansko stanje ugotovil pravilno in popolno, saj ugotovitve temeljijo na neposrednih ugotovitvah pooblaščenih uradnih oseb prekrškovnega organa, ter da vložnika v zahtevi za sodno varstvo nista navedla dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi sodišče podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ob tem se sodišče ni opredelilo do nobenega od dokaznih predlogov, niti ni pojasnilo, zakaj jih ni izvedlo. Takšna obrazložitev sodbe, s katero je zavrnjena zahteva za sodno varstvo, tudi ob upoštevanju, da je standard obrazložitve instančne odločbe nižji, po presoji Vrhovnega sodišča ne zadošča zgoraj opisanim merilom.

8. Ugotovljena kršitev ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekrških iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je ta kršitev podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku (prim. sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 71/2011 z dne 20. 9. 2011). V konkretnem primeru ravnanje sodišča predstavlja kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, saj sodišče v obrazložitvi sodbe ni v celoti ocenilo bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar je po presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1), saj je bila storilcema v postopku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja.

9. Ob ugotovitvi bistvene kršitve določb postopka o prekršku Vrhovno sodišče utemeljenosti navedb vrhovne državne tožilke glede kršitve materialnih določb zakona ni presojalo.

10.

Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku se bo sodišče vsebinsko opredelilo do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo.