Jedro

Na podlagi določb Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 invalidi I., II. in III. kategorije invalidnosti lahko uveljavijo le pravico do invalidske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje iz 67. člena ZPIZ-1, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti.

Tožnik kot invalid III. kategorije, ki je zmožen za drugo ustrezno lažje delo, kjer dela ne bo opravljal v mrazu, vlagi in z dvigovanjem bremen, težjih od 10 kg, brez vsiljenega ritma dela, s polnim delovnim časom, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 67. člena ZPIZ-1, zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti (tožnik je rojen leta 1958).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. in II. točki izreka tako, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 3. 12. 2009, tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 23. 6. 2009 pa se zavrne, in v IV. točki izreka tako, da tožnik krije svoje stroške postopka sam.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 3. 12. 2009 in št. ... z dne 23. 6. 2009 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo ustrezno lažje delo, kjer dela ne bo opravljal v mrazu, vlagi in z dvigovanjem bremen, težjih od 10 kg, brez vsiljenega ritma dela, s polnim delovnim časom od 6. 2. 2008 dalje (II. točka izreka). S III. točko izreka je zavrnilo tožbo - pravilno tožbeni zahtevek v delu, ko tožnik uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 554,28 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec. Sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je tožniku priznalo pravico do premestitve, tega pa ni obrazložilo, niti ni navedlo pravne podlage za priznanje pravice, zato se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve ni pravne podlage. V Republiki Sloveniji se na podlagi Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 lahko uveljavlja pravica do starostne, invalidske, vdovske, družinske in državne pokojnine, pravica do varstvenega dodatka (slednji sta sicer po 1. 1. 2012 urejeni drugače), dodatka za pomoč in postrežbo, invalidnine, odpravnine in oskrbnine, kot jih ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Tako lahko invalidi I., II. in III. kategorije invalidnosti na podlagi omenjene uredbe uveljavijo zgolj pravico do invalidske pokojnine, in sicer le, če izpolnjujejo pogoje določene v 67. členu ZPIZ-1, ne pa tudi drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Uredba sveta (EGS) št. 1408/71 invalidnost ureja v poglavju 2, pri čemer za sisteme, kot je slovenski (kjer so dajatve odvisne od trajanja zavarovalne dobe), v 40. členu določa, da osebe, za katere se uporablja Uredba, prejemajo dajatev po določbah poglavja 3. Poglavje 3 pa se izrecno nanaša na pokojnine. Navedeno uredbo po vedenju toženca enako izvajajo tudi druge države članice. Koordinacija sistemov socialne varnosti namreč ne sega tako daleč, da bi presegla področja pokojnin. Na področju urejanja statusa in pravic delovnih invalidov ne nastopajo le nosilci zavarovanj, temveč tudi drugi subjekti, npr. delodajalci javnega in zasebnega sektorja ter zavodi za zaposlovanje. Navaja, da tožnik v Republiki Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje ter tudi ne prebiva v Republiki Sloveniji in tudi ni zatrjeval, da išče zaposlitev, oziroma da želi nastopati na trgu dela v Republiki Sloveniji. Tožnik je izrecno zahteval I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Toženec se smiselno sklicuje na zadevo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 66/2013 z dne 28. 2. 2013. Tudi sicer bi tožnik pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti lahko pridobil le, če bi skladno z 2. alinejo 1. odstavka 66. člena ZPIZ-1 v povezavi z 2. alinejo 68. člena ZPIZ-1 izpolnjeval pogoj pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Ker je tožnik v Sloveniji dopolnil 1 leto, 9 mesecev in 23 dni pokojninske dobe, tega pogoja ne izpolnjuje. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ocenilo 70 % tožnikov uspeh v sporu, saj je tožnik s tožbenim zahtevkom uveljavljal I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Njegov uspeh v sporu je neznaten, oziroma znaša največ 25 %. Tudi sam izračun stroškov postopka je napačen, poleg tega je sodišče priznalo stroške sodnega tolmača in potne stroške, ki jih ni obrazložilo. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 28. 2. 2012 ne izhaja, da bi sodni tolmač sploh priglasil stroške za tolmačenje, kar bi moral storiti takoj po tolmačenju.

V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam. Meni, da je očitek toženca glede absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka neutemeljen. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca kardiologa. Meni, da bi tudi pritožbeno sodišče moralo slediti izvedenskemu mnenju, pri tem pa tožnik ni bil dolžan zatrjevati, da išče zaposlitev. Sklicuje se na opredelitev svojega poklica, kot izhaja iz določbe 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Glede na mnenje izvedenca je jasno, da tožnik pod splošnimi pogoji ni zmožen opravljati dela zidarja, temveč je zmožen opravljati drugo delo z omejitvami. Poudarja, da je v postopku uspel v pretežnem delu, uspel ni le v delu, kjer je uveljavljal I. kategorijo invalidnosti. Invalidnost mu v postopku pri tožencu na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje sploh ni bila priznana, sodni izvedenec pa je, tako kot invalidska komisija I. stopnje, ocenil, da je pri njemu podana III. kategorija invalidnosti. Čeprav je sodni izvedenec pri tožniku ocenil le III. in ne I. kategorije invalidnosti, je bilo njegovo angažiranje nujno zaradi različnih mnenj invalidskih komisij, ugotovitve sodnega izvedenca na potrebnost izvedbe tega dokaza niso bistveno vplivale. Šele s sodbo si je tožnik izposloval invalidnost, zato je bil postopek potreben in je tožnik v njem uspel. Razlika med uveljavljano I. kategorijo in priznano III. kategorijo invalidnosti je tako minimalna glede na uspeh tožnika v pravdi, ki jo je tožnik moral sprožiti zaradi varstva svojih pravic in koristi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pri tožniku podana še preostala delovna zmožnost in ga razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, pri tem pa bi tožniku glede na mnenje sodnega izvedenca namesto pravice do premestitve lahko priznalo pravico do dela z omejitvami v svojem poklicu oziroma pravico do dela na drugem delovnem mestu. Sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in odločalo o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Tudi iz tega razloga meni, da je upravičen do povračila stroškov postopka, pri čemer je njegov uspeh v sporu lahko več kot 70 %. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) in v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, je pa ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga pritožba ne izpodbija, zmotno uporabilo materialno pravo.

Toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve, tega pa ni obrazložilo, niti ni navedlo pravne podlage za priznanje te pravice, zaradi česar naj preizkus sodbe ne bi bil mogoč, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve, hkrati pa tožbeni zahtevek v delu, ko tožnik uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, zavrnilo. Obrazložilo je, da je pri tožniku upoštevaje izvedensko mnenje podana III. kategorija invalidnosti, ker tožnik ni več zmožen za svoje delo, zmožen pa je za drugo delo z omejitvami. Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo pravne podlage za priznanje pravice do premestitve (ta pravica je sicer urejena v 91. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), je sodbo oziroma njen izpodbijani del mogoče preizkusiti.

Predmet tega socialnega spora je na podlagi 63. člena ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 3. 12. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 23. 6. 2009 ter s tem v zvezi presoja, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.

Toženec je z odločbo z dne 23. 6. 2009 na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 27. 5. 2009, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, zmožen pa je s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za lažje delo, pri katerem ne bo delal v mrazu, vlagi, pod časovnim pritiskom, kjer ne bo dvigal ali prenašal težjih bremen, stoje, sede in s hojo, odločil, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 6. 2. 2008 in nima pravice invalidske pokojnine. Z dokončno odločbo z dne 3. 12. 2009 je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 23. 6. 2009 in to odločbo spremenil tako, da tožnik ni invalid in nima pravice do invalidske pokojnine. Invalidska komisija II. stopnje je namreč v izvedenskem mnenju z dne 31. 8. 2009 ocenila, da pri tožniku ni prišlo do zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je razporejen (zidar), zato ni invalidnosti.

Med strankama ni sporno, izhaja pa tudi iz listin v spisu, da sta bili izpodbijani odločbi izdani na podlagi predloga švicarskega nosilca zavarovanja, ki je postopek začel na podlagi tožnikove zahteve, vložene dne 29. 10. 2007, za priznanje pravice do invalidske pokojnine, pri čemer je tožnik tudi s postavljenim tožbenim zahtevkom ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti uveljavljal pravico do invalidske pokojnine. To pa je za odločitev v tej zadevi ključnega pomena. Pravna podlaga za odločanje namreč ni podana le v določbah ZPIZ-1, temveč kot pravilno poudarja toženec v pritožbi tudi v določbah Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti (OL L št. 149 z dne 5. 7. 1971 in kasnejših Uredb o spremembi te Uredbe).(1) Uredba sveta (EGS) št. 1408/71 v 40. členu določa, da osebe, za katere se uporablja Uredba, prejemajo dajatve po določbah 3. poglavja. V 3. poglavju pa so urejene (le) pokojnine. To pomeni, da na podlagi določb Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 invalidi I., II. in III. kategorije invalidnosti lahko uveljavijo le pravico do invalidske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje iz 67. člena ZPIZ-1, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Takšno stališče je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo, med drugim tudi v zadevi opr. št. Psp 66/2013 z dne 28. 2. 2013, na katero utemeljeno opozarja toženec v pritožbi.(2) Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije (1. alineja 67. člena ZPIZ-1); zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (2. alineja 67. člena ZPIZ-1) ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženske) (3. alineja 67. člena ZPIZ-1).

Tožnik bi torej ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, lahko pridobil le pravico do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, ne pa drugih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot jih določa ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja glede tožnikove invalidnosti pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete, Univerze v B., v sestavi izvedencev psihiatrije, nevrologije in ortopedije z dopolnitvami, ter dodatno še v sestavi izvedenca internista kardiologa, ki je ocenil, da je tožnik zaradi težav z internističnega področja sposoben za lažje delo v polnem delovnem času, kjer dela ne bo opravljal v mrazu, vlagi in ne bo dvigoval bremena, težja od 10 kg, in bo delal brez vsiljenega ritma dela. Takšno izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje sprejelo kot prepričljivo. Toženec ugotovitve, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti in do III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 od 6. 2. 2008 dalje zaradi bolezni, s pritožbo ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi tako ugotovljene III. kategorije invalidnosti zmotno priznalo pravico do premestitve, saj za to glede na navedeno, ni imelo nobene pravne podlage.

Tožnik kot invalid III. kategorije, ki je zmožen za drugo ustrezno lažje delo, kjer dela ne bo opravljal v mrazu, vlagi in z dvigovanjem bremen, težjih od 10 kg, brez vsiljenega ritma dela, s polnim delovnim časom od 6. 2. 2008 dalje, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 67. člena ZPIZ-1, zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti (tožnik je rojen leta 1958) pa mu te pravice ni mogoče priznati niti po III. alineji 63. člena ZPIZ-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo v I. in II. točki izreka tako, da je odpravilo odločbo toženca z dne 3. 12. 2009, tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca z dne 23. 6. 2009 pa zavrnilo, in v IV. točki izreka tako, da tožnik na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP krije svoje stroške postopka sam. Tožnik namreč v tem sporu, ko je uveljavljal pravico do invalidske pokojnine, le-ta pa mu ni bila priznana, ni uspel. Tožnikov odgovor na pritožbo toženca k njeni rešitvi ni pripomogel, zato tožnik stroške v zvezi s tem krije sam (1. odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Švica je z ES oziroma njenimi državami članicami sklenila sporazum o prostem pretoku oseb.

Op. št. (2): Primerjaj tudi sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. 49/2013 z dne 28. 2. 2013.