Jedro

Tožniku je v levo nogo priletel kovinski tujek, ki je nastal zaradi eksplozije razpočnika, zaradi česar je utrpel poškodbe. Ker tožena stranka ni zagotovila varnega dela, je podana njena krivdna odgovornost za nastalo škodo.

V primeru, ko je bila odškodnina delno plačana, je treba valorizirati delno plačilo, in sicer tako, da se pri odmeri odškodnine revalorizira že izplačan znesek na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se znesek glavnice, ki jo je dolžna plačati prvotožena stranka, iz zneska 2.300,00 EUR zniža na znesek 2.286,20 EUR, višji tožbeni zahtevek za plačilo 13,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2010 do plačila pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino v višini 2.300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.600,00 EUR od 1. 9. 2010 do 24. 11. 2011 in od zneska 2.300,00 EUR od 25. 11. 2010 dalje (do plačila), v roku 15 dni pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti stroške postopka v višini 179,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (do plačila), pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper odločitev v navedeni sodbi, ki se v ugodilnem delu nanaša nanjo, se je pravočasno pritožila prvotožena stranka Zavarovalnica A. d.d., zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške prvotožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odškodnina, ki jo je sodišče zaradi škodnega dogodka z dne 10. 6. 2010 prisodilo tožniku in sicer znesek 2.000,00 EUR za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 600,00 EUR za strah, je previsoka. Izpostavlja, da je bil tožnik zdravljen zgolj ambulantno in da je njegovo zdravljenje trajalo približno 14 dni brez zapletov. Urgentno kirurško ambulanto je tožnik obiskal šele 5 dni po poškodbi, pa še to zaradi očitno neustreznega ravnanja zdravnika v Zdravstvenem domu B., ki je spregledal obstoj kovinskega tujka. V kolikor bi bil tujek takrat odstranjen, bi bilo zdravljenje še krajše, pa tudi nevšečnosti bi trpel manj. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Po mnenju prvotožene stranke je previsoko odmerjena tudi odškodnina za strah. Prvotožena stranka ne dvomi, da se je tožnik ob samem dogodku ustrašil, ob tem pa poudarja, da je izvedenec ta strah opredelil kot intenziven, a kratkotrajen v prvi uri po poškodbi. Zaradi samega izvida pa tožnik utemeljeno ni mogel trpeti strahu večje intenzitete, pa še to v pretežni meri v posledici neustreznega zdravljenja neposredno po poškodbi (v kolikor bi bil tujek odstranjen že takrat, do otekanja noge ne bi prišlo). Posledice same poškodbe v primeru takojšnje odstranitve tujka gotovo ne bi bile niti s strani izvedenca ugotovljene intenzitete in trajanja. Zato je znesek odškodnine v višini 600,00 EUR previsok. Opozarja, da prisojeni znesek odškodnine, ki po odštetju z njene strani dne 24. 11. 2010 plačanega nespornega dela odškodnine v višini 300,00 EUR znaša še 2.000,00 EUR s pp, presega odškodnine, ki jih sodišča odmerjajo v podobnih primerih. Prisojeni znesek po posameznih postavkah zlasti nepremoženjske škode po mnenju tožene stranke ne odseva razmerja med posameznimi vrstami škod, torej med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zmotno je tudi uporabljeno materialno pravo, ko sodišče ni upoštevalo, da se na podlagi 2. odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) povračilo odmerja po cenah ob izdaji sodbe, kar velja tudi za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo že izplačanega zneska odškodnine s strani prvotožene stranke oziroma tega zneska ni valoriziralo z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede revalorizacije zneska akontacije že izplačane odškodnine pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, glede na določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Med strankami ni sporno, da je imela drugotožena stranka splošno odgovornost iz dejavnosti zavarovano pri prvotoženi stranki (osnovna polica št. ... z dne 15. 12. 2008 in dodatek št. 1 k polici št. ... z dne 15. 12. 2008 - B4), pri čemer zavarovalna vsota za osebe znaša do 155.000,00 EUR). Zato je podana pasivna legitimacija prvotožene stranke.

Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 10. 6. 2008 ob 6.50 uri na območju železniške postaja B. utrpel poškodbo leve noge, oziroma razpočno rano na zunanji strani leve stegnenice s tujkom v podkožju. Imenovani izvedenec A.A., dr. med., spec. splošne kirurgije, je v izvedenskem mnenju ugotovil tudi delno, približno 1,5 cm dolgo vzdolžno poškodbo kitne ovojnice oziroma kite mišice musculus vastus lateralis femoris. Tožniku je v levo nogo priletel kovinski tujek, ki je nastal zaradi eksplozije razpočnika. Razpočnik je kovinski predmet, ki je sestavljen iz dveh kovinskih plošč, ki sta združeni, znotraj katerih pa se nahaja smodnik. V preteklosti se je uporabljal za signalizacijo v železniškem prometu, saj se je polagal na železniške tire. Ko ga je prevozil vlak, je zaradi smodniškega polnjenja prišlo do poka - eksplozije, ki je strojevodjo opozorila na nevarnost na progi. Razpočnik se že dalj časa ne uporablja v železniškem prometu, zato ga tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje niti ni poznal. Kritičnega dne je neznana oseba na območju železniške postaje B. na železniške tire postavila dva razpočnika. Ob 00.45 uri je prišlo do eksplozije prvega. Ob ogledu kraja dogodka je bilo ugotovljeno, da se na tirih nahaja še en razpočnik. Vendar tožena stranka kraja, kjer se je nahajal neeksplodirani razpočnik, ni ustrezno zavarovala. Prav tako delavcev (med njimi tožnika), ki so ob pričetku delovnega dne pričeli s premikanjem vagonov, ni opozorila na nevarnost - podstavljen razpočnik. Ker torej ni zagotovila varnega dela, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana njena krivdna odgovornost za nastalo škodo. Zmotno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke. Zgolj zaradi podstavljenih razpočnikov namreč ni mogoče šteti, da gre za pri premikanju vagonov za nevarno dejavnost. Vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno prisodilo v znesku 2.000,00 EUR. Upoštevalo je tožnikovo izpoved, ki jo je podprlo tudi izvedeniško mnenje imenovanega sodnega izvedenca A.A., dr. med., specialista kirurga, da je tožnik še istega dne po poškodbi obiskal zdravnika, ki mu je rano zašil in prevezal, noga pa mu je v nekaj dneh otekla. Kasneje je odšel v bolnišnico, kjer so mu po opravljeni rentgenski preiskavi našli 3 cm dolg tujek in mu ga operativno odstranili. Izvedenec je ugotovil, da v zvezi s celjenjem rane ni bilo posebnosti, ter ocenil, da je tožnik utrpel en dan srednje intenzivne bolečine, 3 dni lažje in 2 tedna občasne srednje močne ter 2 tedna lažje občasne bolečine. Povedal je, da so nevšečnosti pri zdravljenju posledica rentgenskega slikanja, specialističnega pregleda, šivanja in odvzema šivov, operacije v lokalni anesteziji, antitetanični injekciji, jemanju antibiotika in analgetika.

Prvotožena stranka neutemeljeno navaja, da bi bile posledice, v kolikor bi že zdravnik na prvem pregledu v B. odstranil tujek, blažje. Teh trditev ni podala do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, zato je glede tovrstnih navedb v pritožbenem postopku prekludirana (1. odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer prvotožena stranka ni imela pripomb na izvedeniško mnenje z dne 19. 3. 2012, prav tako ni zahtevala zaslišanja izvedenca (pripravljalna vloga z dne 3. 4. 2012 - list. št. 64). Tudi v okviru preizkusa sodbe, ki ga sodišče opravi po uradni dolžnosti, ter v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Za ugotovitev, da v telesu obstaja tujek, bi bilo v konkretnem primeru potrebno rentgensko slikanje, operacija v lokalni anesteziji in protitetanična zaščita. Dejstvo, da je bil tožniku šele nekaj dni kasneje odstranjen tujek v Bolnišnici v C., potem ko so ga pri prvem pregledu spregledali, ni vplivalo na odškodnino iz tega naslova, saj je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino predvsem zaradi operativne odstranitve tujka ter bolečin in nevšečnost zaradi tega posega. Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje glede vrste telesnih bolečin in njihove stopnje, ter glede nevšečnosti, ki jih je imel tožnik med zdravljenjem. Kasnejša odstranitev tujka na višino odškodnine ni vplivala, saj je tudi izvedenec pojasnil, da zapletov zaradi odstranitve tujka ni bilo.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Tožnik je v pritožbi navajal, da se je pri dogodku močno prestrašil, kar je skladno s tem, kar je bilo ugotovljeno in sicer, da je prišlo do močne eksplozije, ki je bila nenavaden in dramatičen dogodek, ki ga tožnik ni mogel pričakovati. Ker pri samem dogodku ni prišlo le do glasnega poka, temveč je tožnik istočasno tudi utrpel poškodbo noge in ugotovil, da ima rano, ki je posledica te eksplozije, je tak dogodek nedvomno pri tožniku ustvaril strah, ki ga je tudi izvedenec opredelil kot strah, ki je trajal prvo uro po dogodku, torej strah, ki je bil povezan s samim nenadnim dogodkom ter šokom, ki je bil posledica poškodbe. Prav tako je sodišče prve stopnje upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je bil tožnik tudi v strahu, ko je bil podvržen kirurškemu posegu, saj je šlo za operativni poseg v lokalni anesteziji, ki objektivno pomeni dejanje, ki povzroči strah pri poškodovancu. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Skupen znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo iz vseh naslovov je torej določen pravilno in ob upoštevanju zakonskih kriterijev iz 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo napačno, ker je od te odškodnine odštelo prenizek znesek, ker bi moralo na dan izdaje sodbe upoštevati revalorizacijo zneska, ki ga je tožniku dne 24. 11. 2010 plačala prvotožena stranka v višini 300,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine revaloriziralo že izplačan znesek na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je 18. 4. 2012. Sodišče namreč odškodnino za negmotno škodo odmerja po cenah na dan sodnega odločanja, kar zagotavlja ohranitev denarne vrednosti odškodnine (drugi odstavek 168. člena OZ). V primeru, ko je bila odškodnina delno plačana, je namreč treba valorizirati delno plačilo (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v več zadevah, npr. v sodbi II Ips 908/2008 z dne 4. 12. 2008). V sodni praksi sodišča upoštevajo revalorizacijo tako, da že plačano akontacijo odškodnine ovrednotijo tako, da opravijo preračun na dan odločanja z računalniškim programom v okviru tako imenovanih revalorizacijskih obresti. Ta izračun temelji na temeljni obrestni meri, ki je bila v Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO – Ur. l. RS, št. 45/95, 109/2001) opredeljena kot tista, ki je namenjena ohranjanju vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju, nanjo pa odkazuje 3. odstavek 3. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/2003, s spremembami; ZPOMZO-1). Podlaga za njen izračun je povprečje mesečnih stopenj rasti cen življenjskih potrebščin (Sklepi o temeljni obrestni meri, objavljeni v Uradnih listih RS). S takim načinom valorizacije se upošteva, da je količina življenjskih potrebščin, ki bi si jih z valoriziranim zneskom tožnik lahko privoščil ob odločitvi sodišča prve stopnje, enaka tistim, ki si jih je lahko z izplačano odškodnino privoščil, ko mu je bila izplačana akontacija. Z uporabljeno metodo spremljanja splošne rasti cen življenjskih potrebščin se je mogoče v največji možni meri približati namenu pravilnega ovrednotenja akontacije odškodnine. Kot bo razvidno v nadaljevanju, je pritožbeno sodišče že izplačano akontacijo odškodnine revaloriziralo z upoštevanjem gibanja indeksov cen v tem obdobju, ki so bili merilo inflaciji, pri čemer je izračun opravilo s pomočjo aplikacije na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije (http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp). Po takem izračunu revalorizirana vrednost zneska 300,00 EUR z dne 24. 12. 2008 na dan 18. 4. 2012 znaša 313,80 EUR. Od prisojenega zneska 2.600,00 EUR je treba odšteti ta znesek, oziroma že prisojeno odškodnino v znesku 2.300,00 EUR znižati še za 13,80 EUR. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je znesek 2.300,00 EUR glede prvotožene stranke znižalo na 2.286,20 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Delni uspeh v pritožbenem postopku ni bistveno vplival na uspeh prvotožene stranke v sporu. Gre le za manjšo korekcijo zneska, ki jo predstavlja revaloriziran znesek, pri čemer je tako po temelju kot po višini sodišče prve stopnje pravilno odločilo in odločilo tudi o stroških postopka. Zato pritožbeno sodišče ni posegalo v tisti del odločitve sodišča prve stopnje, ki se je nanašala na stroške postopka.

Ker tudi uspeh v pritožbenem postopku ni bistven, je pritožbeno sodišče odločilo, da prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP, v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP.