Jedro

Za odločitev ni bistveno, ali tožnik oziroma njegova zakonita zastopnica subjektivno sprejema ali zavrača zdravljenje v Sloveniji. Odločilno je zgolj, ali je zdravljenje, ki ga potrebuje tožnik, v Sloveniji zagotovljeno. V pritožbi tožnik skuša odločitev za odhod v tujino utemeljiti z dejstvom, da mu je bilo zdravljenje zagotovljeno zgolj na abstraktni ravni z navajanjem nestrokovnih razlogov, ki ne morejo izpodbiti argumentiranih dokaznih zaključkov sodišča. Treba je upoštevati razloge, ki so tožnika vodili v zdravljenje v tujini, in ne morebitnih okoliščin, ki so se spremenile potem, ko je že bila izdana prvostopenjska odločba toženca oziroma, ko je bil poseg v tujini že izveden.

Razlog za zdravljenje v tujini je v pravni sferi zakonite zastopnice tožnika, ne pa v objektivni izčrpanosti zdravljenja v Sloveniji. Odločitev staršev tožnika ni temeljila na objektivnih parametrih, temveč primarno na slutnjah matere, ki pa niso objektivna kategorija. Mati tožnika je pojasnila, da je bilo v Sloveniji pravzaprav vse narobe in bi večino posegov tukaj zavrnila, tudi če bi bili na voljo. Celotno sosledje dogodkov potrdi izkazuje nezaupanje do slovenskega zdravstva, kar vse je predhodilo odločitvi, da tožnika obravnavajo v Izraelu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 16. 4. 2018 in št. ... z dne 19. 6. 2018, ter da se tožniku prizna pravica do zdravljenja v tujini: poseg interventna kateterizacija in razširitev homografta, ter da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške zdravljenja v tujini v višini 20.319,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na znesek 952,00 EUR od dne 29. 3. 2018 dalje do plačila, na znesek 6.426,00 EUR od dne 22. 5. 2018 dalje do plačila, na zneska 166,00 EUR in 50,00 EUR od dne 24. 5. 2018 dalje do plačila, na zneska 300,00 EUR in 819,00 EUR od dne 28. 5. 2018 dalje do plačila, na znesek 9.450,00 EUR od dne 30. 5. 2018 dalje do plačila, na znesek 231,49 EUR od dne 31. 5. 2018 dalje do plačila, na znesek 429,43 EUR od dne 3. 6. 2018 dalje do plačila, na znesek 341,00 EUR od dne 4. 6. 2018 dalje do plačila, na znesek 141,87 EUR od dne 6. 6. 2018 dalje do plačila ter na zneske 50,00 EUR, 219,41 EUR in 831,90 EUR od dne 7. 6. 2018 dalje do plačila, vse v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko 338. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP v zvezi s 3. točko 338. člena ZPP, ker je sodišče nekatera odločilna dejstva ugotovilo zmotno, nekatera pa nepopolno. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, ti so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odloči, da se modificiranemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, izpodbijano sodbo razveljavi in samo razsodi v predmetni zadevi ali pa zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Tožniku je bila po rojstvu ugotovljena prirojena srčna napaka in je bil do danes operiran štirikrat, vedno s strani dr. A. A., najprej na Pediatrični kliniki UKC v B., nato pa v Izraelu na kliniki C. V času do leta 2018 je imel tožnik dva invazivna neoperativna posega, do danes skupaj osem. Invazivno diagnostiko, ki je bila izvedena v Pediatrični kliniki UKC v B., so zaradi nestrokovne izvedbe morali ponoviti v Izraelu na stroške toženca. Za vse, razen za invazivni poseg, ki je predmet tega socialnega spora, je stroške kril toženec, kar je razvidno iz zdravniške dokumentacije in izpovedbe matere tožnika. 14. 5. 2014 je bil tožniku v Izraelu operativno vstavljen biološki 16 mm homograft. Ker je bil tožnik v dobi rasti, je bilo od vsega začetka jasno, da bo treba implantant homograft operativno zamenjati, ko ga bo prerasel. Ves čas je bil homograft dodatno izpostavljen kalcinaciji in posledični nevarnosti prevelike zožitve ali celo njegove zamašitve. Ker je tožnik jeseni 2017 začel kazati znake zožitve homografta (hitra zadihanost, slaba telesna sposobnost, močna zbadajoča bolečina v prsnem košu) so ga starši peljali na pregled v PaK k otroškemu kardiologu dr. D. D., ki je tožnika pregledal z ultrazvokom. Ugotovil je, da je homograft zožen, vendar ne toliko, da bi to terjalo intervencijo, da zbadajoča bolečina v prsnem košu ni povezana z zoženjem homografta in da je edina potrebna terapija pregled čez šest mesecev. Ker so starši termin za nov pregled dobili šele 9. 7. 2018 z obrazložitvijo, da ni kardiologov za zgodnejši pregled in ker se je tožnik počutil vse slabše, sta se starša nemudoma obrnila na dr. A. A. in dr. E. E. Na predlog dr. E. E. sta starša tožnika 19. 1. 2018 peljala na neinvaziven pregled še na kliniko v Nemčijo, kjer so bili rezultati pregleda slabši, kot v Ljubljani. Takrat je dr. A. A. ocenil, da je tožniku treba opraviti invazivno diagnostiko in se prepričati v kakšnem stanju je zožitev homografta. Zato so tožencu poslali predlog za odobritev posega interventne kateterizacije v Izraelu, kjer je lahko prisoten tudi dr. A. A., ki lahko v primeru komplikacij operativno odpravi nefunkcionalnost homografta. Glede na porazno stanje na oddelku za srčno kirurgijo na PaK, ki je bilo življenjsko nevarno, zelo slabemu počutju tožnika in ker PaK ni mogel zagotoviti niti predpisane terapije (tj. pregleda v roku 6 mesecev od zadnjega pregleda) je bilo zdravljenje tožnika v tujini nujno potrebno, saj so bile možnosti njegovega zdravljenja v Sloveniji izčrpane. S posegom v tujini se je njegovo zdravstveno stanje bistveno izboljšalo. Starši so po navodilu dr. A. A. tožnika konec maja 2018 pripeljali na pregled v Izrael, kjer je bilo z invazivnim pregledom homografta ugotovljeno, da je ta že toliko zožen, da ga je treba nemudoma razširiti in če to ne bo možno, operativno zamenjati. V nekaj urah trajajoč interventni kateterizaciji homografta, ga je dr. F. F. uspela razširiti, da nova razširitev ali zamenjava nista bila potrebna vse do leta 2021. Od zamenjave leta 2021 do danes ga je bilo treba razširiti dvakrat. Vsakič v Izraelu in vsakič na stroške toženca. Prvostopno sodišče se je v izpodbijani sodbi oprlo na dejstvo, da v konkretnem trenutku razširitev homografta pri tožniku ni bila potrebna, čeprav je bilo jasno, da nekoč (tj. nekaj mesecev kasneje) bo. Ugotovilo je, da je imel tožnik v PaK zagotovljeno s strani lečečega kardiologa predpisano terapijo, tj. spremljanje stanja na šest mesecev od zadnjega pregleda 8. 12. 2017. Če bi se v času med 8. 12. 2017 in naslednjim pregledom šest mesecev kasneje zdravstveno stanje tožniku bistveno poslabšalo, bi ga lahko ustrezno zdravili v PaK. Nima razlogov ali in zakaj je prvostopno sodišče navedbe matere tožnika, da je bil poseg po navedbah dr. F. F. opravljen skrajni čas in da bi bilo v dveh ali treh dneh že prepozno, štelo za neresnične. Poročilo dr. F. F. je priloženo k tožbi kot priloga št. 15. Mati tožnika je v izpovedbi pred sodiščem pojasnila svojo komunikacijo z dr. F. F. po opravljenem posegu. Odločilnega pomena je, ali je bila konkretna intervencija v Izraelu potrebna ali ne, zato bi se sodišče do tega moralo opredeliti in pojasniti, zakaj pri razsoji te zadeve ni upoštevalo navedb dr. F. F. Razlogi prvostopnega sodišča, kdaj v obdobju od 8. 12. 2017 do 9. 7. 2018 oziroma do konca septembra 2018 (ko je bil mld. tožniku določen spremenjen termin kontrolnega pregleda), je bilo stanje takšno, da slovenski zdravniki tožniku niso mogli zagotoviti ustrezne obravnave in bi se zato možnosti zdravljenja v Sloveniji lahko štele za izčrpane so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Iz dokazov obvestila UKC B. z dne 5. 2. 2018 izhaja, da je bil tožniku določen kontrolni pregled za 9. 7. 2018, iz izpovedbe matere tožnika pa, da so ji v Kardiološki ambulanti takoj po pregledu 8. 12. 2017 rekli, da pregled prej ni mogoč, ker ni kardiologov. Iz obvestila UKC B. brez datuma in naslovnika pa, da je pregled za 9. 7. 2018 prestavljen na nedoločen čas. V zvezi z okoliščino, ali je PaK lahko zagotovil ustrezno obravnavo tožnika, je v izpodbijani sodbi navedeno, da so PaK 1. 7. 2018 zapustili pediatrični kardiologi, da je junija 2018 diagnostika in zdravljenje prirojenih srčnih napak potekala normalno. Do kadrovske krize in s tem nemožnosti obravnave s strani pediatričnih kardiologov, je prišlo v kasnejšem obdobju, ki za presojo predmetne zadeve ni upoštevno. Tožnik je s tožbo uveljavljal, da PaK ni bila sposobna izvesti terapije, kot jo je tožniku predpisal dr. D. D. 8. 12. 2017 že od tistega trenutka dalje, ko je bila terapija predpisana. Starši takoj po pregledu dr. D. D. niso mogli dobiti termina za kontrolni pregled znotraj roka. Nezmožnost ustreznega ukrepanja PaK je postala javno znana 10. 5. 2018, ko so dali odpoved pogodbe o zaposlitvi vsi v PaK redno zaposleni kardiologi vključno z dr. D. D., kar je bilo javno objavljeno in komentirano. Zaradi tega je UKC B. 7. 5. 2018 izdal in javno objavil sklep, da bodo otroci s prirojeno srčno napako lahko zdravstveno obravnavani v Izraelu pri dr. A. A. Razlogi sodišča o tem, ali je lahko PaK v kritičnem obdobju mld. tožniku zagotovil predpisano terapijo spremljanja na šest mesecev, so nejasni sami s seboj v nasprotju in protispisni tudi glede vprašanja, kdaj sploh je PaK tožniku določil kontrolni pregled. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je imel tožnik v PaK zagotovljen pregled v skladu s terapijo lečečega kardiologa dr. D. D. 8. 12. 2017. Pri tem je nerazumljivo, kateri datum kontrolnega pregleda je štelo kot zagotovljen datum za kontrolni pregleda (9. 7. 2018 ali do 7. 6. 2018 ). Tožnik je izrecno uveljavljal, da ni bilo mogoče izvesti niti terapije, ki jo je tožniku 8. 12. 2017 predpisal dr. D. D., tj. spremljanje na šest mesecev. Da je spremljanje možno šele na sedem mesecev je vedel tako konzilij, ki je v predmetni zadevi podajal mnenje za toženca, kot toženec, ko je o zahtevi tožnika odločal dne 16. 4. 2018 in drugi stopnji dne 19. 6. 2018. Ko so v začetku meseca maja 2018 odpovedali pogodbo o zaposlitvi vsi v PaK redno zaposleni kardiologi je postal nemogoč tudi pregled dne 9. 7. 2018, ki je bil nenazadnje prestavljen na konec septembra 2018. Napačen je sklep prvostopnega sodišča, da za razsojo te zadeve ni relevantno, da pregled tožnika ni bil mogoč niti 9. 7. 2018, temveč šele konec septembra 2018. Za okoliščino, da je možnost pregleda dne 9. 7. 2018 skrajno vprašljiva, so predvsem toženec, pa tudi tožnik in njegovi starši ter vodstvo PaK in UKC B. vedeli že 7. 5. 2018, ko je delovno razmerje odpovedal prvi kardiolog, nato pa sta odpovedala delovno razmerje še preostala dva na PaK redno zaposlena kardiologa. Četrti zaposleni zdravnici pa se je v kratkem iztekla pogodba in je imela že dogovorjeno službo drugje. Sprejeto izvedensko mnenje potrjuje pravilnost strokovne odločitve dr. D. D., da je kontrola stanja tožnika predvidena v šestih mesecih po pregledu 8. 12. 2017, smiselno, da je bila tožniku kontrola na PaK res omogočena do 7. 6. 2018. Po oceni izvedenca dr. G. G. je strokovno sprejemljivo, da se je kardiolog na podlagi izvidov z dne 19. 1. 2018 odločil, da bi počakali z invazivno razširitvijo homografta še do julija 2018, ko je imel tožnik predviden kontrolni termin. Povzeta navedba prvostopnega sodišča je protispisna, saj dr. D. D. kontrolnega pregleda ni določil do julija 2018, temveč ga je določil v roku šest mesecev od 8. 12. 2017, kar pomeni do 7. 6. 2018. Za razsojo te zadeve so bistveni odgovori na vprašanja, ali je bilo dejansko stanje tožnika decembra 2017 in spomladi 2018 takšno, da bi lahko varno čakal na ponovni pregled, sprva določen za 9. 7. 2018 oziroma septembra 2018, ali pa je potreboval čimprejšnjo invazivno diagnostiko in eventualno ukrepanje, ter ali bi v primeru bistvenega poslabšanja stanja v navedenem obdobju v Sloveniji prejel primerno zdravljenje, tj. na takojšnjo invazivno neoperativno razširitev homografta oziroma operativno zamenjavo homografta, če se ga neoperativno več ne bi dalo razširiti. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na pisne izjave prič dr. H. H., dr. I. I., dr. J. J., dr. K. K. in dr. L. L., ki so bili vsi ali še vedno so zdravniki v UKC B. ter na izvedensko mnenje dr. G. G., ki je svoje mnenje oprl na dokumentacijo UKC B., ki jo je bil slednji pripravljen posredovati sodišču in na izjave prej omenjenih prič. Dr. G. G. je danes zaposlen na PaK, kar je dodaten grenak priokus prepričanju tožnika, da je glavno vodilo vztrajanje slovenskega zdravstva, da so tudi v primeru tožnika v PaK ravnali pravilno in bili sposobni njegovega zdravljenja. Dokaznemu predlogu, da bi prvostopno sodišče pridobilo mnenje drugega strokovnjaka s področja otroške srčne kardiologije, ki ne bi bil povezan s PaK, prvostopno sodišče iz neznanega razloga ni ugodilo. Tako izvedenec kot priče zdravniki so svoje mnenje podali na podlagi rezultata neinvazivne preiskave z 8. 12. 2017 na PaK in nekateri tudi na podlagi rezultatov enake neinvazivne preiskave konec januarja 2018 na kliniki v Nemčiji, kar je neustrezno. Prvostopno sodišče je v dolgotrajnem postopku ugotovilo le, da je preiskava z 8. 12. 2017 utemeljevala zgolj spremljanje tožnika na šest mesecev, kar v tem postopku ni sporno. Če bi bilo stanje tožnika dobro in bi bil njegov homograft samo malo zožen, potem ne bi potreboval niti invazivne diagnostike niti homografta, temveč zgolj pregled v roku do 7. 6. 2018. Tožnik trdi, da zgolj ultrazvočna preiskava ni pravilno prikazala resničnega stanja tožnika. Zato je neutemeljen sklep izvedenca dr. G. G. in zaključek prvostopnega sodišča, da stanje tožnika dne 16. 4. 2018 ni zahtevalo invazivne diagnostike in posega. Vsi sodelujoči slovenski zdravniki so v času od 8. 12. 2017 do maja 2018 popolnoma zanemarili navedbe matere tožnika, da je z njim nekaj zelo narobe, da se mu stanje slabša. Mati dobro pozna stanje svojega otroka in je občutljiva na vsako njegovo poslabšanje. Da se je stanje tožnika slabšalo izhaja tudi iz primerjave izvidov 8. 12. 2017 in 19. 1. 2018. Izvedensko mnenje in izjave vseh prič zdravnikov in nazadnje tudi izpodbijana sodba, se ves čas opredeljujejo le do absolutnih številk, medtem ko se do zatrjevanega slabega stanja in slabšanja stanja tožnika vsebinsko niso opredelili. Na podlagi izjav prič in izvedenskega mnenja je prvostopno sodišče napačno sklenilo, da je šlo pri odhodu tožnika na invazivni pregled v Izrael za laično odločitev staršev, kot da njim je prepuščena odločitev o odhodu v tujino. Prvostopno sodišče je napačno zaključilo, da poseg v Izraelu ni bil nujen. Edina zdravnika, ki sta tožnika pregledala v času od prerekane diagnostike PaK v decembru 2017 in diagnostike konec januarja 2018 v Nemčiji, do posega konec maja 2018 v Izraelu sta bila dr. F. F. in dr. A. A. v Izraelu. Kaj sta pri tem pregledu ugotovila je pred prvostopnim sodiščem ostalo neugotovljeno. Izvedenec dr. G. G. je na podlagi rezultatov neinvazivne preiskave decembra 2017 in januarja 2018 menil, da je smiselno dr. F. F. poseg razširitve homografta opravila po nepotrebnem. Izvedenec dr. G. G. je drugače kot je povzelo prvostopno sodišče na vprašanje pooblaščenke tožnika odgovoril, da nima vseh relevantnih podatkov in da je možno, da je dr. F. F. konkretno razširitev homografta opravila zato, ker je ocenila, da je nujna in ne zgolj zato, ker je vedela, da tožnika nekaj časa ne bo videla. V roku dobrega meseca od 8. 12. 2017 do 19. 1. 2018 se je stanje tožnika poslabšalo tudi v objektivnih številkah in subjektivno. Vse izjave različnih prič (dr. H. H., dr. I. I., dr. J. J., dr. L. L. in dr. D. D.) so le povzetki in ponovitve ugotovitev, ki jih je dr. D. D. zapisal v kartoteko 8. 12. 2017. Enako velja tudi za obe mnenji konzilijev, ki ju je pridobil toženec. Noben se ni vsebinsko opredelil do poročila dr. F. F. z dne 8. 6. 2018, temveč so zgolj ponavljali ugotovitve dr. D. D. Ne drži, da tožnik izvedenca kritizira, ker želi vsebinsko drugačno mnenje. Tožnik kritizira okoliščino, da je izvedenec vzel ugotovitve dr. D. D. z 8. 12. 2017 za nesporno dejstvo in niti ni mogel narediti drugačnega zaključka, kot ga je naredil že dr. D. D. Izvedenec se je do poročila dr. F. F. opredelil le v delu, da je po posegu pri tožniku funkcija obeh srčnih prekatov normalna, kar po mnenju izvedenca dokazuje, da stanje tožnika pred posegom ni bilo hudo poslabšano in da zato izvedena intervencija ni bila urgentna. Izostala je opredelitev do navedb matere tožnika, da v kritičnem obdobju ni bil dobro. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo potrebno zaslišati dr. F. F. in dr. A. A., ki bi lahko opisala stanje tožnika, ko sta ga konec maja 2018 pregledala v Izraelu, ali je bil poseg kateterizacija homografta nujen in zakaj je dr. A. A. že februarja 2018 staršem tožnika svetoval, da ga čimprej pripeljeta v Izrael na invazivno diagnostiko in morebitno interventno kateterizacijo za rešitev homografta. Nepravilni so zaključki prvostopnega sodišča, da je bilo stanje na PaK v upoštevnem obdobju dobro in bi lahko tam delujoči zdravniki v takrat obstoječem sistemu ustrezno zdravili tožnika, če bi se mu v času od 8. 12. 2017 do 7. 6. 2018 oziroma 9. 7. 2018 dejansko do 28. 9. 2018 stanje poslabšalo in bi potreboval bodisi invazivno kateterizacijo bodisi operacijo na odprtem srcu z zamenjavo homografta. Ko so odločali tožnikovem predlogu za odobritev zdravljenja v tujini, bi mu morali ugoditi. Tožnik je vpogled v dokumentacijo parlamentarne komisije in drugih listinskih dokazov predlagal, da bi se iz izjav omenjenih otroških kardiologov pred parlamentarno preiskovalno komisijo sodišče lahko prepričalo o resničnosti navedb tožnika, da je bilo stanje na PaK tudi v letih 2017 in 2018 alarmantno, kar vse je tožnik pri podaji tega dokaznega predloga ustrezno obrazložil. Tožnik je poudaril, da je bilo na PaK in UKC B. vedno dovolj nekritičnih zdravnikov, ki so zase trdili, kako sposobni so opraviti posege, dejstvo pa je, da teh posegov niso znali izvesti niti učinkovito niti varno, saj so bili zaradi neustreznega sistema ti posegi tudi objektivno nevarni za mladoletne paciente. Prvostopno sodišče ni izvedlo relevantnih predlaganih dokazov ter je posledično, nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanj, ali je bilo dejansko zdravstveno stanje tožnika spomladi 2018 takšno, da je terjalo nujen poseg za razširitev homografta in ali so bile možnosti takega seveda dovolj varnega posega v Sloveniji izčrpane.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo opozarja, da je pritožba po vsebini ponavljanjem trditev, ki so se že na prvi stopnji izkazale za neutemeljene. Pravilen je zaključek sodišča, da v Sloveniji niso izčrpane možnosti zdravljenja, saj je pravilna strokovna odločitev, da zdravstveno stanje še ne zahteva interventnega posega in da v določenem obdobju zadostuje spremljanje stanja. Tožnik je v Izraelu opravil invazivno diagnostiko in intervencijo na srcu, ki v Sloveniji še nista bili indicirani. V dokaznem postopku se je brez dvoma izkazalo, da je zdravljenje tožnika v Sloveniji potekalo skladno z medicinsko doktrino in v Sloveniji ni bilo izčrpano. Tožniku je bilo 8. 12. 2017 svetovano nadaljnje spremljanje (izvid dr. D. D. 8. 12. 2017), kar je kot strokovno pravilno potrdil tudi izvedenec, ki ga je postavilo sodišče. Izvedenec je mnenje izdelal strokovno jasno in razumljivo. Podobno se je tožniku svetovalo tudi na pregledu v Nemčiji 19. 1. 2018, kar še dodatno potrjuje pravilnost strokovne odločitve slovenskih specialistov. Tožnikova mati se z zdravljenjem in obravnavo v Sloveniji očitno ni strinjala, vendar zato ni imela nobenih strokovnih razlogov. Zgolj občutek matere ne more zadostovati. Dr. D. D., dr. L. L., klinika v Nemčiji in izvedenec so menili, da je za otroka v danem zdravstvenem stanju najoptimalnejše spremljanje, morebitne invazivne posege pa je treba odlašati. Dokazni postopek je pravzaprav pokazal, da je povsem podobno ocenil tudi lečeči specialist tožnika v Izraelu. Tožnik vztraja, da je že decembra 2017 potreboval čimprejšnje ukrepanje, vendar so tudi v Izraelu še februarja 2018 svetovali, da se otroka pripelje na pregled v Izrael nič prej kot 31. 5. 2023, kar pomeni, da zagotovo ni šlo za urgentno ali nujno stanje, ki bi se moralo reševati zdaj takoj, kot zatrjuje tožnik. Čeprav tožnik skuša oporekati strokovnosti ali nepristranskosti izvedenca, pravih argumentov zato ne navaja in glede na splošni strokovni konsenz med mnenjem in izjavami prič, tudi tujih strokovnjakov z medicinskega področja iz Nemčije in Izraela, je zaključek sodišča gotovo pravilen. Toženec se ne more izjaviti o neki invazivni diagnostiki, ki naj bi jo edino izvedli na PaK, a naj bi jo nato zaradi nestrokovne izvedbe morali ponoviti v Izraelu. Gre za novoto. Tožnik se je večkrat zdravil v Izraelu na stroške OZZ, vedno ko so zato obstajali strokovni razlogi in indikacije, da je potreben določen poseg ali invazivna preiskava, ki se tožniku ni mogla opraviti v Sloveniji. Tožnik je v bil v Sloveniji primerno spremljan. Kljub jasnim razlogom sodišča, ki izhajajo iz kvalitetnega dokaznega postopka, tožnik problematizira dogajanje na otroški kardiologiji, ki se je odvijalo od maja 2018 dalje. Da se je tožnik v tujino odpravil pred tem, brez vedenja, da bodo kardiologi podali odpoved ali da bo predviden datum za spremljanje prestavljen. Toženec je na to že opozoril tekom postopka. Nemogoče je trditi, da se pregled tožnika julija ne bi mogel izvesti, tega ne vemo. Povsem nasprotno izhaja iz pisne izjave dr. L. L. z dne 24. 11. 2020, ki v točkah 1.4. in 1.5. jasno demantira neutemeljene zaključke tožnika o nedelovanju oddelka, saj je zdravljenje bolnikov junija 2018 in najbrž tudi kasneje potekalo normalno. Do te situacije ni prišlo, ker je tožnik pred tem že v začetku leta 2018, kljub skladnim mnenjem slovenskih in tujih specialistov na lastno pest odšel na interventni poseg v Izrael. Pri ugotavljanju dejanskega stanja se je potrebno omejiti na stanje, ki je obstajalo v trenutku odločanja toženca. Izvedenec je pojasnil, da januarja (pri pregledu v Nemčiji) stanje v primerjavi z decembrskim izvidom dr. D. D. ni bilo bistveno drugače. Enako izhaja tudi iz izjave dr. L. L. z dne 24. 11. 2020. Tožnik tudi v pritožbi vztraja, da je bil interventni poseg izveden v zadnjem momentu in sodišču očita, da se v zvezi s tem ni opredelilo do vseh dokazov. Tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča, ki je večjo vero poklonilo izvedencu, kot izjavi matere tožnika, kar je povsem razumljivo. Interventnega posega decembra in v obdobju naslednjih šest mesecev tožnik ni potreboval. Izvedenec je pojasnil, zakaj se svetuje spremljanje in zakaj se pričakuje, da se stanje v šestih mesecih ne slabša zelo hitro. Svoje sklepanje je utemeljil na podatkih odpustnega pisma, kjer je bilo po posegu zavedeno, da je funkcija obeh prekatov normalna. Pojasnil je, da če bi se stanje do posega zares poslabšalo, bi bila verjetno tudi po posegu zabeležena slabša funkcija dveh prekatov, saj se ta v enem do dveh tednih po posegu ne popravi na normalno. Ker je tožnik vlogo za zdravljenje v tujini podal pred potekom do kontrolnega pregleda in brez ponovne ocene stanja tožnika, je toženec lahko zaključil zgolj, da poseg še ni indiciran. Odhod v tujino še ni bil utemeljen. Dr. L. L. je strokovne odločitve dobro pojasnil in podal dovolj strokovnih razlogov za sklepanje, da je bila odločitev takrat na pregledu decembra 2017 tudi najbolj optimalna. Tudi iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, zakaj je bilo za tožnika spremljanje stanja povsem pravilna odločitev. Podobno so svetovali na pregledu v Nemčiji, zato sodišče ni neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem dr. F. F. o tem, ali je bil poseg v Izraelu potreben. Pojasnil je, da se tudi sam včasih drugače odloča, ko gre za paciente, ki pridejo k njemu od daleč. Izvedenec je potrdil, da je bila odločitev za spremljanje strokovno pravilna, da pa razume zakaj so se v Izraelu odločili, da interventni poseg izvedejo že maja. Za odločitev v sporu ni bistveno kakšno je bil poslabšanje, ki je bilo ugotovljeno v Izraelu tik pred operacijo, saj teh izvidov ali drugih indicev o nenadnem poslabšanju toženec ni imel v trenutku odločanja v upravnem postopku. Postopek je pokazal, da če bi dr. D. D. menil, da decembra 2017 potrebuje razširitev homografta ne pa spremljanje, bi mu to lahko naredili. Kot pojasnjuje izvedenec je bil zato dovolj usposobljen in imel je vso potrebno opremo. Nezaupanje, ki se je že s pregledom v Nemčiji izkazalo povsem neutemeljeno, zagotovo ni utemeljen razlog za odhod v tujino. Trdi, da se je dr. D. D. zmotil, čeprav se z njim argumentirano strinjata izvedenec, dr. L. L. in klinika v Nemčiji. Izvedenec je pojasnil, da je bilo spremljanje pravilna metoda, da se stanje ne slabša nenadoma in da ni dokazov, da je bilo stanje pred posegom v Izraelu bistveno slabše od tistega, ki je bilo zabeleženo decembra in januarja, kar pomeni, da ni potreboval čimprejšnje (oziroma urgentne) invazivne diagnostike. Tudi za primer bistvenega poslabšanja, ki se sicer ni zgodil, zato ta trenutni spor niti ni pomembno, je izvedenec pojasnil, da so slovenski kardiologi dovolj dobro usposobljeni, da bi lahko opravili potrebne posege, ter da so julija 2018 še obravnavali paciente. Nihče ne trdi, da bi želeli tožnika obravnavati sami. Zelo verjetno bi se ga po naslednjem pregledu ob ugotovljenem poslabšanju poslalo na zdravljenje v Izrael, kot se ga je že prej in še tolikokrat kasneje. Zato očitki in vprašanje tožnika o tem, kaj bi se teoretično lahko zgodilo, če bi šlo vse narobe, niso na mestu. Nepomembno je dokazovanje, kako zelo se je tožniku stanje zares poslabšalo do 31. 5. 2023 (skoraj polnih šest mesecev po pregledu pri dr. D. D.), ker je bilo tožniku ves čas omogočeno, da se v primeru poslabšanja vrne na ponovni pregled in v primeru ugotovljenega poslabšanja primerno ukrepa. Tožnik bi lahko podal novo vlogo za odhod v tujino ali pa celo dopolnil obstoječo, vendar do tega ni prišlo, saj se je tožnik že februarja 2018 na podlagi lastnih prepričanj in ne na podlagi mnenja stroke ali kakršnegakoli dogajanja na otroški srčni kirurgiji odločil in dogovoril za odhod v Izrael. Odločitev staršev je temeljila na špekulacijah, ki so se v tem postopku izkazale za neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti niti na te, ki jih navaja pritožba. Sodba je temeljito obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja še naslednje.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 19. 6. 2018 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 16. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil vlogo za odobritev pregleda, preiskave in zdravljenja pri dr. A. A. v C. - Academic Medical Center Hospital v Izraelu.

7. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za odobritev zdravljenja tožnika v tujini.

8. Skladno s prvim odstavkom 44.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZVZZ) ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja s pregledom, preiskavo ali zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev, izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Glede na navedeno določbo morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da so v Sloveniji izčrpane možnosti za zdravljenje in da je z zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati izboljšanje ali preprečitev slabšanja zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da v Republiki Sloveniji niso izčrpane možnosti zdravljenja tožnika in da s tem ni izpolnjen eden od pogojev določen v 44.a členu ZZVZZ.

9. Glede na zakonsko določbo za odločitev ni bistveno, ali tožnik oziroma njegova zakonita zastopnica subjektivno sprejema ali zavrača zdravljenje v Sloveniji. Odločilno je zgolj, ali je zdravljenje, ki ga potrebuje tožnik v Sloveniji zagotovljeno. V pritožbi tožnik skuša odločitev za odhod v tujino utemeljiti z dejstvom, da mu je bilo zdravljenje zagotovljeno zgolj na abstraktni ravni z navajanjem nestrokovnih razlogov,1 ki ne morejo izpodbiti argumentiranih dokaznih zaključkov sodišča. 10. Neutemeljena je eksplicitno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko 338. člena ZPP, da se sodba ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče opredelilo do vseh nosilnih pravnih naziranj stranke in do vseh odločilnih dejstev. Ni se dolžno opredeljevati do očitno neutemeljenih trditev.

11. Upoštevajoč 63. člen ZDSS-1 gre za presojo izpodbijanih odločb toženca, zato ocenjevanje potrebe po odhodu v tujino za nazaj in stanje tik pred operacijo ne more vplivati na odločitev sodišča, ki odloča o zakonitosti izpodbijanih odločb toženca. Odločilno je dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času strokovne odločitve dr. D. D. 8. 12. 2017.2 Takrat je bila sprejeta strokovna odločitev, ki jo tožnik skuša kot nepravilno izpodbiti. Dr. D. D. je takrat ocenil, da pri tožniku ne obstoji indikacija za invazivno diagnostiko in operacijo, h kateri je stremel tožnik, temveč je zadostno spremljanje do nadaljnjega pregleda v nadaljnjih šestih mesecih. Potrebno je upoštevati razloge, ki so tožnika vodili v zdravljenje v tujini in ne morebitnih okoliščin, ki so se spremenile potem, ko je že bila izdana prvostopenjska odločba toženca oziroma, ko je bil poseg v tujini že izveden.3

12. Pritožbena trditev, da se sodba ne da preizkusiti, ker nima razlogov, da je dr. F. F. po posegu kateterizacije potrdila, da je bil poseg konec maja 2018 opravljen skrajni čas, saj je bil homograft tožnika konec maja 2018 že toliko zožen, da je vanj le s težavo prišla z inštrumenti, ne more imeti pravne teže, saj je sodišče ob zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje dr. F. F. pravilno obrazložilo, da je konkretni postopek zdravljenja tožnika razviden iz predloženega izvida z dne 8. 6. 2018.4 V tem sporu ni potrebno odgovarjati na vprašanje, ali je bil poseg konec maja 2018 v tujini potreben oziroma ali je bila odločitev tujih specialistov za poseg pravilna, saj se je sodišče skozi celotno obrazložitev sodbe sodišče ustrezno opredelilo, da je v tem sporu ključna presoja pravilnosti odločitve lečečega kardiologa dr. D. D. decembra 2017.5

13. Ne gre za zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje po 340. členu ZPP v zvezi s 3. točko 338. člena ZPP. Sodišče je upoštevajoč ključna vprašanja v tem sporu,6 na podlagi pravilnega izhodišča v tej smeri vodilo dokazni postopek in sprejelo pravilen dokazni zaključek. Gre za prepričljivo in argumentirano dokazno oceno sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, skladnim z ugotovitvami prič dr. H. H., dr. I. I., dr. J. J., dr. K. K. in dr. L. L.7 Neutemeljena je dokazna graja, da je bila strokovno pravilna ocena lečečega kardiologa dr. D. D. decembra 2017 o predpisani terapiji in da imajo specialisti v Sloveniji potrebna znanja, veščine in zmožnosti da obravnavajo tožnikovo zdravstveno stanje. Ustrezna je trditev toženca, da je bila ocena dr. D. D. smiselno enaka kot ocena dr. A. A., ki tožnika na pregled ni naročil pred koncem maja 2018. Toženec pravilno opozarja, da sta spremljanje stanja namesto invazivne diagnostike in operacije različni odločitvi, ki pa sta lahko v določenem trenutku obe pravilni. Ravno spremljanje tožnika skozi obdobje je namenjeno objektivizaciji trenutka, ko postane ena odločitev bolj optimalna od druge.

14. Zdravstveno stanje tožnika ob izvedbi invazivne diagnostike 31. 5. 2018 v Izraelu pri dr. A. A. ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Zaslišanje specialistov dr. F. F. in dr. A. A. ne bi pripomogla k ugotovitvi pravotvornih dejstev, saj predmet presoje ni bila utemeljenost izvedenega posega 31. 5. 2018 v Izraelu. Ne gre za presojo potrebnosti posega v tujini oziroma pravilnosti postopanja tujih specialistov.

15. Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da iz obrazložitve ni razvidno ključno dejstvo kdaj je bil tožniku dejansko določen kontrolni pregled v PaK v roku šestih mesecev od pregleda v decembru 2017. Do slednje trditve v smislu časovnega dostopa do zdravljenja,8 bi se sodišče moralo podrobno opredeljevati, če bi bilo izkazano, da je tožnik de facto želel realizirati svojo pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji.9 Kot pravilna se izkaže trditev toženca, da se je tožnik že februarja 2018 na podlagi lastnih prepričanj odločil in dogovoril za odhod v Izrael. Iz izpovedi matere tožnika je razviden odklonilen odnos do slovenskih strokovnjakov, zato ne preseneča dejstvo, da je bil tožnik že januarja 2019 samoplačniško pregledan še v Nemčiji pri specialistu, ki mu je potrditvah zakonite zastopnice tožnika, ob dr. A. A. edinemu zaupala. Tudi ta UZ pregled ni potrdil urgentne potrebe po invazivni diagnostiki pred časovnim obdobjem, ki ga je kot ustreznega določil lečeči kardiolog dr. D. D. 16. Zakonita zastopnica tožnika zaslišana na glavni obravnavi 10. 10. 201910 ni znala določno časovno opredeliti za kdaj so bili pregledi določeni ter kako je potekalo določevanje terminov pregleda.11 Tožnik sicer zatrjuje, da so se za tujino odločili, ker mati tožnika 8. 12. 2017 ni mogla dobiti natančnega datuma naslednjega pregleda v PaK, zaradi odsotnosti kardiologov, pri čemer pa tako ali tako, zaradi subjektivnih zaznav mati tožnika12 ni sprejela kot pravilne takratne ocene lečečega kardiologa, da zadošča zgolj spremljanje tožnika v roku 6 mesecev.13

17. Upoštevajoč obširno pritožbeno razlogovanje, da sodišče ni jasno pojasnilo, kdaj je bil tožnik upravičen do kontrolnega pregleda, slednje glede na izpoved zakonite zastopnice ni pravno relevantno, saj se je mati pred kontrolnim pregledom sama odločila,14 da bo peljala otroka na diagnostiko v tujino k dr. A. A.15 Kot ugotavlja sodni izvedenec je rezultat ultrazvočne preiskave v Nemčiji 19. 1. 2018 pokazal zelo podobne rezultate kot ultrazvočna preiskava dne 8. 12. 2017 pri dr. D. D., se je tožnica zaradi nezaupanja in predvsem zaradi dejstva, da je bil otrok že od rojstva obravnavan pri dr. A. A., ki mu je zaupala, obrnila nanj. Razlog za zdravljenje v tujini je v pravni sferi zakonite zastopnice tožnika, ne pa v objektivni izčrpanosti zdravljenja v Sloveniji. Odločitev staršev tožnika ni temeljila na objektivnih parametrih, temveč primarno na slutnjah matere, ki pa niso objektivna kategorija. Mati tožnika je pojasnila, da je bilo v Sloveniji pravzaprav vse narobe in bi večino posegov tukaj zavrnila, tudi če bi bili na voljo. Celotno sosledje dogodkov potrdi izkazuje nezaupanje do slovenskega zdravstva, kar vse je predhodilo odločitvi, da tožnika obravnavajo v Izraelu. Če je termin za poseg določen nekaj mesecev pred kontrolnim pregledom, ne gre za nujni poseg ne glede na to, kakšno stanje so naleteli pri posegu. Tožnika so tudi v Izraelu obravnavali kot elektivnega in ne nujnega pacienta (kar ugotavlja tudi dr. L. L.).

18. Neuspešen mora zato ostati pritožbeni očitek o pomanjkljivi opredelitvi sodišča, kdaj je štelo, da je bil tožniku zagotovljen kontrolni pregled. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da je šlo za preuranjeno subjektivno odločitev staršev tožnika, kar je življenjsko povsem sprejemljivo, ker pa gre v tem sporu za povrnitev stroškov posega 31. 5. 2018 v Izraelu iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, je upoštevajoč načela solidarne skupnosti zavarovancev potrebno potrditi strokovno utemeljenost in odločitve ni mogoče opreti samo na slutnje matere, kot pravilno opozarja toženec.

19. Neutemeljen mora ostati tudi pritožbeni očitek, da je nekredibilno mnenje sodnega izvedenca in ugotovitve prič, ker so vsi zaradi osebnega interesa neločljivo povezani s PaK in UKC B. Sodišče se je v 16. točki argumentirano opredelilo, zakaj je svojo vero poklonilo imenovanemu sodnemu izvedencu; tako glede kriterija strokovnosti kot glede kriterija pristranskosti ali povezave z UKC B. Sodišče je ravno zaradi verjetnih ugovorov o preveliki vpetosti morebitnega imenovanega slovenskega sodnega izvedenca v UKC B., pritegnilo tujega izvedenca člana nemške zdravniške zbornice. Imenovalo je srčno-žilnega kirurga, dodatno usposobljenega za zdravljenja prirojenih srčnih napak, z dolgoletnimi mednarodnimi izkušnjami na področju otroške srčne kirurgije, ki je glede na naravo tožnikovih zdravstvenih težav najustreznejše specialnosti. Posebej je ugotovilo, da imenovani sodni izvedenec ni v nobenem razmerju s tožencem, niti ni zaposlen pri nobeni instituciji, ki je tožnika obravnavala.

20. Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da so tako izvedenec kot priče zdravniki svoje mnenje podali na podlagi rezultata neustrezne neinvazivne preiskave z dne 8. 12. 2017 na PaK, saj izvedeni dokazni postopek tega dejstva ni potrdil. Množica pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na objektivno slabšanje zdravstvenega stanja tožnika,16 kar naj bi potrdilo nujnost izvedbe invazivne diagnostike, ki jo je opravila 31. 5. 2018 dr. F. F. v Izraelu, v tem sporu ni pravno relevantna, ker se je slabšanje zdravstvenega stanja tožnika pričakovalo, kot tudi dejstvo, da bo tožnik sčasoma potreboval poseg, ki ga je dejansko opravil 31. 5. 2018 v Izraelu. Utemeljeno je izostala obrazložitev sodišča do materinih občutkov poslabšanja zdravstvenega stanja. Slutnje matere, o katerih je izpovedala zaslišana na naroku, so njene subjektivne zaznave, ki z objektivno diagnostiko niso bile potrjene. Da zdravstveno stanje tožnika ni pogojevalo urgentne izvedbe invazivne diagnostike že decembra 2017, potrdi postopanje specialistov iz Izraela februarja 2018, ki so svetovali, da tožnika zakonita zastopnica pripelje na pregled v Izrael nič prej kot 31. 5. 2023. Časovno gledano gre za neznatno odstopanje glede na strokovno odločitev lečečega kardiologa dr. D. D. iz decembra 2017. 21. Zaradi predhodno obrazloženega je brezpredmetno tudi obširno pritožbeno razlogovanje o nevarnem okolju in nedelovanju oddelka, kar naj bi dokazovalo nezmožnost slovenskega zdravstva,17 saj je sodni izvedenec jasno potrdil, da bi bilo mogoče zahtevano diagnostiko, ki bi bila potrebna pri tožniku v času šestih mesecev po opravljenem pregledu 8. 12. 2017, opraviti v okviru UKC B., do česar se je sodišče opredelilo v 14. točki obrazložitve. Jasen je bil sodni izvedenec, da bi bil lahko tožniku poseg, ki je bil izveden 31. 5. 2018 v Izraelu, varno izveden tudi v UKC B. Poseg, ki ga izvaja interventni kardiolog, ob prisotnosti kirurgov v bolnišnici, ki bi se jih pritegnilo, če bi se realizirala potreba.18 Ključno je, da je bil v tem obdobju v UKC B. zaposlen tudi interventni kardiolog dr. D. D., v Ljubljano pa so prihajali tudi kardiokirurgi iz M. (Češka), iz Univerzitetne bolnišnice N., ki bi navedeni poseg lahko uspešno opravili, kar je razumljivo pojasnjeno v 12. točki obrazložitve sodišča. 22. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

23. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

1 Slednje skuša med drugim dokazati z "nevarnim" okoljem na PaK (odpovedi delovnega razmerja kardiologov, nestrokovnosti dotedanje obravnave na PaK, "alarmantno stanje" na PaK, kar naj bi bile splošno znane informacije v sredstvih javnega obveščanja, poročilu preiskave Parlamentarne komisije). 2 Priloga A/4. 3 Odločitev za odhod v tujino ne more temeljiti na dejstvih, ki so se zgodila po njegovi operaciji in deloma najverjetneje tudi kot posledica tega, ker tožnik tega termina ni več potreboval. Pri odločitvi za odhod v Izrael tožnik ni izhajal iz dejstev, ki februarja še niso nastopila. 4 Priloga A/16 sodnega spisa. 5 Da je bilo v času šestih mesecev po kontroli potrebno le spremljanje tožnikovega zdravstvenega stanja in nato ponovna ocena po interventnem posegu. 6 Ali je v tem socialnem sporu izkazano izčrpano zdravljenje v Sloveniji glede presoje pravilnosti odločitve dr. D. D. decembra 2017. 7 Ter ostalih prič povzetih v 10. točki obrazložitve sodišča. 8 Tožniku od zadnjega pregleda konkretno določen pregled, ki bi za njega predstavljal konkretno uresničljivo pravico in ne zgolj abstraktno določen pregled v bližnji prihodnosti. 9 Ob tem, da bi bilo to seveda skladno z medicinsko stroko varno in mogoče. 10 Prepis zvočnega posnetka dela glavne obravnave list. št. 29 - 31. 11 Sodišče jo je med samim zasliševanjem pozvalo, naj preveri kdaj je bila naročena pri dr. L. L. in naj predloži kakšen izvid. 12 Nenazadnje je zakonita zastopnica tožnika zaslišana izpovedala, da bi zavrnila kakršnekoli diagnostike, ki ji bile ponujene v Sloveniji, ker ji je dr. A. A. v predhodnih postopkih pojasnil, da v Sloveniji ni usposobljenih specialistov ter pri tem navajala razne primere zdravljenja otrok v Sloveniji, ki so se zaključili s smrtjo. 13 Priloga A/4 kontrola v Ehokardiografskem laboratoriju Pediatrične klinike čez pol leta po predhodnem dogovoru za datum pregleda. 14 Že Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 3/2023 kot pravno pomembno izpostavilo dejstvo, kdaj in zakaj se je zavarovanec odločil za zdravljenje v tujini. 15 Čeprav samoplačniški pregled v Nemčiji pri dr. E. E. ni pokazal bistveno drugačnih rezultatov kot decembra 2017. 16 Da je prezrlo materine občutke, da se mld. tožniku stanje slabša, da je neutemeljeno sklicevanje zgolj na absolutne številke, ki so jih pokazali ultrazvoki opravljeni 8. 12. 2017 in 19. 1. 2018. 17 Zaradi odsotnosti kardiologov, odpovedi delovnih razmerij in podobno. 18 Fizično prisotnost interventnega kardiologa in kardiokirurga pa zahteva t. i. hibridni poseg, ker se del posega izvede kirurško del pa s katetersko intervencijo, ki pa ga tožnik ni potreboval.