Jedro

Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje o pomanjkanju pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Tožnik bi svoj dejanski položaj res lahko varoval tudi s tožbo po 99. členu SPZ, a mu ta možnost ne jemlje pravnega interesa za varovanje njegovega pravnega položaja, torej za uveljavljanje ničnosti pogodbe, s katero (kot trdi tožnik) solastnik v nasprotju z določbo tretjega odstavka 66. člena SPZ razpolaga z nepremičnino v celoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo za ugotovitev neveljavnosti pogodbe o ustanovitvi služnosti, sklenjene med prvo in drugo toženko. Obrazložilo je, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga razveljavitev sklepa oziroma njegovo spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je osebna služnost užitka vknjižena v zemljiški knjigi le na solastninskem deležu prve toženke. Spregledalo je ključno trditev tožnika, da je Pogodba o ustanovitvi služnosti (v nadaljevanju: pogodba) formulirana na način, ki predstavlja prvo toženko kot izključno lastnico nepremičnine, na kateri ustanavlja služnost. Graja zaključek sodišča, da ni izkazal pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe in da ima na voljo druga, učinkovitejša pravna sredstva za varstvo solastninske pravice.

Dodaja, da se (osebna) služnost ne more ustanoviti na nerazdeljenem delu nepremičnine v solastnini, saj nepremičnine ni mogoče uporabljati v deležu. Pritožnik še opozarja na to, da je njegov pravni interes za uveljavljanje ničnosti pogodbe o stvarni služnosti podan, ker iz same pogodbe izhaja namen pogodbenih strank vknjižiti stvarno služnost v zemljiško knjigo in tako presega zavezovalni pravni posel. 3. Druga toženka predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila na podlagi sporne pogodbe (zgolj) na solastninskem deležu prve toženke v korist druge toženke v zemljiško knjigo vknjižena osebna služnost užitka za potrebe vožnje z motornimi vozili po parc. št. 740/5 k. o. ... in parkiranja istočasno treh vozil na delu parcele, ki v naravi predstavlja dvorišče. Pritožbeno stališče, da je osebna služnost vknjižena tudi na solastninskem deležu pritožnika, je napačno in mu zemljiškoknjižni izpis (priloga B 5 v spisu) nasprotuje.

6. Ne glede na to pa pritožnik utemeljeno opozarja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje o pomanjkanju pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe.1 Tožnik bi svoj dejanski položaj res lahko varoval tudi s tožbo po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), a mu ta možnost ne jemlje pravnega interesa za varovanje njegovega pravnega položaja, torej za uveljavljanje ničnosti pogodbe, s katero (kot trdi tožnik) solastnik v nasprotju z določbo 3. odstavka 66. člena SPZ razpolaga z nepremičnino v celoti.

7. Vsebina pogodbe (na katero opozarja pritožnik), vpis osebne služnosti v zemljiško knjigo in dogovorjeni obseg (obeh identičnih) služnosti tožnika nedvomno postavljajo v negotov pravni položaj, ne glede na to, da pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti brez soglasja tožnika ne more biti vpisana v zemljiško knjigo. Pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti mu tako ni mogoče odreči. Ugotovitvena tožba pa je tudi primerno pravno sredstvo za odpravo pritožnikove negotovosti.

8. Zaradi opisanega je višje sodišče pritožbi na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločiti vsebinsko, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja, da morajo biti vsi gornji razlogi razumljeni zgolj kot opredelitev pritožbenega sodišča o pravnem interesu.

9. Pritožbenemu predlogu po spremembi sklepa, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku, višje sodišče ni moglo slediti. Sodišče prve stopnje je namreč v dosedanjem postopku ugotavljalo le dejstva, relevantna za presojo pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, in bi moralo pritožbeno sodišče, zato da bi odpravilo kršitev, samo izvesti celoten postopek. V takšnem primeru pa bi višje sodišče kršilo načelo instančnosti, saj bi bilo na pritožbeni ravni prvič odločeno o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote in niti v dejanskem niti v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Iz istega razloga pritožbeno sodišče ne more opraviti glavne obravnave (z namenom ugotavljanja dejanskega stanja), če tega ni storilo sodišče prve stopnje.2

10. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sklepa; odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik s tožbenim zahtevkom, ki se je (sprva) glasil na ugotovitev neveljavnosti pogodbe, uveljavljal njeno ničnost (prim. navedba tožnika v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 14. 10. 2020, list. št. 27 v spisu). 2 Prim.: mag. Betteto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik št. 5/2020.