Jedro

Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, kdaj in na kakšen način je bil znesek izročen, in da je bistveno, da je toženec to listino podpisal, saj tega gotovo ne bi storil, če ne bi bil dolžan takega zneska, da pa sodišče ne more in ne sme posegati v razmerja, ki so med strankama nastala že prej.

Šele ko (in če) bo sodišče ugotovilo, ali obstaja obveznost toženca vrniti posojilo in ko bo ugotovilo njegovo višino, se bo treba ukvarjati z vprašanjem obresti, tako zakonskih zamudnih, kot pogodbenih.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. in 3. tč. razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da v 15 dneh plača tožniku 91.041,65 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2002 do plačila, pri čemer zakonite obresti letno ne smejo presegati 6 % letnih obresti od glavnice 91.041,65 EUR, dokler vsota zakonitih zamudnih obresti ne doseže glavnice (1. točka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (zakonite zamudne obresti, ki presegajo 6 % letno obrestno mero od glavnice 91.041,65 EUR) (2. točka). Tožencu je naložilo v povračilo 5.160,70 EUR tožnikovih pravdnih stroškov.

(2) Proti navedeni sodbi (očitno proti ugodilnem delu, to je točka 1 in 3) se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) pritožuje toženec. Navaja, da je s tem, ko je bil pravnomočno oproščen obtožbe v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, odločeno tudi o premoženjskopravnem zahtevku tožnika, ki ima isto dejansko in pravno podlago. Sicer pa meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče natančno ugotoviti, katere zneske zajema pogodba z dne 20. 1. 2001. Toženec po tej pogodbi ni dobil nobenega denarja, razbrati pa je, da prvo sodišče to šteje kot priznanje dolga. Ni ugotovljeno, kaj je glavnica in kaj so obresti in kaj je toženec sploh prejel, zato tudi ni odgovorjeno na ugovor zastaranja. Izrek sodbe je po mnenju tožnika sam s seboj v nasprotju, obresti, kot so določene, namreč ni možno izračunati. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka, ki tudi ni obrazložena, sklene pritožba. Pritožbenemu sodišču pritožnik predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in to drugemu sodniku, ker je razpravljajoča sodnica že zavzela stališče. Pri tem priglaša stroške.

(3) Na pritožbo toženec ni odgovoril. (4) Pritožba je utemeljena.

(5) Podani so vsi uveljavljani pritožbeni razlogi. Sodbe sodišča prve stopnje se ne da preizkusiti, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, odločilna dejstva očitno niti niso ugotovljena, pa tudi materialno pravo je napačno uporabljeno.

(6) Izrek sodbe je nerazumljiv oziroma je sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z razlogi sodbe. Zakonske („zakonite“) zamudne obresti so tiste, ki so določene z zakonom. Ni jasno, kaj naj bi pomenilo, da zakonske zamudne obresti ne smejo presegati 6 % letnih obresti od glavnice 91.041,65 EUR. Prav ima pritožba, da se takšnih obresti ne da izračunati. Nasprotje je tudi v tem, da je v istem stavku odločeno, da tečejo obresti do plačila, hkrati pa, dokler ne dosežejo glavnice. Razlogi sodbe, kolikor se jih da razbrati, in se nanašajo na to nasprotje, pa so v popolnem nasprotju z vsem navedenim, saj je v predzadnjem odstavku obrazložitve zapisano, da prisojene 6 % obresti letno ne smejo presegati zakonskih zamudnih obresti, pri čemer se prvo sodišče sklicuje kar na 1. odst. 2. čl. ZPP.

(7) Iz razlogov sodbe je razbrati, da naj bi bila tožnik in toženec v upniško dolžniškem razmerju še iz leta 1995 in da sta 20. 1. 2001 podpisala posojilno pogodbo, iz katere izhaja zaveza tožnika kot posojilodajalca, da tožencu kot posojilojemalcu izroči znesek 178.062,00 tedanjih DEM, kar se slednji zaveže vrniti do 20. 4. 2004. Sodišče prve stopnje navede, da ni pomembno, kdaj in na kakšen način je bil znesek izročen, in da je bistveno, da je toženec to listino podpisal, saj tega gotovo ne bi storil, če ne bi bil dolžan takega zneska, da pa sodišče ne more in ne sme posegati v razmerja, ki so med strankama nastala že prej. Takšno sklepanje je popolnoma zgrešeno.

(8) Tožnik v tožbi zatrjuje, da je tožencu posodil 178.062,00 DEM, ki mu jih ni vrnil v 14 mesecih od izročitve posojila, to je do 20. 4. 2002. To je v nasprotju z njegovimi nadaljnjimi trditvami (vloga 3. 1. 2008, VI.), da sta to pogodbo stranki zapisali, ker mu po prejšnjih posojilnih pogodbah, ki sta jih sklepali vse od leta 1995, ni vrnil ničesar, pri čemer še sam ne ve, kako je prišlo do tega zneska. Navedeno nasprotje je pomembno, če ne celo odločilno. Prvostopenjsko sodišče bi moralo najprej razčistiti, na kateri dejanski podlagi tožnik zahteva plačilo od toženca, da bi šele lahko začelo z ugotavljanjem resničnosti zatrjevanih dejstev. Od tega je dalje odvisna tudi uporaba materialnega prava, tako glede utemeljenosti podanega ugovora zastaranja, kot tudi njegovega morebitnega pretrganja.

(9) Šele ko (in če) bo sodišče ugotovilo, ali obstaja obveznost toženca vrniti posojilo in ko bo ugotovilo njegovo višino, se bo treba ukvarjati z vprašanjem obresti, tako zakonskih zamudnih, kot pogodbenih.

(10) To pomeni, da je treba tudi za obravnavano obligacijsko razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001; OZ) , uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum , kot ga je določal 376. čl. OZ, vendar šele za čas po 1. 1. 2002. V primeru, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ, so tekle naprej do 1. 1. 2002 (ker je bilo takšno obrestovanje po Zakonu o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/90; ZOR) dopustno, takrat pa so na podlagi odločbe Ustavnega sodišča (z dne 15. 3. 2007, opr. št. U-I-267/06-41) nehale teči. Ob tem je treba še opozoriti, da je bila določba 376. čl. OZ črtana na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 40/2007; OZ-A), ki velja od 22. 5. 2007 dalje. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova. Če pa glavnice do tedaj še niso dosegle, tečejo dalje do plačila.

(11) Spričo vseh opisanih kršitev je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP ter 355. čl. ZPP). Ni pa utemeljen pritožbeni očitek, ki bi sicer privedel do zavrženja tožbe, češ da je o zadevi že pravnomočno odločeno. Višje sodišče v Mariboru, ki je toženca oprostilo obtožbe kaznivega dejanja goljufije, o premoženjskopravnem zahtevku tožnika ni odločalo (kopija odločbe VSM I Kp 894/2007 v prilogi A 22).

(12) V novem sojenju naj prvostopenjsko sodišče natančno upošteva gornje razloge kot napotke za svoje delo in o zadevi ponovno odloči. Pritožbeno sodišče ni odredilo, da v novem sojenju odloča drug sodnik, ker za to ni potrebe.

(13) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.