Jedro

Zastava obveznice predstavlja po vsebini zastavo terjatve, inkorporirane v obveznici, razpolagalni pravni posel pa je odstop terjatve v zavarovanje. Ob zapadlosti take terjatve (obveznic v izplačilo) lahko njihov izdajatelj svojo obveznost veljavno izpolni samo zastavnemu upniku, ne pa tudi zastavniku. Tudi če jo izpolni zastavniku, jo zastavni upnik od izdajatelja še vedno lahko izterja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje deloma spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da obstoji terjatev D., d. d. do H., d. d. v znesku 50.537.563,00 SIT.", v ostalem delu pa se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.010.752,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila takole: "Ugotovi se, da obstoji terjatev DB d.d. do HB d.d. v znesku 50.537.563,00 SIT s pripadki." Pri tem je v izreku sodbe namesto "s pripadki" napisalo "s pp". Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in navedla, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v tej zadevi ugotovilo popolno in pravilno, odločilna dejstva pa med strankama pravzaprav sploh niso sporna. Kot podlago za materialnopravno odločitev je tako treba vzeti naslednje dejansko stanje: Tožeča stranka je dne 24.2.1998 sklenila s posojilojemalcem N., d.d. pogodbo o posojilu za tekoče poslovanje. Z njo je posojilojemalcu dala posojilo v višini 50.000.000,00 SIT, ki bi ga posojilojemalec moral vrniti dne 25.1.1999. V zavarovanje te obveznosti je N., d.d. zastavila 7.200 lotov obveznic, ki jih je v nematerializirani obliki izdala tožena stranka. Zastavna pravica je nastala z vpisom v KDD centralno klirinško depotno družbo d.d. Ljubljana (2. odst. 6. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih). Dne 2.12.1998 je bil izdan in na oglasno desko sodišča nabit sklep o začetku postopka za likvidacijo tožene stranke. Tega dne je zato po določbi 1. odst. 112. člena v zvezi s 1. odst. 182. člena ZPPSL zapadla terjatev iz naslova izplačila obveznic. V postopku prisilne poravnave sta isto terjatev na izplačilo 7.200 lotov obveznic prijavila tako njihov lastnik N., d.d. kot tudi tožeča stranka kot njihov imetnik na podlagi zastavne pravice (pri tem je tožeča stranka prijavila terjatev le do višine njene terjatve iz posojilne pogodbe, torej 50.573.563,00 SIT). Likvidacijski upravitelj je terjatev N., d.d. priznal, terjatev tožeče stranke pa prerekal. Zato je bila tožeča stranka napotena na pravdo na ugotovitev obstoja te terjatve. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo samo iz enega razloga. Postavilo se je na stališče, da tožena stranka nima obveznosti do tožeče stranke, ampak samo do N., d.d., ker ji je bila v likvidacijskem postopku pač priznana. To stališče pa je materialnopravno zmotno. Obstoj terjatve tožeče stranke do tožene namreč v obravnavanem primeru nikakor ne more biti odvisen od tega, kako je tožena stranka razpolagala s svojo obveznostjo. Samo od vsebinske presoje pravic in obveznosti po materialnem pravu je namreč odvisno, ali terjatev tožeče stranke do tožene obstoji ali ne.

Odgovoriti je torej treba na vprašanje, komu lahko tožena stranka obveznost izplačila obveznic, ki jih je izdala, veljavno izpolni; ali lastniku obveznic ali pa zastavnemu upniku, ki mu jih je lastnik veljavno zastavil. Odgovora na zastavljeno vprašanje ni mogoče najti v določbah o kreditni pogodbi na podlagi zastave vrednostnih papirjev (1069. do 1071. člen ZOR), čeprav je res, da je tožeča stranka sklenila s posojilojemalcem prav tako pogodbo in na njeni podlagi tudi prišla do zastavljenih obveznic. Tu namreč ne gre za vprašanje, kako se banka po neizpolnitvi obveznosti vrnitve kredita ob zapadlosti poplača iz zastavljenih vrednostnih papirjev, urejeno v določbi 1071. člena ZOR. Gre za vprašanje, kako mora banka kot zastavni upnik ravnati z zastavljenimi obveznicami, ko dospe terjatev na njihovo izplačilo. V obveznicah je inkorporirana pravica (terjatev) upnika, da mu njihov izdajatelj ob zapadlosti plača določen denarni znesek. Zato zastava obveznic v bistvu pomeni zastavo terjatve. To zastavo ureja ZOR v določbah 989. do 994. člena, v 996. členu pa predpisuje, da se za tako zastavo uporabljajo določbe o zastavitvi stvari, če ni za zastavitev terjatev predpisano kaj drugega. Po določbi 1. odst. 993. člena ZOR mora zastavni upnik izterjati zastavljeno terjatev, ko zapade v plačilo (in če je predmet zastavljene stvari denar, ravnati z njim tako, kot je določeno v 3. odst. 993. člena ZOR). Že iz te določbe sledi, da je upravičena za izterjavo denarne terjatve iz naslova izplačila zapadlih obveznic tožeča stranka in ne njihov lastnik N., d.d. Do enakega odgovora pridemo tudi po določbah o odstopu terjatve (cesiji) v zavarovanje po 445. členu ZOR (čeprav gre le za določbe o razpolagalnem pravnem poslu prenosa terjatev, pri čemer pa je v 1. odst. 441. člena ZOR izrečno predpisano, da mora odstopnik terjatve prevzemniku izročiti obveznico, v kateri je inkorporirana terjatev, če jo ima). Po tej določbi v zvezi z določbo 2. odst. 438. člena ZOR lahko namreč dolžnik, ki je bil obveščen o odstopu terjatve, veljavno izpolni svojo obveznost samo prevzemniku terjatve; če jo izpolni odstopniku, obveznost vseeno ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Če ne bi bilo tako, bi bila zastava terjatev oziroma vrednostnih papirjev brez pomena. Zastavnik bi z izterjavo zastavljene terjatve lahko kadarkoli izigral zastavnega upnika. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ima tožeča stranka prav, ko trdi, da je po materialnem pravu ona upravičena do izplačila obveznosti iz naslova zapadlih obveznic. Pritožbeno sodišče je zato ob ugotovitvi, da je glede tožbenega zahtevka na plačilo glavnice dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, a pri tem ni napravilo kakšne od uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP sodbo o glavnem zahtevku spremenilo tako, da mu je ugodilo. Sodbe prve stopnje pa pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na "pripadke". Ni namreč jasno, kaj naj bi ti pripadki predstavljali. Zato izrek sodbe v tem delu ni razumljiv. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Zaradi nje je bilo treba po določbi 1. odst. 354. člena ZPP sodbo prve stopnje v tem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pred odločitvijo o tem delu zahtevka bo moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati, da tožbo popravi oziroma dopolni; za tožečo stranko pa bo imelo smisel to storiti samo, če je kakšne pripadke prijavila v likvidacijskem postopku in bila zanje napotena na pravdo.

Po določbi 2. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo tudi o stroških vsega postopka. Tožena stranka mora po določbi 1. odst. 154. člena ZPP tožeči povrniti vse stroške, ker je z glavnim zahtevkom v celoti uspela. To pa so samo stroški za sodno takso za pritožbo v znesku 1.010.752,00 SIT, kolikor znaša pravilno odmerjena sodna taksa 1% od vrednosti spora 50.537.563,00 SIT, povečano za 100%, ker je po določbi 7. odst. tar. št. 3 v gospodarskem sporu tudi za takso za pritožbo po 1. odst. tar. št. 3 v zvezi s 1. odst. tar. št. 1 Taksne tarife predpisana za 100% povišana taksa. Pač pa tožeči stranki ne gre povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji. Po določbi 2. odst. 163. člena ZPP mora namreč stranka opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Navedba tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo dne 22.2.2000, da "zaznamuje stroške v višini sodnih taks" pa ni opredeljena, posebej zato, ker niso navedena procesna dejanja, za katera je morala tožeča stranka plačati sodno takso, katere povrnitev bi potem lahko zahtevala.