Jedro

Ker sta zapustnik in tožnikova mati v pogodbo zapisala, da sta kot zakonca solastnika nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe in da sta razpolagala vsak s svojim deležem, tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek za tisti delež nepremičnin, s katerimi je razpolagala njegova mati. Pravni interes ima zgolj za tisti del delež nepremičnin, ki bi se lahko upošteval pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine po zapustniku A. P. in ki bi se lahko vračunal v tožnikov dedni delež.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik nepremičnine v deležu do 1/2, ki so bile predmet darilne pogodbe z zapustnikom z dne 18.1.1988, pridobil na odplačen način in da se ne vštevajo v zapuščino po zapustniku. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in drugemu tožencu, peti toženki, šestemu tožencu, sedmi in osmi toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v znesku 287,99 EUR.

2. Tožnik in drugi toženec proti takšni odločitvi vlagata pravočasni pritožbi.

3. Tožnik uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Glede na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča ne drži pritožbeni očitek, da nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek za nepremičnine, s katerimi je razpolagala N. P. Tožnik je zahteval ugotovitev, da je nepremičnine po darilni pogodbi pridobil na odplačen način, ne pa ugotovitve, v katerem deležu je del teh nepremičnin pridobil od posameznega roditelja. Sodišče ni imelo podlage premoženja pokojnih zapustnikov razdruževati in ugotavljati deležev zapustnikov na tem premoženju. S tem, ko je sodišče odločilo, da je tožnik nepremičnine na podlagi darilne pogodbe pridobil v last od pokojnega J. P. do ½ na odplačen način, je prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma dosodilo nekaj drugega, kot je uveljavljal tožnik.

4. Drugi toženec s pravočasno pritožbo uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil namen strank sklenjene pogodbe z dne 15.1.1988 odplačen. Prvostopenjsko sodišče odplačnost vidi v tem, da sta si v citirani pogodbi darovalca izgovorila dosmrtno služnost stanovanja in dosmrtno gospodarstvo nad podarjeno nepremičnino. Prvostopno sodišče svojo odločitev opira predvsem na izpovedbo priče F. G., ki je kot odvetnik sestavil predmetno darilno pogodbo. Kot pravni strokovnjak bi vsekakor vpisal odplačnost za darilno pogodbo, če je bil takšen pogodbeni namen. Iz pogodbe jasno izhaja, da gre za neodplačen pravni posel in da je tožnik nepremičnine pridobil na neodplačen način. Ne gre za preužitkarsko pogodbo kot to zaključuje prvostopenjsko sodišče. Bremena, ki so dogovorjena v 5. členu citirane pogodbe, ne morejo predstavljati odplačnosti, lahko pa se upoštevajo pri vštevanju darila v dedni delež. Tudi vknjižena prepoved odsvojitve ni nič neobičajnega pri sklepanju darilnih pogodb, posebej, če si je darovalec izgovoril služnost stanovanja. Dediči bi bili seznanjeni o ustnem dogovoru odplačnosti. Tudi okoliščina, da je tožnik vlagal v nepremičnino, izkazuje zgolj to, da je vlagal v lastno nepremičnino, ki jo je pridobil z darilno pogodbo. Pri oceni dosmrtne služnosti pravice uporabe stanovanja bi bilo potrebno upoštevati zgolj polovico tega bremena, in sicer zgolj glede služnosti zapustnika.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo drugega toženca in predlagal njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da je na podlagi darilne pogodbe z dne 15.1.1988, ki jo je sklenil z zapustnikom J. P. (očetom) in N. P. (materjo), pridobil nepremičnine na odplačen način in da se zato ne vštevajo v zapuščino po zapustniku. Po določilu prvega odstavka 181. člena ZPP, ki ureja ugotovitveno tožbo, se lahko z ugotovitveno tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Ali je vsebina povzetega tožbenega zahtevka dopustna glede na navedeno opredelitev vsebine ugotovitvene tožbe, pritožbeno sodišče ni presojalo, saj drugi toženec v pritožbi ne uveljavlja kršitve omenjene določbe ZPP, ki ureja ugotovitveno tožbo (1). Enako velja tudi glede vprašanja pravne koristi, ki jo tožnik zasleduje.

8. Kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja toženec, ni podana, kot bo razvidno iz nadaljevanje obrazložitve, drugih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, pa prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

9. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, po katerem je za opredelitev pravne narave pogodbe odločilna njena vsebina, volja pogodbenih strank in pogodbeni namen, ne pa naslov pogodbe. Sodišče je tako zaključilo, da vsebina pogodbe, ki jo je sklenil tožnik z zapustnikom in pokojno materjo, ustreza pravni naravi preužitkarske pogodbe. Starša, sta si v pogodbi izgovorila zase dosmrtno služnostno pravico stanovanja in dosmrtno gospodarstvo nad nepremičnino, ki je bila predmet pogodbe. Za poslovni prostor v nepremičnini sta prejemala najemnino in z njo razpolagala. Navedeno izhaja iz zapisa pogodbe in zaslišanja prič. Hkrati pa so se pogodbene stranke dogovorile tudi, da bo tožnik do smrti preživljal svoje starše. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik obnavljal in vlagal v nepremičnino in večinoma on skrbel za očeta. Glede samega pogodbenega namena pravdnih strank je sodišče izpostavilo zaslišanje priče odvetnika F. G., ki je sestavil pogodbo in ki je izpovedal, da so hoteli narediti pogodbo na najenostavnejši in najhitrejši način, in da je bil dogovor, da bo tožnik skrbel za oba starša. Glede na navedeno dejansko stanje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ima sklenjena pogodba pravno naravo preužitkarske pogodbe, ki so se v praksi sklepale tudi v spornem obdobju (leto 1988). Preužitkarska pogodba je dvostransko obvezna pogodba. Vse dvostransko obvezne pogodbe pa so odplačne.

10. Neutemeljeno je pritožbeno stališče drugega toženca, da v pogodbi dogovorjena bremena ne morejo predstavljati odplačnosti. Lastninska pravica je stvarna pravica z najširšo plejado upravičenj. Zato je v nasprotju z njeno pravno naravo njena neomejena utesnitev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožnik z obravnavano pogodbo pridobil zgolj golo lastninsko pravico na nepremičninah brez upravičenj, ki jo določajo (pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati – prvi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ). S sklenitvijo pogodbe se je odpovedal vsem upravičenjem, ki opredeljujejo lastninsko pravico. Odpovedal se je tudi pravici razpolaganja oziroma pravici odsvojitve in obremenitve nepremičnine. Hkrati pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, prevzel obveznost plačila davkov in prispevkov ter obvezno vzdrževanje nepremičnine, pa tudi obveznost, da bo za oba starša skrbel. To pa pomeni, da obravnavana pogodba ni zgolj enostranska obvezna, kar je temeljna značilnost darilne pogodbe, ampak je dvostransko obvezna. Po določilu 565. člena Obligacijskega zakonika, ki določa prevzemnikove obveznosti po preužitkarski pogodbi, se te lahko dogovorijo v obliki občasnih denarnih dejatev, nudenju življenjskih potrebščin, oskrbovanju, zagotovitvi stanovanjskega prostora, prepustitvi uživanja določenega zemljišča in podobno. Po navedenem določilu so torej prevzemnikove pogodbene obveznosti lahko zgolj pasivne, tako kot tudi v obravnavanem primeru - osebna služnost stanovanja in prepustitev dosmrtnega gospodarstva (uživanja) nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe. Glede slednje pravice je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila njena vsebina tudi v prevzemnikovi prepustitvi najemnine od oddaje poslovnega prostora odsvojiteljema nepremičnin, ki sta jo porabila tudi za preživljanje. Najemnino sta prejemala starša tudi potem, ko sta zbolela, vse do smrti. Trajanje omenjene pasivne obveznosti tožnika je bila vezana na dogodek, ki je bil zunaj nadzora pogodbenih strank – smrt odsvojiteljev nepremičnin. Zaradi omenjenega nedoločljivega trenuka korist in breme pogodbenikov v trenutku sklenitve pogodbe nista bila določljiva. Navedena okoliščina pa obravnavano pogodbo opredeljuje tudi kot aleatorno. Glede na navedeno je pritožba drugega toženca neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnika. Tožnik je v svoji prvi pripravljalni vlogi (vloga z dne 19.1.2009) navedel, da je potrebno upoštevati, da sta si zapustnik in njegova mati v pogodbi skupno premoženje pred daritvijo razdelila tako, da je zapustnikov delež na premoženju znašal ½, glede deleža po pokojni materi, ki je umrla pred zapustnikom oziroma tožnikovim očetom, pa v zapuščinskem postopku toženci vračunanja niso zahtevali. Ker sta zapustnik in tožnikova mati v pogodbo zapisala, da sta kot zakonca solastnika nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe in da sta razpolagala vsak s svojim deležem, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek za tisti delež nepremičnin, s katerimi je razpolagala njegova mati. Pravni interes ima zgolj za tisti del delež nepremičnin, ki bi se lahko upošteval pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine po zapustniku A. P. in ki bi se lahko vračunal v tožnikov dedni delež. Ker tožnik ni imel pravnega interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka, v delu, ki se ne nanaša na premoženje zapustnika, bi bilo treba tožbo v tem delu zavreči. Sodišče jo je v tem delu zavrnilo, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa je tožnik ne uveljavlja, zato v ta del izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče ni moglo poseči (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožnikovo pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Enako velja tudi glede njegovih stroškov odgovora na pritožbo. Ker tožnik v odgovoru na pritožbo zgolj povzema zaključke prvostopenjskega sodišča, stroška odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Drugi toženec povrnitve svojih stroškov pritožbe ni zahteval. (1) V primeru kršitve bi šlo za relativno bistveno kršitev določb postopka, na takšne kršitve pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.