Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj ugotovilo, da fizična delitev stvari ni možna v skladu s solastniškimi deleži. Delitev v naravi bi bila mogoče le ob znatnih spremembah nepremičnine (predelave in investicije, s katerimi predlagateljica ne soglaša in bi bile povezane z visokimi stroški) in ob znatnem zmanjšanju vrednosti nepremičnine oziroma tako, da bi nasprotna udeleženka v naravi dobila stvar v bistveno večjem deležu od njenega solastninskega deleža. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je sledilo predlogu predlagateljice, da ji pripade celotna nepremičnina, nasprotni udeleženki pa v denarju izplača njen 1/8 solastniški delež.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je nepremičnino v solastnini predlagateljice in nasprotnega udeleženca razdružilo tako, da je solastni delež nasprotne udeleženke v deležu 1/8 nepremičnine ID znak 000, parc. št. 489/1, k. o. X, v last in posest prejela predlagateljica in postala lastnica te nepremičnine do celote, nasprotni udeleženki pa je dolžna izplačati znesek 38.500,00 EUR z obrestmi v roku 3 mesecev. Odločilo je še, da ima nasprotna udeleženka zastavno pravico na predmetni nepremičnini do višine njenega solastnega deleža, dokler ji vrednost ne bo v celoti izplačana, o stroških postopka pa bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Nasprotna udeleženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče opravilo delitev v nasprotju z napotki v zakonu, saj bi moralo opraviti fizično (in ne civilno) delitev, ker je ta možna in ekonomsko upravičena. Navaja tudi, da je sodišče z neizvedbo vseh dokazov in neupoštevanjem pripomb nasprotne udeleženke na izvedeniška mnenja kršilo pravila postopka in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je nepremičnina deljiva. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da se nepremičnina deli v naravi na zemljišče velikosti 770 m2 s stanovanjsko stavbo na stavbni površini 131 m2, pri čemer je sam objekt sestavljen iz treh etaž (pol kletnega dela, pritličnega dela in mansarde), kar predstavlja 328,29 m2 neto površin. Glede na navedeno (tri etaže) je torej možna fizična delitev, še posebej ob dejstvu, da je polkletni del (ki je bil namenjen pletilski delavnici), samostojna funkcionalna celota s svojim vhodom in inštalacijami, ravno ta del pa je tudi po izračunih izvedenca skoraj skladen z deležem nasprotne udeleženke. Minimalna razlika bi se lahko poračunala tudi z izplačilom s strani nasprotne udeleženke. Nadalje poudarja, da iz izvedeniškega mnenja izvedenca B. izhaja, da je pritožnica solastnica 1/8, kar predstavlja 96,25 m2 zemljišča in 41,04 m2 vseh neto površin objekta. Glede na navedeno ravno izračun reducirane površine dela kletnih prostorov (delavnica 1, delavnica 2, garderoba, umivalnica in hodnik) znaša 41,68 m2 in bi bilo to skladno z njeno pripadajočo površino in dodatno še 1/8 zemljišča in 1/8 stavbnega zemljišča. Ta del proizvodnih prostorov v kleti je ločen z lokacijsko dokumentacijo in bi bilo možno vzpostaviti etažno lastnino, pritožnica pa je tudi izkazala upravičen interes za pridobitev, saj je brez ustreznega stanovanja, z dosojenim simboličnim zneskom (38.500,00 EUR) pa si ne more kupiti niti majhne garsonjere, kaj šele ustreznega stanovanja. Nadalje graja sklicevanje sodišča na odločbe I Cp 3318/2013, I Cp 4882/2010 in I Cp 290/2001, ki so v bistvenem različne od konkretne zadeve. Opozarja, da razčlenjevanje odnosov med strankama postopka (spori, nesoglasja) ne more biti relevanten razlog za odločitev glede delitve same nepremičnine. V primeru, da bi sodišče opravilo fizično delitev v skladu z njenim predlogom, ne bi bilo nobenih skupnih prostorov (saj je polkletni del že sedaj ločena celota), potrebna pa bi bila le postavitev stene v dimenziji približno 2 x 3 metra in prestavitev peči centralne kurjave (vse te stroške je bila pritožnica pripravljena prevzeti nase), zato je napačna obrazložitev sodišča (14 in 15. stran sklepa), da tudi v primeru, da pride do fizične delitve, ostane nekaj skupnih prostorov, saj bi bila z zazidavo stopnišča kletna etaža povsem ločena. Pritožnica je med postopkom tudi podala predlog, da bi bila mogoča tudi popolna delitev po etažah, da bi s poračunavanjem na račun zemljišča okrog hiše (in bi ta pripadel predlagateljici in bi se to poračunalo v delno večji površini v sami hiši). Iz mnenje izvedenca B. sicer izhaja, da bi fizična delitev negativno vplivala na funkcionalnost stanovanjske stavbe, kar pa ne pomeni zmanjšanja vrednosti nepremičnine kot celote. Prav tako gre za kršitev pravil postopka, ker sodišče ni sledilo predlogom pritožnice in zaslišalo izvedenca oziroma postavilo novega izvedenca gradbene stroke ter opravilo ponovnega ogleda v prisotnosti nasprotne udeleženke (ki ni bila obveščena o datumu in uri prvega ogleda), saj je nasprotne udeleženka podala argumentirane pripombe na izvedeniško mnenje z dne 5. 1. 2012, prav tako pa tudi na njegovo dopolnitev z dne 13. 9. 2012. Izvedenec se sploh ni opredelil do vseh predlogov fizične delitve (zgolj do enega predloga, pa še to ga ni upošteval v celoti), niti ni posameznih prostorov ovrednotil z redukcijskim faktorjem, hkrati pa je v njegovem mnenju ogromno računskih napak. Navaja še, da je izrek sklepa glede določitve obresti sam po sebi nejasen, nedoločljiv in zato neizvršljiv, saj gre le za prepis zakonskega teksta in ni jasno, za kakšne konkretne stopnje obrestovanja naj bi šlo. Glede na navedeno je odločitev sodišča protiustavna, saj posega v njeno lastninsko pravico in ji jo odvzema za povsem neprimerno in neadekvatno izplačilo (majhnega) zneska. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa s stroškovno posledico.

3. Predlagateljica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravna pravila delitve solastnine ureja SPZ v poglavju solastnina (3. oddelek, 1. odsek) in v 70. členu primarno predvideva sporazum solastnikov o načinu delitve. Če se solastniki o načinu delitve ne morejo sporazumeti, o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Le če fizična delitev stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče v skladu s četrtim odstavkom 70. člena SPZ odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev). Tretja možnost, ki jo lahko sodišče uporabi le, če kateri od solastnikov poda tak predlog, pa je način, ki nadomesti civilno delitev in se izvede tako, da se celotna stvar dodeli enemu solastniku, sočasno pa se mu naloži izplačilo vrednosti solastnih deležev ostalim solastnikom. In prav za slednjo možnost se je odločilo sodišče prve stopnje.

6. Prvostopenjsko sodišče je določilo dva izvedenca gradbene stroke (najprej D., nato še B.) z nalogo, da podata mnenje o tem, ali je možno nepremičnino ID znak 000, parc. št. 489/1, k. o. X, fizično razdeliti v skladu s solastniškimi deleži udeležencev postopka. Iz ravnanja sodišča sledi, da je ugotavljalo, ali je mogoče izvesti delitev stvari v naravi in s tem ravnalo v skladu s 70. členom SPZ, ki v prvi vrsti zapoveduje fizično delitev, kadar je ta mogoča. Izvedenec D.(1) ni podal mnenja o možnosti fizične delitve nepremičnine v dve samostojni funkcionalni enoti (in s tem povezanimi stroški), zato se je sodišče oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca B. Ta je ugotovil, da je možnost fizične delitev zelo omejena (saj stopnišče poteka po sredini objekta in povezuje polkletni del z pritličjem in podstreho) in bi v primeru, če bi prišlo do fizične delitve po predlogu nasprotne udeleženke (da dobi v last polkletni del hiše in pripadajoče zemljišče), dobila skupne prostore v vrednosti 63.914,00 EUR (namesto 38.500,00 EUR) kar predstavlja 20,75 % delež celotne nepremičnine, to pa bistveno presega vrednost njenega solastnega deleža (12,5 %) in bi bil tak način delitve v nasprotju z naravo in namenom delitve(2). Nadalje je izvedenec B. še ugotovil, da fizična delitev nepremičnine brez večjih investicijskih vlaganj ni mogoča (stroške je ocenil na minimalno 15.000,00 EUR), predlagateljica pa z vlaganji oziroma posegi, ki bi bili potrebni za vzpostavitev dveh samostojnih enot, ni soglašala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da fizična delitev ni mogoča. Velja namreč, da če se solastnik vlaganjem upira, sodišče ne more nadomestiti njegovega soglasja, saj ima solastnik pravico do delitve solastne stvari v takem stanju, v kakršnem trenutno je(3). Glede na nadaljnje ugotovitve izvedenca B., da sicer obstajajo zelo omejene možnosti za delitev nepremičnine, a bi ob tem prišlo do 20 % zmanjšanja vrednosti nepremičnine, je sodišče zaključilo, da fizična delitev tudi iz tega razloga ni mogoča, saj bi prišlo do znatnega zmanjšanja vrednosti nepremičnine. Glede na navedeno so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da je izvedenec ugotovil le, da bi fizična delitev negativno vplivala na funkcionalnost stanovanjske stavbe, saj iz dopolnitve izvedeniškega mnenja z dne 13. 9. 2012 (na strani 5) jasno izhaja, da bi fizična delitev povzročila zmanjšanje vrednosti objekta vsaj za 20 %. Ker pritožbeno sodišče kot pravilne in ustrezno obrazložene sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča, da fizična delitev stvari ni možna v skladu s solastniškimi deleži(4), in ugotovitve, da bi bila fizična delitev sicer možna, toda le ob znatnih spremembah nepremičnine (predelave in investicije, s katerimi predlagateljica ne soglaša) in ob znatnem zmanjšanju vrednosti nepremičnine, so pritožbene navedbe, da je fizična delitev stvari mogoča (in nadaljnji preračuni glede fizične delitve) neutemeljene in pritožbeno sodišče nanje ne bo podrobneje odgovarjalo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče ravnalo napak, ko je obravnavalo odnose med udeleženkama postopka (mati, hči) in v luči tega odločilo, da fizična delitev ni mogoča. Že iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da ne gre za nosilni razlog odločitve, temveč le za dodatne okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo, ko je navedlo, da bi bila skupna souporaba prostorov in instalacij ter služnost dostopa tudi iz tega razloga neprimerna. Gre za navrženi argument, ki ga je sodišče uporabilo pri oblikovanju dokazne ocene in argumentaciji svoje odločitve, kar lahko stori. V tem ni nobene kršitve.

8. Glede na gornjo obrazložitev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo petega odstavka 70. člena SPZ, ko je ob ugotovitvi, da fizična delitev nepremičnine ni mogoča (le ob znatnih spremembah nepremičnine in znatnem zmanjšanju vrednosti stvari) in ob danem predlogu predlagateljice, slednji dodelilo celotno stvar, sočasno pa ji naložilo izplačilo vrednosti solastnega dela nasprotne udeleženke. Očitek o nepravilni uporabi materialnega prava torej ni na mestu.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče zgolj pavšalno zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca oziroma zaslišanje obstoječega. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo mnenje kot jasno, prepričljivo in strokovno, izvedenec je svoje mnenje tudi dopolnil in odgovoril na vse bistvene pripombe. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, saj zgolj strankino nestrinjanje z izvedencem ni razlog za postavitev novega izvedenca(5). Tudi graja kršitve pravil postopke, ker da sodišče ni opravilo ponovnega ogleda v navzočnosti nasprotne udeleženke, je neutemeljena. Iz spisa namreč izhaja, da je izvedenec B. 14. 12. 2011 (samoniciativno) opravil (pred)ogled za potrebe izdelave izvedeniškega mnenja, vendar je sodišče nato 4. 7. 2012 opravilo ogled nepremičnine v prisotnosti izvedenca, obeh strank postopka in njunih pooblaščencev, nato pa je izvedenec na podlagi ugotovitev in poziva sodišča šele po tem ogledu tudi podal mnenje. Ponoven ogled zato ni bilo potreben. Zgolj zato, ker je izvedenec nepremičnino pogledal dvakrat, pa njegovo mnenje ni nič manj strokovno, prej nasprotno.

10. Pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da bi lahko nasprotna udeleženka izplačala razliko v vrednosti predlagateljici (če bi sama dobila kletni del stavbe in s tem vrednostno presegla svoj delež na nepremičnini) je pritožbena novota, ki glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP niso upoštevne. Nasprotna udeleženka bi morala svoje morebitne predloge v zvezi z načinom fizične delitve (in morebitnim izplačilom razlike v vrednosti) izraziti v postopku pred sodiščem prve stopnje v obliki predloga fizične delitve, pa tega ni storila. Sicer pa je sodišče že zgoraj pojasnilo, zakaj tak način delitve ne bi bil v skladu s SPZ.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sprejeta odločitev protiustavna, ker ji jemlje (so)lastninsko pravico za povsem neprimerno izplačilo. Pritožnici je bil solastniški delež na solastnini nepremičnini odvzet po zakonsko predvidenem postopku, v katerem je imela možnost uveljavljati svoje pravice. Za svoj delež je dobila povsem ustrezno in prek izvedenskega mnenja določeno plačilo (38.500 EUR). Zahteva, da bi moralo biti plačilo solastniku v primeru civilne delitve tako, da bi si ta iz izplačanega deleža v denarju nadomestil/kupil (samostojno) stvar, katere izključni lastnik bi postal, je pretirana – solastnik pač ne more dobiti več, kot je imel. 12. Izrek glede obresti je pravilen, določen in posledično izvršljiv ter skladen z večinsko sodno prakso v podobnih primerih.

13. Pritožbene navedbe niso utemeljene, višje sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 353. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP v izpodbijanem delu potrdilo.

14. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP).

Op. št. (1): Iz mnenja izvedenca D. sicer izhaja, da bi bila fizična delitev (kot jo je predlagala nasprotna udeleženka glede kletnih prostorov) mogoča, vendar bi ob tem nasprotna udeleženka pridobila delež nepremičnine, ki bi za 10.689 EUR presegal delež, ki ji pripada. Poleg tega izvedenec D. pri tem ni upošteval stroškov, ki bi bili potrebni, da se opravi fizična delitev v naravi, zato se sodišče prve stopnje ni oprlo na to izvedeniško mnenje, kar je ustrezno pojasnilo.

Op. št. (2): Višje sodišče je v zadevi I Cp 3318/2013 zavzelo jasno stališče, da nasprotna udeleženka ne more izsiliti, da ji predlagateljica odstopi svoje deleže v veliko večjem obsegu, kot je sedaj njen solastniški delež nepremičnine, ki se deli. Tak način delitve bi bil v nasprotju z naravo in namenom delitve. Gre torej za primerljivo dejansko stanje, zato so pritožbene navedbe, da se primera v bistvenem razlikujeta, neutemeljene.

Op. št. (3): Pri tem se prvostopensjko sodišče utemeljeno sklicuje na odločbo Višjega sodišča I Cp 4882/2010, saj gre za v bistvenem primerljivo zadeve. Tudi v zadevi I Cp 488/2010 bi bilo treba izvesti določena investicijska dela (posledično nastanek stroškov), vendar predlagateljica z njimi ni soglašala, zato je sodišče odločilo, da fizična delitev ni mogoča. Op. št. (4): Iz izvedeniškega mnenja izvedenca B. izhaja, da ima nasprotne udeleženka na nepremičnini tako majhen delež, da ni možno s fizično delitvijo oblikovati samostojne enote, ki bi ustrezala njenemu solastnemu deležu. Pri tem se prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicuje na odločbo I Cp 3318/2013, saj gre za podobno situacijo, ko nepremičnine ni mogoče fizično deliti.

Op. št. (5): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr št. II Ips 154/2011 z dne 19. 9. 2013 in opr. št. II Ips 159/2012 z dne 25. 9. 2014