Jedro

Gestorjev nagib je vselej altruističen, njegov namen je dosega tuje koristi. Česa takšnega sodišče prve stopnje v ravnanju tožeče stranke ni ugotovilo, saj je njeno ravnanje temeljilo na pogodbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 106451/2014-2 razveljavi še v prvem in tretjem odstavku in se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji toženec plača 4.508,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2013 in 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2014. II. Tožeča stranka mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 877,50 EUR pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 106451/2014-2 s 14. 8. 2014 tudi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, tako da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 4.508,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2013 in 74,00 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2014. Sodišče je tožencu še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 854,30 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec, predlaga razveljavitev sodbe, zavrnitev tožbenega zahtevka ali vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Poudarja, da se račun, na podlagi katerega je bil vložen predlog za izvršbo, ne glasi na toženca ampak na gospodarsko družbo B., d. o. o. Toženec na tej podlagi ni dolžan plačati ničesar. Sodišče se v sodbi do njegovega ugovora pasivne legitimacije ni opredelilo, ampak je kot podlago za odločitev uporabilo določbe o koristni gestiji. Pritožnik poudarja, da je bil predlog za izvršbo vložen, ko ni bil več lastnik traktorja. Upoštevati pa bi bilo treba še, da ni bil uporabnik traktorja, kar med strankama ni sporno, da ni dal naročila za popravilo in da zgolj zato, ker ga je prevzel, da se je tudi uradno lahko naredil prepis na eno od družb iz skupine Bioplin skupina, še ni dolžan plačati stroškov popravila.

4. Gospodarska družba B., d. o. o., je dala traktor tožeči stranki v popravilo. Gre torej za pogodbeni odnos in za isto obveznost ne more odgovarjati še toženec po pravilih o neupravičeni obogatitvi.

5. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala potrditev sodbe.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka storitev, katere (delno) plačilo zahteva s tožbenim zahtevkom, opravila na podlagi pogodbe, sklenjene z B. s., d. o. o. To izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo tudi na računu, ki ga je izdala tožeča stranka (priloga A2 v spisu).

8. Ker torej za terjatev obstaja pravna podlaga (v tem primeru pogodba med tožečo stranko in naročnico B. s., d.o.o.), pritožnik materialnopravno pravilno izpostavlja, da tožeča stranka ne more biti za isto terjatev upravičena še na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.(1) Za te zahtevke (tudi za koristno gestijo po 199. členu Obligacijskega zakonika) je namreč značilno, da za premik premoženja od ene osebe na drugo ni opravičenega pravnega temelja, pravnega naslova ali poslovne kavze, ali pa je temelj bil, pa je pozneje odpadel.(2)

9. Povedano drugače: gestorjev nagib je vselej altruističen, njegov namen je dosega tuje koristi. Česa takšnega sodišče prve stopnje v ravnanju tožeče stranke ni ugotovilo in tudi ni moglo ugotoviti, saj je njeno ravnanje temeljilo na pogodbi.

10. Ker torej pri ravnanju tožeče stranke ne gre za situacijo, ko pravnega temelja ni bilo ali bi odpadel, je stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka neopravičeno prikrajšana, materialnopravno napačno. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v še nerazveljavljenem delu ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Takšna odločitev temelji na določbi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

11. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP mora tožeča stranka tožencu povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške. Ob upoštevanju tarife Zakona o odvetniški tarifi so potrebni stroški: nagrada po tar. št. 3468 (117,00 EUR), nagrada po tar. št. 3100, v katero je bilo treba všteti nagrado za izvršilni postopek (136,50 EUR), nagrada za narok po tar. št. 3102 (234,00 EUR), taksa za ugovor (55,00 EUR), fotokopije (3,00 EUR), nagrada za pritožbo (312,00 EUR) ter 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj torej 877,50 EUR.

Op. št. (1): Smiselno podobno stališče je bilo obrazloženo tudi v odločbah Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3318/2011 z 18. 4. 2012 in I Cp 3258/2013 s 7. 5. 2014 Op. št. (2): Cigoj, S., Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana 1978, stran 225.