Jedro

Po 101. členu ZPIZ-2 je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Tožnik je samostojno pokreten, sam se hrani, oblači, slači, obuva ter vrši telesno higieno. Pri tožniku ni potreben stalni nadzor, pomoč potrebuje le pri opravljanju fizioloških potreb, torej le pri enem od osnovnih življenjskih opravil po 101. členu ZPIZ-2. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 12. 2013 in z dne 26. 9. 2013 ter, da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo njegovih težav z inkontinenco blata, ki se bo v bodoče le intenzivirala. Gre torej za napredujočo slabšanje inkontinence blata in urina in za anksiozno - depresivno stanje, ki je povzročeno reaktivno, torej z zunanjimi okoliščinami, predvsem slabim telesnim zdravstvenim stanjem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 12. 2014, s katero je bila zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A., št. ... z dne 26. 9. 2013. Z zadnje navedeno odločbo je toženka odločila, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-2). Po 101. členu ZPIZ-2 je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku citirane določbe je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

Pri tožniku je bilo ugotovljeno, da je samostojno pokreten, sam se hrani, oblači, slači, obuva ter vrši telesno higieno. Pri tožniku tudi ni potreben stalni nadzor, tožnik pomoč potrebuje le pri opravljanju fizioloških potreb, torej le pri enem od citiranih osnovnih življenjskih opravil po 101. členu ZPIZ-2. Tudi pritožba ne navaja, da bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede tega, katere osnovne življenjske potrebe lahko tožnik sam opravlja. Pritožnik meni le, da je sodišče njegovo inkontinenco napačno ovrednotilo, da se mu inkontinenca blata in urina slabša in da se slabša tudi njegovo psihično stanje in predlaga psihiatrično izvedensko mnenje, ki naj bi ugotavljalo njegovo dejansko težko psihiatrično stanje.

Glede psihiatričnega stanja tožnika je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo to težavo, ki pa ne potrebuje posebnega stalnega nazora. Sodišče je v zvezi s tem pridobilo tudi dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje, iz katerega izhaja, da pritožnik potrebuje psihiatrično obravnavo in ustrezne medikamente, ne pa stalnega nadzora. Sodišče je tudi pravilno ovrednotilo mnenje tožnikovega lečečega psihiatra iz katerega izhaja, da tožnik ni opredeljen kot težji psihiatrični bolnik, ki bi potreboval v domači negi stalno nadzorstvo. To ne izhaja iz nobenega izvida lečečega psihiatra.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.