Jedro

Upoštevaje besedilo 38. člena Konvencije o socialnem zavarovanju med SFRJ in Republiko Avstrijo, sta sodišči prve in druge stopnje za presojo o vprašanju prehoda pravic oškodovanca na nosilca zavarovanja pravilno uporabili avstrijsko pravo - 332. člen Allgemeines Sozialversicherungsgesetz. Ta določba daje podlago za presojo, da je tožeča stranka na podlagi zakona samega vstopila v pravice upnika, oškodovanca iz odškodninskega razmerja proti drugi toženki. Gre tako za zakonito subrogacijo.

Po 26. členu ZMZPP se za učinek legalne cesije uporabi pravo terjatve, ki se prenaša. Za presojo nastanka in prenehanja nepogodbene odškodninske terjatve (in posledično učinkov zakonite subrogacije) se zato uporablja ZOR.

Odškodninska terjatev oškodovanca je prešla na tožečo stranko z vsemi lastnostmi, ki jih je imela v trenutku prehoda. To velja tudi za morebitno zastaranje terjatve. Zakonita subrogacija sama zase zato ne more imeti nobenega vpliva na začetek teka zastaralnega roka za odškodninsko terjatev, ki se je prenesla, pa čeprav subrogiranec (tožeča stranka) z vstopom v pravice subroganta (oškodovanca) pridobi regresni zahtevek kasneje kot oškodovanec v razmerju do oškodovalca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se v delu, v katerem je odločeno o glavni stvari in je drugi toženki naloženo solidarno plačilo spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek zoper drugo toženko na plačilo 76.882,52 EUR z 2% zamudnimi obrestmi: - od zneska 3.140,60 EUR od 1. 1. 1992 dalje do plačila, - od zneska 6.532,70 EUR od 1. 1. 1993 dalje do plačila, - od zneska 6.311,72 EUR od 1. 1. 1994 dalje do plačila, - od zneska 6.452,95 EUR od 1. 1. 1995 dalje do plačila, - od zneska 3.307,57 EUR od 1. 1. 1995 dalje do plačila, - od zneska 3.307,57 EUR od 1. 1. 1996 dalje do plačila, - od zneska 6.751,60 EUR od 1. 1. 1997 dalje do plačila, - od zneska 6.751,60 EUR od 1. 1. 1998 dalje do plačila, - od zneska 6.832,58 EUR od 1. 1. 1999 dalje do plačila, - od zneska 6.925,17 EUR od 1. 1. 2000 dalje do plačila, - od zneska 7.019,29 EUR od 1. 1. 2001 dalje do plačila, - od zneska 6.739,29 EUR od 1. 1. 2002 dalje do plačila, - od zneska 6.809,88 EUR od 1. 1. 2003 dalje do plačila.

Sodbi sodišč prve in druge stopnje se v stroškovnem delu delno spremenita tako, da tožeča stranka nima pravice do povrnitve stroškov od druge toženke.

Tožeča stranka mora drugi toženki v 15 dneh povrniti 4.740,01 EUR pravdnih stroškov, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti od 4.740,01 EUR, ki tečejo od šestnajstega dne, šteto od prejema te sodbe, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo regresnemu tožbenemu zahtevku in toženkama naložilo solidarno plačilo 76.882,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svojo odločitev je utemeljilo s presojo, da avstrijsko pravo ureja za primer, kakršen je obravnavani, prenos odškodninske terjatve oškodovanca na nosilca socialnega zavarovanja, ki je zavezan za dajatve iz naslova socialnega zavarovanja. Ker je zavzelo stališče, da začne teči zastaralni rok z dnem izdaje odločbe o pravici do pokojnine in ker je bila ta v konkretnem primeru izdana 20. 9. 1991, je sodišče prve stopnje glede na to, da je bila tožba vložena 5. 7. 1994, le delno zavrnilo ugovor zastaranja. Zaradi zastaranja je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 3.478,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zaradi pravnomočnosti pa je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala plačilo zneskov 2.216,07 EUR, 6.369,48 EUR in 6.621,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je v celoti zavrnilo pritožbo Z. d.d. (prva toženka) in potrdilo izpodbijano sodbo. Delno je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi S. d.o.o. (druga toženka). Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo v stroškovnem delu, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Prva toženka je vložila revizijo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom VIII Pg 113/2001-54 z dne 24. 9. 2008, ker je ugotovilo, da je bila vložena prepozno. Druga toženka pa je vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

6. Revizija druge toženke je utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da tožeča stranka (1) izplačuje invalidsko pokojnino svojemu zavarovancu R. B.(2) zaradi poškodb, (3) ki jih je dobil v prometni nesreči dne 1. 3. 1988 v Bosni in Hercegovini. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, (4) da je prometno nesrečo povzročil zavarovanec prve toženke z vozilom, (5) ki je bilo v lasti druge toženke. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili še, (6) da je tožeča stranka izdala odločbo o invalidski pokojnini R. B. 20. 9. 1991. Tožba je bila vložena 5. 7. 1994. 8. Sodišči prve in druge stopnje nista zmoto uporabili 38. člena Konvencije o socialnem zavarovanju med SFRJ in Republiko Avstrijo (v nadaljevanju Konvencija). Ta določba Konvencije opredeljuje namreč le, katero pravo se uporabi za prehod odškodninskega zahtevka z oškodovanca na nosilca socialnega zavarovanja, ki je zavezan za izpolnitev iz naslova socialnega zavarovanja, medtem ko ne ureja vprašanja, katero pravo je treba uporabiti za presojo o zastaranju regresnega zahtevka nosilca zavarovanja, kot zmotno meni vlagatelj revizije.

9. Upoštevaje besedilo 38. člena Konvencije, sta sodišči prve in druge stopnje za presojo o vprašanju prehoda pravic oškodovanca na nosilca zavarovanja zato pravilno uporabili avstrijsko pravo - 332. člen Allgemeines Sozialversicherungsgesetz (v nadaljevanju ASVG). Za obravnavani primer je bistveno, da ta določba ASVG daje podlago za presojo, da je tožeča stranka na podlagi zakona samega vstopila v pravice upnika - R. B., oškodovanca iz odškodninskega razmerja proti drugi toženki. Gre tako za zakonito subrogacijo. Enako je svoj zahtevek kvalificirala tožeča stranka (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 17. 3. 1999, l. št. 55), ki je takšno svoje stališče utemeljila s pravilnim sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 121/96 z dne 10. 12. 1997 (v prilogi A 28), v kateri je to sodišče še pojasnilo, (i) da avstrijsko pravo obravnava subrogacijo v okviru zakonite cesije,(1) (ii) s cesijo pa se kritno razmerje spremeni le na aktivni strani, glede ostalih pravic in obveznosti pa ostane nespremenjeno (1394. paragraf Občnega državljanskega zakonika).

10. Po 26. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (v nadaljevanju ZMZPP) se za učinek legalne cesije uporabi pravo terjatve, ki se prenaša. V obravnavanem gospodarskem sporu se je prenesla odškodninska terjatev zavarovanca tožeče stranke R. B. za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 1. 3. 1988 v Bosni in Hercegovini, to je na območju bivše SFRJ. V odškodninskem razmerju ni zaslediti mednarodnega elementa. Za presojo nastanka in prenehanja nepogodbene odškodninske terjatve (in posledično učinkov zakonite subrogacije) se zato uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka, ki je (le) vstopila v oškodovančeve pravice, ne more biti v ugodnejšem ali slabšem položaju od samega oškodovanca. Iz navedenega sledi, da ima druga toženka proti tožeči stranki vse tiste ugovore (tudi ugovor zastaranja) po ZOR, ki bi jih imela v razmerju do oškodovanca - zavarovanca tožeče stranke.(2)

11. V zvezi s presojo ugovora zastaranja po ZOR, konkretno v zvezi z začetkom teka zastaralnega roka, pa revident utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Odškodninska terjatev oškodovanca R. B. je namreč prešla na tožečo stranko z vsemi lastnostmi, ki jih je imela v trenutku prehoda. To velja tudi za morebitno zastaranje terjatve. Zakonita subrogacija sama zase zato ne more imeti nobenega vpliva na začetek teka zastaralnega roka za odškodninsko terjatev, ki se je prenesla, pa čeprav subrogiranec (tožeča stranka) z vstopom v pravice subroganta (oškodovanca – v obravnavanem primeru R. B.) pridobi regresni zahtevek kasneje kot oškodovanec v razmerju do oškodovalca.(3) Zato za stališče sodišča prve in druge stopnje, da zastaranje vtoževane regresne terjatve ni moglo začeti teči pred izdajo odločbe tožeče stranke dne 20. 9. 1991, s katero je bila ustanovljena pravica oškodovanca do invalidske pokojnine, revizijsko sodišče ne najde pravne podlage.

12. Sklicevanje tožeče stranke na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške iz leta 1987 in 1988 (Rev 76/86 in Rev 21/87) ne pride v poštev. V obeh odločbah, ki jih je predložila tožeča stranka (v prilogi A 12), je takratna Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja, uveljavljala odškodninski zahtevek za povračilo škode, ki jo je sama utrpela z izplačilom invalidske pokojnine svojemu zavarovancu, ne pa regresni zahtevek. Sodna praksa bivše SFRJ, na katero se je sklicevala tožeča stranka, zato ni analogna obravnavanemu primeru. Revizijsko sodišče še pripominja, da je tudi po 129. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal na območju Republike Slovenije v času prometne nesreče (Ur. l. SRS, št. 27/83, 21/87 in 48/87), imela Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja originarni odškodninski zahtevek za škodo zaradi izplačil invalidske pokojnine, če je bil zavarovalni primer povzročen namenoma ali iz velike malomarnosti. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak odškodninski zahtevek tožeče stranke, temveč za regresni zahtevek, ker tako določa 332. člen ASVG (prim. 9. točko obrazložitve).

13. Po prvem odstavku 373. člena ZOR zastara pravica sama, iz katere izvirajo občasne terjatve, v petih letih odkar je zapadla najstarejša neizpolnjena terjatev, po kateri dolžnik ni izvršil nobene dajatve več. V tožbenem zahtevku je tožeča stranka zahtevala povrnitev invalidske pokojnine, izplačane že za obdobje iz leta 1988 (treba je šteti, da je najkasneje takrat tudi oškodovanec R. B. izvedel za škodo). Do vložitve tožbe dne 5. 7. 1994 je tako iztekel zastaralni rok iz prvega odstavka 373. člena ZOR. Enako velja za absolutni zastaralni rok šest let za kazenski pregon (prvi odstavek 377. člena ZOR), ki je začel teči 1. 3. 1988, ko se je po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje pripetila prometna nesreča in je bilo storjeno kaznivo dejanje (96. člen Kazenski zakonik SFRJ, v nadaljevanju KZ SFRJ). Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je bil povzročitelj prometne nesreče pravnomočno obsojen, iz priložene sodbe Temeljnega sodišča v Banji Luki K 1501/88 z dne 28. 3. 1989 pa izhaja, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 181. člena Kazenskega zakona Bosne in Hercegovine. Za to kaznivo dejanje je bila v času storitve kaznivega dejanja predpisana kazen do treh let, zaradi česar po šestem odstavku 96. člena KZ SFRJ znaša absolutni zastaralni rok za kazenski pregon šest let. 14. Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 377. člena ZOR). Vendar pa v predmetnem gospodarskem sporu nobena pravdna stranka ni zatrjevala, da je bilo zastaranje kazenskega pregona zoper zavarovanca tožene stranke pretrgano. Ugovoru zastaranja se je tožeča stranka upirala s trditvami, da je bila pravica do pokojnine oškodovancu priznana šele z odločbo z dne 20. 9. 1991, da je bil šele takrat tožeči stranki znan obseg škode, da zato pred tem datumom niso tekli zastaralni roki in da je potrebno upoštevati domačo sodno prakso glede zahtevkov Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Te trditve pa ne omogočajo uporabe drugega odstavka 377. člena ZOR. Stališče, da sodišče lahko upošteva morebitno pretrganje zastaranja le, če stranka poda trditve, ki omogočajo uporabo drugega odstavka 377. člena ZOR, je bilo v sodni praksi tega sodišča že zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 92/2004 z dne 2. 4. 2005. 15. Pravica tožeče stranke zahtevati povrnitev izplačane invalidske pokojnine je tako zastarala še pred vložitvijo tožbe 5. 7. 1994. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP s spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko za znesek skupaj 76.882,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka).

16. Ker je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na uspeh v pravdi ima druga toženka pravico do povračila svojih pravdnih stroškov od tožeče stranke (prvi odstavek 154. člena ZPP) v skupnem znesku 4.740,01 EUR. Za stroške prvostopenjskega postopka gre drugi toženki poleg že pravnomočno prisojenih stroškov še 1.278,15 EUR (prej 306.297,09 SIT). Revizijsko sodišče je pri tem izhajalo iz odmere že pravnomočno prisojenih stroškov drugi toženki z izpodbijanima sodbama v znesku 310,79 EUR (prej 74.480 SIT), ne da bi pri tem posegalo v odmero teh stroškov. Pritožbene stroške druge toženke je revizijsko sodišče odmerilo na znesek 2.328,49 EUR (826,24 EUR za odvetniške storitve in 1.502,25 EUR za opominjano in plačano sodno takso za pritožbo). Revizijsko sodišče je drugi toženki priznalo tudi revizijske stroške v znesku 1.133,37 EUR (991,49 EUR za odvetniške storitve in 141,88 EUR za opominjano in plačano sodno takso). Revizijsko sodišče je pritožbene in revizijske stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo. O obrestih na prisojene stroške je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7, z obr.).

Op. št. (1): Juhart, M., Cesija, pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, op. št. 42 na strani 37. Op. št. (2): Enako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 361/1997 z dne 19. 11. 1997. Op. št. (3): Smiselno enako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 361/97 z dne 19. 11. 1997, v kateri je bilo zavzeto stališče, da velja enak zastaralni rok za samega oškodovanca in za tožečo stranko (nosilko socialnega zavarovanja v Avstriji), ki je s plačilom oškodovancu vstopila v njegove pravice.