Jedro

Sodišče po določbi 286.a člena ZPP lahko opravi pisno materialno procesno vodstvo, vendar ima tako vodstvo smisel le, če je konkretno in vsebinsko usmerjeno. Povprečno skrbni pozvani stranki mora biti na njegovi podlagi jasno, v kateri smeri mora po potrebi dopolniti svoje trditve in predloge.

Pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri. Navedeno ne velja v primeru, ko upnik zastavno pravico pridobi šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti, ki je pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 3145, parc. št. 3146, parc. št. 3147 in parc. št. 3148, ki so vpisane v vl. št. 546 k.o. X. do 65/100 in na ugotovitev, da izvršba opr. št. In 411/2004 Okrajnega sodišča v Ljubljani na navedene parcele v navedenem deležu ni dopustna. Tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi stranki povrniti 2.569,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka in navedla, da vsebinska obrazložitev sodbe na 16. in 17. strani ne vsebuje odločilnih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev postopka in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Tožeča stranka je že v tožbi pozvala toženo stranko k predložitvi kreditnega spisa s pogodbami, česar tožena stranka ni predložila. Sodišče je v letu 2011 obe stranki pozvalo, da navedeta dejstva in predložita dokaze v 15 dneh, ter da sodišče novih dokazov, ki bodo posredovani po izteku roka ne bo upoštevalo. Tožena stranka je bila torej s strani sodišča pod prekluzijo pozvana k predložitvi dokazov in k podaji navedb, ki jih ni podala. Ni zatrjevala, da bi vložitev hipotekarne tožbe zaznamovala v zemljiški knjigi niti ni zatrjevala in dokazovala identitete med terjatvijo po kreditnih pogodbah in že vknjiženimi hipotekami. Tožena stranka je šele kasneje v pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2013 podala nove navedbe, sodišče pa jih je kljub nasprotovanju oziroma sklicevanju tožeče stranke na določbe 286. člena in petega odstavka 286.a ZPP člena upoštevalo. Tako ravnanje sodišča je arbitrarno. O več trditvah tožeče stranke se sodišče ni opredelilo. Tožena stranka je v času vložitve predloga za izvršbo vedela oziroma morala vedeti, da je tožena stranka lastnica nepremičnin parc. št. 3145, 3146, 3147 in 3148 k. o. X., saj je bila tožeča stranka (tretja) na nepremičninah vknjižena že z dnem 16. 12. 2002. Sodišče bi moralo tudi ugotavljati, ali so terjatve tožene stranke po predlogu za izvršbo zavarovane s pogodbeno hipoteko, to je ugotoviti identiteto med terjatvami in vknjiženimi hipotekami in tudi, ali so vknjižene hipoteke veljavne, ali so glede na trditve tožeče stranke nične. Tožeča stranka je trdila, da ni podana identiteta med terjatvijo po sklepu o izvršbi in hipoteko pod ID številko zaznambe 000, ker iz sklepa o izvršbi ne izhaja vknjižba v vrstnem redu navedene hipoteke, tudi sklep o izvršbi v zemljiški knjigi ni vknjižen v vrstnem redu predmetne hipoteke. Če identiteta ni podana, je tožena stranka v letu 2004 s sklepom o izvršbi pridobila zgolj prisilno hipoteko in izvršba na delež tožeče stranke kot tretje ni dopustna. Sodba sodišča je nejasna oziroma protispisna, ker iz pogodbe o zastavi nikjer ne izhaja, da so po njej zavarovane terjatve po kreditnih pogodbah št. 652/1, 886/9 in 898/2, tako da je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodba sodišča tudi ne vsebuje utemeljitve, zakaj je dovoljena izvršba tudi na nepremičnino parc. št. 3145 k.o. X., ki v izreku hipotekarne sodbe opr. št. I P 2259/2001 ni vsebovana ter kako je sodišče ugotovilo, da kreditne pogodbe sodijo v okvir dolgotrajnega upniško-dolžniškega razmerja, ki naj bi bilo zavarovano z več maksimalnimi hipotekami. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj je sledilo navedbam tožene stranke, da je h kreditnim pogodbam pristopil dolžnik I. F. kot solidarni porok in zastavitelj. Tožeča stranka se nadalje ne strinja s stališčem sodišča, da nima pomisleka v odredbo sodišča z dne 19. 4. 2011 ter da vknjižba za L. banko ni pomembna. Sodišče je trditve tožeče stranke, da so hipotekarne pogodbe nične, ocenilo za nepomembne in navedlo, da bi kvečjemu sodilo v okvir pravdnega postopka P 2259/2001-I, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba. Tako stališče sodišča je nesmiselno, saj tožeča stranka ni bila stranka navedenega postopka, njeno edino sredstvo je ugovor tretjega in tožba na nedopustnost izvršbe. Sodba v zadevi P 2259/2001 ne učinkuje zoper tožečo stranko, ker ta ni bila stranka postopka. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je kot nepomembno štelo navedbe tožeče stranke o vplivu in posledicah ničnosti. V primeru ničnosti zastavnih pogodb je namreč izvršba v vrstnem redu zastavljenih hipotek nedopustna oziroma je nedopustna izvršba tožene stranke na deležu nepremičnine v lasti tožeče stranke, ker je slednja pridobila lastninsko pravico na originaren način oziroma preden je bil v letu 2004 podan predlog za izvršbo. Sodišče je nadalje kršilo tudi določbe postopka s tem, da ni zaslišalo predlaganih prič za presojo dobrovernosti tožene stranke. Tožeča stranka je namreč v postopku zatrjevala, da je tožena stranka kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu stanju vedela, da je nepremičnina v skupnem lastništvu tožeče stranke in dolžnika I. F. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče najprej ugotavlja, da v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje ni spregledalo nobenih pravno pomembnih trditev tožeče stranke in se je do njih v sodbi tudi opredelilo.

6. Tudi pravila postopka glede prekluzije (peti odstavek 286.a člena ZPP in 286. člen ZPP) niso bila kršena. Sodišče prve stopnje (1) je res obe stranki pozvalo, da v 15 dneh vložita pripravljalno vlogo, s katero navajata nova dejstva. Tožeča stranka je bila pozvana in opozorjena na posledice v skladu z drugim in tretjim tretjim odstavkom 60. člena ZIZ v zvezi s šestim odstavkom 65. člena ZIZ, tožena stranka pa v skladu z drugim odstavkom 286.a člena ZPP. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da sodišče po določbi 286.a člena ZPP lahko opravi pisno materialno procesno vodstvo, vendar ima tako vodstvo smisel le, če je konkretno in vsebinsko usmerjeno. Povprečno skrbni pozvani stranki mora biti na njegovi podlagi jasno, v kateri smeri mora po potrebi dopolniti svoje trditve in predloge. Poziv, na katerega se sklicuje pritožnica, je presplošen, da bi bila na njegovi podlagi tožena stranka lahko prekludirana z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov. Poleg navedenega pa po oceni višjega sodišča dopustitev obravnavanja navedb in dokazov tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 10.1.2013 ni zavlekla reševanja spora (peti odstavek 286.a člena ZPP).

7. V izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. In 411/2004, ki teče zaradi izterjave terjatve upnika C. banke, d. d., do dolžnika I. F., je tožeča stranka vložila ugovor tretjega in v njem zatrjevala, da je izvršba na 65/100 nepremičnin parc. št. 3145, 3146, 3147 in 3148, vpisanih v vl. št. k. o. X, nedopustna, ker ima na njih lastninsko pravico iz naslova skupnega premoženja. Zaradi nasprotovanja upnika je izvršilno sodišče s sklepom opr. št. In 411/2004 z dne 2. 4. 2010 njen ugovor zavrnilo na podlagi drugega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

8. Tožena stranka v navedenem izvršilnem postopku terja poplačilo terjatev, ki izvirajo iz treh kreditnih pogodb, sklenjenih z U., d.o.o., v letu 1997. Za vračilo obveznosti posojilojemalca se je I. F. (bivši mož tožeče stranke) zavezal kot porok in plačnik, nepremičnine, ki so predmet obravnavane izločitvene tožbe, pa že v letu 1995 (takrat v celoti lastnik) zastavil v zavarovanje obveznosti U., d.o.o., s Pogodbo o zastavi nepremičnin št. 069/95 z dne 27. 10. 1995, zastavna pravica pa je bila pri spornih nepremičninah vpisana 2. 11. 1995 pod Dn. št. 9227/2005. Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2259/2001-I z dne 13. 2. 2002 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 688/2002 z dne 16.10.2002) po kateri mora I. F. plačati toženi stranki plačati obveznosti iz omenjenih kreditnih pogodb (28.984.011,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi), da ne bo izvršbe v zastavljene nepremičnine vpisane v vl. št. 546 k.o. X. (hipotekarna tožba).

9. Tožeča stranka trdi, da je izvršba na njen delež nepremičnin nedopustna, ker je na njih pridobila (so)lastninsko pravico na originaren način, ker so bile kupljene v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in sredstvi. Nadalje trdi, da sta z I. F. 28. 11. 2000 za namene razveznega postopka (2) sklenila v obliki notarskega zapisa Sporazum o ugotovitvi v zakonu pridobljenega premoženja in deležev na njem (v nadaljevanju Sporazum). V skladu z njim je tožeča stranka lastnica 65/100 spornih nepremičnin (3), enako stanje pa je razvidno tudi iz listin v spisu oziroma podatkov zemljiške knjige (4). Tožeča stranka še trdi, da v času vložitve predloga za izvršbo (2004) tožena stranka glede na zemljiškoknjižno stanje ni mogla biti več v dobri veri, prej pa tudi ne, ker naj bi bilo toženi stranki solastništvo poznano.

10. V skladu z ustaljeno sodno prakso (5) pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri. Navedeno ne velja v primeru, ko upnik zastavno pravico pridobi šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku (6). Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti, ki je pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru tožena stranka pridobila pogodbeno hipoteko v letu 1995, nasprotno stališče pritožnice, da je bila (prisilna) hipoteka pridobljena šele s sklepom o izvršbi In 411/2004 z dne 19.11.2004, pa je zmotno. Tožeča stranka gradi svojo tožbeno (in pritožbeno) tezo med drugim na dejstvu, da je bila s Pogodbo o zastavi nepremičnin št. 069/95 z dne 27. 10. 1995 za zavarovanje terjatev tožene stranke ustanovljena maksimalna hipoteka, sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo identitete terjatev iz predloga za izvršbo in hipoteke ali povedano drugače, da ni ugotovljeno, da so bile terjatve tožene stranke zavarovane prav z navedeno maksimalno hipoteko, ne pa npr. kakšno drugo (7), morda celo navadno zastavno pogodbo, ki ni bila vknjižena. Če ne gre za identiteto, bi po mnenju tožeče stranke tožena stranka pridobila zastavno pravico na spornih nepremičninah šele z zaznambo sklepa o izvršbi, izdanega 19.11.2004, ko je bila tožeča stranka že njihova solastnica.

12. V času sklenitve zastavne pogodbe maksimalna hipoteka v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ni bila izrecno urejena (8), Zakon o zemljiški knjigi (9) pa je (le) v drugem odstavku 37. člena določal, da je treba v predlogu za zaznambo vrstnega reda vpisa hipoteke navesti vsaj najvišji znesek terjatve, v zavarovanje katere se bo hipoteka vpisala. Ob odsotnosti zakonske ureditve pridejo v poštev pravna pravila ZZKKJ, ki urejajo maksimalno hipoteko v drugem do četrtem odstavku § 14 ZZKKJ in ustrezna avstrijska pravna teorija, po kateri za ustanovitev maksimalne hipoteke zadoščajo že navedba zastavnega upnika (tožene stranke), zastavnega dolžnika in vsaj vrstna določitev (bodočega) pravnega temelja (10). Ti minimalni pogoji so (kljub ohlapni opredelitvi temeljnega razmerja) v obravnavani zadevi doseženi (11), kot tudi ni dvoma, da terjatev tožene stranke do I. F. izhaja iz treh pogodb o kratkoročnem posojilu (B5-B7), ki so bile sklenjene v letu 1997 in z vidika datuma sklenitve zastavne pogodbe predstavljajo „v bodoče sklenjene kreditne pogodbe“. Tožena stranka je s hipotekarno tožbo realizirala svojo pravico prav iz zastavne pogodbe z dne 27. 10. 1995 in ne iz katere druge, poleg tega pa pritožnica ob problematiziranju identitete terjatev z vknjiženim hipotekami prezre, da je povezava maksimalne hipoteke z zavarovano terjatvijo manjša in drugačna kot pri klasični hipoteki. Drugačno razumevanje bi namreč pomenilo, da bodočih in/ali pogojnih terjatev sploh ni mogoče zavarovati z zastavno pogodbo, ker (še) ni terjatve, ki naj bi se zavarovala. Izničilo bi torej samo maksimalno hipoteko kot institut najbolj primernega zavarovanja bodočih in pogojnih terjatev, katerih višina ob dogovoru še ni znana (12).

13. Najmanj preuranjena je pritožbena navedba, da sklep o izvršbi In 411/2004 v zemljiški knjigi ni vknjižen v vrstnem redu maksimalne hipoteke z dne 27.10.1995, saj iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da o zaznambi sklepa o izvršbi sploh še ni bilo odločeno (13). Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. In 411/2004 z dne 21.4.2011 (B21), saj iz določbe prvega odstavka 86. člena ZZK-1 izhaja, da prav obvestilo predstavlja podlago za vpis zaznambe sklepa o izvršbi, le ta pa se obvestilu priloži. V obvestilu pa je navedeno, da se pravnomočen sklep o izvršbi zaznamuje z vrstnim redom maksimalne hipoteke, vknjižene pod Dn. št. 9227/1995, to pa je maksimalna hipoteka po zastavni pogodbi z dne 27.10.1995. V skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZZK-1 namreč zemljiškoknjižno sodišče v primeru, če je bil sklep o izvršbi (ki je podlaga zaznambe) izdan na predlog upnika, v čigar korist je bila že vknjižena hipoteka, odloči, da zaznamba izvršbe učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje vknjižba hipoteke. Za stališče pritožnice, da bi moralo že iz sklepa o izvršbi izhajati zaznamba v vrstnem redu hipoteke, pa v 170. členu ZIZ ni podlage.

14. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi bilo treba tožeči stranki v tem postopku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe omogočiti ugotavljanje oziroma uveljavljanje dejstev, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Namen izločitvene tožbe je tretjim osebam omogočiti, da preprečijo izvršbo na predmet, na katerem uveljavljajo kakšno svojo stvarno (izjemoma obligacijsko) pravico. Ugovor tretjega je zato mogoče v kasnejši pravdi obravnavati le kot ugovor zoper izvršbo samo, ne pa tudi zoper sklep o izvršbi. Materialno pravne ugovore v zvezi z obstojem terjatve do I. F. (ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo) bi lahko tožeča stranka pod določenimi pogoji uveljavljala le kot hipotekarna dolžnica, to pa bi bila, če bi pridobila lastninsko pravico na nepremičnini (npr. z nakupom), ki je bila že prej obremenjena s hipoteko (14). Takega položaja pa tožeča stranka v tem postopku nima, ker trdi, da je lastninsko pravico že pred vknjižbo hipoteke (1995) pridobila na originaren način v letu 1992 (skupno premoženje), ne pa s Sporazumom iz leta 2002. 15. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti izvedbo dokazov v zvezi z zatrjevano slabo vero tožene stranke ob sklepanju zastavnih pogodb. Kot je bilo že omenjeno, pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri. Tožeča stranka je trdila, da je bilo predstavnikom tožene stranke že ob sklenitvi pogodb o zastavi znano, da so bile nepremičnine v skupni lasti tožeče stranke in dolžnika I. F., ki naj bi jim to pojasnil. Seznanjeni naj bi bili celo, da I. F. ni dobil soglasja tožeče stranke za kakršnokoli obremenitev nepremičnin. Stališče sodišča prve stopnje, da zaslišanje delavk banke ni potrebno, ker je tožena stranka trdila, da se je zanesla na pravilnost podatkov zemljiške knjige, tožeča stranka pa je vedela za hipotek že dalj časa pred vložitvijo predloga za izvršbo, je zmotno. Pomembna je namreč dobra vera pridobitelja hipoteke v času sklepanja zastavne pogodbe.

16. Zaradi navedenega zmotnega izhodišča je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče zasliši predlagane priče glede zatrjevane slabovernosti tožene stranke in o zadevi ponovno odloči. 17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Okrajno sodišče preden se je izreklo za stvarno nepristojno.

(2) Do razveze je prišlo v letu 2001. (3) Od 16.12.2002. (4) Na tem mestu višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub temu meritorno odločilo o 1. točki tožbenega zahtevka (na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin do 65/100).

(5)Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 597/2004 z dne 22.9.2005, II Ips 564/2007 z dne 7.5.2009, II Ips 1000/2008 z dne 7.4. 2011, II Ips 109/2009 z dne 14.4.2011, II Ips 132/2009 z dne 12.7.2012, II Ips 65/2010 z dne 10.10. 2013, II Ips 453/2010 z dne 5.9.2013. (6) Up 128/03 z dne 27.1.2005. (7) Ni sporno, da je bilo v relevantnem času v korist tožene stranke oziroma njenih pravnih prednic vknjiženih več maksimalnih hipotek.

(8) Več o tem T. Keresteš, Maksimalna hipoteka, Podjetje in delo, 2003, št. 1, str. 21. (9) Zakon o zemljiški knjigi (ZZK), Uradni list RS, št. 33/1995. (10) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 295/2011 z dne 18. 10. 2012. (11) ...s sklenitvijo te pogodbe so s hipoteko zavarovane vse terjatve iz pogodbe o kreditu za tekoče poslovanje št. 229/95, ki je sestavni del te pogodbe ter tudi terjatve v že sklenjenih in v bodoče sklenjenih kreditnih pogodbah...“.

(12) Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2005. (13) Pod plombo Dn. št. 13705/2011 z dne 22.4.2011 je razviden le vpis zaznambe vrstnega reda pridobitve hipoteke na parc. št. 3145, 3146, 3147 in 3148 v zvezi s postopkom In 411/2004. (14) Up-2324/08 z dne 16.12.2010.