Jedro

Ker gre v konkretnem primeru za odškodninske terjatve, nastale s prekršitvijo pogodbene obveznosti, je treba uporabiti določilo 3. odst. 376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), to pa pomeni, da je tudi odškodninska terjatev zastarala v splošnem zastaralnem roku petih let. Isto seveda velja tudi za terjatev iz naslova neupravičene pridobitve (vrnitev kupnine).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izreku o stroških s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 301.285,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa zakonske zamudne obresti od 30.6.2004 dalje do plačila.

Sicer se pritožba tožene stranke v glavni stvari zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.173.871,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2003 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 471.051,60 SIT v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa zakonske zamudne obresti od 30.6.2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo 6.283.542,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2003 dalje do plačila pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno in glede izreka o pravdnih stroških pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu, in sicer zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeni del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči šele 20.11.1997, ko je pooblaščenec tožene stranke sporočil, da so ji vse pravice ugasnile. Na ta dan namreč tožena stranka ni bila več dolžna skleniti pogodbe na podlagi predpogodbe. Tožena stranka je tožečo stranko že z dopisom z dne 8.9.1992 pozvala, kdaj namerava začeti gradnjo ali odstopa od predpogodbe, na ta poziv pa tožeča stranka sploh ni odgovorila. Oglasila se je šele z dopisom z dne 29.4.1996, ko je že iztekel 6-mesečni prekluzivni rok za sklenitev glavne pogodbe. Zato je tedaj nastopil trenutek, ko bi morala biti sklenjena glavna pogodba znotraj 6-mesečnega prekluzivnega roka in od tedaj dalje bi tudi teklo zastaranje. Prisojeni povračilni zahtevek v znesku 1.140.850,00 SIT je tožeča stranka sama zakrivila, ko je Davčni upravi sama od sebe predložila dokumentacijo, ki je bila podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Napačno pa je sodišče prve stopnje tudi odločilo o stroških postopka. Upoštevati je bilo treba, da je tožeča stranka uveljavljala dva zahtevka, s prvim sploh ni uspela, z drugim pa v sorazmerju z 1/4 vtoževanega zneska. Predvsem pa tožena stranka ni dolžna povrniti tožeči stranki stroškov neuspešne revizije.

Pritožba tožene stranke je le delno utemeljena glede izreka o stroških.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tistem delu sodbe, v katerem je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Ni utemeljeno stališče tožene stranke, da je pravno pomemben datum 8.9.1992 in da naj bi od tedaj dalje začel teči 6-mesečni prekluzivni rok za sklenitev pogodbe na podlagi predpogodbe. S tem vprašanjem se je pritožbeno sodišče že ukvarjalo v svoji sodbi z dne 30.10.2003, s katero je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 16.9.2002 opr. št. Pg 77/2000-31. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da ta dopis ne predstavlja izjave o razvezi predpogodbe, saj kaj takega iz njega ni izhajalo. Utemeljeno je stališče sodišča prve stopnje glede tega, da je zastaranje pričelo teči dne 20.11.1997, ko je pooblaščenec tožene stranke poslal dopis tožeči stranki, da so vse pravice iz predpogodbe ugasnile, saj je bilo šele tedaj tožeči stranki povsem jasno, da tožena stranka nima namena izpolniti obveznosti iz predpogodbe. Od tedaj dalje pa je zato tožeča stranka imela pravico zahtevati od tožene stranke vrnitev kupnine iz naslova neupravičene pridobitve, ostale zneske pa iz naslova nastale škode. Tožeča stranka je tožbo vložila 15.2.2000, torej znotraj zastaralnega roka. Ker gre v konkretnem primeru za odškodninske terjatve, nastale s prekršitvijo pogodbene obveznosti, je treba uporabiti določilo 3. odst. 376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), to pa pomeni, da je tudi odškodninska terjatev zastarala v splošnem zastaralnem roku petih let. Isto seveda velja tudi za terjatev iz naslova neupravičene pridobitve (vrnitev kupnine). Pri tem je treba izrecno poudariti, da je tudi znesek 1.140.850,00 SIT nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga tožeča stranka zahteva od tožene stranke, odškodninski zahtevek, saj bi sicer v primeru, če bi tožeča stranka to zahtevala kot povračilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker naj bi bilo to nadomestilo neopravičeno plačano, ne šlo za obligacijsko terjatev, ampak za povračilo prispevka oz. davka, za kar pa veljajo drugi predpisi in tudi ni dovoljena pravdna pot. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da terjatev tožeče stranke v skupnem znesku 2.173.871,20 SIT, ki obsega plačano kupnino v višini 400,00 SIT, stroške za pridobitev dovoljenj in soglasij v višini 633.021,20 SIT ter nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 1.140.850, SIT, tako v dejanskem kot pravnem pogledu pravilna. Pri tem ni mogoče upoštevati trditve tožene stranke v pritožbi, da naj bi plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča zakrivila tožeča stranka sama, ker je na Davčni upravi sama od sebe predložila dokumentacijo, ki je bila podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožeča stranka je namreč nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačala na podlagi odločb, ki jih je izdala Davčna uprava K., tako da o kakšni krivdi tožeče stranke za to plačilo ni mogoče govoriti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede glavne stvari zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu glede glavne stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res delno nepravilno priznalo tožeči stranki pravdne stroške. Ni sicer utemeljena trditev tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da tožeča stranka s prvim zahtevkom ni uspela, z drugim pa le v sorazmerju z 1/4 vtoževanega zneska, saj glede ugotavljanja višine zneskov, ki jih je bilo treba povrniti, niso nastajali nobeni posebni stroški. Spor je tekel predvsem glede temelja, to je glede vprašanja, kdo je bil odgovoren za to, da ni bila sklenjena pogodba na podlagi predpogodbe. Zato je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, koliko je katera stranka v pravdi uspela. Pač pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo tožeči stranki tudi stroške v zvezi z revizijo, ki je bila zavržena, to je za sestavo revizije (1200 točk) in sodno takso za revizijo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izrek o stroških tako, da je od priznanih pravdnih stroškov tožeče stranke odštelo navedene stroške, ki so nastali v zvezi z revizijo. Tako bi bila tožeča stranka upravičena le do zneska 571.364,44 SIT pravdnih stroškov, tožena pa do 270.079,40 SIT. Po pobotanju preostane razlika, ki jo je dolžna plačati tožena stranka tožeči v znesku 301.285,00 SIT.