Jedro

V naziv svetnik lahko napreduje le pedagoški delavec, ki zbere predpisano število točk z oceno pedagoškega dela in z oceno dodatnega strokovnega dela. Pri oceni dodatnega strokovnega dela se lahko upošteva le delo, opravljeno v času ocenjevalnega obdobja za napredovanje, ne pa dodatno strokovno delo izven ocenjevalnega obdobja. Za učbenik se lahko šteje le delo, ki izpolnjuje pogoje oz. ustreza definiciji učbenika po ZOFVI. Za vsako dodatno strokovno delo v ocenjevalnem obdobju je treba ugotoviti, ali gre za delo, ki se ocenjuje po pravilniku, če se ugotovi, da ne gre za tako delo, je to treba obrazložiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1060/2004-2 z dne 13.4.2005, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.11.2003. S to odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 622/2002-19 z dne 8.10.2003, ugotovila, da tožnica ni izpolnila predpisanih pogojev za izjemno napredovanje v naziv svetnica. Tožena stranka je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, določenih v 13. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96, 33/00 in 101/00, v nadaljevanju Pravilnik), in sicer ni zbrala predpisanih 38 točk iz razdelkov c, č, d, e in f 18. člena Pravilnika.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo pritrdilo odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožnici je pojasnilo, da je bil Pravilnik izdan na podlagi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Uradni list RS, št. 12/96, 23/96 in 64/01), zato je treba njegovo vsebino razlagati v smislu ZOFVI, ne pa morebitnih drugih zakonov. Ker postopek napredovanja v nazive poteka po pravilih upravnega postopka, se za napredovanje uporabljajo tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po določbah ZUP pa ugotavlja dejansko stanje organ, ki vodi postopek, ki tudi odloči, kdaj in katero stvar šteje za dokazano, pri čemer mora v obrazložitvi odločbe navesti tudi razloge za tako odločitev. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno po vsebini ocenjevala, kaj je dodatno strokovno delo, ki se v smislu ZOFVI in Pravilnika upošteva pri ocenjevanju posameznega prosilca za napredovanje. Upošteva se lahko le delavčevo dodatno strokovno delo, povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, ki ga ureja ZOFVI, saj je pravica do napredovanja v naziv v času zaposlenosti na zavodu s področja ZOFVI pravica, ki izhaja iz delovnega razmerja v zavodu, ki jih ureja ZOFVI. Zato za dodatno strokovno delo v smislu ZOFVI in Pravilnika ni mogoče šteti strokovnega dela, opravljenega v času, ko delavec ni bil zaposlen v zavodu po ZOFVI. Inštitut ... , v katerem je bila tožnica zaposlena pred obravnavano zaposlitvijo, ni zavod s področja, ki ga ureja ZOFVI. Zato niti ni pomembno, ali je tožnica znanstveno raziskovalna dela, ki jih je objavljala, ko je bila zaposlena na navedenem inštitutu, opravljala kot svojo osnovno dejavnost ali kot dodatno strokovno delo, saj se to v nobenem primeru ne more upoštevati pri ocenjevanju dodatnega strokovnega dela v času zaposlenosti v zavodu po ZOFVI. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da se knjige in prevodi knjig, ki jih je tožnica želela uveljavljati po razdelkih č, d, f 18. člena Pravilnika kot avtorstvo učbenikov in prevode učbenikov, ne morejo vrednotiti, kot je predlagala. Ker teh v skladu s predpisi ni potrdil pristojni strokovni svet, se namreč po določbah ZOFVI ne morejo šteti za učbenike oziroma njihove prevode. Zato tega dela ni mogoče uvrstiti drugače, kot v 11. alineo b) razdelka 18. člena Pravilnika kot prevode člankov in ga ovrednotiti z 8 točkami b) razdelka. Kot pravilno je ocenilo tudi stališče tožene stranke, da se po Pravilniku lahko vrednotijo tista dela in literatura, ki so v njem vsebovana, torej je treba vsako delo oziroma literaturo, ki jo je izdelal prosilec za napredovanje, uvrstiti po določeni določbi Pravilnika. Če dela ni mogoče uvrstiti po nobeni od teh določb, pomeni, da se takšno delo pri ocenjevanju za napredovanje ne upošteva. Zato je tožena stranka upravičeno zavrnila vrednotenje raziskave ter mentorskega dela univerzitetnim študentom pri ocenjevanju, ker tega, da bi tožnica opravila ti dve raziskavi oziroma bila mentorica, ni potrdila ustrezna oseba oziroma inštitucija, pri kateri naj bi tožnica to delo opravila. Hkrati je tožnici zavrnila tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS.

Zoper izpodbijano sodbo vlaga tožeča stranka pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. V novem odločanju je prvostopno sodišče v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v predhodnem sklepu in v celoti prevzelo tudi obrazložitev tega sklepa vrhovnega sodišča. S tem pa je opustilo svojo dolžnost in samostojno odločalo o zahtevku. Ne glede na to pa tožnica še vedno vztraja pri stališču, da je napačno stališče, da je treba dodatno strokovno delo tolmačiti kot delo, ki je bilo opravljeno ob rednih delovnih obveznostih, izhajajočih iz delovnega razmerja, ker je bil Pravilnik sprejet na podlagi ZOFVI. Glede na to, da sta tako ZOFVI kot tudi Zakon o visokem šolstvu (ZViS) v Republiki Sloveniji veljavna zakona, med njima ni mogoče ločevati in enega postavljati na drugega oziroma drugemu jemati veljavo, ki jo ima.

Nikjer namreč ni določeno, da se lahko upošteva zgolj delo, ki je bilo opravljeno v delovnem razmerju v ustanovi, katero delovanje ureja ZOFVI. Upoštevati je treba namen zakona, ta pa je, da v naziv svetnik napredujejo tisti učitelji, ki so boljši od drugih, ki so v življenju naredili več kot drugi (povprečni) učitelji. Tako je povsem vseeno, ali je bila tožnica v delovnem razmerju pri organizaciji, katero delovanje ureja ZOFVI, ali pri kakšni drugi strokovni in raziskovalni inštituciji. S tem sodišče neutemeljeno razlikuje vsebino dela glede na to, kje je bilo delo opravljeno. Povsem jasno pa je, da je namen zakona drugačen, in sicer nagraditi vsebino dela, ne pa formalno vezanost na inštitucijo, na kateri se delo opravlja. Takšno stališče predstavlja tudi kršitev 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj je za odločanje odločilna okoliščina obstoja delovnega razmerja, namesto da bi bila presojana vsebina dela. Enako velja tudi v zvezi z odločitvijo, da se knjige in prevodi, ki jih je tožnica želela uveljaviti po razdelkih točke č do f 18. člena Pravilnika kot avtorstvo učbenikov in prevodov učbenikov, ne morejo vrednotiti, kot je to predlagala sama, saj navedeni niso potrjeni v skladu s predpisi, torej je s sklepom ni potrdil pristojni strokovni svet. Tožnica je vložila veliko dela in znatno prispevala k razvoju pedagoških pripomočkov, zaradi česar je upravičena do napredovanja v naziv svetnica. Neživljenjsko je ločevanje na učbenike, ki so obvezno učno sredstvo, in na druga učna sredstva, katerih uporaba v šolah ni obvezna. Zaradi širjenja znanja učencev je treba ustrezno motivirati učitelje, ki bi morali biti nagrajeni za delo, ki ga opravijo poleg svojega rednega dela in ki je pripomoglo k širjenju učne podlage oziroma popestritvi učnih sredstev, ki so vsa namenjena izobraževanju otrok. Samo če bo učitelj presegel razmišljanje, da je dovolj tisto, kar je obvezno, bomo imeli ustrezen pedagoški kader, ki bo učence spodbujal k razmišljanju, k branju dodatne literature in s tem k večjemu znanju. Sprejeto stališče prvostopnega sodišča pa učitelje odvrača od takšnega dodatnega dela, saj jim mora biti jasno, da za to delo ne bodo prejeli priznanja oziroma da se bo to delo štelo za nepotrebno. Materialnopravno je sicer pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je treba po Pravilniku vrednotiti le tista dela in literaturo, ki so v njem vsebovana, in da je zato treba vsako delo oziroma literaturo, ki jo je izdelal prosilec za napredovanje, uvrstiti po določeni določbi Pravilnika. Če dela ni mogoče uvrstiti po nobeni od določb, pomeni, da se takšno delo pri ocenjevanju napredovanja ne upošteva. Če tožena stranka katerega od del ni uvrstila med dela po Pravilniku, bi morala obrazložiti, zakaj posamezno delo oziroma literatura ne izpolnjuje nobenega od pogojev oziroma ne sodi v nobeno izmed kategorij, ki so naštete v Pravilniku. Tega pa ni storila s takšno stopnjo, da bi bilo mogoče njeno odločitev ustrezno preveriti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožeče stranke v pritožbi in se strinja s sodbo prvostopnega sodišča ter v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in navedbah v odgovoru na tožbo. Po njenem mnenju tožeča stranka ne navaja nobenih utemeljenih pritožbenih razlogov, ki bi lahko vplivali na že podano odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki jo je potrdilo tudi prvostopno sodišče, ampak vztraja na istih razlogih, do katerih se je tožena stranka že opredelila. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Do vprašanj, ki jih v pritožbi ponovno odpira tožnica, se je vrhovno sodišče že opredelilo v svojem sklepu, opr. št. I Up 1060/2004-2 z dne 13.4.2005. Zato je prvostopno sodišče v tem delu ravnalo pravilno in zakonito, ko je v izpodbijani sodbi ta stališča pritožbenega sodišča prevzelo kot svoja in jih navedlo tudi kot razloge za svojo odločitev. S tem prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča ni kršilo pravil postopka in tudi ne svoje samostojnosti pri odločanju.

Ker gre v obravnavanem primeru za izredno napredovanje tožnice, kot srednješolske pedagoške delavke v naziv svetnica, kar poteka po ZOFVI in Pravilniku, je treba za to napredovanje upoštevati določbe navedenih predpisov, ne pa ZViS oziroma drugih zakonov, ne glede na to, da tudi ZViS v Republiki Sloveniji velja oziroma je veljal v času odločanja tožene stranke.

Odločitev o napredovanju temelji na oceni, izdelani na podlagi ZOFVI po kriterijih in merilih iz Pravilnika, ki naj bi zagotovaljala tudi, da napredujejo le najboljši učitelji, ki poleg svojega rednega pedagoškega dela opravljajo tudi dodatno strokovno delo, ki je z osnovnim pedagoškim delom povezano. Zato je za napredovanje treba upoštevati ocene za osnovno pedagoško delo ter za dodatano strokovno delo v času od zasedbe določenega pedagoškega delovnega mesta do predvidenega napredovanja oziroma od zadnjega napredovanja na tem delovnem mestu. Glede na navedeno se (dodatno) strokovno delo, ki ga je tožnica opravila v času, ko ni bila zaposlena v zavodu po ZOFVI, pri ocenjevanju njenega dela po določbah ZOFVI ne more upoštevati, saj to delo ni bilo opravljeno v ocenjevalnem obdobju. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da bi bilo za napredovanje treba upoštevati vsa dosedanja tožničina strokovna dela, ne glede na to, kdaj in v zvezi s katero zaposlitvijo so nastala in ali gre za strokovna dela v smislu ZOFVI in Pravilnika.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede ocenjevanja tožničinih del, ki jih sama imenuje učbeniki oziroma prevodi učbenikov po točki č do f 18. člena Pravilnika. Kaj se v smislu 21. člena ZOFVI šteje za učbenik, je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svojem sklepu, opr. št. I Up 1060/2004-2 z dne 13.4.2005, kar je pravilno povzelo tudi prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Ker definicijo učbenika podaja ZOFVI, ki je v obravnavanem primeru tudi pravna podlaga za ocenjevanje tožnice za njeno napredovanje, termina "učbenik" v Pravilniku ni mogoče razlagati v nasprotju z 21. členom ZOFVI.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča se je tožena stranka v izpodbijani odločbi, katere vsebino je prvostopno sodišče ustrezno povzelo v izpodbijani sodbi, dovolj jasno opredelila, zakaj posameznih tožničinih del ne more uvrstiti med dela po 18. členu Pravilnika. Zato niti ta pritožbena navedba, ki je pavšalna, tožnica pa v pritožbi niti ne pove, v čem naj bi bila ta obrazložitev pomanjkljiva, ni utemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.