Jedro

Upravljalec kmetijskega zemljišča, ki leži v kompleksu kmetijskih zemljišč, ne more biti zavezan k izročitvi v posest tega zemljišča, niti k izročitvi upravljalskih upravičenj skrbniku za poseben primer

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. … z dne 26. 7. 2002 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče strank zoper delno odločbo Upravne enote A, št. … z dne 15. 10. 2001, s katero je prvostopni organ odločil, (točka 1) da je upravičencu do vrnitve AA AAA Republike Slovenije dolžan izročiti z dnem pravnomočnosti te odločbe v last zemljišča, našteta v 1.a točki izreka odločbe, ter v solastninskem deležu do 5607/607222 – tin na kompleksu X. k.o. B, imenovanem O (preko proge), ki ga sestavljajo parcele naštete v 1. b točki izreka odločbe; (v točki 2) da se v obliki solastninskega deleža vračata parceli št. 2679 in 2680 k.o. B; (točka 3) da se neugotovljenim dedičem po pok. upravičencu AA zaradi upravljanja z denacionaliziranim premoženjem od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do pravnomočnega sklepa o dedovanju, za to premoženje v tem postopku denacionalizacije postavi BB, za skrbnika za posebne primere; (točka 4) da so dolžni dosedanji uporabniki z dnem pravnomočnosti odločbe izročiti nepremičnine v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere, BB in sicer: BBB parcele št. 859, 1130, 1131, 1132 in 1325, k.o. B ter solastninski delež naveden v točki 1. b odločbe, CCC d.d., parceli št. 477 in 478 k.o. VB I ter AAA Republike Slovenije parcelo št. 228/1 k.o. S; (točka 5) da je vrednost odvzetih parcel št. 859, 1130, 1131, 1132, 1325, 2679 in 2680 k.o. B, parcel št. 477 in 478 k.o. VB I ter parcele št. 228/1 k.o. S v času podržavljenja 41.669,70 DEM, vrednost nepremičnin, navedenih v 1. točki izreka pa 4.141.650,08 DEM; (točka 6) da upravičenec za odvzeto premoženje ni dobil nobene odškodnine; (točka 7) vknjižbo lastninske in solastninske pravice v korist upravičenca na vrnjenih nepremičninah izvede po uradni dolžnosti Okrajno sodišče v B; (točka 8) da vsaka stranka nosi svoje stroške; (točka 9) da bo o preostalem delu zahteve za denacionalizacijo, ki se nanaša na odškodnino za odvzeto premoženje, odločeno v nadaljevanju postopka. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da se tožnik moti, ko trdi, da je z izpodbijano odločbo odločeno, da mora kot uporabnik zemljišča v kompleksu, ki je predmet tega postopka, izročiti zemljišča v posest skrbniku za posebne primere z dnem pravnomočnosti odločbe. V 4. točki izpodbijane odločbe je odločeno o tem, da morajo sedanji uporabniki vrnjenih parcel izročiti vrnjene nepremičnine z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere. Izročitev vrnjenih nepremičnin v začasno upravljanje pa ne pomeni izročitve v posest. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ne daje podlage za odločanje o posesti, ko gre za vračanje zemljišč, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v izpodbijani odločbi zakon ni bil pravilno uporabljen in dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Vztraja pri navedbah iz pritožbe, da mora kot uporabnik kompleksa z dnem pravnomočnosti skrbniku za posebne primere izročiti v posest solastninski delež na kompleksu. Iz navedenega razloga, ker gre za nedifiniran delež, je izrek odločbe neizvršljiv, zato je tudi nezakonit in odločba nična. Posest se mora odložiti za čas, ko bo kompleks dokončno razdeljen in bodo na njem znani vsi deleži in vsi solastniki. V tožbi se ne strinja z mnenjem tožene stranke, da izročitev vrnjene nepremičnine v upravljanje ne pomeni izročitve v posest. Besedilo je nerazumljivo, saj ni jasno, kaj tožencu pravzaprav pomeni beseda izročitev. V vsakdanjem jeziku pomeni dati nekomu nekaj, tako da ta od nekoga to prejme, torej vzame v roko. Tožena stranka si pod tem predstavlja nekaj drugega, ne pove pa kaj. Tožeča stranka vztraja, da je sestavni del postopka denacionalizacije tudi vračilo upravičencem v posest, zato je o njej nujno potrebno odločiti v izreku odločbe o denacionalizaciji. V nasprotnem primeru je izrek odločbe neizvršljiv. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranke z interesom v tem postopku BB, CCC, DDD in AAA na tožbo niso odgovorili.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna vsebina odločitve v 4. točki prvostopne odločbe, s katero je organ odločil, da so dosedanji uporabniki dolžni z dnem pravnomočnosti odločbe izročiti nepremičnino v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer.

Tožeča stranka, kot je razvidno iz pritožbe in tožbe, enači pomena pravnih pojmov »posest« in »upravljanje« in pri tem izhaja iz sporne odločitve. V času izdaje izpodbijane in prvostopne odločbe je veljavni Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Uradni list SFRJ 6/80, v nadaljevanju: ZTLR) v 3. členu določal, da ima lastnik pravico imeti svojo stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati v mejah, ki jih določa zakon (sedaj 37. člen Stvarnopravnega zakonika). Pozitivna stran lastninske pravice obsega torej troje upravičenj: posest, uporabo in razpolaganje. Že v pravni teoriji se opozarja, da obstaja gotova nejasnost pri »posesti« napram »uporabi«. V obravnavanem primeru je sicer tožeča stranka dolžna izročiti nepremičnine v začasno upravljanje skrbniku za posebni primer, vsebina pojma upravljanje pa po pozitivno pravni zakonodaji ne pomeni enako posesti ali uporabi (upravljanje vsebinsko določa 15. člen ZTLR), vendar pa tudi po mnenju sodišča odločitev v 4. točki prve stopnje odločbe ustvarja nejasnost o obveznosti tožeče stranke. Izročitev v stvarno pravnem smislu namreč pomeni potrditev stvarnega položaja. Izročitev neposrednega posestnika stvari pridobitelju pomeni za slednjega pridobitev stvarno pravne pravice. Z izročitvijo je tudi na zunaj potrjena pripadnost stvari novemu pravnem upravičencu. V obravnavanem primeru, ko tožeča stranka nima lastninske pravice, torej je tudi ne more izročiti, na drugi strani pa, kot je sodišče že večkrat poudarilo, se v denacionalizacijskih odločbah v primerih, kot je konkretni, ne odloča o posesti, torej tožena stranka ne more biti zavezana k nikakršni izročitvi, tudi ne k izročitvi upravljalskih upravičenj skrbniku za poseben primer. Tožeča stranka torej utemeljeno opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava. V ponovnem postopku naj tožena stranka ob reševanju pritožbe, v kateri tožeča stranka uveljavlja isti ugovor, kot v tožbi, upošteva pravno mnenje sodišča, izraženo v sodbi in o pritožbi ponovno odloči. Ker je bilo v izpodbijani odločbi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Zato jo je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.