Jedro

Odprava odločbe deluje retroaktivno, nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevano, da sta odločbi, izdani v ponovnem postopku, (nova) izvršilna naslova, od katerih tečejo zastaralni roki. Pri presoji zastaranja izterjave davčnega dolga je namreč merodajen trenutek izvršljivosti glede na vročitev predmetnih odmernih odločb, izdanih v ponovljenem postopku. Sodišče zato zavrača stališče tožnika, da zastaralni rok pravice do izterjave dolga teče od dneva izvršljivosti prvotnih odmernih odločb.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski in tudi davčni organ) je z izpodbijanim sklepom postopek davčne izvršbe zoper tožnika, začet s sklepom o davčni izvršbi dolga na dolžnikova denarna sredstva DT 4934-163178/2016-1 08 z dne 15. 11. 2016, delno ustavila, in sicer za stroške predhodne davčne izvršbe v skupnem znesku 142,45 EUR, delno za obresti iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 514,71 EUR, za globo v znesku glavnice 600,00 EUR ter za sodno takso v znesku 50,00 EUR. Davčna izvršba se nadaljuje za glavnico v skupnem znesku 27.062,36 EUR, za pripadajoče zamudne obresti, obračunane do 29. 9. 2017, v znesku 19.911,54 EUR in za stroške davčne izvršbe v znesku 25,00 EUR. Na znesek skupnega dolga v višini 46.998,90 EUR se od dne 30. 9. 2019 obračunajo nadaljnje zamudne obresti do vključno dneva plačila obveznosti (1. točka izreka). Vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe se v ustavljenem delu razveljavijo. V preostalem delu ostane sklep davčnega organa DT 4934-163178/2016-1 08 z dne 15. 11. 2016 v veljavi (2. točka izreka). A. d.d. opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2 (3. točka izreka). A. d.d. zarubljena sredstva prenese na prehodni podračun MF FURS (4. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (5. točka izreka). Sklep DT 4934-163178/2016-2 08-712-07 z dne 6. 7. 2017, se nadomesti s tem sklepom (6. točka izreka). Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (7. točka izreka). Zahtevek tožnika za vračilo stroškov odvetniške tarife se zavrne. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (8. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 4934-163178/2016-1 08 z dne 15. 11. 2016 zoper tožnika uvedel postopek davčne izvršbe dolga iz naslova DDV, globe za prekrške, sodne takse in stroške prisilne izterjave. S sklepom DT 4934-163178/2016-2 08-712-07 z dne 6. 7. 2017 je bil postopek davčne izvršbe delno ustavljen. Zoper navedeni sklep se je tožnik pritožil. V postopku reševanja pritožbe je davčni organ ugotovil, da prej navedeni sklep z dne 6. 7. 2017 ne vsebuje vseh sestavin, kot to določata 145. in 151. člen ZDavP-2, zato je v pritožbenem postopku izdal izpodbijani sklep. Ugotovljeno je bilo, da sta bili obveznosti iz naslova globe v znesku 600,00 EUR in sodne takse v znesku 50,00 EUR na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV-2365/2015-2414-6 z dne 6. 6. 2017, stornirani v knjigovodski evidenci. Nadalje je iz evidence davčnega organa izhajalo, da sta bili v zadevi ponovnega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) izdani odločba DT 0610-2140/08-10-0803-09 z dne 18. 6. 2008, s katero se je tožniku dodatno odmeril DDV za leto 2002 ter odločba DT 0610-266/2009-05-0803-47 z dne 10. 7. 2009, s katero se je tožniku dodatno odmeril DDV za leto 2003. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bil dne 22. 5. 2017 s preveč plačanim davkom iz naslova letnega poračuna dohodnine za leto 2016, opravljen pobot neplačanih davčnih obveznosti, ki jim je potekel rok plačila, in sicer so se pobotale obresti iz naslova DDV v višini 514,71 EUR. Iz knjigovodske kartice tožnika je bilo razvidno, da je bilo dne 1. 9. 2017 izvršeno plačilo v znesku 142,45 EUR, s katerim so se poravnavali stroški predhodne davčne izvršbe. Glede na navedeno je bilo ugotovljeno, da je davek po sklepu o davčni izvršbi DT 4934-163178/2016-1 08 z dne 15. 11. 2016 delno storniran, delno pobotan in delno poravnan, zato je davčni organ na podlagi 155. člena ZDavP-2 davčno izvršbo v tem delu ustavil in opravljena dejanja razveljavil. Za preostali dolg pa se davčna izvršba nadaljuje.

3. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo, saj je odločitev prvostopenjskega organa ocenilo kot pravilno in zakonito. Navaja, da je iz izreka izpodbijanega sklepa nedvomno razvidno, za katere obveznosti se postopek davčne izvršbe v tem postopku delno ustavi ter v kolikšnem delu se postopek davčne izvršbe nadaljuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da mu sklep o davčni izvršbi z dne 15. 11. 2016 ni bil vročen, se pritožbeni organ sklicuje na sporočilo o prispelem pismu, ki je skladno z določbo drugega odstavka 98. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dokazilo o opravljeni vročitvi. Glede zastaranja pravice do odmere davka navaja, da gre v obravnavanem primeru za drugo delno ustavitev postopka davčne izvršbe, ter da sta postopek odmere davka in postopek davčne izvršbe samostojna, ločena postopka. Sklicevanje na pravna sredstva, vložena v odmernem postopku, je v smislu določbe drugega odstavka 418. člena ZDavP-2, neutemeljeno. Pritožbeni organ tožniku pojasni, da se v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v DIN teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe, ki je izdana v ponovnem postopku. V ponovnih postopkih DIN sta bili izdani odmerni odločbi z dne 18. 8. 2008 in z dne 10. 7. 2009, ki sta postali pravnomočni in predstavljata veljavna izvršilna naslova (145. člen ZDavP-2). Pritožbeni organ navaja, da je zastaranje pravice do izterjave začelo teči po njuni izvršljivosti, torej z dnem 15. 8. 2008 in 15. 8. 2009. Ob navedenem se pritožbeni organ sklicuje na drugi odstavek 126. člena ZDavP-2, po katerem tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen. Navaja, da je bil v obravnavanem primeru z izdajo sklepa o davčni izvršbi na premičnine z dne 7. 4. 2011, pretrgan petletni zastaralni rok, zato so navedbe glede zastaranja pravice do izterjave davka neutemeljene.

4. Tožnik se s tem ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da sta dodatni obveznosti iz naslova DDV za leto 2002 v višini 29.984,02 EUR ter za leto 2003 v višini 16.989,88 EUR, že zastarali. Ob tem navaja, da se skladno z določili ZDavP-2 zadeve, glede katerih je bilo ob začetku uporabe tega zakona že vloženo pravno sredstvo oziroma začet upravni spor, končajo po ZDavP-1. Na podlagi drugega odstavka 58. člena ZDavP-1 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Pravice do izterjave davka v nobenem primeru ni več mogoče uveljaviti, ko poteče deset let od trenutka, ko je zastaranje prvič začelo teči (četrti odstavek 59. člena ZDavP-1). ZDavP-1 torej ni predvideval situacije naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru. V konkretnem primeru je tožnikova obveznost upoštevaje začetek teka zastaranja davčne obveznosti od datuma, ko bi davek moral biti plačan, tako relativno, kot tudi absolutno zastarana.

5. Tožnik navaja, da je v obravnavanem primeru zastaranje prvič pričelo teči z izdajo odmernih odločb dne 14. 4. 2004 in 3. 11. 2005. Deset let od dnevov izdaje odmernih odločb je že preteklo, zato je pravica tožene stranke do izterjave davka, ki je bil zajet s tema dvema odmernima odločbama, že v celoti absolutno zastarala. Tožena stranka je pri izdaji izpodbijanega sklepa spregledala, da pritožba zoper odmerno odločbo po prvem odstavku 121. člena ZDavP-1, pa tudi po prvem odstavku 87. člena ZDavP-2, ne zadrži izvršitve odmerne odločbe. Davčna izvršba zoper tožnika se je na podlagi odmernih odločb z dne 14. 4. 2004 in z dne 3. 11. 2005 vseskozi izvrševala. Obveznost tožnika do plačila je prvič nastopila z izdajo navedenih dveh odločb, zaradi česar je tudi zastaralni rok takrat začel prvič teči. Tudi iz sklepa tožene stranke z dne 22. 10. 2007 izhaja, da je odmerna odločba tožene stranke z dne 14. 4. 2004 postala izvršljiva dne 21. 5. 2004, torej še preden je bilo pravnomočno in dokončno odločeno o pritožbi tožnika s strani pritožbenega organa.

6. Tožnik iz previdnosti dodaja, da je tudi po ZDavP-2 pravica tožene stranke do odmere in izterjave davka že zastarala. Po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 zastara pravica do odmere davka v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti, do česar je v konkretni zadevi prišlo 31. 3. 2003 oziroma 31. 3. 2004. Glede na izvršljivost odločbe z dne 18. 6. 2008, ki je nastopilo dne 15. 8. 2008 in glede na izvršljivost odločbe z dne 10. 7. 2009, ki je nastopilo dne 15. 8. 2009, sta bili omenjeni odločbi izdani po poteku petih let, ko bi bilo potrebno davek, ki je v njih obračunan napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Sklicevanje tožene stranke na v ponovljenem postopku izdani odmerni odločbi, ki sta postali izvršljivi 15. 8. 2008 in 15. 8. 2009, je materialno pravno zmotno. Tožena stranka je odmerni odločbi izdala po izteku relativnega zastaralnega roka, torej po preteku petih let od kar je zastaranje pričelo teči, to je od 31. 3. 2003 oziroma od 31. 3. 2004, saj je relativni zastaralni rok potekel najkasneje dne 31. 3. 2008 oziroma 31. 3. 2009, odmerni odločbi pa sta bili izdani dne 18. 6. 2008 in dne 10. 7. 2009, izvršljivi pa sta postali dne 15. 8. 2009 in dne 15. 8. 2009, torej po izteku roka, ko je njena pravica do odmere davka zastarala.

7. Tožnik navaja, da je tožena stranka z nezakonitim postopanjem posegla v tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in v ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Tožena stranka je tožnika z izpodbijanim sklepom postavila v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi strankami davčnih postopkov, ki zoper svoje odmerne odločbe niso vložile pravočasnih pritožb, in torej niso izkoristile pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. V takih primerih namreč zastaralni rok pravice do izterjave dolga teče od dneva izvršljivosti prvotne odmerne odločbe. Nelogično je stališče tožene stranke, da v primeru ponovljenega postopka zastaralni rok prične teči od dneva izvršljivosti odmerne odločbe izdane v ponovljenem postopku. Navedeno pomeni, da je pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS v davčnem postopku omejena s tem, da posameznika, ki v davčnem postopku to pravico izkoristi, zadenejo negativne sankcije, ki pomenijo daljši zastaralni rok od tistega, ki je določen v zakonu. V konkretni zadevi upoštevajoč, da je odločba tožene stranke z dne 14. 4. 2004 postala izvršljiva dne 21. 5. 2004, zastaralni rok teče že več kot 12 let. Dejstvo, da je koriščenje pravice do pravnega sredstva dejansko negativno sankcionirano predstavlja kršitev 25. in 15. člena Ustave RS. Ustava RS namreč ne določa nikakršne omejitve pravice do pravnega sredstva, zaradi česar je negativno sankcioniranje te pravice v davčnem postopku povsem nezakonito in protiustavno. Tožnik je zaradi navedenega postopanja postavljen v neenakopraven položaj, zaradi česar je kršena njegova pravica iz 22. člena Ustave RS.

8. Tožnik se sklicuje tudi na 153. člen Ustave RS in navaja, da dejanja tožene stranke v tej zadevi ne temeljijo na zakonu. Tako ZDavP-1, kot tudi ZDavP-2, jasno opredeljujeta dolžino zastaralnih rokov, tožena stranka pa določbe obeh zakonov arbitrarno prilagaja sebi v prid. Kolikor bi stališče tožene stranke držalo in bi absolutni zastaralni rok pričel teči z dnem izvršljivosti odmerne odločbe, izdane v ponovljenem postopku, zakonodajalec v ZDavP-1 in ZDavP-2 ne bi uporabil izraza „prvič“, saj bi bil navedeni izraz nepotreben in sam sebi v namen. Tožnik predlaga sodišču, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi nasprotuje navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo in se v celoti sklicuje na navedbe v tožbi in ponovno poudarja, da je pravica tožene stranke do odmere in do izterjave davka že v celoti relativno in absolutno zastarala. Zatrjuje, da po ustaljeni sodni praksi zastaralni roki veljajo tudi za pritožbeni postopek. Tožena stranka je tožniku obračunala obresti od dneva, ko bi tožnik moral davek plačati, kar izhaja iz odločb tožene stranke z dne 18. 6. 2008 in z dne 10. 7. 2009. Nezakonito bi bilo stališče, da lahko tožena stranka obračunava obresti vse od 1. 1. 2004 in od 1. 1. 2005, hkrati pa tožniku ne bi tekel zastaralni rok. Obveznost tožnika je glede na obračunavanje obresti zastarala najkasneje 1. 1. 2014 oziroma 1. 1. 2015. Tudi iz seznama izvršilnih naslovov po stanju na dan 4. 4. 2011 izhaja, da je tožena stranka po izdaji novih odmernih odločb, štela za trenutek zapadlosti, izdajo odločb iz leta 2004 in 2005 in od tedaj dalje obračunala obresti.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilni so tudi razlogi, ki jih vsebuje izpodbijani sklep, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na navedene razloge po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

13. V obravnavani zadevi je sporno ali je pravica do izterjave tožnikovih obveznosti po izpodbijanem sklepu že zastarala. Tožnik se glede zastaranja sklicuje na prehodno določbo drugega odstavka 418. člena ZDavP-2, po kateri se zadeve, glede katerih je bila ob začetku uporabe tega zakona že vloženo pravno sredstvo, oziroma upravni spor, končajo po ZDavP-1. Sklicuje se na določilo četrtega odstavka 59. člena ZDavP-1, po katerem pravice do izterjave davka v nobenem primeru ni več mogoče uveljaviti, ko poteče deset let od trenutka, ko je prvič začelo teči zastaranje. Pri tem navaja, da je nesporno, da je zastaranje prvič začelo teči z izdajo odmernih odločb dne 14. 4. 2004 in 3. 11. 2005. Zgolj iz previdnosti dodaja, da je tudi po ZDavP-2 pravica tožene stranke do odmere in izterjave davka že zastarala.

14. Sodišče ugotavlja, da je v trenutku izdaje izpodbijanega akta (29. 9. 2017) veljal ZDavP-2. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na prehodno določbo 418. člena ZDavP-2 v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi zoper odmerni odločbi. Postopek odmere davka in postopek davčne izvršbe sta namreč samostojna, ločena postopka. V obravnavanem primeru je predmet spora zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga. Izterjava davčnega dolga pa je možna šele, ko postane odmerna odločba izvršljiva. Podlago za zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga določa tretji odstavek 125. člena ZDavP-2, po katerem pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativno zastaranje). V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. V skladu z določbo drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. V skladu s šestim odstavkom 126. člena ZDavP-2, ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (absolutno zastaranje).

15. Iz listin upravnega spisa izhaja, da sta bili v obravnavani zadevi odločbi o odmeri davka iz dejavnosti in DDV z dne 14. 4. 2004 in z dne 3. 11. 2005 odpravljeni. Davčni organ je v ponovnem postopku izdal odločbo DT 0610-2140/08-10-0803-09 z dne 18. 6. 2008, s katero je bil tožniku dodatno odmerjen davek iz dejavnosti in DDV za leto 2002 ter odločbo DT 0610-266/2009 05 0803-47 z dne 10. 7. 2009, s katero je bil tožniku dodatno odmerjen davek iz dejavnosti in DDV za leto 2003. Z odpravo odločb iz leta 2004 in 2005, so odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz njih nastale. Odprava odločbe deluje retroaktivno, nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevano, da sta odločbi, izdani v ponovnem postopku, (nova) izvršilna naslova, od katerih tečejo zastaralni roki. Pri presoji zastaranja izterjave davčnega dolga je namreč merodajen trenutek izvršljivosti glede na vročitev predmetnih odmernih odločb, izdanih v ponovljenem postopku. Sodišče zato zavrača stališče tožnika, da zastaralni rok pravice do izterjave dolga teče od dneva izvršljivosti prvotnih odmernih odločb.1

16. Ob upoštevanju predhodno citiranih določb ZDavP-2 tudi po presoji sodišča absolutno zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga iz naslova davka iz dejavnosti in DDV, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, za leti 2002 in 2003 (rok 10 let, odkar je prvič začelo teči zastaranje) do dneva izdaje izpodbijanega sklepa dne 29. 9. 2017, še ni nastopilo. Prav tako po presoji sodišča do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni nastopilo relativno zastaranje. Sodišče ugotavlja, da je bil petletni relativni zastaralni rok po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 pretrgan najprej z izdajo in vročitvijo sklepa o davčni izvršbi na premičnine z dne 7. 4. 2011, ki je bil tožniku osebno vročen dne 23. 6. 2011, nato z izdajo in vročitvijo sklepov z dne 18. 9. 2013, 6. 3. 2015 ter 15. 11. 2016. Po presoji sodišča sta oba davčna organa pravilno ugotovila, da absolutno in tudi relativno zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga tožnika do dneva izdaje izpodbijanega sklepa še ni nastopilo.

17. Glede na vse zgoraj navedeno se tožnik v zvezi s pravico do izterjave davčnega dolga neutemeljeno sklicuje na pretek desetih let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do odmere davka. V obravnavani zadevi gre namreč za vprašanje zastaranja pravice do izterjave davka in ne za vprašanje zastaranja pravice do odmere davka. Tožnikovi ugovori v zvezi z vprašanjem zastaranja pravice do odmere davka zato za konkretno zadevo niso relevantni. Po povedanem niso utemeljene tudi navedbe v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi zoper odmerne odločbe. Prav tako obrestovanje davčnega dolga nima vpliva na tek zastaralnih rokov.

18. Sodišče po povedanem zavrača tožbene ugovore o posegu v tožnikove ustavne pravice iz 15., 22., 25. in 153. člena Ustave RS. Ob ugotovitvi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, se tožnik po presoji sodišča ne more sklicevati na neustavnost ureditve v primeru, da se ni ravnal po predpisanih pogojih oziroma ni storil vsega, da bi se ravnal po njih. Tožnik po presoji sodišča ni postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi s strankami davčnih postopkov, ki niso izkoristili pravice do pritožbe. Po ustaljeni presoji USRS (npr. sklep U-I-81/08 z dne 17. 9. 2009 in U-I-227/08 z dne 2. 12. 2010) namreč načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Zato tudi ni prišlo do zatrjevanih posegov v pravice iz 15., 22. in 25. člena Ustave RS.

19. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona). Tožnik je dokaze z zaslišanjem tožnika in vpogledom v odločbe tožene stranke DT 48310-233/2003-14-0894/201 z dne 14. 4. 2004, DT 46411-317/2004-9 (0802-06) z dne 22. 10. 2007, poizvedbo pri toženi stranki in NLB d.d. glede izvrševanja sklepov o davčni izvršbi z dne 14. 4. 2004 in z dne 3. 11. 2005, pribavo in vpogledom v spise tožene stranke DT 4934-578492/2015, DT 0610-2140/08, DT 48310-233/2003 (vključno z vpogledom v odločbo z dne 16. 11. 2007), DT 0610-266/2009, DT 46202-136/2005 (vključno z vpogledom v odločbi z dne 3. 11. 2005 in 26. 1. 2009) ter vpogledom v seznam izvršilnih naslovov na dan 4. 4. 2011, namreč predlagal šele v tožbi in v pripravljalni vlogi, ne da bi obrazložil, zakaj tega ni storil že v davčnem postopku. To pa pomeni, da teh dokazov, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Skladno z 52. členom ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

20. Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

21. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 391/2009 z dne 13. 1. 2011.