Jedro

Tožena stranka se je odločila, da se izvede prestrukturiranje, reorganizacija in racionalizacije poslovanja zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja in sicer z reorganizacijo in zmanjšanjem večjega števila zaposlenih skladno s programom presežnih delavcev. V ta namen je ukinila tudi tožnikovo delovno mesto delovodja strojne delavnice. Del opravil, ki so še ostala, je prerazporedila med druge delavce, kar je posledica racionalizacije poslovanje v smislu zmanjšanja stroškov. Potreba po tožnikovem delu, delovodje strojne delavnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je zaradi ukinitve tega delovnega mesta prenehala, kar je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 6. 2012, ki je bila tožniku vročena dne 11. 6. 2012, nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka); da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in še vedno traja oziroma se na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2004 nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka I/2 izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 8. 11. 2012 do poziva nazaj na delo, obračunati bruto mesečno plačo v znesku 1.853,74 EUR in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter odvesti davke in prispevke, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka I/3 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka iz odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču pritožbe tožena stranka ni dokazala, da je ekonomski oziroma organizacijski razlog pri toženi stranki v resnici podan. V obrazložitvi sodbe je sodišče sicer navedlo, da je v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostno in ustrezno obrazložen odpovedni razlog, vendar pri tem ni navedlo, na podlagi česa je sprejelo tak zaključek. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni utemeljila, zakaj naj bi prišlo do racionalizacije in reorganizacije tudi na drugih področjih in da je uprava ugotovila, da se je v družbi proizvodnja klinkerja zmanjšala. Ker obrazložitev ni ustrezna, je mogoče zaključiti, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zgolj iz razloga, ker z njim ni več želela sodelovati, utemeljenega razloga za kaj takega pa ni imela. Prav tako tožena stranka v obvestilu o nameravani odpovedi ni navedla konkretnih razlogov ekonomske narave, ki bi opravičevali ukinitev delovnega mesta tožnika, zato so taki zaključki sodišča v nasprotju z listinami, ki so v spisu. Tožnik je pojasnil, da njegovo delovno mesto ni bilo ukinjeno, da torej ni prenehala potreba po njegovem delu. Na to delovno mesto je bil razporejen drug delavec, res pa se je to delovno mesto drugače imenovalo. Vse tožnikove delovne naloge sedaj opravlja A.A., ki zato, ker so se njegove prejšnje delovne naloge po odhodu tožnika spremenile, sedaj prej hodi v službo. Tudi to, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pojasnjevala, da bo reorganizacijo izvedla na tak način, da bo delovne naloge prenesla na druge zunanje izvajalce, dokazuje, da potrebe po prenehanju opravljanja dela na delovnem mestu tožnika, niso prenehale. Tako je bil razlog za ukinitev tega delovnega mesta zgolj subjektiven. Do tega, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala, se sodišče ni opredelilo. Prav tako sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič B.B., C.C. in D.D., ki bi lahko potrdile navedbe tožnika, da njegovo delo opravlja druga oseba. Nadalje je tožena stranka ravnala v nasprotju s 3. odstavkom 88. člena ZDR, ker pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ga dokvalificirati oziroma prekvalificirati, prav tako pa tudi ni preverila možnosti tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu. V potrditev teh svojih navedb je tožnik predlagal zaslišanje prič E.E. in F.F., kar je sodišče zavrnilo, ker priči naj ne bi bili primerni za dokazovanje, vendar ni pojasnilo, zakaj. Iz sodbe tudi ne izhaja, da bi sodišče sploh ocenjevalo in upoštevalo dokaz z zaslišanjem tožnika. Ker sodba o tem nima nobenih razlogov, je to po eni strani absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. členu v povezavi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, po drugi strani pa je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Ključni dokaz, na katerega se je oprlo sodišče, je zaslišanje G.G., pri čemer je sodišče naredilo napačno oceno verodostojnosti izvedenih dokazov, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Ni edino ta dokaz ključen, saj bi moralo sodišče prve stopnje oceniti tudi izpovedbo tožnika, in ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da ocenjevanje tožnika za potrebe določitve presežnih delavcev ni potrebno. Na tem delovnem mestu so bile namreč zaposlene tri osebe, iz programa pa ni razvidno, zakaj je ravno tožniku prenehalo delovno razmerje. Odpoved tožniku je nezakonita tudi zato, ker je tožnik oseba, ki uživa varstvo v primeru odpovedi zaradi opravljanja funkcije v sindikatu, tožnik je bil namreč sindikalni zaupnik, delo je opravljal tudi kot funkcionar v Republiškem odboru Sindikata H., kjer je sodeloval v Komisiji za varnost in zdravje pri delu. Ker sodišče ni opravilo ocene na podlagi vseh izvedenih dokazov, ima sodba take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, s tem pa je bila storjena tudi absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka ter kršena pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, pa tudi pravica iz 25. člena ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Do takšnega zaključka, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, je prišlo po obširno izvedenem dokaznem postopku, svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ima sodba take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Sodba je primerno obrazložena, razlogi za odločitev sodišča prve stopnje so jasni, razumljivi in dovolj argumentirani, zato ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in tudi ne kršitev pravice do enakega sodnega varstva po 22. členu in kršitev pravice do pritožbe po 25. členu Ustave Republike Slovenje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženi stranki obstajal poslovni razlog ekonomske in organizacijske narave, na podlagi katerega je tožniku redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Dne 8. 2. 2012 je po pregledu poslovanja ugotovila, da je poslovanje stroškovno neučinkovito, da njene zmogljivosti na trgu močno presegajo povpraševanje na trgu, zato se je odločila, da se proizvodnja klinkerja zmanjša na 10 % kapacitet. Zaradi tega je poslovodstvo 15. 3. 2012 sprejelo sklep o prestrukturiranju in reorganizaciji družbe in s sklepom z dne 7. 5. 2012 ukinilo tožnikovo delovno mesto delovodja strojne delavnice. Na podlagi navedenega so pritožbene navedbe, da tožena stranka obstoja ekonomskega oziroma organizacijskega razloga ni dokazala, neutemeljene.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka skladno s 1. in 2. odstavkom 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ustrezno obrazložila odpovedni razlog. Iz obrazložitve odpovednega razloga v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A4) izhaja, da je poslovanje družbe stroškovno neučinkovito, zaradi česar je neukonkurenčna. Pojasnjeno pa je bilo tudi, da bo proizvodnja klinkerja zmanjšana, ker se bo v pretežnem delu spremenila v mlevno postajo in da se bo izvedla notranja racionalizacija in prestrukturiranje, zaradi tega pa se bo zmanjšalo tudi število zaposlenih. V nadaljevanju je tudi navedlo, kdaj je poslovodstvo družbe sprejelo sklep o prestrukturiranju in reorganizaciji, izvedlo postopek pogajanj in posvetovanja s sindikati in sprejelo program razreševanja presežnih delavcev, ki je bil potrjen tudi s strani Zavoda RS za zaposlovanje. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno, zaradi česar je postalo njegovo delo nepotrebno, in tudi da ni možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu, pri drugem, delodajalcu ali možnosti za dokvalifikacijo in prekvalifikacijo. Takšna obrazložitev je tudi po stališču pritožbenega sodišča skladna z navedenimi zakonskimi določbami, zato so pritožbene navedbe o neustrezni obrazložitvi ter pritožbeni zaključki o tem, da je bila tožniku pogodba odpovedana brez utemeljenega razloga zgolj zato, ker tožena z njim ni hotela več sodelovati, neutemeljeni. Enako velja tudi za obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A3), ki je obrazloženo tako, kot je obrazložena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, saj je tožena stranka s sklepom z dne 20. 5. 2012 sklenila, da se izvede prestrukturiranje, reorganizacija in racionalizacije poslovanja zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja in sicer z reorganizacijo in zmanjšanjem večjega števila zaposlenih skladno s programom presežnih delavcev in ukinila tudi delovno mesto „delovodja (strojno vzdrževanje, elektrovzdrževanje in servis)“ v oddelkih strojnega in elektrovzdrževanja ter servisne dejavnosti, tako da je bilo ukinjeno tudi tožnikovo delovno mesto delovodja strojne delavnice. Na neobstoječe delovno mesto tožena stranka ni razporedila drugega delavca, kot to skuša prikazati pritožba, ampak je del del, ki so še ostala prerazporedilo med druge delavce, kar je posledica racionalizacije poslovanje v smislu zmanjšanja stroškov. Potreba po tožnikovem delu, torej delu delovodje strojne delavnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (A1), pa je zaradi ukinitve tega delovnega mesta prenehala. Do vsega navedenega se je sodišče prve stopnje obširno opredelilo, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič B.B., C.C. in D.D., ki bi lahko potrdile navedbe tožnika, da njegovo delo opravlja druga oseba, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so bili potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kar izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni in pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče prve stopnje je to svojo obveznost izpolnilo, saj je na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, del del, ki so se prej opravljala na delovnem mestu delovodja strojne delavnice, pa je bilo razporejenih med delavce na drugih delovnih mestih. Tožnik je bil edini izvajalec dela na tem delovnem mestu, zato navedbe tožeče stranke, da so bili na tem delovnem mestu zaposleni trije delavci, niso točne.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s 3. odstavkom 88. člena ZDR, ker pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku naj ne bi preverila možnosti njegove zaposlitve na drugem delovnem mestu, pri drugem delodajalcu ali možnosti za tožnikovo prekvalifikacijo in dokvalifikacijo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pod točko 19 je razvidno, da je tožena stranka izpolnila to svojo obveznost, vendar pa take možnosti za tožnikovo zaposlitev ni imela, tožnik pa je odklonil možnost zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj mu je bila ponujena pri I. d.o.o. in J. d.o.o.. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je bil za sodišče ključni dokaz zaslišanje priče G.G.. Sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu ni oprlo le na izpoved te priče, saj je, kot izhaja iz dokaznega sklepa, kakor tudi obrazložitve sodbe, upoštevalo za ta del relevantne dokaze tudi izpovedi prič K.K. in A.A.. Kot je že navedeno, je razloge za svojo odločitev izčrpno obrazložilo in tudi navedlo, zakaj tožnikove navedbe, ki so bile, kot zatrjuje tudi pritožba, potrjene s tožnikovo izpovedjo, ne držijo. Iz tega razloga je pritožbeni očitek, da je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, neutemeljen.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni zakonita zato, ker tožena stranka ni izvedla „ocenjevanja“ tožnika. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik na delovnem mesti delovodja strojne delavnice edini izvajalec, zato tožena stranka ni bila dolžna opraviti izbire med primerjalnimi delavci.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni imel statusa funkcionarja sindikalne centrale in tudi ne statusa sindikalnega zaupnika, saj mu njegovo članstvo v Komisiji za varnost in zdravje pri delu Sindikata H. tega statusa samo po sebi ne daje. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik posebnega varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR ne uživa.

Pritožbeno sodišče je sicer preizkusilo vse pritožbene navedbe, vendar se je opredelilo le do tistih, ki bi lahko bile odločilne (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da tudi te za drugačno presojo niso pomembne, zato je pritožbo zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.