Jedro

Določba 1. odst. 88. člena ZDen prepoveduje zavezancem razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstoji dolžnost vrnitve po določbah ZDen, torej možnost vrnitve. 2. odst. pa kot sankcijo za kršitev te prepovedi določa ničnost. Gre zato za pravno neučinkovit posel, sodna odločba, ki ničnost ugotavlja, je deklaratorna, in vprašanje skrbnosti oz. neskrbnosti skleniteljev pogodbe ni upoštevno. Namen ničnosti je namreč ta, da se omogoči upravičencem do denacionalizacije, da v skladu z določbami ZDen uveljavljajo svoje pravice do vrnitve nacionaliziranega premoženja v naravi. Dobra vera pogodbenikov zato glede na določbo 88. člena ZDen nima vpliva na presojo veljavnosti oz. neveljavnosti (ničnost) sklenjenega pravnega posla. 88. člen ZDen omogoča tožbo na ugotovitev ničnosti zgolj v primeru, če obstaja dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku - torej vrnitve v naravi. Na toženi stranki je v pravdnem postopku trditveno in dokazno breme, da gre lahko le za odškodninsko obliko denacionalizacije, ko seveda ničnosti ni mogoče uspešno uveljavljati.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških pritožnic se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je pogodba, ki sta jo toženki sklenili 4.12.1998 za dve nepremičnini, to je parc. št. 382/1 in 378/1 k.o. P., vpisani v vl. št. 2273 nična ter toženkama naložilo, da nerazdelno povrneta tožeči stranki 315.760,00 SIT pravdnih stroškov, z obrestmi.

Zoper sodbo sta se toženki pritožili. Uveljavljata vse pritožbene razloge, predlagata razveljavitev sodbe in priglašata pritožbene stroške.

Prva toženka v pritožbi meni, da gre za poenostavljeno rešitev zadeve, sodišče se je namreč postavilo na stališče, da je potrebno v zadevi rešiti le pravno vprašanje. Dejansko pa je vprašanje, kakšno je dejansko stanje. Predvsem sodišče ne bi smelo izreči, da je celotna kupoprodajna pogodba nična, saj če je izreklo ničnost, bi lahko izreklo le da gre za delno ničnost oz. je del predmeta ničen. Glede drugega predmeta, ki se nanaša na druga zemljišča, pogodba vsekakor ostaja v veljavi. Sodišče bi moralo ne glede na določbo 88. člena ZDen presojati razloge za sklenitev sporne pogodbe. Ni bila sklenjena zato, da bi se izigral Zakon o denacionalizaciji (ZDen), saj je prva toženka poizvedovala glede obstoja denacionalizacijskega zahtevka, že leta 1997 pred sklenitvijo pogodbe, res pa je, da odgovora upravnega organa ni dobila, gre torej za ignoranco upravne enote, ki se je pokazala tudi v tem sodnem postopku, saj celo sodišče ni dobilo ustreznega odgovora. Če tožnica ne bi bila namreč napotena na pravdo, prva toženka nikoli ne bi vedela za obstoj denacionalizacijskega postopka in tudi ne, da upravičenka zahteva vračilo v naravi. Sprašuje se, ali bi morala čakati na odgovor upravne enote v nedogled, v nobenem predpisu ni roka za odgovor na zahtevo. Sama je torej ravnala pošteno, pridobila vse ustrezne podatke, ki jih zahtevajo veljavni predpisi za sklenitev pogodbe o prodaji nepremičnin, zato je tudi sklenila pogodbo, tako je npr. upravna enota 6.11.1998, to je več kot leto dni po tem, ko jo je prva toženka zaprosila za podatke, če obstoji denacionalizacijski zahtevek, izdala potrdilo in izjavo, da so zemljišča, ki so bila predmet kupoprodajne pogodbe, s planom opredeljena kot zazidana stavbna zemljišča, da predkupna pravica ne obstaja in da je Občina P. ne uveljavlja. Postavlja se zato vprašanje kako naj poštena stranka ve, da obstajajo pravne ovire za sklenitev pogodbe. Sprašuje se, ali ni s tem upravni organ kršil dolžnosti, ki jo ima kot upravni organ, in ali ni bilo njegovo ravnanje nedopustno, zato naj nosi tudi posledice. Toženki, ki sta pogodbo sklenili, pa nista kršili načela pravne države in nista ravnali proti predpisom. Dejstvo je, da je pristojni upravni organ spravil pritožnico v bistveno zmoto glede dovoljenosti pravnega prometa. Sedaj pa mora posledice - ničnost - trpeti toženka. Sodišče tudi ni ugotavljalo ali sploh prihaja v poštev vrnitev v naravi. Po eni strani je le del predmeta lahko ničen, predmet ničnosti je torej lahko le zemljišče v izmeri 1646 m2. Po drugi strani pa gre za prostorsko kompleksnost in vračilo v naravi ni možno po 4. točki 1. odst. 19. člena Zden. Vrednost zemljišča, ki je predmet denacionalizacije je tudi neprimerljiva z vrednostjo zemljišča, ki je bilo odvzeto za potrebe pozidave v centru mesta P.. Odvzeto je bilo kmetijsko zemljišče, predmet vračanja je stavbno zemljišče, vanj so bila vložena precejšnja vlaganja glede infrastrukture v letih 80 oz. 81 in presegajo 30% vrednosti odvzetega premoženja. V tem delu sodišče ni izvedlo dokaznega postopka in je zato napačno uporabilo materialno pravo in odločilo o ničnosti cele pogodbe (pravilno le del pogodbe). Če torej pritožnica o zahtevku ni bila nikoli obveščena, to pomeni, da ni bilo ovire za sklepanje pravnega posla. Ovire bi mu morale biti znane v trenutku sklepanja pogodbe, ne pa da so prišle na dan kasneje z večletno zamudo.

Druga toženka v pritožbi opozarja, da mora sodišče v pravdah zaradi uveljavljanja ničnosti pravnih poslov po ZDen kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoj stvarnih in pravnih ovir za vračanje premoženja, na katerega meri zahtevek, v naravi (tako tudi sodba II Ips 391/2001). Druga toženka je obstoj ovir za vračanje predmetnih parcel št. 382/1 in 278/1, vse k.o. P., v naravi, navedla v odgovoru na tožbo in na prvem naroku. Sodišče pa se o obstoju zatrjevanih ovir ni izreklo, v tej smeri ni izvajalo dokazov, zato je postopek kršen. Opozarja tudi, da je sklenila pogodbo v dobri veri, dobroverno je pridobila v last in posest celoten kompleks. Gre za poslovno-trgovski center po veljavnem prostorskem aktu "Center P." in so poleg teh dveh parcel predmet kupoprodajne pogodbe še mnoge druge parcele. Prenos lastninske pravice na teh parcelah brez spornih dveh parcel pa za drugo toženko nima nobenega pomena. Sodišče ni razrešilo vprašanja ali obstoje stvarne in pravne ovire oz., če je sploh možno vzpostaviti prejšnje stanje ne da bi se poseglo v povsem pravilno pridobljeno lastnino dobrovernega pridobitelja. Ob sklepanju izpodbijanega posla je šlo za družbo v zasebni lasti, torej drugotoženko, s tem, ko je prišlo do vknjižbe, je to premoženje postalo premoženje zasebne družbe.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ni se sicer mogoče strinjati s pritožbenimi razlogi prve toženke, ko opozarja, da je ravnala v pravnem prometu vestno in pošteno in ji ni mogoče očitati neskrbnosti, ta je kvečjemu na strani upravnega organa, in ponujenim zaključkom, da torej zato pogodba ne more biti nična. Določba 1. odst. 88. člena ZDen namreč z dnem uveljavitve tega zakona, to je 7.12.1991, prepoveduje zavezancem razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstoji dolžnost vrnitve po določbah ZDen, torej možnost vrnitve. Začasno naj bi se namreč, do poteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov oz. do odločitve o njih, zaradi tega, da bi se zavaroval položaj upravičencev denacionalizacije, pa tudi zavezancev (država, ...) ustavil pravni promet s tistim premoženjem, ki je lahko predmet vračanja v naravi. 2. odst. pa kot sankcijo za kršitev te prepovedi - torej razpolaganja z nepremičninami, določa ničnost. V navedenem obdobju je bil pravni promet s takim premoženjem prepovedan. Gre zato za pravno neučinkovit posel, sodna odločba, ki ničnost ugotavlja, je deklaratorna, in vprašanje skrbnosti oz. neskrbnosti skleniteljev pogodbe ni upoštevno. Namen ničnosti, kot je že poudarjeno, je namreč ta, da se omogoči upravičencem do denacionalizacije, da v skladu z določbami ZDen uveljavljajo svoje pravice do vrnitve nacionaliziranega premoženja v naravi. Dobra vera pogodbenikov zato glede na določbo 88. člena ZDen nima vpliva na presojo veljavnosti oz. neveljavnosti (ničnosti) sklenjenega pravnega posla.

Nerazumljive so tudi pritožbene trditve prve toženke, da bi sodišče, če že, lahko izreklo le delno ničnost. Iz izreka izpodbijane sodne odločbe je povsem jasno, da je sodišče izreklo, da je pogodba, ki sta jo toženki sklenili dne 4.12.1998 nična le glede dveh parcel, to je parc. št. 382/1 in 378/1, torej gre za ugotovitev delne ničnosti sklenjenega pravnega posla.

Obe pritožnici pa opozarjata, da bi sodišče moralo presoditi, ali obstoje ovire za vrnitev v naravi. Prva toženka se sklicuje na določbo 4. točke 1. odst. 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oz. namen izrabe prostora in nepremičnin. 88. člen ZDen res omogoča tožbo na ugotovitev ničnosti zgolj v primeru, če obstaja dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku - torej vrnitve v naravi. Uspeh v pravdi zaradi ugotovitve ničnosti pravnega posla mora namreč stranki dati možnost, da to pravico v denacionalizacijskem postopku tudi uveljavi. Vendar pa je na toženi stranki v pravdnem postopku trditveno in dokazno breme, glede na ugotovitev, da je tožeča stranka kot upravičenka v postopku denacionalizacije vračilo v naravi tudi zahtevala, da gre lahko le za odškodninsko obliko denacionalizacije, ko seveda ničnosti ni mogoče uspešno uveljavljati. Prva toženka pa je v postopku na prvi stopnji zatrjevala le podane ovire za vrnitev v naravi, ker naj bi sporna zemljišča, ki so bila v začetku kmetijska, na podlagi prostorskih izvedbenih načrtov postala stavbna zemljišča, (ovire iz 32. člena ZDen), kar v sodbi ni ugotovljeno in česar v pritožbi več ne trdi. Gre zato za nedovoljene pritožbene novote v smislu 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toda to trditev v pritožbi podaja tudi druga toženka, torej o obstoju ovir v smislu 4. točke 1. odst. 19. člena ZDen, ki se je, kot opozarja v pritožbi, na to sklicevala že v postopku na prvi stopnji, že v odgovoru na tožbo, ter za svoje trditve predlagala tudi dokaze. Sodišče prve stopnje je zapisalo le, da za sporni parceli obstaja dolžnost vrnitve po ZDen, glede na določbo 88. člena ZDen je zato pogodba nična, o ugovornih trditvah glede obstoječih ovir v naravi pa se ni izreklo. Prav ima zato druga toženka v pritožbi, ko trdi, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, ta okoliščina je namreč pomembna, če bi se ugotovilo, da je ugovor utemeljen, pogodba ne bi bila nična. Da mora sodišče odločiti o predhodnem vprašanju glede obstoja dolžnosti vrnitve nepremičnin po ZDen, torej v naravi, izhaja tudi iz stališča sodne prakse (npr. v pritožbi citirana odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 391/2001, da gre za pravno pomembne trditve, o katerih se mora izreči sodišče v pravnem postopku v takem sporu, ko se zatrjuje ničnost v smislu 88. člena ZDen, pa je poudarilo tudi že Ustavno sodišče (npr. odločba opr. št. UP-195/00). Ali je podana taka dejanska situacija, sodišče prve stopnje zaradi očitno zmotnega materialnopravnega stališča, da ta ugovor ni pravno pomemben, ni ugotovilo, zato odločilne dejanske okoliščine niso ugotovljene, ter je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo (pritožnika sta enotna sospornika, saj je mogoče po naravi pravnega razmerja spor rešiti le na enak način za oba enotna sospornika, zato štejeta za enotno pravdno stranko in se razteza učinek pravdnih dejanj, ki jih opravi eden, tudi na drugega -ničnostna tožba - 196. člena ZPP), sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do ugovornih trditev glede ovir za vračilo v naravi, ki so bile podane v postopku na prvi stopnji, v ta namen presoditi trditve strank in predlagane dokaze, da bo lahko ugotovilo, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne.

Ker je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo, je razveljavilo tudi odločbo o stroških in odločitev o pritožbenih stroških pritožnic pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165. člena ZPP).