Jedro

Za izkaz obstoja nevarnosti mora upnik dokazati nekaj več od zgolj možnosti, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika. Pritožnik ni izkazal takšne konkretizirane nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode (ki bi bila v čem več od tega, da vsak lastnik lahko razpolaga s svojo stvarjo) v zvezi s predlogom za prepoved odtujitve in obremenitve sporne nepremičnine. Nameravana parcelacija v ničemer ne izkazuje nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. To, kar lahko tožena stranka naredi v pravnem prometu s sedanjo parcelo, lahko naredi tudi s taisto nepremičnino, razdeljeno na več parcel. V zemljiško knjigo je mogoče zaznamovati le tista pravna dejstva, za katera zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo. Zaznamba prepovedi vsakršne uradne ali neuradne delitve ter spremembe pravnega statusa nepremičnine ni eno od tistih pravnih dejstev, ki jih je mogoče vpisati v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi 1. toženkama prepovedalo odtujitev in obremenitev, vsakršno uradno ali neuradno delitev ter spremembo pravnega statusa nepremičnine parc. št. 78/5 k. o. X in jima 2. prepovedalo „da ne smeta razpolagati z nepremičninami parc. št. 78/5 k. o. X, zlasti pa ne deliti citirane parcele, kar bi lahko v pogledu uporabe in lastništva nepremičnine povzročilo škodo tožeči stranki“ ter zaznambo takšne začasne odredbe v zemljiško knjigo.

2. Zoper tak sklep se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožene stranke zavrne ali pa sklep vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Večji del pritožbe predstavlja prepis razlogov izpodbijanega sklepa. Pritožnik meni, da je sodišče v obrazložitvi spremenilo smisel predlaganih začasnih odredb. Začasni odredbi v 1. in 2. točki predloga nista identični.

Meni, da je dovolj konkretiziral in tudi izkazal nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Če bi prišlo do delitve in parcelacije, ki jo želita izvesti toženki, bo tožnik oškodovan, če bo ena ali druga toženka z nepremičnino razpolagala. Tudi sicer bo oškodovan, ker bo dobil manjši delež na nepremičnini kot mu gre sedaj.

Sodišče bi moralo upoštevati sodno prakso v zvezi z zavarovanjem nedenarnih terjatev.

3. Prva toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje spremenilo pomen predlaganih začasnih odredb, pritožnik ne argumentira drugače kot z obsežnim prepisovanjem razlogov izpodbijanega sklepa. Višje sodišče kakšne spremembe pomena obravnavanega predloga za začasno odredbo ali napačnega razumevanja predloga v izpodbijanem sklepu ne zazna. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno razumelo, da tožnik predlaga prepoved odtujitve in obremenitve, vsakršne uradne ali neuradne delitve ter spremembe pravnega statusa nepremičnine; nato pa (še enkrat, čeprav v nerodni sintaksi) prepoved razpolaganja (kar najbrž pomeni prepoved odtujitve in obremenitve) ter delitve nepremičnine. Pritožbeno sodišče tako ne razume, v čem pritožnik vidi grajano spremembo pomena in njegovega očitka niti ne more podrobneje preizkusiti.

6. S predlagano začasno odredbo želi tožnik zavarovati zatrjevano (s tožbo uveljavljano) lastninsko pravico na nepremičnini. Po 273. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, med njimi tudi prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Upnik mora, če želi uspeti s predlogom, izkazati verjeten obstoj terjatve in eno od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ (verjeten obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve sicer precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku). Za izkaz obstoja nevarnosti mora upnik dokazati nekaj več od zgolj možnosti, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal1, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika.2

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pritožnik ni izkazal takšne konkretizirane nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode (ki bi bila v čem več od tega, da vsak lastnik lahko razpolaga s svojo stvarjo) v zvezi s predlogom za prepoved odtujitve in obremenitve sporne nepremičnine. Pritožbeno ponavljanje, da bo oškodovan, če bo tožena stranka razpolagala z nepremičnino, nevarnosti prav nič ne konkretizira. Stališče sodišča prve stopnje, da nameravana parcelacija v ničemer ne izkazuje nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode, je popolnoma pravilno. To, kar lahko tožena stranka naredi v pravnem prometu s sedanjo parcelo, lahko naredi tudi s taisto nepremičnino, razdeljeno na več parcel. Tožnikova bojazen, da bi morebitna parcelacija vplivala na tek tega postopka, je nepotrebna. Če bi med postopkom prišlo do parcelacije, bi bila sprememba tožbe z navedbo novih parcelnih številk, privilegirana (prim. 186. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in je tožena stranka ne bi mogla preprečiti.

8. Poleg prepovedi odtujitve in obremenitve pa je tožnik predlagal še prepoved „vsakršne uradne ali neuradne delitve ter spremembe pravnega statusa nepremičnine“. Ta del predloga za začasno odredbo je sodišče prve stopnje zavrnilo s pojasnilom, da zaznamba ni ustrezno sredstvo zavarovanja. Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). To pomeni, da mora predlog za izdajo začasne odredbe vsebovati dejanje, ki se dolžniku nalaga (vsebina začasne odredbe), in sredstvo izvršbe, s katerim se bo začasna odredba realizirala. Stališče sodišča prve stopnje, da je v zemljiško knjigo mogoče zaznamovati le tista pravna dejstva, za katera zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo (63. in 13. člen Zakona o zemljiški knjigi), je pravilno. Zaznamba prepovedi vsakršne uradne ali neuradne delitve ter spremembe pravnega statusa nepremičnine ni eno od tistih pravnih dejstev, ki jih je mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Ker je tožnik predlagal neustrezno sredstvo zavarovanja, je tudi ta del predloga za izdajo začasne odredbe neutemeljen. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi ne vidi, v čem bi začasna odredba s katero se lastniku prepoveduje vsakršna uradna ali neuradna delitev ter sprememba pravnega statusa nepremičnine3, varovala tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice.

9. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi ni razlogov, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

1 A. Galič, Učinki začasnih odredb, Gradivo za seminar Učinkovito uveljavljanje terjatev - izkušnje ZIZ, 6. 9. 2007, Nebra, stran 3. 2 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 38. 3 Ta del predloga je tudi nejasen.