Jedro

Upravna organa sta pravilno ugotavljala, ali napihljivi šotor izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki določa, da je poleg enostavnih objektov iz priloge 2 te Uredbe, enostaven tudi objekt, ki je proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, če je povezan s tlemi in ni namenjen prebivanju. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno presodil, da sporni objekt pogoju iz navedene določbe ne ustreza, ker ne izpolnjuje pogoja iz 6. člena ZGPro-1. Investitor je predložil kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki je bilo izdano po izdaji prvostopenjske odločbe. To soglasje po presoji sodišča ne predstavlja soglasja, predvidenega v tretjem odstavku 6. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, ampak gre za soglasje, ki ga mora investitor predložiti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V obravnavani zadevi, ko se sporna gradnja nahaja na varovanem območju, bi namreč iz soglasja moralo izrecno izhajati, da se izdaja kot soglasje za postavitev enostavnega objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo inšpekcijski zavezanki A. d.o.o. odredila takojšnjo ustavitev gradnje temeljenega napihljivega šotora in zidu na zemljišču s parc. št. 1/1 k.o. … (1. točka izreka); odredila odstranitev napihljivega šotora, pasovnih temeljev in zidu iz plinobetona, vse na zemljišču s parc. št. 1/1 k.o. ... ter vzpostavitev zemljišča v stanje pred gradnjo, na svoje stroške (2. točka izreka); izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGO-1) in odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Odločitev je oprla na ugotovitve inšpekcijskega ogleda z dne 7. 11. 2012 in zaslišanje B.B., direktorja inšpekcijske zavezanke z dne 20. 11. 2012 ter ugotovitve ponovnega inšpekcijskega pregleda z dne 4. 12. 2012. Upoštevala je tudi dne 24. 12. 2012 dostavljeno izjavo o skladnosti (brez datuma in žiga), v kateri je C. d.o.o. izjavil, da so presostatične hale blagovne znamke C. izdelane skladno s SIST EN 13782:2006. Na kontrolnem inšpekcijskem ogledu 4. 2. 2014 je bilo ugotovljeno, da sta oba objekta v enakem stanju.

3. Prvostopenjski organ je na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) odločil, da za obravnavani objekt predložena izjava proizvajalca šotora, ki potrjuje skladnost presostatične hale D., SIST EN 13782:2006 nima vseh sestavin, ki jih zahteva Zakon o gradbenih proizvodih (v nadaljevanju ZGPro). Prej navedeni standard vsebuje zahtevo o statičnem izračunu, zato se obravnavani objekt ne more obravnavati kot enostaven objekt. Podana izjava o skladnosti gradbenega proizvoda (šotorske opne) ni ustrezna, ker se z njo ne dokazuje lastnost proizvoda v skladu z bistvenimi zahtevami za objekte. Šotorska opna se obravnava kot gradbeni proizvod, ki je vgrajen v objekt (temelje, na katere je pritrjen šotor), za gradnjo objekta pa je po 3. členu ZGO-1 treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga investitor ni pridobil. Objekt se glede na določbe Uredbe šteje kot manj zahteven objekt, za katerega bi si investitor moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Prav tako bi si investitor moral dovoljenje pridobiti za gradnjo zida iz plinobetona, višine 2,2m.

4. Drugostopenjski organ je odločitev prvostopenjskega organa potrdil in med drugim pojasnil tudi, da se ne glede na določbo prvega odstavka 3.a člena ZGO-1 enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek 3.a člena ZGO-1). Glede na določbe Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08), ki je veljala v času gradnje in glede na določbe Uredbe, ki je veljala v času izpodbijane odločbe, zadevnih objektov ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte. Sporna gradnja se namreč nahaja na varovanem območju K2.02 oziroma K2.04 - Arheološko najdišče Celje. Za gradnjo na takem območju bi si investitor moral pridobiti soglasje pristojnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki ni bilo pridobljeno. Po določbi tretjega odstavka 6. člena Uredbe se namreč enostavni objekti, za katere je predpisana pridobitev soglasja v varovalnem pasu ali varovalnem območju štejejo za enostavne samo pod pogojem, da je tako soglasje pridobljeno.

5. Tožeča stranka v tožbi odločitvi obeh upravnih organov oporeka in navaja, da tožena stranka sodišču ni podala odgovora na tožbo, zato se skladno z določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), navedbe tožeče stranke za toženo stranko štejejo za nesporne.

6. V tožbi zatrjuje, da je sporni objekt enostavni objekt in da upravna organa nista upoštevala določb Uredbe, ZGPro, Standarda SIST EN 13782:2006 in Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in ugotavljanje skladnosti. Tožeča stranka se je že v dopolnitvi pritožbe zoper izpodbijano odločbo sklicevala na to, da je bila zahteva investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja zavržena, ker gre za enostaven objekt, za katerega izdaja gradbenega dovoljenja ni potrebna. Ker je ta sklep tožeča stranka pridobila po vložitvi tožbe, ga prilaga šele tožbi. Po mnenju UE Celje gre v primeru napihljivega šotora za prefabrikant in s tem enostaven objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje. Vprašanje, ali gre za enostaven objekt za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno (sklep Upravne enote Celje št. 351-212/2015-2 (13105) z dne 20. 5. 2015), v tej zadevi predstavlja predhodno vprašanje.

7. Tožeča stranka v celoti vztraja pri navedbah, da je izjava o skladnosti proizvajalca ustrezna, da je nepravilen zaključek prvostopenjskega organa, da bi moral biti za objekt predložen statični izračun in da je prvostopenjski organ neutemeljeno štel zid iz plinobetona za samostojni objekt. Gre za kratek zid, ki je bil postavljen kot protihrupna zaščita in katerega višina je po opozorilu inšpektorja znižana na 1,5m. Tudi pri pasovnih temeljih ne gre za poseben objekt, ampak za sestavni del šotora, kot enostavnega objekta.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem aktu in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

11. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Gradnja novega objekta se lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena), brez njega pa le v primeru enostavnih objektov (prvi odstavek 3. a člena). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

12. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka ugotovil, da investitor za gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja, kar med strankama ni sporno, sporno med strankama pa je vprašanje, ali je za gradnjo temeljnega napihljivega šotora in zidu na zemljišču s parc. št. 1/1 k.o. … obvezna pridobitev gradbenega dovoljenja.

13. Kdaj je objekt šteti za enostaven določa, 6. člen Uredbe. Ker Uredba spornih objektov ne našteva v prilogi 2 (prvi odstavek 6. člena), sta upravna organa pravilno ugotavljala, ali napihljivi šotor izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 6. člena, ki določa, da je poleg enostavnih objektov iz priloge 2 te Uredbe, enostaven tudi objekt, ki je proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, če je povezan s tlemi in ni namenjen prebivanju. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno presodil, da sporni objekt pogoju iz navedene določbe ne ustreza, ker v postopku priložena izjava o skladnosti, v kateri C. d.o.o. izjavlja, da so presostatične hale blagovne znamke C. izdelane skladno s standardom EN 13782:2006, ne izpolnjuje pogoja iz 6. člena ZGPro-1. Slednji določa obveznosti proizvajalca pri izdaji izjave o lastnosti proizvoda. Izjava mora vsebovati ime in naslov proizvajalca, oznako tipa gradbenega proizvoda, veljavno tehnično specifikacijo iz prvega odstavka prejšnjega člena, ki je podlaga za določanje lastnosti, predvideni namen uporabe, lastnosti v povezavi z bistvenimi značilnostmi gradbenega proizvoda, ime organa, če je bil vključen v postopek ocenjevanja in preverjanja nespremenljivosti lastnosti, in številko preskusnega poročila oziroma certifikata, ime, položaj in podpis osebe, pooblaščene za podpis izjave o lastnostih, in kraj in datum izdaje izjave o lastnostih. Naštetih sestavin tudi po presoji sodišča predložena izjava o skladnosti nima, zato je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da ne gre za enostavni objekt iz drugega odstavka 6. člena Uredbe.

14. Sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, s katero je le-ta dopolnil utemeljitev oziroma obrazložitev odločbe prvostopenjskega upravnega organa. Po določbi tretjega odstavka 6. člena Uredbe je namreč mogoče objekt šteti kot enostaven tudi pod pogojem, da je zanj pridobljeno soglasje, če gre za gradnjo takega objekta v varovalnem pasu ali varovanem območju. Ugotovljeno je bilo, da je v pritožbenem postopku investitor predložil Kulturno varstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Službe za kulturno dediščino, Območne enote Celje, št. 35108-0074/2014-11 z dne 9. 5. 2014, torej soglasje, ki je bilo izdano po izdaji prvostopenjske odločbe. To soglasje po presoji sodišča ne predstavlja soglasja predvidenega v tretjem odstavku 6. člena Uredbe, ampak gre za soglasje, ki ga mora investitor predložiti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V obravnavani zadevi, ko se sporna gradnja nahaja na varovanem območju K2.02 oziroma K2.04 - Arheološko najdišče Celje, bi namreč iz soglasja moralo izrecno izhajati, da se izdaja kot soglasje za postavitev enostavnega objekta (prvi odstavek 30. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine).

15. Glede na navedeno sodišče torej soglaša z odločitvijo prvostopenjskega organa, da bi si moral investitor za gradnjo spornih objektov pridobiti gradbeno dovoljenje, tudi za zid iz plinobetona višine 2,2m, ki ga Uredba ne uvršča med nezahtevne objekte, za katere pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna.

16. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi morala sodišče upoštevati dne 20. 5. 2015 izdan sklep Upravne enote Celje številka 351-212/2015-2 (13105), s katerim je bila vloga investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo enostavnega objekta - napihljivega šotora - proizvod kot celoten objekt - prefabrikat, zavržena. Gre za sklep, ki v času izdaje izpodbijanega odločbe, niti odločbe drugostopenjskega organa ni bil izdan in ga zato sodišče, na podlagi določbe 52. člena ZUS-1, šteje za tožbeno novoto. Kljub temu tožeči stranki pojasnjuje, da odločitev o zavrženju gradbenega dovoljenja ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu tretjega odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in da gre za odločitev, katere zakonitosti sodišče ni presojalo.

17. Glede na navedeno se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, potrjene z razlogi pritožbenega organa, da mora investitor ustaviti gradnjo temeljenega napihljivega šotora in zidu na zemljišču s parc. št. 1/1 k.o. Celje, za katera si ni pridobil gradbenega dovoljenja in vsemi nadaljnjimi ukrepi izrečenimi na podlagi določb ZGO-1. II. točki izreka:

18. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala povrnitev stroškov postopka. Sodišče je odločitev, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, oprlo na določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora stranka sama nositi svoje stroške.