Jedro

Tožnica za relevantno obdobje od junija 1994 ni uspela izkazati pogoja dejanskega življenja v RS. Nobeno od dokazil, pridobljenih v tem postopku, niti dokazila, ki jih je pridobil upravni organ iz uradnih evidenc, ne izkazujejo, da se je tožnica v relevantnem obdobju poskušala vrniti v RS in v njej nadaljevati z dejanskim življenjem niti teh ravnanj ne navaja v tožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Velenje, kot prvostopenjski organ, je z odločbo št. 214-588/2013-25 z dne 20. 12. 2013, na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), zavrnila tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. V postopku je bilo ugotovljeno, da je imela prosilka na območju UE Velenje prijavljeno stalno prebivališče od 4. 3. 1988 do 26. 2. 1992, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj), ker do 25. 12. 1991 ni zaprosila za sprejem v državljanstvo RS, na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Glede na to, da je imela prosilka na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče, bi morala v skladu z določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD dokazati, da od 23. 12. 1990 v RS tudi dejansko živi. Stranka je predložila dokazila, ki naj bi dokazovala pogoj dejanskega življenja v RS, dne 7. 5. 2013 pa je v prostorih Veleposlaništva RS v Sarajevo podala tudi izjavo na zapisnik.

2. Na podlagi pridobljenih dokazil ter podatkov, ki so bili upravnemu organu na voljo tudi v zvezi z vodenjem postopka za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje A.A., prosilkinega moža, je upravni organ sklepal, da je prosilka skupaj z možem živela v Sloveniji na dan 23. 12. 1990 in vse do junija 1994. Odsotnost prosilke iz Slovenije traja torej od junija 1994 dalje, zato je morala prosilka za prvo 5 letno obdobje, do 1999. leta, dokazati, da gre za upravičeno odsotnost iz razlogov, ki so našteti v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Upravni organ se je skliceval na prosilkino izjavo dano na zapisnik sestavljen dne 10. 5. 2013, kjer je prosilka med drugim podala izjavo, da je morala Slovenijo zapustiti, ker ji niso hoteli podaljšati dovoljenja za prebivanje. Upravni organ ni mogel ugotoviti, ali dejansko obstaja razlog iz 3. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Iz arhiva je bil v postopku pridobljen podatek, da je prosilkin mož 18. 8. 1993 zaprosil za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, tako zase kot za mladoletnega sina, prosilka pa te vloge ni vložila. Vlogi sta bili zavrnjeni. V kolikor bi upravni organ kljub navedenemu smatral, da gre pri prosilki za opravičeno odsotnost iz Slovenije iz razlogov po tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, bi bil pogoj dejanskega življenja prosilke v Republiki Slovenije v konkretnem primeru, po ZUSDDD, izpolnjen samo za obdobje prvi 5 let odsotnosti, torej vse do junija 1999. 3. Skladno s četrtim odstavkom 1.č člena ZUSDDD, pa je tudi nadaljnja odsotnost iz RS, torej odsotnost po prvih petih letih dopustne odsotnosti, lahko upravičena, če bi prosilka dokazala, da se je v obdobju od leta 1999 do 2004, poskušala vrniti v RS. Upravni organ se je skliceval na zapisnik z dne 7. 5. 2013, kjer je prosilka na vprašanje, ali se je po letu 1994 poskušala vrniti v Slovenijo in razloge zakaj se ni vrnila, podala izjavo, da po letu 1994 ni poskušala ponovno priti v Slovenijo. Prosilka ni predložila niti dokazil, da bi to poskušala in da bi želela nadaljevati z dejanskim življenjem v RS. Na podlagi navedenega je upravni organ zaključil, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, da prosilka od 23. 12. 1990 dalje dejansko živi v Sloveniji. Prosilka tako v postopku ni uspela predložiti dokazil in izkazati, da bi bila prisiljena živeti izven Republike Slovenije zaradi razlogov, ki so v sferi javne uprave Republike Slovenije, ampak je pri izbiri prebivališča ravnala po svobodni volji. Zato navedb prosilke teh razlogov ne more šteti kot takšne, ki bi lahko pripeljali do odločitve, da so izpolnjeni pogoji iz 1.č člena ZUSDDD.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo prosilke zoper navedeno odločbo zavrnil. V razlogih svoje odločbe je sicer v delu, ki se nanaša na ugotavljanje pogoja upravičene odsotnosti štel, da je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, je prosilka v RS bivala do 17. 6. 1994, vendar svoje trditve, da je morala Slovenijo zapustiti zato, ker ji ni bilo podaljšano dovoljenje za bivanje, ni dokazala, niti teh dokazil ni bilo mogoče najti v uradnih evidencah, zato po mnenju drugostopenjskega organa ni izpolnjen pogoj upravičene odsotnosti iz RS na podlagi 3. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUDDD. Ravno tako je prvostopenjski organ napačno upošteval razlog upravičene odsotnosti na podlagi 1. alinee tretjega odstavka 1.č. člena ZUSDDD, saj je pritožnica RS zapustila 17. 6. 1994, skoraj dve leti in pol po 26. 2. 1992, ko so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki v zakonskem roku niso zaprosili za sprejem v državljanstvo RS, izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Pritožnica si je v tem času dvakrat uredila dovoljenje za začasno prebivanje v RS (do 17. 6. 1994) in izbrisa ni navedla kot razlog za zapustitev RS. Pritožnica pogoja dejanskega bivanja v RS od 23. 12. 1990 ne izpolnjuje od 23. 12. 1990 že zaradi tega, ker ni dokazala, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije upravičena in torej ne zaradi tega, ker ni izkazala poskusa vračanja v RS in poskusov nadaljevanju z dejanskim življenjem v RS.

5. Tožnica v tožbi odločitvi nasprotuje. Sodišču predlaga, da pritožbene ugovore upošteva kot tožbene in navaja, da se v tožbi omejuje samo na izpodbijanje razloga, zaradi katerega je bila prošnja zavrnjena. Kot pravilno šteje ugotovitev organa, ki je obravnaval in ocenjeval poskuse vrnitve obeh prosilcev (skupaj) in meni, da bi bilo treba obe prošnji združiti in o njih odločiti s skupno odločbo. Sklicuje se na pritožbene navedbe A.A., ki naj štejejo tudi kot pritožbene navedbe tožnice, v katerih izraža kritiko zakonske ureditve in na njeni podlagi zahtevo upravnega organa, da se kljub zakonski nemožnosti vrnitve v Slovenijo, morala trudil dokazati poskuse vrnitve v RS. Oporeka tudi trditvi, da se ni natančneje opredelila glede tega, kakšne so bile objektivne ovire, da se po letu 1994, ko je Slovenijo zapustila, ni aktivneje prizadevala vanjo. Poudarja, da so te objektivne ovire razvidne iz zakona, in ker prosilec pogojev za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje v Sloveniji ni imel, tega stranki ni treba dokazovati. Kot nepravilne šteje tudi druge argumente upravnega organa. Izpodbija tudi razloge, s katerimi je pritožbo zavrnil drugostopenjski organ. Dopolnjuje tudi ugovore zoper argumentacijo drugostopenjske odločbe. Ne strinja se z njegovim stališčem, s katerim je utemeljil zavrnitev pritožbe in meni, da bi bilo mogoče določena dejstva dokazovati tudi z drugimi dokazi, ki pa jih drugostopenjski organ ni izvajal. Domnevno neizpolnjevanje pogoja po 1. alinei tretjega odstavka 1.č člena je drugostopenjski organ utemeljeval z očitnim nerazumevanjem pomena izbrisa in posledic izbrisa v praksi. Res je tožnica Slovenijo zapustila skoraj dve leti in pol po 26. 2. 1992, kar pa ne pomeni, da je ni zapustila zaradi posledic izbrisa. Predlaga tudi prekinitev postopka in sprožitev postopka za oceno ustavnosti določbe četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe. V celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in meni, da je zakonita in pravilna. V kolikor tožba ni prispela prepozno, sodišču predlaga, da tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

9. ZUSDDD je v 1. členu določil, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih osebnih družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. ZUSDDD je določil tudi, da upravičena odsotnost iz Republike Slovenije, zaradi razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD).

10. Kot sta pravilno ugotovila organa prve in druge stopnje, je imela tožnica na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka Bosne in Hercegovine, zato bi morala za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje izkazati še, da od 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi (prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD).

11. V obravnavani zadevi ni sporno, da je imela tožnica v RS, od 19. 8. 1992 do 16. 9. 1993 in od 17. 9. 1993 do 17. 6. 1994, dovoljenje za začasno prebivanje v RS . Prav tako ni sporno, da je tožnica RS, skupaj z možem in otrokom, zapustila 17. 6. 1994, sporno v zadevi pa je, ali je tožnica v postopku izkazala razloge iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ter v tej zvezi dokazala, da izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v RS.

12. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, tudi če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, a odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti (drugi odstavek 1.č člena ZUSDDD). Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pa je izpolnjen tudi v primeru, če odsotnost traja več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov (tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD): če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena Zakona o tujcih, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja; če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz 1., 2., 5. ali 7. alinee 10. člena Zakona o tujcih, iz razlogov iz 1., 2. ali 6. alinee prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d. ali e. prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb preko meja.

13. Če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka (razen iz 2. alinee), trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji (četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD).

14. Sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica za relevantno obdobje od junija 1994 ni uspela izkazati pogoja dejanskega življenja v RS. Sodišče v zvezi s tem tožbenim ugovorom, enako kot tožena stranka ugotavlja, da nobeno od dokazil pridobljenih v tem postopku, niti dokazila, ki jih je pridobil upravni organ iz uradnih evidenc, ne izkazujejo, da se je tožnica v relevantnem obdobju poskušala vrniti v RS in v njej nadaljevati z dejanskim življenjem, niti teh ravnanj ne navaja v tožbi. V dokaznem postopku tožnica ni uspela dokazati niti izjave dane na zapisnik na Veleposlaništvu RS v Sarajevu, da je junija 1994 Slovenijo morala zapustiti, ker ji niso hoteli podaljšati dovoljenja za bivanje. Te trditve ni bilo mogoče dokazati niti z vpogledom v evidence in arhivske podatke upravnega organa, zato sodišče pritrjuje toženi stranki, ki je na podlagi tega ugotovila, da ni izkazana tožničina upravičena odsotnost na podlagi 1.č člena ZUSDDD. Po presoji sodišča je pravilno tudi stališče drugostopenjskega organa, da v spornem primeru ni podan niti razlog upravičene odsotnosti na podlagi 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, na kar kažejo prej navedene ugotovitve, da je tožnica Slovenijo zapustila šele 17. 6. 1994. 15. Glede na navedeno, je pravilno stališče drugostopenjskega organa, da v obravnavanem primeru, ko tožnica ni izkazala upravičene odsotnosti iz razlogov na podlagi 1. in 3. alinee tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, ni bilo treba ugotavljati, ali so izkazani poskusi vrnitve tožnice v RS v nadaljnjem petletnem obdobju, torej v obdobju od 17. 6. 1999 do 17. 6. 2004. Navedeno torej pomeni, da je bil upravni organ dolžan uporabiti določbo četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD in tožničino vlogo zavrniti.

16. Sodišče zavrača tudi tožničin predlog za prekinitev postopka in sprožitev postopka za oceno ustavnosti določbe četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ker gre za razlago določb zakona, ki po ustaljeni sodni praksi sodišča ni ustavno sporna.

17. Ker je v obravnavanem primeru odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.