Jedro

Odmerjen znesek odškodnine predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 33,3 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji, kar je primerljivo s primeri iz sodne prakse in ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Izrek

I. Pritožbama prve toženke in druge toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II, III, IV, V in VI izreka spremeni, tako da poslej pravilno glasi: "II. Toženki sta nerazdelno dolžni plačati tožniku 43.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema sodbe, pod izvršbo.

III. V presežku, in sicer glede zneska 72.000,00 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 25. 1. 2017 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti 43.000,00 EUR od 25. 1. 2017 do 10. 9. 2017, se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Toženki sta nerazdelno dolžni tožniku plačati mesečno rento: - za obdobje od 11. 9. 2017 do 30. 9. 2017 v višini 90,12 EUR neto, - za obdobje od 1. 10. 2017 do 31. 12. 2017 v višini 135,18 EUR neto, - za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018 v višini 122,59 EUR neto, - za obdobje od 1. 4. 2018 do 31. 12. 2019 v višini 116,16 EUR neto in - za obdobje od 1. 1. 2020 dalje v višini 265,93 EUR neto, do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila.

V. V presežku glede datumov in zneskov zahtevane mesečne rente se tožbeni zahtevek zavrne.

VI. Toženki sta nerazdelno dolžni tožniku povrniti nastale pravdne stroške v višini 2.873,30 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brezobrestno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožbi prve toženke in druge toženke zavrneta in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženkama 911,63 EUR skupnih stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila.

I.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka), s sodbo pa je prvi in drugi toženki naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni nerazdelno plačata odškodnino v znesku 78.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2017 dalje do plačila (točka II izreka), v presežku glede zneska 36.500,00 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 25. 1. 2017 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 78.500,00 EUR od 25. 1. 2017 do 10. 9. 2017 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Prvi in drugi toženki je naložilo nerazdelno plačilo mesečne rente, in sicer od 11. 9. 2017 do 30. 9. 2017 v višini 193,00 EUR neto, od 1. 10. 2017 do 31. 12. 2017 v višini 289,46 EUR neto, od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018 v višini 276,87 EUR neto, od 1. 4. 2018 do 31. 12. 2018 v višini 270,44 EUR neto ter od 1. 1. 2020 dalje v višini 265,93 EUR neto do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila (točka IV izreka), v presežku glede zahtevane mesečne rente za obdobje od 1. 8. 2017 do 31. 8. 2017 v višini 289,46 EUR mesečno in od 1. 9. 2017 do 10. 9. 2017 v višini 94,46 EUR neto je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka V izreka) ter toženkama naložilo, da sta nerazdelno dolžni povrniti pravdne stroške tožnika v znesku 8.651,38 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka).

2. Zoper obsodilni del citirane sodbe sta pritožbi po svojih pooblaščencih vložili obe toženki, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Prva toženka sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in nato zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z ugovorom o izčrpanosti zavarovalne vsote, tožniku prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je ni ustrezno umestilo med primerljive primere iz sodne prakse. Tožnik bi bil upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti le v znesku 15.000,00 EUR, za strah v znesku 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 15.000,00 EUR in za skaženost v znesku 5.000,00 EUR, kar je skupaj 37.000,00 EUR. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo mesečno rento, do katere ni upravičen, saj mu je bila izplačana kapitalizirana renta zaradi bodoče škode iz naslova izgube na zaslužku. Z odrečno izjavo, ki jo je podpisal 16. 10. 1990, se je odpovedal vsem nadaljnjim zahtevkom iz tega naslova. Prav tako je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožbe, ko je tožniku priznalo rento v neto zneskih. Prav tako ni upoštevalo dejstva, ki je nastopilo po zaključenem naroku, in sicer da je tožnikov nekdanji delodajalec 16. 3. 2021 sprejel odločitev o zaprtju tovarne in da bi tožnik v avgustu 2021 izgubil službo ter ni izkazano, da bi pridobival takšne prihodke, kot jih je zatrjeval. Prva toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti oziroma znižanje odškodnine za znesek 43.500,00 EUR, zavrnitev rentnega zahtevka in spremembo stroškovne odločitve, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Druga toženka sodišču prve stopnje očita, da je zmotno odločilo, da zavarovalna vsota še ni bila izčrpana, pri tem pa ni upoštevalo vseh izplačil od poškodbe dalje in dejstva, da je bilo tožniku že v letu 1989 izplačano 94% zavarovalne vsote. Podrejeno se pritožuje zoper prisojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da je sodišče preseglo kriterije iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in zlasti v primerjavi s katastrofalnimi škodami prisodilo nesorazmerno visoko odškodnino, ki je v neskladju s sodno prakso. Tožnik bi bil upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti le v znesku 10.000,00 EUR, za strah v znesku 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 10.000,00 EUR in za skaženost v znesku 3.000,00 EUR, kar je skupaj 25.000,00 EUR. Druga toženka nasprotuje tudi odločitvi sodišča o plačilu mesečne rente, saj je tekom postopka uveljavljala prekluzijo, hkrati pa meni, da tožnik pri dohodku ni oškodovan, saj je bil že 6 let v bolniškem staležu. Morebitna prisojena razlika pri plači v obliki rente bi tožniku pripadala zgolj do trenutka, ko bi dosegel pogoje za starostno upokojitev, če ne bi postal invalidski upokojenec. Sodišče pri izračunu rente ni upoštevalo tožnikovih davčnih obveznosti in je nepravilno odločilo, da sta mu toženki dolžni plačevati neto znesek. Takšna odločitev ni v skladu s sprejeto sodno prakso. Renta ima odškodninsko naravo in druga toženka ni tožnikov delodajalec, zaradi česar ne more biti zavezana k plačevanju davkov in prispevkov, ki so obvezni za delodajalce pri izplačilu plač. Tožnik je sam zavezanec za plačilo dohodnine, česar sodišče ni upoštevalo, niti obrazložilo. Tožnik prav tako ni dokazal, da bi še vedno opravljal delo pri istem delodajalcu in prejemal enako plačo. Upoštevati pa je potrebno tudi, da tožnikov bivši delodajalec zapira tovarno in bi tožnik ostal brez dela. Druga toženka se pritožuje tudi zoper prisojene zakonske zamudne obresti, saj ni zakrivila nikakršne zamude in je tožnikov zahtevek obravnavala že pred pravdo. Prav tako sodišče prve stopnje ni pravilno obračunalo pravdnih stroškov, ko pooblaščenki druge toženke ni priznalo potnih stroškov, medtem ko je te stroške priznalo pooblaščencu tožnika, ki prav tako ni iz delovnega območja sodišča. Druga toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti oziroma se zavzema za zavrnitev dela tožbenega zahtevka, s stroškovno posledico, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prve toženke nasprotuje pritožbenim navedbam, se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), tudi ne tistih, na katere se pavšalno sklicujeta toženki v pritožbah in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je sprejelo pravilne materialnopravne zaključke (razen glede višine nepremoženjske škode, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Razlogi v izpodbijani sodbi temeljijo na obširni dokazni oceni izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje skrbno in po oceni sodišča druge stopnje prepričljivo dokazno ocenilo, zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju nanje sklicuje, dodaja pa le odgovore na pritožbene navedbe.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik kot sopotnik udeležen in poškodovan v prometni nesreči dne 5. 3. 1987 ter da je s strani toženk v postopkih, ki so se vodili pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu P 537/88 in P 88/2009 (prej P 63/2006) že prejel odškodnino za nastalo škodo, kar med pravdnima strankama ni sporno. Sporno pa je bilo, ali gre v tej zadevi za novo škodo in je tožnik upravičen do odškodnine za novo škodo, ali je zahtevek zastaral, višina odškodnine, ali je bila že v celoti izčrpana zavarovalna vsota in upravičenost do ter višina mesečne rente.

7. Pritožbeno sporno je le še vprašanje izčrpanosti zavarovalne vsote, višina s strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine in upravičenost do ter višina mesečne rente (druga toženka se pritožuje tudi zoper obrestni in stroškovni del odločitve).

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom toženk o izčrpanosti zavarovalne vsote pravilno zaključilo, da le-ta ni utemeljen, saj zavarovalna vsota še ni bila izčrpana. Pri tem se je sklicevalo na Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (v nadaljevanju ZTSPOZ) in Odlok o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim pri rabi motornega vozila (v nadaljevanju Odlok), ki sta veljala na dan škodnega dogodka leta 1987 ter hiperinflacijo in koristi tožnika, kot oškodovanca. Presodilo je, da je potrebno opraviti valorizacijo z Odlokom določene zavarovalne vsote, pri čemer se kot izhodiščni datum za valorizacijo šteje dan uveljavitve Odloka, ne pa dan škodnega dogodka. Na ta način je bilo zagotovljeno varstvo tožnika, kot oškodovanca, saj se je kljub hiperinflaciji ohranila realna vrednost zavarovalne vsote.

9. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča, in sicer sodbo in sklep II Ips 495/1996 z dne 22. 4. 1998 in sklep II Ips 286/1998 z dne 24. 3. 1999. Takšni odločitvi pa pritrjuje tudi kasnejša sodna praksa, kot je razvidno iz sodb II Ips 285/2021 z dne 6. 6. 2013, II Ips 612/2005 z dne 19. 1. 2006, II Ips 155/2011 z dne 28. 8. 2014 in VSL II Cp 1516/2012 z dne 30. 1. 2013. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče omenjenih sodbah, Odlok, ki ne sledi hiperinflaciji, ne uresničuje namena obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti po ZTSPOZ, ki je dosežen le, če so z zavarovanjem krite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodki, razen povsem izjemnih katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto (kar konkretni primer ni), zato ga je potrebno razlagati v skladu z zakonodajalčevim namenom. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavarovalno vsoto 30.000.000,00 DIN valoriziralo na dan razsoje in ugotovilo, da znaša 224.173,66 EUR, kar pomeni, da tožniku do sedaj prisojene in izplačane odškodnine v skupni višini 43.154,75 EUR, še niso izčrpale zavarovalne vsote, zaradi česar je bilo potrebno ugovor toženk v tej smeri zavrniti.

10. Niso utemeljene pritožbene navedbe druge toženke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh izplačil od poškodbe dalje in dejstva, da je bilo tožniku že v letu 1989 izplačano 94% zavarovalne vsote, niti pritožbene navedbe prve toženke, da je potrebno v zvezi z ugovorom izčrpanosti zavarovalne vsote upoštevati zakonodajo in sodno prakso iz leta 1987 in da odločitev nasprotuje pravilom zavarovalništva. Vprašanje izčrpanosti zavarovalne vsote je vprašanje uporabe materialnega prava in sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do drugačnih pravnih stališč toženk.

11. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo v skladu s 179. členom OZ prisodilo odškodnino v skupnem znesku 78.500,00 EUR, od tega iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 19.500,00 EUR, iz naslova pretrpljenega strahu 5.000,00 EUR, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 43.000,00 EUR in duševnih bolečin zaradi skaženosti 11.000,00 EUR. Kot bo pojasnjeno pri vsaki izmed posameznih odškodninskih postavk, je tako prisojena odškodnina nekoliko previsoka, na kar v pritožbah opozarjata tudi toženki, ki pa se zavzemata za znižanje odškodnine v neutemeljeno visokem znesku.

13. Po presoji sodišča druge stopnje je namreč delno utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o višini nepremoženjske škode oziroma je le-to odmerilo nekoliko previsoko, upoštevaje temeljni načeli za odmero odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, vsebovani v 179. členu OZ. Gre za načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja pretrpljenih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in strahu, pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanju). Drugo načelo terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni različno).

14. Podroben dejanski obseg vseh oblik pri tožniku novo nastale nepremoženjske škode je razviden že iz razlogov izpodbijane sodbe, zato ga sodišče druge stopnje na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo. Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine upoštevalo tako tožnikovo izpovedbo, kot tudi izvedenski mnenji (in dopolnitve) izvedencev prof. dr. M.V., dr. med. spec. in prof. dr. V.S., dr. med., vendar nato pri prisoji odškodnine ni v enaki meri upoštevalo tako subjektivnih, kot tudi objektivnih okoliščin konkretnega primera, zaradi česar prisojena odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine, prav tako pa se je sklicevalo na primere iz sodne prakse1, iz katerih ni razvidno, da bi šlo za primerljive zadeve, kot utemeljeno izpostavlja pritožba prve toženke. Pri nobenem od teh primerov namreč ne gre za novo škodo, ampak je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo oškodovancem prisojena v posledici samega škodnega dogodka, kot je bila tožniku v konkretnem primeru s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 537/88. Sedaj prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo pa predstavlja novo škodo, čemur bi moralo sodišče prve stopnje dati večjo težo, predvsem v njeni razmejitvi od bodoče škode, ki je bila tožniku že priznana v postopku pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu P 63/2006. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da gre v konkretnem primeru za novo škodo, ki je nastala v posledici podkolenske amputacije leve noge in da je bila tožniku v postopkih pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu P 537/88 in P 63/2006 že priznana odškodnina za predhodno ugotovljeno nepremoženjsko škodo.

15. Sodišče druge stopnje je vse to upoštevalo pri presoji pravilnosti odmere pravične denarne odškodnine in s strani sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo po vseh postavkah.

16. Glede na vse s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, je tožnik iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upravičen do zneska 16.000,00 EUR. Takšna odškodnina predstavlja pravično denarno zadoščenje za škodo, ki jo je utrpel tožnik2. Ne gre namreč spregledati, da je tožnik v zvezi z novo škodo zelo hude telesne bolečine trpel 2 dni, stalne hude 10 dni, srednje hude 14 dni, neprestane lahke bolečine 30 dni, občasne lahke skupno 2 meseca3, tožnik pa je glede občasnih in srednje hudih bolečin po podkolenski amputaciji navedel, da jih je trpel do konca zdravljenja in prejema trajne proteze, lažje pa trpi tudi sedaj zaradi tiščanja proteze. Čeprav tožnik ni izrecno navedel, da trpi tudi "fantomske bolečine", to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek, saj iz dejanskih ugotovitev v postopku izhaja, da tožnik takšne bolečine trpi in jih je tudi opisno natančno definiral, čeprav ni uporabil izraza "fantomske".

17. Druga toženka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da "izvedenčevo podajanje presega tožnikove navedbe in upoštevaje mnenja v tovrstnem obsegu pomeni prepovedan informativni dokaz". Sodišče prve stopnje je namreč jasno obrazložilo, da je upoštevalo obe izvedenski mnenji in tudi tožnikove navedbe, iz točke 47 obrazložitve sodbe pa nadalje izhaja, da sta izvedenca na drugačen način ocenjevala trajanje in intenziteto telesnih bolečin4, zaradi česar je glede nekaterih povzelo eno mnenje, glede drugih pa drugo, hkrati pa je pri tem upoštevalo tudi tožnikove navedbe, tako da je kar se da natančno ocenilo trajanje in intenziteto telesnih bolečin. Sodišče druge stopnje odškodnine v tej postavki ni znižalo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ne bi pravilno povzelo oziroma ocenilo stopnje in trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem5, ampak zaradi zgoraj navedenih razlogov.6

18. Sodišče druge stopnje na podlagi vseh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pretrpljenim strahom glede nove škode7 ugotavlja, da je tožnik upravičen do odškodnine v znesku 2.500,00 EUR. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je sicer tožnik govoril o "hudem primarnem strahu", ki ga je trpel 2 dni, vendar je iz obrazložitve sodbe ugotoviti, da sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo odškodnine za primarni strah, ampak le sekundarni strah, ki ga je tožnik trpel v posledici novo nastale škode. Upoštevati je, da je pred in tik po amputaciji tožnik trpel sekundarni strah večje intenzitete8, kot prej ali kasneje9 in da se je tožnik zaradi ponovnega vnetnega zagona (ki je bil predviden kot bodoča škoda v prejšnjem postopku pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu) in višanja potrebne doze analgetikov tožnik sam odločil za podkolensko amputacijo, kar pa še ne pomeni, da kljub temu ni trpel sekundarnega strahu oziroma da ta sekundarni strah ne predstavlja nove škode, kot neutemeljeno navaja prva toženka v pritožbi, ali pa tožnik do odškodnine za strah ni upravičen, ker se je sam odločil za amputacijo, kot neutemeljeno navaja druga toženka v pritožbi. V konkretnem primeru je tako mogoče tožniku prisoditi le odškodnino za strah, ki se je nanašal le na nevšečnosti in težave v zvezi z amputacijo samo, kar seveda ni zanemarljivo, vendar pa ne omogoča višje satisfakcije.

19. Sodišče druge stopnje je tožniku glede na okoliščine primera, upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti10, upoštevaje dejstvo, da gre za novo škodo, ter subjektivne in objektivne okoliščine konkretnega primera, odškodnino ustrezno znižalo iz zneska 43.000,00 EUR na znesek 18.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine iz tega naslova upoštevalo, da je "tožnik znatno oviran pri delu na vrtu, pri pripravi ležišča, pri teku, vožnji s kolesom, motorjem, igranju tenisa, kegljanju, plesu", pri čemer je povsem spregledalo, da gre za novo škodo in da je bil tožnik že pred tem v večji meri oviran pri vseh teh opravilih, na kar opozarjata tudi toženki.

20. Iz dejanskih ugotovitev je namreč mogoče razbrati, da tožnik od nesreče dalje ne more opravljati svojega poklica (valjalec profilov) in da je bil vse od leta 2011 zaradi (takrat) nove škode11 v bolniškem staležu, vse do invalidske upokojitve. Po 20. 6. 2017 je bila pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti, ker je bila njegova delazmožnost za opravljanje poklica zmanjšana za več kot 50%, a je bil tudi pred tem invalid III. kategorije z ustreznimi omejitvami in nezmožnostmi. Posledično tudi ni mogoče soglašati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik "zaradi amputacije opustil vse športne dejavnosti, giblje se počasi, težko gre po stopnicah, težave ima pri domačem delu, težko nosi bremena", saj je bil že pred tem oviran, nova škoda (podkolenska amputacija) pa je te njegove poprejšnje omejitve le še povečala, ni pa edini vzrok zanje. Upoštevaje navedeno in vse ostale ugotovitve sodišča prve stopnje, je bilo potrebno odškodnino iz te postavke ustrezno znižati.

21. Sodišče druge stopnje je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisojeno odškodnino znižalo iz 11.000,00 EUR na 6.000,00 EUR. Čeprav je bila pri tožniku opravljena podkolenska amputacija noge, kar samo po sebi vsekakor predstavlja hujšo stopnjo skaženosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izhajajoč iz tožnikove izpovedbe ter ugotovitev obeh izvedencev, vendar je, kot pri vseh postavkah nepremoženjske škode, tudi pri skaženosti upoštevati, da gre za novo škodo, ki jo je potrebno razmejiti od prejšnje škode. Tako je tožniku že predhodno bila priznana oziroma prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v zvezi s predhodno amputacijo dela stopala. Stopnja skaženosti se je povišala iz zmerne oziroma skaženosti srednje stopnje v skaženost hujše stopnje. Kljub temu, da so sedaj pri tožniku duševne bolečine zaradi skaženosti bolj intenzivne, kot so bile pred podkolensko amputacijo in da je (bil) vključen v psihosocialno obravnavo, je po mnenju sodišča druge stopnje primerna odškodnina po tej postavki 6.000,00 EUR, upoštevaje vse ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na tožnikovo doživljanje skaženosti in duševne bolečine, ki jih zaradi tega trpi12. 22. Po povedanem je, v skladu z zaključkom sodišča druge stopnje, odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 43.000,00 EUR, tako glede na subjektivne in objektivne okoliščine konkretnega primera, obseg in stopnjo telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, prestanega sekundarnega strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, starost tožnika, načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, povsem ustrezna, upoštevaje pomen prizadete dobrine in namen odškodnine (179. člen OZ).

23. Odmerjen znesek odškodnine predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 33,3 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji13, kar je primerljivo s primeri iz sodne prakse14 in ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Primerljiva sodna praksa niso s strani sodišča prve stopnje omenjene odločbe VSRS, oziroma so bile le-te sodišču druge stopnje osnova za ustrezno znižanje odškodnine, upoštevaje, da gre v konkretnem primeru za novo škodo.

24. Primerljiva sodna praksa pa je s strani toženk omenjena sodba VSL II Cp 2021/2016 z dne 12. 4. 2017, kjer je bila tožniku prisojena odškodnina za novo škodo v posledici amputacije15 v znesku 19.500,00 EUR, v presežku do 97.500,00 EUR pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Čeprav gre za sodbo višjega sodišča in ne za sodbo VSRS, ki je praviloma osnova za primerjavo podobnih primerov iz sodbe prakse, se sodišče druge stopnje vseeno sklicuje nanjo, ker gre za podoben primer konkretnemu, za razliko od omenjenih odločb VSRS, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje in niso primerljive, upoštevaje, da dejansko stanje, kot je (podkolenska) amputacija v okviru nove škode, ni tako pogosto kot amputacija v posledici poškodb ob nastanku škodnega dogodka. Nobeden izmed primerov ne obravnava identičnega dejanskega stanja oziroma posledic škodnega dogodka, kot je predmetni, zaradi česar jih med seboj ni mogoče enačiti, ampak vzeti le kot okvir za prisojo primerne in pravične odškodnine. Sodišče druge stopnje se je pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo oprlo tudi na sodbo VSRS II Ips 380/94 z dne 25. 1. 1996, ki prav tako ne obravnava identičnega primera, kot je konkretni (gre za amputacijo prsta, ne podkolensko amputacijo, vendar je iz sodbe razvidno razmejevanje škode, ki je nastala v času škodnega dogodka in bodoče škode, ki je bila upoštevana pri (prvotni) prisoji odškodnine, od nove škode, ki je nastala kasneje.

25. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s tožnikovo upravičenostjo do mesečne rente.

26. Pritožbi toženk, ki se nanašata na plačilo mesečne rente, sta delno utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter tožniku priznalo mesečno rento za obdobja, kot podrobneje izhaja iz izreka sodbe, ni pa pravilno uporabilo materialnega prava oziroma je nepravilno izračunalo zneske mesečne rente, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

27. Pritožba druge toženke v zvezi z odločitvijo o plačilu mesečne rente sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Druga toženka ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja razloga, s katerim bi lahko bila uspešna v smeri očitane absolutne bistvene kršitve.

28. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe toženk, ki se nanašajo na kapitalizirano rento, saj se v okviru slednje upošteva le nemožnost spremembe (povišanje ali zmanjšanje) slednje zaradi bodoče škode, ne pa tudi nove škode, kot je to v konkretnem primeru. Kot izhaja iz sodbe VSRS II Ips 256/2017 z dne 18. 1. 2018, lahko v primerih, ko je odškodnina določena v obliki denarne rente, oškodovanec zaradi spremenjenih razmer zahteva povečanje rente, oškodovalec pa njeno zmanjšanje ali odpravo; v (izjemnih) primerih, ko je odškodnina določena v obliki kapitalizirane rente, pa povečanje oziroma zmanjšanje ali odprava rente nikoli ni mogoča. Ne velja pa to za novo škodo, katere bistvo je, za razliko od bodoče škode, v njeni nepredvidljivosti v času odločanja o plačilu kapitalizirane rente, ko njenega nastanka sploh ni bilo mogoče predvideti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev konkretnega primera, je bilo v času škodnega dogodka oziroma plačilu kapitalizirane rente predvideno postopno izboljšanje tožnikovega zdravstvenega stanja oziroma posledic nesreče, ne pa njegovo (drastično) poslabšanje, ki se je zgodilo po vseh teh letih.

29. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 62 obrazložitve sodbe, je potrebno zapisan dogovor v odrečni izjavi iz leta 1990 o kritju vse škode oziroma o popolni poravnavi škode razlagati tako, da se ta nanaša zgolj na vso takrat znano in bodočo škodo, ki je obstajala ter bila predvidena v času podpisa odrečne izjave in ne na novo škodo, ki je nastala bistveno kasneje, je bila nepredvidljiva in ugotovljena šele v tem postopku.

30. Tožnik je zahteval plačilo mesečne rente v skladu s 167. členom OZ od 1. 8. 2017 dalje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 7. 2017 dalje (odloča ZPIZ št. 2 0 0802898 z dne 7. 7. 2017), kar pritožbeno niti ni sporno.

31. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta izpolnjena oba pogoja oziroma kriterija za prisojo mesečne rente iz drugega odstavka 174. člena OZ16, in sicer da je tožnik delno oziroma popolno nezmožen za delo in da je zaradi tega premoženjsko prikrajšan, saj prejema nižji dohodek, kot bi ga prejemal, če njegova delovna zmožnost ne bi bila zmanjšana. To pomeni, da mu je nastala tudi nova premoženjska škoda in mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo mesečno rento, kot razliko med neto plačo, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka in pokojnino, ki jo prejema sedaj.

32. Je pa sodišče prve stopnje napačno izračunalo višino mesečne rente. Iz odločbe ZPIZ št. 10331-1440/2018 z dne 6. 6. 201817 je razvidno, da je tožniku bila od 28. 7. 2017 do 31. 12. 2017 priznana invalidska pokojnina v znesku 572,22 EUR mesečno, v obdobju od 1. 1. 2018 dalje je znašala 584,81 EUR, od 1. 4. 2018 dalje 591,24 EUR, od 1. 1. 2020 dalje pa je znašala skupaj s prejemkom ZPIZ 638,94 EUR. Tožnik je bil prejemnik nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992 do 27. 7. 2017 v višini 150,00 EUR, ki je bilo ukinjeno z dnem invalidske upokojitve, kar pomeni, da po tem, ko se je invalidsko upokojil oziroma po 1. 8. 2017, ko zahteva plačilo mesečne rente, tega nadomestila ZPIZ ni več prejemal. Sodišče prve stopnje ga je zmotno upoštevalo pri izračunu prikrajšanja, saj so zneski neto plače, ki bi jo prejemal pri delodajalcu zneski plače zdravega delavca, ki opravlja svoje delo na enakem delovnem mestu oziroma z enako izobrazbo, kot jo ima tožnik. In takšna oseba oziroma takšen delavec ne bi prejemal nadomestila zaradi manjše plače, ker njegova plača dejansko ni bila zmanjšana. Nadomestilo bi lahko upoštevali le v primeru, če bi imeli podatek, koliko je tožnik dejansko prejemal v času bolniškega staleža, ne pa pri podatku neto plače, kot ga imamo v konkretnem primeru. Posledično je sodišče druge stopnje odločitev v tem delu spremenilo in na novo izračunalo zneske mesečne rente, brez nadomestila ZPIZ. Tožnik je upravičen do mesečne rente za obdobje od 11. 9. 2017 do 30. 9. 2017 v višini 90,12 EUR18 neto, za obdobje od 1. 10. 2017 do 31. 12. 2017 v višini 135,18 EUR neto, za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018 v višini 122,59 EUR neto, za obdobje od 1. 4. 2018 do 31. 12. 2019 v višini 116,16 EUR neto in za obdobje od 1. 1. 2020 dalje v višini 265,93 EUR19 neto

33. Na samo upravičenost do plačila mesečne rente pa nima vpliva navedba druge toženke, da je "tožnik bil šest let pred amputacijo v bolniškem staležu", kar naj bi po mnenju pritožbe pomenilo, da pri dohodku ni oškodovan. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnik v posledici nove škode finančno prikrajšan in mu za to razliko tudi priznalo plačilo mesečne rente. Za izračun višine prikrajšanja ni pomembna "najugodnejša pokojninska osnova iz obdobja od 1982 do 2005", kot zmotno navaja druga toženka, saj se le-ta nanaša na izračun višine pokojnine, kar pa nima direktne povezave s samim prikrajšanjem, ki se je zgodilo, ker tožnik ne more več opravljati svojega dela in prejema invalidsko pokojnino.

34. Prav tako nima prav pritožba prve toženke, ki sodišču prve stopnje očita, da "je prekoračilo trditveno podlago tožbe, ker tožnik ni zahteval neto zneskov rente, kot jih je prisodilo sodišče". Dejstvo je, da je tožnik izračunal vtoževane zneske mesečne rente iz primerjave neto zneskov plače, ki bi jo prejemal in neto zneskov invalidske pokojnine, ki jo prejema, kar vsekakor daje podlago za odločanje o neto mesečni renti in sodišče prve stopnje s tem ni nikakor prekoračilo trditvene podlage. Hkrati pa tudi sama prva toženka v nadaljevanju pritožbe navaja, da "zavarovalnica plačuje prispevke od plače na ZPIZ in ZZZS" in se neutemeljeno sklicuje na to, da je "sodba nejasna in nekonkretizirana ter je (toženka) ne more izvršiti" ter da "prispevkov sama ne more in ne zna obračunati". Kot izhaja iz novejše sodne prakse, ni treba, da bi sodišče v izreku naložilo tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s prisojenim zneskom mesečne rente.20 Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe jasno zapisalo, da je tožniku prisojen neto znesek rente in da sta toženki dolžni na tak neto znesek obračunati in odvesti zakonsko določene davke in prispevke.

35. Prav tako je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je zmotno naziranje toženk, da je tožnik do rente upravičen zgolj do trenutka, ko bi dosegel pogoje za starostno upokojitev. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sklep VSL II Cp 2859/2013 z dne 27. 6. 2014, iz katerega izhaja, da bi bilo omejevanje prejemanja rente na določen datum nesorazmerno glede na oškodovančevo pravico do povračila izgubljenega zaslužka ter da taka presoja ne bi upoštevala morebitnih sprememb dejanskega stanja in pokojninske zakonodaje, medtem ko bosta lahko toženki, če se bodo okoliščine ob tožnikovi upokojitvi bistveno spremenile, uveljavljali zmanjšanje ali odpravo rente. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom, da trenutno ni znano, kdaj bo tožnik izpolnil pogoje za starostno upokojitev, niti kakšna bo takrat njegova pokojnina in kakšna bo razlika med pokojnino, ki jo bo prejemal ter pokojnino, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka.21

36. Neuspešna so tudi pritožbena navajanja obeh toženk, da tožnik do mesečne rente ni upravičen, ker "sodišče v okviru presoje ni upoštevalo dejstva, da je tožnikov nekdanji delodajalec 16. 3. 2021 (po zaključenem naroku na prvi stopnji) sprejel odločitev o zaprtju tovarne in da je delo izgubilo vseh 430 delavcev", kar pomeni, da "ni izkazano, da bi tožnik po rednem teku stvari, če amputacije ne bi bilo, pridobival takšne prihodke, kot jih je zatrjeval in jih je sodišče upoštevalo pri odmeri rente". Iz primerov iz sodne prakse je razvidno, da so do mesečne rente upravičeni na primer tudi oškodovanci, ki v času škodnega dogodka sploh še niso bili zaposleni (dijaki ali študentje), ali so delali na črno, saj je bistveno le, da zaradi škodnega dogodka niso več pridobitno sposobni v takšni meri, kot so bili pred škodnim dogodkom oziroma, da so prikrajšani, ni pa odločilno, ali so dejansko že imeli delodajalca, pri katerem bi bili redno zaposleni. Sodišče prve stopnje je pri izračunu mesečne rente pravilno upoštevalo plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka, saj je tako lahko izračunalo njegovo prikrajšanje. Bistvena je plača na delovnem mestu, kjer je bil tožnik zaposlen. Če pa še ne bi bil zaposlen, pa bi se upoštevala plača na delovnem mestu s tožnikovo izobrazbo. Hkrati pa je potrebno upoštevati tudi, da se je dogodek, na katerega se sklicujeta toženki, zgodil po zaključku glavne obravnave in v predmetnem postopku ni niti upošteven. Renta se namreč prisoja glede na podatke, ki so znani v času odločanja o njej.

37. Druga toženka se pritožuje tudi zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Njena pritožbena navajanja so pavšalna, kratka in iz njih izhaja le, da "ni zakrivila nikakršne zamude, saj je zahtevek obravnavala že pred pravdo in mu že pred tem izplačala odškodnino". Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik v odškodninskih zahtevkih, naslovljenih na toženki, ni postavil primernega roka za izpolnitev skladno s prvim odstavkom 299. člena OZ, prav tako pa ni izkazal, kdaj je toženkama posredoval zahtevano dokumentacijo, da bi slednji lahko odgovorili na odškodninski zahtevek. Posledično je zavrnilo zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 25. 1. 2017, kot je zahteval tožnik, ampak je v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ kot prvi dan zamude štelo dan vložitve tožbe. Pritožba se ne izjasni o tem, zakaj naj bi bil nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženki dolžni plačati zakonske zamudne obresti od 11. 9. 2017 (dneva vložitve tožbe) dalje in jo je potrebno v tem delu zavrniti. Odločitev o teku zamudnih obresti je namreč v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ.

38. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbama toženk delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo ter ustrezno spremenilo zneske mesečne rente, v preostalem pa je pritožbi toženk zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

39. V posledici spremembe izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP, drugega odstavka 154. člena ZPP, 155. člena ZPP in Odvetniške tarife odločalo o stroških vsega postopka.

40. Tožnik je v pravdi glede na zahtevani znesek 131.206,60 EUR22 in prisojeni znesek 52.239,74 EUR23 uspel z 39,81 %, toženki pa sta uspeli z 60,19 %.24 Ker sam izračun pravdnih stroškov pritožbeno ni bil sporen (razen stroškov kilometrine pooblaščenke druge toženke), je sodišče druge stopnje upoštevalo s strani sodišča prve stopnje priznane stroške. Druga toženka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na stroške kilometrine njene pooblaščenke za prihod na naroke, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da do le-teh ni upravičena. Pooblaščenka druge toženke namreč ni odvetnica, ampak zaposlena pri drugi toženki, ki ima svoj sedež oziroma enoto tudi v Mariboru. Tako bi lahko na naroke prišel pooblaščenec druge toženke iz Maribora, kljub temu, da spor prvotno izvira oziroma se je z njim ukvarjala enota v Trbovljah. Posledično ni podlage za priznanje pooblaščenkinih potnih stroškov pristopa na narok, kot jih je priglasila druga toženka in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

41. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo skupne stroške v višini 13.713,18 EUR25, kar glede na uspeh pomeni, da je upravičen do povračila pravdnih stroškov v znesku 5.459,22 EUR. Sodišče prve stopnje je toženkama priznalo skupne stroške v višini 4.296,27 EUR26, kar glede na njun uspeh pomeni, da sta upravičeni do povračila pravdnih stroškov v znesku 2.585,92 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov sta dolžni toženki tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 2.873,30 EUR.

42. Ker sta toženki s pritožbo delno uspeli (pritožben uspeh je 45,22%), jima je dolžan tožnik glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, upoštevaje dosežen uspeh, povrniti stroške pritožbenega postopka.

43. Toženki sta priglasili zgolj plačilo sodne takse za pritožbo, ki sta jo bili dolžni nerazdelno plačati v skupnem znesku 2.016,00 EUR. Glede na njun pritožben uspeh 45,22%, jima je dolžan tožnik povrniti skupne pritožbene stroške v znesku 911,63 EUR.

1 Iz primerov sodne prakse VSRS II Ips 270/2008 z dne 3. 4. 2008, II Ips 564/2000 z dne 22. 8. 2001, II Ips 404/2006 z dne 30. 10. 2008, II Ips 440/2005 z dne 9. 3. 2006, II Ips 142/2003 z dne 1. 4. 2004. 2 Kot izhaja iz točk 43-48 obrazložitve sodbe. 3 Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje glede različnih vrst telesnih bolečin upoštevalo obe izvedenski mnenji in tožnikove navedbe, zaradi česar se druga toženka neutemeljeno sklicuje na to, da se je "sodišče oprlo le na mnenje izvedenca Smrkolja in ni upoštevalo tožnikovih navedb". 4 Kot izhaja iz točke 47. obrazložitve sta izvedenca uporabila različno metodologijo ocenjevanja stopnje bolečin, pri čemer je ocenilo, da je najbolj primerno upoštevati tako klinično izkušnjo oškodovanca, kot njegovo potrebo po analgetikih, ne pa samo bolečinsko lestvico, ki jo sam izdela oškodovanec, saj so lahko le na ta način ocenjene tako subjektivne, kot tudi objektivne okoliščine konkretnega primera. 5 Kot so navedene v točki 48 obrazložitve sodbe. 6 Pri tem je pritrditi pritožbi druge toženke, da ni izkazano, da so bili tožniku analgetiki predpisani le zaradi nove škode in je sodišče druge stopnje pri presoji, ali je bila tožniku odmerjena primerna odškodnina, upoštevalo. 7 Kot izhaja iz točk 50 in 51 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 8 Saj ga je skrbelo za izid zdravljenja. 9 Ko se je stanje stabiliziralo. 10 Ki podrobno izhajajo iz točk 53-55 obrazložitve sodbe. 11 Tožnik je leta 12 In so natančneje razvidne iz točke 59 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 13 V mesecu marcu 2021 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.290,97 EUR. 14 V konkretnem primeru ustrezno manj, kot izhaja iz v sodbi sodišča prve stopnje omenjenih primerov VSRS, saj gre v konkretnem primeru za novo škodo in temu primerno nižjo odškodnino od tiste, ki je bila prisojena oškodovancem v času amputacije, ki je sledila škodnemu dogodku, v zvezi s čemer je bila oškodovancem prisojena enotna odškodnina in ne odškodnina (le) za novo škodo. 15 V tem primeru je VSL obravnavalo oškodovanca, ki v posledici amputacije noge ni mogel nositi proteze, ampak je pristal na invalidskem vozičku, kar pomeni, da gre za novo škodo večjega obsega in stopnje. 16 Drugi odstavek 174. člena OZ določa, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. 17 Ki je spremenila odločbo ZPIZ št. 2 0 0802898 z dne 25. 8. 2017. 18 Tožnik je za to prvo obdobje upravičen do mesečne rente za 20 dni. Znesek 135,18 EUR prikrajšanja za 20 dni znese 90,12 EUR. 19 Kot je pravilno izračunalo sodišče prve stopnje, saj ni več upoštevalo nadomestila ZPIZ v znesku 154,28 EUR, ki ga je prejemal tožnik pred invalidsko upokojitvijo, ampak je upoštevalo prejemek ZPIZ v znesku 41,72 EUR, ki ga je tožnik takrat tudi dejansko prejemal ter se upošteva pri izračunu skupnega prikrajšanja. 20 Tako VSL v sklepu II Cp 801/2019 z dne 24. 7. 2019 in VSRS v 21 Tako tudi VSL v sodbi in sklepu II Cp 3035/2012 z dne 12. 6. 2013. 22 Kot izhaja iz točke 74 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je bilo potrebno upoštevati znesek nepremoženjske škode in znesek mesečne rente za dobo petih let, kar je skupaj 131.206,60 EUR. 23 Znesek nepremoženjske škode 43.000,00 EUR in znesek mesečnih rent za obdobje petih let 9.239,74 EUR, kar je skupaj 52.239,74 EUR. 24 Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravdne stroške in uspeh računalo po treh fazah postopka, upoštevaje spremembe tožbenega zahtevka v delu glede plačila mesečne rente. Sodišče druge stopnje je uspeh v pravdi računalo zgolj od prvotno vtoževanega zneska nepremoženjske škode in mesečnih rent za obdobje petih let, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je uspeh pravdnih strank v vseh treh fazah postopka spremenil le v decimalkah odstotkov oziroma zgolj za 0,06% (zaradi spremembe zahtevka v delu glede plačila mesečne rente), kar je zanemarljivo. 25 V prvi fazi postopka znesek 6.044,77 EUR, v drugi fazi znesek 4.321,79 EUR in v tretji fazi znesek 3.346,62 EUR, kar je skupaj 13.713,18 EUR. 26 V drugi fazi postopka jima je priznalo znesek 746,40 EUR in v tretji fazi postopka 3.549,87 EUR, kar je skupaj 4.296,27 EUR.