Jedro

To, da so bila sredstva prenesena na JPR na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije. Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se zahteva tožnika za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog zavrne.

2. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik zahtevi za verifikacijo priložil devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da je bila imetnica predmetne devizne vloge A. A., da so bila vsa sredstva na knjižici 1. 4. 1998 prenesena na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (JPR) in da je bila devizna vloga tega dne saldirana, saj je bilo stanje 0,00. Priloženi sta bili tudi potrdili Zavoda za plačilni promet Federacije BiH in Agencije za privatizacijo BiH, ki izkazujeta, da je A. A. prenesla 4.379,00 BAM na JPR, ki se glasi na njeno ime in njen EMŠO. Toženka je tudi na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (ZNISESČP), ugotovila, da je bila navedena devizna vloga v celoti preneseni na JPR, ki se glasi na A. A. Na podlagi navedenega je ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP zahtevo tožnika glede devizne vloge št. ... zavrnila.

3. Tožnik je vložil zahtevo za verifikacijo za devizno vlogo št. ..., katere imetnica je bila na dan 31. 12. 1991 A. A. Priložil je fotokopijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju s 26. 11. 2004, sklenjene med njim in A. A., iz katere izhaja, da devizna vloga št. ... pripada tožniku. Toženka je na podlagi podatkov, ki jih je poslal tožnik, ter podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila skladno z 9. členom ZNISESČP, ugotovila, da Pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila evidentirana pri Ljubljanski banki d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo (Glavna podružnica Sarajevo). V skladu s četrtim odstavkom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je tožnika seznanila z ugotovitvami in ga pozvala k predložitvi dokazila o evidentiranju ali poskusu evidentiranja Pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri Glavni podružnici Sarajevo. V odgovoru je tožnik predložil dopis Skrbništva Glavne podružnice Sarajevo (Skrbništvo), iz katerega izhaja, da Skrbništvo evidentiranja ne izvaja, ker Glavna podružnica Sarajevo ne obstaja. Glede na to, da tožnik ni predložil nobenega dokazila o evidentiranju prenosa devizne vloge št. ... na podlagi veljavnega pravnega posla pri Glavni podružnici Sarajevo v smislu tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, niti je v zakonskem roku ni poskušal evidentirati, ga toženka ne more šteti za upravičenca in je njegovo zahtevo tudi glede devizne vloge št. ... zavrnila.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ZNISESČP določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (Zadeva Ališić in ostali). Sklicuje se na njen 147. odstavek in na potrdilo Agencije za privatizacijo v Federaciji BiH (FBiH), št. 04-14-1636/17 z 8. 9. 2017, iz katerega je razvidno, da „preostanek“ oziroma neporabljena sredstva na tožnikovem računu znašajo 4.378,71 KM oziroma 2.224,62 EUR, kar pomeni, da je toženka zahtevo za verifikacijo neupravičeno zavrnila. K temu še dodaja, da imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Agencija za privatizacijo je pristopila z zavezo, da bo poravnala dolg toženke, kar pomeni, da toženka ni prosta svojih obveznosti, saj je skladno s 395. členom Obligacijskega zakonika (OZ) solidarno zavezana k plačilu svoje obveznosti. Glede zavrnitve zahteve za devizno vlogo št. ... navaja, da ne pred ne po 1. 12. 2015 evidentiranje pravnega posla pri Glavni podružnici Sarajevo ni bilo mogoče, kar izhaja tudi iz dopisa Izvršilca Skrbništva Glavne podružnice Sarajevo, ki ga je v izpodbijani odločbi navedla že toženka sama. Toženki očita postavljanje pravno in dejansko nemogočega pogoja evidentiranja pravnega posla, čeprav takšnega instituta ne poznata niti slovensko niti bosansko pravo. Navaja, da že Skrbništvo samo zatrjuje, da evidentiranja pravnega posla ne pozna, tega ne dela in za to ni pristojno. Dodaja, da mu premoženja ni treba pravno formalno prijavljati banki, saj ga je pridobil na podlagi zakona, kar je enako, kot če bi ga na podlagi sklepa o dedovanju. Republiki Sloveniji je bila s sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi naloženo, da bosanskim državljanom omogoči enako obravnavo kot slovenskim državljanom in mu mora zato priznati zakonsko in ustavno varovano pravico do premoženja. Prepričan je tudi, da toženka s postavljanjem nemogočega in nezakonitega pogoja, ki ga imenuje evidentiranje, krši Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (EKČP), sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi ter temeljna načela slovenskega prava. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da mu je toženka dolžna izplačati neizplačani stari devizni vlogi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Poudarja, da je sodbo v Zadevi Ališić in ostali treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Tožnik iz razloga, ker je bila devizna vloga njegove pravne prednice prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. V zvezi s pogojem evidentiranja pa navaja, da je glede na vloženo zahtevo in predloženo dokumentacijo tožnika pozvala na izjasnitev, ali je pogodbo evidentiral oziroma poskušal evidentirati pri Glavni podružnici Sarajevo. Tožnik je predložil dokazilo o poskusu evidentiranja pridobitve terjatve, vendar je to storil po roku, to je v juniju 2018. Z javnim pozivom za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog so bili potencialni upravičenci jasno in pravočasno seznanjeni v Uradnem listu Republike Slovenije in v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajajo na celotnem ozemlju Bosne in Hercegovine in Hrvaške ter tudi na svoji spletni strani. Glede na to, da je ugotovila, da tožnik ni predložil nobene dokumentacije, da je na podlagi Pogodbe o dosmrtnem preživljanju pridobljeno terjatev evidentiral skladno z določili ZNISESČP do 1. 12. 2015, je njegovo zahtevo za verifikacijo zavrnila. Zanika, da je v konkretnem primeru kršila temeljna načela slovenskega prava, saj je odločila na podlagi in v skladu z določili ZNISESČP, katerih ustreznost je v celoti potrdilo tudi ESČP. Obveznost evidentiranja pravnega posla izhaja iz zakona, pri tem pa izpostavlja, da bi zadoščala že pravočasna aktivnost s strani vlagatelja v obliki priporočene pošiljke, ki bi jo vlagatelj dokazal s povratnico in prilogami, ki jih je poslal Glavni podružnici. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi s 25. 10. 2018 vztraja pri tožbenih navedbah, dodatno še navaja, da je s potrdilom Agencije za privatizacijo dokazal, da znašajo neporabljena sredstva na JPR toliko kot znesek, ki ga zahteva v zahtevi za verifikacijo. Sam ni nikoli osebno izvršil prenosa svojih deviznih sredstev, ki jih je imel pri Glavni podružnici Sarajevo, na JPR pri Agenciji za privatizacijo, niti za to ni nikogar pooblastil. Na JPR so se znašla na nezakonit in neustaven način. Privatizacijski račun je Zavod za plačilni promet odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Banke so bile dolžne dostaviti zavodu podatke o deviznih vlogah varčevalcev, Zavod pa je na privatizacijskem računu te podatke prikazal kot terjatev. Ker je bil prenos storjen brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je določbe predpisa, ki je to omogočal, razveljavilo.

7. Sodišče je toženko z dopisom I U 1552/2018-14 s 30. 11. 2020 pozvalo, da natančno pojasni, na kakšen način so se vlagatelji zahtev za verifikacijo lahko seznanili s pogojem evidentiranja pridobitve terjatve, kot ga določa tretji odstavek 6. člena ZNISESČP in na kakšen način so vlagatelji v praksi lahko evidentirali pridobitev terjatve.

8. Toženka v vlogi z 12. 3. 2021 navaja, da je glede na razlago 6. člena ZNISESČP za izpolnitev dolžnosti obvestila Glavni podružnici Sarajevo o pridobitvi terjatve zadoščalo, da pridobitelj s priporočeno poštno pošiljko na Glavno podružnico Sarajevo pošlje dokazila o pridobitvi terjatve. Takšne aktivnosti pa tožnik v konkretnem primeru ni izkazal. Poudarja, da je za zagotovitev čim širše seznanjenosti potencialnih upravičencev objavila javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog v Uradnem listu RS, pa tudi na spletnih straneh Ministrstva za finance, Veleposlaništva RS v Berlinu ter v več dnevnih časopisih, poleg tistih, ki izhajajo na območju BIH in Hrvaške med drugim tudi v Nemčiji (FAZ, Sueddeutsche Zeitung). V pozivu so bili navedeni pogoji za vložitev zahteve za verifikacijo, izrecno tudi, da mora fizična oseba, ki je terjatev pridobila na podlagi pravnega posla, pridobitev terjatve evidentirati pri Glavni podružnici Sarajevo. Glede morebitnih dodatnih informacij v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo so bili upravičenci z Javnim pozivom tudi posebej napoteni na toženko in opozorjeni, da bodo na njeni spletni strani objavljena tudi pojasnila in odgovori na vprašanja glede postopkov verifikacije.

**Dokazni sklep**

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve ter v vse listine, predložene v sodnem spisu (priloge A 2 do A 7 ter B1 do B 35). Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

K I. točki izreka

10. Tožba ni utemeljena.

11. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog. Neizplačane stare devizne vloge so na podlagi prvega odstavka 2. člena ZNISESČP tiste terjatve fizičnih oseb do Glavne podružnice Sarajevo oziroma Zagreb, ki so jih imele na deviznih računih (oziroma na deviznih hranilnih knjižicah) na dan 31. 12. 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do 31. 12. 1991. Pri tem ZNISESČP določa, da se te terjatve zmanjšajo za izplačila podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (Banka), ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. 12. 1991 na katerikoli podlagi. Na podlagi prvega in drugega odstavka 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba oziroma pravna oseba po predpisih o deviznem poslovanju SFRJ, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena zakona.

Glede devizne vloge št. ...

12. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva, ki jih je imela A. A. na devizni vlogi št. ... pri Glavni podružnici Sarajevo, prenesena na JPR pri Agenciji za privatizacijo. Sporno pa je, ali se stara devizna vloga, prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo (za ta prenos tožnik trdi, da je bil opravljen brez njegove volje), šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP oziroma ali so okoliščine prenosa pravno relevantne za to presojo.

13. Iz že citiranih zakonskih določb ZNISESČP izhaja, da Republika Slovenija s tem zakonom za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

14. To, da so bila sredstva prenesena na njegov JPR na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FBiH/97).1 Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožnika.

15. Sodišče se tudi ne strinja, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu in da je zato toženka po 395. členu OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti, kot tudi, da ni nastopila nobena od okoliščin iz IV. poglavja OZ, na podlagi katerih bi obveznost prenehala. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik. Taka pogodba v tem primeru nedvomno ni bila sklenjena. Poleg tega je bila devizna vloga tožnika pri Glavni podružnici Sarajevo - kot že navedeno - prenesena na JPR na podlagi predpisov, ki jih je sprejela FBiH. Obveznost Glavne podružnice Sarajevo in s tem Banke je torej prenehala zaradi predpisov (druge) države, v kateri je podružnica delovala. Tožnik se že iz tega razloga ne more sklicevati na načine prenehanja obveznosti, ki jih določa IV. poglavje OZ. Obveznost toženke poplačati varčevalce Banke namreč ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb, temveč je odgovornost Republike Slovenije za poplačilo uvedena z zakonom, tj. z ZNISESČP. 16. Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali, oziroma njen 147. odstavek, ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena EKČP. Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope s 15. 3. 2018. 17. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali2 se bistveno razlikuje od položaja tožnika v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (ter s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi utemeljitev odgovornosti Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h EKČP. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico Banke ter zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, ESČP v 125. odstavku zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: ne pa tudi Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen EKČP, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek). Je pa v 147. odstavku obrazložitve sodbe ESČP poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 132. odstavek zgoraj).

18. Sodišče tako sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki, ki torej še imajo terjatve do Banke, zaradi njenega vpliva na Banko. V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožnika, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, toženka namreč ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH. Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP. 19. Tožnik še trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do prenosa z devizne vloge na JPR prišlo brez njegove vednosti in volje. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.'' Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.3 Glede devizne vloge št. ...

20. Zahtevo za verifikacijo je na podlagi tretjega odstavka 6. člena zakona upravičena uveljavljati tudi fizična oseba, ki je na podlagi veljavnega pravnega posla pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge od upravičenca, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena tega zakona, če je pridobitev terjatve evidentirana pri Glavni podružnici Zagreb oziroma Sarajevo do 1. 12. 2015. 21. Navedena zakonska določba ureja položaj, ko je imetnik terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge svojo terjatev prenesel na fizično osebo na podlagi veljavnega pravnega posla. V takem primeru je morala fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, pridobitev terjatve evidentirati pri Glavni podružnici Zagreb oziroma Sarajevo do 1. 12. 2015. Če pridobitve terjatve ni evidentirala do izteka roka, skladno s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP ni bila upravičena uveljavljati zahteve za verifikacijo.

22. Med strankama ni sporno, da je tožnik z A. A. sklenil veljaven pravni posel – Pogodbo o dosmrtnem preživljanju s 26. 11. 2004, na podlagi katere je pridobil devizno vlogo št. ... Nesporno je tudi, da tožnik do 1. 12. 2015 pri Glavni podružnici Sarajevo ni evidentiral pridobitve terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge. Sporno pa je, ali je zaradi zamude roka za evidentiranje pridobitve terjatve izgubil pravico uveljavljanja svoje terjatve v postopku verifikacije deviznih vlog.

23. V obrazložitvi predloga ZNISESČP v parlamentarnem postopku (EVA 2015-1611-0074 z 28. 5. 2015) se Vlada Republike Slovenije kot predlagatelj zakona glede te določbe sklicuje na splošna pravila obligacijskega prava, po katerih mora odstopnik terjatve obvestiti dolžnika o njenem prenosu, in na bančno prakso, po kateri banka v primeru spremembe lastništva hranilne vloge to spremembo evidentira v svoji bazi podatkov, novemu lastniku pa izda hranilno knjižico ali drug dokument, s katerim dokazuje lastništvo. Po mnenju sodišča ima Republika Slovenija kot dolžnica na podlagi določb ZNISESČP tudi legitimen interes, da se prepriča o verodostojnosti pridobitve terjatve, se seznani z identiteto novih upnikov in si zagotovi predvidljivost obsega svoje obveznosti. Način, na katerega je to storila oziroma skušala storiti, ni predmet presoje v tem upravnem sporu, saj tudi tožbene navedbe v tem pogledu ne presegajo trditve, da evidentiranje dejansko ni bilo mogoče. 24. Kot prav tako izhaja iz navedenega predloga ZNISESČP, Republiki Sloveniji v času sprejemanja tega zakona ni bilo znano, kdo oziroma kako upravlja s podatki o imetnikih deviznih računov Glavne podružnice Sarajevo. Očitno pa je toženka predvidela možnost, da evidentiranje pri Skrbništvu ne bi bilo mogoče oziroma da Glavna podružnica Sarajevo ne obstaja več. Po neprerekanih navedbah toženke so bili namreč na njeni spletni strani objavljeni odgovori na pogosto zastavljena vprašanja, tudi o možnosti, da Glavna podružnica Sarajevo ne bi evidentirala pridobitve terjatve. Za tak primer je bilo navedeno, da zadošča, da vlagatelj priloži dokazilo o poslani priporočeni poštni pošiljki z dokazili o pridobitvi terjatve. Toženka je po presoji sodišča na ta način morebitne stranke v postopku vnaprej obvestila, kakšna bo v takem primeru njena razlaga zakonske ureditve.

25. Taka razlaga 6. člena ZNISESČP, da je namreč za izpolnitev dolžnosti obvestila Glavni podružnici Sarajevo o pridobitvi terjatve zadoščalo, da pridobitelj s priporočeno poštno pošiljko na Glavno podružnico Sarajevo pošlje dokazila o pridobitvi terjatve, tudi po presoji sodišča ni nemogoč pogoj. Zakon po taki razlagi namreč pridobitelju ne nalaga konkretnega oziroma uspešnega evidentiranja v bazi podatkov pri banki, kot zmotno meni tožnik, temveč le, da na ustrezen način zagotovi podatke o prenosu terjatve. Sodišče v tem pogledu pripominja še, da nadaljnja usoda teh podatkov ni predmet pravnega razmerja med tožnikom in toženko, temveč med banko oziroma Skrbništvom in Republiko Slovenijo, ki je, kot je bilo obrazloženo, te podatke upravičena zahtevati. Da bi bila izpodbijana odločba posledica drugačne razlage tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, tožnik niti ne navaja. Tožnikove navedbe, da gre za nemogoč pogoj, so iz navedenih razlogov neutemeljene.

26. Po oceni sodišča je imela Republika Slovenija kot dolžnica na podlagi ZNISESČP tudi legitimen interes, da že zaradi predvidljivosti obsega svoje obveznosti določi prekluziven rok za evidentiranje pridobitve terjatve. Sodišče ugotavlja, da je ZNISESČP pričel veljati 4. 7. 2015, kar pomeni, da je imel tožnik od uveljavitve ZNISESČP do 1. 12. 2015 na razpolago skoraj pet mesecev za to, da pošlje dokazila o pridobitvi terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge na naslov Glavne podružnice Sarajevo oziroma Skrbništva. Toženka navaja, da je, da bi zagotovila čim širšo seznanjenost potencialnih upravičencev, skladno z 8. členom ZNISESČP objavila javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog v Uradnem listu RS, na spletnih straneh Ministrstva za finance, Veleposlaništva RS v Berlinu ter v več dnevnih časopisih, poleg tistih, ki izhajajo na območju BIH in Hrvaške med drugim tudi tistih, ki izhajajo v Nemčiji (FAZ, Sueddeutsche Zeitung). V pozivu so bili navedeni pogoji za vložitev zahteve za verifikacijo, izrecno je naveden tudi pogoj, da mora fizična oseba, ki je terjatev pridobila na podlagi pravnega posla, pridobitev terjatve evidentirati pri Glavni podružnici Sarajevo. Kot že rečeno, so bila na spletni strani toženke objavljena tudi navodila za primer, da Glavna podružnica Sarajevo ne bi evidentirala pridobitve terjatve. Tožnik je tako imel ustrezne možnosti, da se pravočasno seznani s zakonskimi pogoji za uspešno verifikacijo devizne vloge ter opravi potrebno evidentiranje devizne vloge do 1. 12. 2015. Ker je to evidentiranje pomenilo le enkratno priporočeno pošiljko dokazil o pridobitvi terjatve na objavljeni naslov, je šlo po presoji sodišča za enostavno opravilo, ki ga je vsekakor in brez težav mogoče opraviti v petih mesecih.

27. Republika Slovenija je obveznost sprejema ukrepov za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog, ki ji je bila naložena s sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi, izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope s 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe, in s tem spoštovala sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi.

28. Zakonski pogoj evidentiranja pridobitve terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge ni v neskladju s stališčem ESČP v Zadevi Ališić in drugi. Kot že pojasnjeno je bila Republika Slovenija dolžna izvršiti citirano sodbo 46. člena EKČP. Kar zadeva ostale varčevalce, pa ji je ESČP v 146. točki te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor pritožniki v Zadevi Ališić in drugi, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je Republika Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme je potrdila tudi Končna resolucija Odbora ministrov.

29. Položaj tožnika se bistveno razlikuje od položaja pritožnikov v Zadevi Ališić in drugi, ki so bili izvorni imetniki deviznih vlog. V obravnavanem primeru je tožnik pridobil terjatev od prvotnega imetnika stare devizne vloge na podlagi pravnega posla. Povsem razumljivo, logično in v skladu s sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi je, da mora praviloma oseba, ki je na tak način pridobila terjatev iz naslova hranilne vloge, o prenosu terjatve obvestiti banko, da se bo lahko banka s tem sploh seznanila in nato spremembo lastništva devizne vloge ustrezno evidentirala v bazi podatkov, novemu imetniku pa izdala novo devizno knjižico. V tem primeru namreč Republika Slovenija samo prevzema izpolnitev obveznosti banke, zato je primerno in utemeljeno, da morajo biti spremembe lastništva ustrezno evidentirane pri banki.4 Republika Slovenija kot dolžnica na podlagi ZNISESČP pa se ima, kot že rečeno, pravico na verodostojen način prepričati o upravičencih in o višini obveznosti, kar zagotavlja evidentiranje pridobitve terjatve pri Glavni podružnici Sarajevo. Položaj tožnika po ZNISESČP se torej od položaja ostalih imetnikov neizplačnih starih deviznih vlog razlikuje le toliko, kot to izhaja iz drugačnega dejanskega položaja, namreč načina pridobitve devizne vloge. Breme, ki iz tega izhaja za tožnika, po presoji sodišča ni pretežko, saj je evidentiranje, kot je sodišče že pojasnilo, relativno enostavno opravilo. Poleg tega takšna ureditev primerljivih situacij izhaja tudi iz splošnih načel obligacijskega prava, ko mora upnik dolžnika obvestiti o prenosu terjatve (419. člen OZ). Ureditev je zato po mnenju sodišča skladna s stališči ESČP v sodbi v Zadevi Ališić in drugi.

30. Sodišče ocenjuje, da pogoj evidentiranja pridobitve terjatve ne predstavlja pretiranega posega v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave RS in 1. členu 1. protokola k EKČP. Kot že rečeno, se s pogojem evidentiranja pridobitve terjatve zagotavlja verodostojnost pridobitve terjatve, Republika Slovenija pa si kot dolžnica na podlagi ZNISESČP s tem pogojem zagotovi pregled nad številom in osebami upnikov ter višino terjatev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog. Gre za legitimen cilj, predhodno evidentiranje terjatev pa je primerno in nujno sredstvo za dosego tega cilja. Glede na dejstvo, da je sam postopek evidentiranja oziroma obvestitve dolžnika relativno enostaven, saj gre zgolj za preprosto enkratno pošiljanje dokazil o pridobitvi terjatve na naslov Glavne podružnice Sarajevo, in glede na dejstvo, da je bil ZNISESČP uveljavljen 4. 7. 2015 in je do izteka roka 1. 12. 2015 poteklo skoraj pet mesecev, sodišče ocenjuje, da so imeli vlagatelji dovolj časa za evidentiranje svoje terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge. Na podlagi navedenega je lahko vlagatelj ob ustrezni (minimalni) aktivnosti učinkovito uveljavil svojo terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge.

31. Glede na nesporno dejstvo, da tožnik pridobitve terjatve na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju s 26. 11. 2004 ni evidentiral pri Glavni podružnici Sarajevo oziroma Skrbništvu pred 1. 12. 2015, je toženka zahtevo za verifikacijo starih deviznih vlog skladno z tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP utemeljeno zavrnila. Poskus evidentiranja v juniju 2018 je nerelevanten, saj zakon jasno določa, da mora biti pridobitev terjatve evidentirana do 1. 12. 2015. 32. Sodišče po vsem povedanem zaključuje, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

K II. točki izreka

33. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji 2 ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka. 3 Glej X Ips 5/2019 z 9. 10. 2019 4 Glej tudi obrazložitev k 6. členu ZNISESČP v Predlogu ZNISESČP, EVA 2015-1611-0074.