Jedro

Iz pisne izjave o premoženjskem stanju izhaja le to, da je pritožnik samozaposlen, vendar ne prejema plače in tudi nima premoženja. Ne glede na zatrjevano pa pritožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči. Pritožnik torej dela, mora se tudi preživljati, kar nadalje pomeni, da mora nekje prejemati določene dohodke. Ker sodišče s podatki o tem ni razpolagalo, je upravičeno vpogledalo v dostopne javne evidence. Tu so sicer podatki iz leta 2014, a z drugimi podatki sodišče ni razpolagalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z napadenim sklepom ni ugodilo predlogu toženca za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.

2. Zoper sklep se je toženec pritožil. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep spremeni tako, da predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodi, podrejeno pa, da ga delno oprosti plačila sodne takse oziroma, da mu omogoči plačilo na obroke oziroma, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je napačno stališče sodišča, ki je pri odločanju upoštevalo več kot leto dni stare podatke, ko gre za podatke iz naslova opravljanja toženčevega s. p. Če je sodišče že upoštevalo podatke iz leta 2014, bi jih moralo deliti na 26 mesecev, kar glede samih dohodkov znese 359,88 EUR na mesec, to pa je manj kot dvakratnik minimalnega zneska, ki ga država določa za preživljanje. Ni jasno ali je sodišče odločalo tudi o možnosti obročnega plačila ali odloga plačila takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stranka, ki sodišče prosi, da jo oprosti plačila sodne takse mora dokazovati kakšno je njeno premoženjsko stanje. Sodišče na podlagi predloženih dokazov skladno z določili ZST-1 odloči o predlogu. Pritožnik je v samem predlogu navedel le to, da je slabega premoženjskega stanja in da zaradi tega naproša sodišče, da ga oprosti plačila sodne takse za pritožbo. Iz pisne izjave o premoženjskem stanju (pritožnik je samski) izhaja le to, da je samozaposlen, vendar ne prejema plače in tudi nima premoženja. Ne glede na zatrjevano pa pritožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči. Pritožnik torej dela, mora se tudi preživljati, kar nadalje pomeni, da mora nekje prejemati določene dohodke. Ker sodišče s podatki o tem ni razpolagalo, je upravičeno vpogledalo v dostopne javne evidence. Tu so sicer podatki iz leta 2014, a z drugimi podatki sodišče ni razpolagalo. Na podlagi ugotovljenega pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse pravilna.

5. Ko sodišče odloča o oprostitvi plačila sodne takse, mora upoštevati tudi višino takse, ki v obravnavani zadevi znaša 126,00 EUR. To je znesek, ki ni tako visok, da bi ga pritožnik, ki dela – je samozaposlen, ne zmogel plačati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva in nato sprejelo ustrezen zaključek, do kršitev določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.