Jedro

Omejenosti poplačila terjatev iz 3. točke. prvega odstavka 197. člena ZIZ na obdobje enega leta pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu se ne nanaša na terjatve iz naslova zakonite preživnine. Zato je treba prednostno poplačati tudi tiste zapadle, neplačane obroke preživnine, ki so zapadli v plačilo v obdobju, daljšem od enega leta pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Oba upnika sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo o delitvi kupnin za nepremičnini z ID znakom ... ter .... Tako je pod I. točko izreklo, da se iz zneska 102.350,00 EUR, kolikor je znašala kupnina za nepremičnino z ID znakom ... poplačajo: 1. stroški izvršilnega postopka v znesku 4.040,66 EUR in sicer (-) 79,24 % stroškov upnika P., z. o. j. v zadevi In 86/2012 v znesku 1.805,40 EUR, (-) 79,24 % upnika P. z. o. j., v zadevi In 56/2012 v znesku 1.357,05 EUR, (-) 100 % stroškov hipotekarnega upnika R. S. v postopku zavarovanja Z 8/2011 v znesku 370,53 EUR, (-) 100 % stroškov upnika M. T. d. o. o. v zadevi VL 85631/2011 v znesku 175,15 EUR, (-) 100 % stroškov upnika A. C. d. d. v zadevi VL 153480/2011 v znesku 98,78 EUR, (-) 100 % stroškov upnika M. T. d. o. o. v zadevi VL 141454/2011 v znesku 96,77 EUR, (-) 79,24 % stroškov upnika P. d. d. v zadevi VL 9520/2013 v znesku 45,06 EUR, (-) 79,24 % stroškov upnika P. S. d. o. o. v zadevi VL 175086/2013 v znesku 91,83 EUR, 2. 2 % davek na promet nepremičnin v znesku 2.006,86 EUR, 3. 79,24 % za zadnje leto zapadlih prispevkov za socialno varnost v skupnem znesku 14,42 EUR, 4. 79,24 % prednostne terjatve upnika J. S. v zadevi In 13/2013 v znesku 7.513,34 EUR, 5. 79,24 % prednostne terjatve upnice K. L. v zadevi In 14/2013 v znesku 7.175,76 EUR ter 6. del glavne terjatve upnika P., z. o. j. v izvršilni zadevi In 86/2012 v višini 81.598,96 EUR in sicer 79,24 % celotnih obresti od glavnice v znesku 21.138,34 EUR in del glavnice v znesku 60.460,62 EUR. Pod II. točko izreka je sodišče prve stopnje izreklo, da se iz zneska 26.900,00 EUR, kolikor je znašala kupnina za nepremičnino z ID znakom 959-1-19 poplačajo 1. stroški izvršilnega postopka v znesku 864,38 EUR in sicer (-) 20,76 % stroškov upnika P., z. o. o. v zadevi In 86/2012 v znesku 472,99 EUR, (-) 20,76 % stroškov upnika P., z. o. j. v zadevi In 56/2012 v znesku 353,53 EUR, (-) 20,76 % stroškov upnika P. d. d. v zadevi VL 9520/2013 v znesku 11,80 EUR, (-) 20,76 % stroškov upnika P. S. v zadevi VL 175086/2013 v znesku 24,06 EUR, 2. 2 % davek na promet nepremičnin v znesku 527,45 EUR, 3. 20,76 % za zadnje leto zapadlih prispevkov za socialno varnost v znesku 2,95 EUR, 4. 20,76 % prednostne terjatve upnika J. S. v zadevi In 13/2013 v znesku 1.968,41 EUR, 5. 20,76 % prednostne terjatve upnice K. L. v zadevi In 14/2013 v znesku 1.879,97 EUR ter 6. del glavne terjatve upnika P., z. o. j. v izvršilni zadevi In 86/2012 v višini 21.656,84 EUR in sicer preostalih 20,76 % obresti od glavnice v znesku 5.538,00 EUR in del glavnice v znesku 16.118,83 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožujeta upnika P., z. o. j. po pooblaščenki ter H. d.o.o. po pooblaščencu.

3. Upnik P., z. o. j. izrecno izpodbija odločitev pod točkami I/4, I/5, I/6 ter II/4, 5 in 6, torej glede odločitve o poplačilu upnikov J. S. oziroma mladoletnega D. S. in K. L. iz naslova neplačanih preživnin. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča o prednostnem poplačilu preživninskih terjatev v izrecnem nasprotju s temeljnimi načeli zastavnega prava kot so načelo vrstnega reda, načelo absolutnosti, prednostno načelo in druga, da zaradi uporabe 197. člena ZIZ sodišče ne more spreminjati oz. odpravljati določb materialnega prava, saj procesni zakon po mnenju upnika ne more spreminjati materialnega prava in upravičenj, pridobljenih po materialnem pravu, da nastanka hipoteke na podlagi pravnega posla ni mogoče enačiti z nastankom hipoteke na podlagi sodne odločbe oziroma sklepa o izvršbi in da je največ kar bi smelo storiti izvršilno sodišče to, da bi priznalo preživninske terjatve za zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnin, kar pa je zaradi nepravilnega izvršilnega sredstva, v konkretni situaciji tudi napačno in nedovoljeno. Takšna stališča v sodni praksi predstavljajo odločbe VSL II Ip 4547/2013, VSL I Ip 1405/2010 in druge. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na druge sodne odločbe in na članek izvršilne sodnice mag. Anje Drev, v zvezi s katerim upnik izpostavlja, da sam po sebi še ne more predstavljati pravne teorije. Če pa jo predstavlja, je potrebno opozoriti na stališče iste avtorice članka, da je izvršba v zavarovanje možna le na denarno terjatev dolžnika, torej ne na nepremičnine, kot je v tej izvršbi primer. Upoštevaje ta isti članek, bi preživninska upravičenca ne smela biti poplačana, saj izvršilno sredstvo v zavarovanje terjatve ne more biti nepremičnina. Preživninska terjatev ne more poseči v vrstni red, to še toliko manj, ker gre za pravne posle, sklenjene pred devetimi oziroma šestimi leti. Interpretacija privilegirane terjatve mora biti ozka in premišljena in ne na škodo že pridobljenih pravic drugih upnikov. Le če bi terjatve večih upnikov sovpadale glede na vrstni red in bi bila med njimi tudi preživninska terjatev, bi lahko sodišče to terjatev obravnavalo privilegirano. Prav tako je ugovor zastaranja obresti kot občasnih terjatev, ki ga je upnik podal na razdelitvenem naroku, utemeljen pri terjatvi upnice K. L. Kljub sklepu o izvršbi občasne terjatve po določbi drugega odstavka 356. člena OZ zastarajo v roku za zastaranje občasnih terjatev, to je v treh letih. V zvezi s to terjatvijo upnice K. L. upnik tudi opozarja, da sodišče pod točko 40 obrazložitve ni navedlo, kolikšen del zneska predstavlja glavnica, kolikor zakonske zamudne obresti od posamičnih preživninskih obrokov in za katero obdobje so obračunane obresti, zaradi česar terjatve te upnice ni mogoče preizkusiti. Ta neobrazloženost pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v pritožbeno izpodbijanih točkah I/4, 5 in 6 ter II/4, 5 in 6 spremeni tako, da predlog upnikov mld. D. S. in K. L. za prednostno poplačilo njune terjatve zavrne in poplača glavni terjatvi upnika v zadevah In 86/2012 in In 56/2012 še za nadaljnji znesek 18.537,48 EUR, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka, ki naj jih pritožbeno sodišče naloži v plačilo dolžniku.

4. Tudi upnik H. d.o.o. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo njegovega sklicevanja na 120. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), to je zakonito stvarno breme z najboljšim vrstnim redom, ki upniku daje prednostno pravico do poplačila njegovih terjatev za stroške upravljanja in vplačil v obvezen rezervni sklad. Publiciteta stvarnega bremena se domneva in ga ni potrebno vpisovati v zemljiško knjigo. V nasprotju z navedenim členom je sodišče prve stopnje uporabilo 174. člen ZIZ, na podlagi katerega je upoštevalo samo tista stvarna bremena, ki so vpisana v zemljiško knjigo. Ne strinja se z navedbami sodišča prve stopnje, da za svoje navedbe ni predložil dokazov. Kot primer je priložil listine v vlogi za razdelitveni narok (obračune, izračune), iz katerih je razvidna narava terjatve za rezervni sklad in za stroške upravljanja. Sodišče je imelo pred sabo vse potrebno za odločanje, da bi lahko ugotovilo naravo terjatve, v nasprotnem primeru pa bi lahko zahtevala od upnika dodana dokazila in obrazložitve. Sklicevanje sodišča, da iz listin ni razvidno, na katero stanovanje se nanašajo, ker se kvadrature ne ujemajo, ni sprejemljivo. Minimalna razlika v kvadraturi nastaja zato, ker je cenilec zajel podatke v zemljiški knjigi, kjer kvadratura temelji na dejanski površini, upnik pa zajema podatke iz točkovne vrednosti stanovanj, kjer se določene površine (klet, balkoni …) reducirane in so zato površine malo manjše. Pri tem ni ničesar napačnega. Ko upnik predloži določene dokaze, jih sodišče obravnava in razlaga tako, da lahko terjatev upnika zavrne, namesto, da bi v dvomu zahtevalo dodatna dokazila in pojasnila ter obrazložitve. Pritožnik zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegovo terjatev, čeprav kot stvarno breme ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo 120. člena SPZ, ki ureja pravni položaj terjatve drugih etažnih lastnikov.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi upnika P., z. o. j. 6. Uvodoma pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa v zvezi s terjatvijo upnice K. L.. Sicer držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pod točko 40 obrazložitve ni izrecno navedlo, kolikšen del zneska predstavlja glavnica, koliko zakonske zamudne obresti od posamičnih preživninskih obrokov in za katero obdobje so obračunane obresti, vendar je kljub temu izpodbijani sklep tudi v tem delu mogoče preizkusiti ob upoštevanju zneskov, za katere je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo in zavarovanje, ki izhajajo iz sklepa In 14/2013 z dne 14. 2. 2013, ter preračunu zakonskih zamudnih obresti od posameznih glavnic po sklepu o izvršbi in zavarovanju z dne 14. 2. 2013 s pomočjo uporabe verificiranega programa za izračun obresti, ki je na voljo pri Vrhovnem sodišču RS in je prosto dostopen preko spletne strani Vrhovnega sodišča, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je tako s pomočjo omenjenega računalniškega programa z vnosom podatkov, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi in zavarovanju z dne 14. 2. 2013 izračunalo terjatev upnice K. L. in ugotovilo, da glavnica iz naslova preživnin, ki so zapadle v obdobju od 1. 11. 2008 do 30. 9. 2013 znaša 7.080,00 EUR, zamudne obresti od posameznih obrokov glavnice do 29. 5. 2014, ko je bil opravljen razdelitveni narok, pa skupno 1.975,73 EUR, kar skupaj znaša 9.055,73 EUR, kot izhaja tudi iz 40. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tako je jasno, da je sodišče prve stopnje pri obračunu višine terjatve upnice K. L. upoštevalo vse preživninske obroke, za katere je dovolilo izvršbo in zavarovanje (z omejitvijo do 30. 9. 2013, ker po tem datumu upnica K. L. ni imela več statusa študentke), ter zakonske zamudne obresti od posameznega obroka do dneva razdelitvenega naroka. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka je tako neutemeljen.

7. V zvezi z ugovorom zastaranja zakonskih zamudnih obresti kot občasnih terjatev po prvem odstavku 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da je upnica K. L. s pravnomočnim sklepom o izvršbi pridobila pravnomočno sodno odločbo, s tem pa judikatno terjatev ne samo za glavnico, temveč tudi za zamudne obresti, ki so zapadle do trenutka, na katerega se nanaša izvršilni naslov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri tem sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi drugi odstavek 356. člena OZ, na katerega se sklicuje pritožnik. Tega je namreč mogoče upoštevati le za tiste zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo po dnevu izdaje sklepa o izvršbi(1), kot izhaja iz 38. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Po pravnomočnosti sklepa o izvršbi mora namreč sodišče izvršbo opraviti tako, kot je bila dovoljena. Ker je bila izvršba pravnomočno dovoljena tudi za izterjavo obveznosti iz naslova zakonskih zamudnih obresti od preživninskih obrokov, zapadlih od 1. 11. 2008 do 11. 1. 2010, je pri izračunu terjatve upnice K. L. potrebno upoštevati tudi zamudne obresti za to obdobje, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.

8. Iz istega razloga tj. ker sta sklepa o izvršbi in zavarovanju, s katerima je bilo dovoljeno zavarovanje preživinskih terjatev za K. L. za obdobje od 1. 1. 2013 do 1. 1. 2014, za mld. D. S. pa za obdobje od 25. 1. 2013 do 25. 1. 2014, postala pravnomočna in ju mora sodišče izvršiti, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da takšno zavarovanje ne bi smelo biti dovoljeno, ker je po 106. in 143. členu ZIZ izvršba za izterjavo bodočih preživninskih terjatev omejena izključno na izvršbo na denarno terjatev dolžnika, predvsem na plačo in sredstva pri organizacijah za plačilni promet.(2) Niti sodišče prve stopnje, niti pritožbeno sodišče se pri odločanju o poplačilu upnikov iz kupnine, dobljene s prodajo nepremičnin, ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti sklepa o dovolitvi izvršbe in zavarovanja. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da upnika mld. D. S. in K. L. sploh nimata dovoljene izvršbe za izterjavo preživninskih obrokov za zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnin kupcema, ker zavarovanje v bodoče zapadlih preživninskih obrokov ne bi smelo biti dovoljeno na nepremičnine. Terjatve iz naslova preživnine se namreč poplačajo tudi, če niso bile prej zavarovane z zastavno pravico na nepremičnini, pod pogojem, da bo bile priglašene najpozneje na razdelitvenem naroku in so dokazane z izvršilnim naslovom (drugi odstavek 197. člena ZIZ). Terjatev upnikov mld. D. S. in K. L. iz naslova zakonite preživnine bi torej moralo sodišče poplačati iz kupnin tudi, če predhodno ne bi predlagala izvršbe za izterjavo zapadlih preživninskih terjatev in zavarovanja preživninskih obrokov, ki bodo zapadli v plačilo v nadaljnjem letu, in bi zgolj na razdelitvenem naroku 29. 5. 2014 priglasila svoje terjatve ter jih izkazala z izvršilnim naslovom.

9. Povsem se je mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je bistvo hipoteke prednostna poplačilna pravica upnika in da je upnike potrebno poplačati po vrsti, kot so pridobili zastavno pravico, saj prvi odstavek 128. člena SPZ jasno določa, da je zastavna pravica pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Predmet pa je lahko zastavljen tudi več upnikom in v takšnem primeru se vrstni red njihovega popolnega poplačila določa po trenutku nastanka zastavne pravice, kot to določa 136. člen SPZ. To načelo je spoštovano tudi v postopku prisilne izterjave terjatev, saj tudi drugi odstavek 198. člena ZIZ, na katerega se sklicuje tudi sam upnik v pritožbi, določa, da se upniki iz prvega odstavka tega člena (to so tisti, ki niso bili poplačani po 197. členu ZIZ), poplačajo po vrsti, kot so pridobili zemljiški dolg oziroma zastavno pravico, oziroma po vrstnem redu, kot so bile osebne služnosti, stavbne pravice in stvarna bremena vpisana v zemljiški knjigi. Vendar to ne pomeni, da je odločitev sodišča o prednostnem poplačilu preživninskih terjatev nepravilna oz. nezakonita, ker naj bi bila v izrecnem nasprotju s temeljnimi načeli zastavnega prava kot so načelo vrstnega reda, načelo absolutnosti, prednostno načelo in druga, kot navaja upnik v pritožbi, saj je poplačilo upnikov po vrstnem redu pridobitve zastavne pravice (le) splošno pravilo, ki pa ima v postopku izvršbe pomembno izjemo, ki jo določa 197. člen ZIZ. Prvi odstavek 197. člena ZIZ tako določa, da se iz zneska, dobljenega s prodajo, poplačajo najprej, in sicer po temle vrstnem redu: 1. stroški izvršilnega postopka; 2. davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnine, ki se po predpisih obračuna od prodaje nepremičnine, in za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino; 3. terjatve iz naslova zakonite preživnine, terjatve iz naslova odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti in terjatve iz naslova odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, terjatve delavcev iz delovnega razmerja z dolžnikom, ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje, zapadlih za zadnje leto, in sicer ne glede na to, ali so te terjatve zavarovane z zastavno pravico na prodani nepremičnini ali ne.

10. Za določitev prednostnega poplačila t. i. privilegiranih terjatev, ki jih določa 197. člen ZIZ, je zakonodajalec nedvomno imel tehtne razloge. Pri izvršbi na nepremičnino namreč nastanejo določeni stroški, ki jih je potrebno poplačati prednostno, da upniki, ki so se odločili sprožiti postopek prisilne izterjave in so krili stroške postopka unovčenja zastavljene nepremičnine, ne bi bili na slabšem od tistih, ki v postopku izvršbe niso sodelovali, vseeno pa bodo poplačani iz kupnine. Prav tako je potrebno prednostno poplačati vsaj delno nekatere terjatve države iz naslova davkov in prodaje nepremičnin, kar je v javnem interesu. V 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ pa so navedene določene vrste terjatev, pri katerih gre za varstvo šibkejših kategorij prebivalstva, za katere je zakonodajalec ocenil, da potrebujejo takšno varstvo. To zlasti velja za otroke, ki imajo terjatev iz naslova zakonite preživnine, saj otrokom že Ustava RS zagotovlja posebno varstvo in skrb (prvi odstavek 56. in prvi odstavek 54. člena Ustave). Ker ni nobenega dvoma, da je sodišče pri izvrševanju sodne oblasti vezano na Ustavo in zakon, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je o poplačilu upnikov odločalo v skladu s 197. členom ZIZ, saj je to moralo storiti.

11. Tudi če bi sodišče podvomilo o ustavni skladnosti 197. člena ZIZ, ki naj bi po mnenju upnika spreminjal in popolnoma izničil pomen določb materialnega prava o zastavni pravici, bi lahko zgolj sprožilo postopek z zahtevo za oceno ustavnosti 197. člena ZIZ. Ker pa tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov o skladnosti 197. člena ZIZ z Ustavo, saj je za izjemo od vrstnega reda poplačila upnikov po času pridobitve zastavne pravice na nepremičnini oz. za določitev prednostnega poplačila nekaterih privilegiranih terjatev mogoče najti razumne in stvarne razloge, so pritožbeni očitki, da izvršilno sodišče pri uporabi procesnih določb ne sme in ne more spreminjati oziroma odpravljati določb materialnega prava, da upnik zaradi načela dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo ne more trpeti škodljivih posledic, da procesni zakon ne more spreminjati materialnega prava in upravičenj, pridobljenih po materialnem pravu, da nastanka hipoteke na podlagi pravnega posla ni mogoče enačiti z nastankom hipoteke na podlagi sodne odločbe oziroma sklepa o izvršbi, neutemeljeni.

12. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, ker je poplačalo terjatvi mld. D. S. in K. L. iz naslova zakonite preživnine tudi za tiste obroke preživnine, ki so zapadli v plačilo v obdobju več kot enega leta pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine. V zvezi s tem vprašanjem (torej ali se terjatve iz naslova zakonite preživnine poplačajo le za zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine) se v sodni praksi pojavljajo različna stališča in zato v zvezi s tem vprašanjem ni mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi, kot je pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje v 37. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

13. Tako iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1405/2010 z dne 18. 11. 2010, II Ip 4549/2013 z dne 28. 11. 2013, II Ip 4346/2013 z dne 3. 1. 2014 in I Ip 5523/2013 z dne 27. 2. 2014 ter odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1178/2009 z dne 6. 11. 2009 izhaja stališče, da so vse terjatve našetete v 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ privilegirane le, če so zapadle v zadnjem letu od dneva izdaje sklepa o izročitvi. Iz odločbe VSL I Ip 1405/2010 izhaja argumentacija, da se besedna zveza „zapadlih za zadnje leto“ ne nanaša le na zadnje navedeno privilegirano terjatev: (-) ker je treba določbo 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ povezati z zadnjim odstavkom istega člena, ki enotno (in ne le za prispevke za socialno zavarovanje) določa, da se čas določen v 2. in 3. točki prvega odstavka tega člena, šteje od dneva izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine; (-) ker četrti odstavek 198. člena ZIZ določa, da se po poplačilu terjatev iz prvega odstavka 198. člena ZIZ poplačajo terjatve iz 2. in 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ za čas, za katerega se ne poplačajo po omenjenih določbah (kar kaže na to, da se vse terjatve iz 2. in. 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ - in ne le prispevki za socialno zavarovanje) prednostno poplačajo le za zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine, za preostalo obdobje (zapadle več kot eno leto nazaj) pa po času pridobitve zastavnih pravic (drugi odstavek 198. člena ZIZ); (-) ker takšno stališče podpira tudi pravna teorija (dr. Borivoj Starović, Komentar zakona o izvršnom postupku, „Pravo“ d.o.o., Novi sad, 1991, stran 452 in 453) in judikatura (prim. sklep VSM I Ip 1178/2009 z dne 6. 11. 2009); (-) ker ni mogoče slediti argumentaciji iz sklepa VSM II Cp 2604/2005 z dne 29. 11. 2005, ki z gramatikalno razlago zakonskega besedila (da je pridevnik „zapadlih“ v istem sklonu kot „prispevkov“) utemeljuje stališče, da je prednostno poplačilo omejeno na zadnje leto le za prispevke za socialno zavarovanje, teleološki razlagi, po kateri naj bi bil namen zakonodajalca nuditi posebno varstvo preživninskem upravičencem; (-) ker bi takšna razlaga brez utemeljenega razloga favorizirala upravičence do privilegiranih terjatev iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ; (-) ker je treba upoštevati tudi položaj hipotekarnega upnika, ki se ob ustanovitvi zastavne pravice na bremen prosti nepremičnini lahko zanese (le) na podatke zemljiške knjige, podatki o obstoju morebitnih privilegiranih terjatev ali postopkov, ki tečejo v zvezi z njimi, pa niso znani (niti enako javno dostopni kot stanje v zemljiški knjigi), da bi lahko npr. ocenil ali vrednost nepremičnine zadošča za zavarovanje njegove terjatve, če bi bil bil v primeru prisilne prodaje dolžnikove nepremičnine poplačan šele po poplačilu (vseh) privilegiranih terjatev; (-) ker bi bil v nasprotnem primeru položaj hipotekarnega upnika ob ustanovitvi hipoteke preveč negotov, če poplačilo vseh zakonsko določenih privilegiranih terjatev ne bi bilo omejeno na zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine. Podobni argumenti izhajajo tudi iz sklepov VSL II Ip 4549/2013, VSL II Ip 4364/2013 in VSL I Ip 5523/2013, medtem ko iz odločbe VSM I Ip 1178/2009 izhaja le, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da upnik A. J. ni upravičen do prednostnega poplačila iz kupnine za prodano dolžnikovo nepremičnino, ker je na razdelitvenem naroku priglasil svojo terjatev iz naslova neizplačanih plač, ki so zapadle v plačilo od oktobra 2003 do do decembra 2014, razdelitveni narok, sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pa je bil izdan 15. 9. 2008. 14. Na drugi strani iz sklepov Višjega sodišča v Mariboru II Cp 2604/2005 z dne 29. 11. 2005, I Ip 232/2014 z dne 23. 5. 2014 in I Ip 920/2014 z dne 5. 12. 2014 izhaja stališče, da prednostno poplačilo terjatve iz naslova zakonite preživnine z določbo 3. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ ni omejeno le na tiste terjatve, ki so zapadle v zadnjem letu pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Poglobljene argumente za takšno stališče je Višje sodišče v Mariboru navedlo predvsem v obrazložitvi sklepa I Ip 920/2014, iz katere izhaja: (-) da je pri razlagi določila 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ potrebno ostati znotraj okvirov, ki jih določa zakonodajalec z zakonskim besedilom, (-) da v skladu s ustaljenim stališčem pravne teorije pomensko jasni jezikovni znaki ne potrebujejo (posebne) razlage in je zaradi objektivnosti treba besedilo razumeti iz njega in njegovih značilnosti, (-) da je z zakonskega besedila je ob uporabi njegovih slovničnih značilnosti jasno razvidno, da se dikcija „zapadlih za zadnje leto“ nanaša le na prispevke za socialno zavarovanje, in ne vse terjatve iz 3. točke, saj bi nasprotno moralo zakonsko besedilo glasiti „zapadle za zadnje leto“. (-) da ob uporabi temeljnih slovničnih pravil za opredelitev povezav delov besedila, ne more biti dvoma o tem, za katere vrste terjatev je zakonodajalec prednost pri poplačilu omejil in za katere ne, (-) da navedeno zakonsko besedilo ni pomensko odprto, ampak ima edini možen pomen, (-) da je jezikovni pomen zakonske ureditve skladen tudi z namenom zakonske ureditve, saj je namen zakona zagotoviti posebno varstvo najbolj ranljive skupine upnikov, v obravnavani zadevi otrok kot preživninskih upravičencev, ki jim je že na ustavni ravni zagotovljeno posebno varstvo in skrb (prvi odstavek 56. in prvi odstavek 54. člena Ustave) in je zato je uveljavljeno načelo realitetne prioritete, ki presega načelo časovne prioritete, (-) da obstoji za razlikovanje obsega prednostnega poplačila med davščinami in prispevki za socialno zavarovanje na eni strani ter ostalimi prednostnimi terjatvami iz 2. in 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ razumen razlog, saj sta država in javni zavod bistveno močnejša subjekta od ostalih upnikov, opredeljenih v 3. točki istega odstavka in lažje preneseta nepoplačan obseg svojih terjatev od ostalih prednostnih upnikov, (-) da sklicevanje na druga povezana (akcesorna) določila, torej argumentacija na podlagi sistemske razlage ni ustrezna, ker izpeljuje pomen temeljnega določila iz dodatnega (akcesornega), pri tem pa ne sledi sistemskemu argumentu (so)odvisnosti; (-) da zato pri razlagi, na katere terjatve se nanaša enoletno obdobje pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, ni mogoče upoštevati tretjega odstavka 197. člena ZIZ, ki opredeljuje trenutek, od katerega šteje letno obdobje, ker je to le dopolnilno določilo, ki osnovnega ne spreminja in velja le za tiste terjatve, za katere je časovna omejitev v 2. in 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ opredeljena, za ostale terjatve iz 2. in 3. točke pa nima pomena; (-) da ni mogoče upoštevati niti petega (pred 30. 7. 2014 četrtega) odstavka 198. člena ZIZ, ker tudi ta dopolnilno ureja vrstni red poplačila le za terjatve, ki se ne poplačajo prednostno v celoti, ampak le za zadnje leto; (-) da je uporaba restriktivnega pristopa k razlagi neutemeljena, ker oženje pomena lahko pride v poštev le pri besedilu, ki je pomensko odprto, ohlapno oziroma nejasno; (-) da tudi s sklicevanjem na ustavno načelo sorazmernosti po stališču pravne teorije ni mogoče uporabiti „ustavnoskladno“ razlago zakona, ki je po vsebini popravek zakona mimo jasnega pomena zakonskega besedila; (-) da je v konkretni zadevi vzpostavljeno ravnotežje (praktična konkordanca) ustavne pravice otrok do posebnega varstva (v zvezi z zagotavljanjem sredstev za njihovo preživljanje - prvi odstavek 56. in prvi odstavek 54. člena Ustave), in poplačilne pravice zastavnega upnika z najboljšim vrstnim redom, ki izhaja iz ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave), saj poseben pomen varstva otrok in v tej zvezi zagotavljanje sredstev za njihovo preživljanje, odtehta delno oškodovanje upnika z najboljšim vrstnim redom zastavne pravice; (-) da zastavna pravica v svoji bistveni vsebini ne zagotavlja nujno (polnega) poplačila zavarovane terjatve, ki ga zastavni upnik z najboljšim vrstnim redom ne bi dosegel niti v primeru, da preživninska upravičenca ne bi priglasila svojih terjatev v večjem obsegu kot za zadnje leto in (-) da morajo zastavni upniki poleg tveganja poslabšanja zavarovanja zaradi sprememb na trgu nepremičnin, upoštevati tudi tveganje, da bo do poslabšanja zavarovanja prišlo zaradi neplačanih zakonskih preživninskih obveznosti pri čemer je slednje tveganje relativno majhno, saj gre pri preživnini za relativno majhne mesečne zneske, ki tudi v daljšem obdobju ne dosežejo večjega dela vrednosti povprečne nepremičnine.

15. Po tehtanju vseh zgoraj povzetih argumentov za eno in drugo stališče, se tukajšnje pritožbeno sodišče v zvezi z vprašanjem omejenosti poplačila terjatev iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ na obdobje enega leta pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, pridružuje stališču, izraženem v sklepih VSM II Cp 2604/2005, I Ip 232/2014 in I Ip 920/2014. Tudi po mnenju tukajšnjega pritožbenega sodišča je primarno potrebno izhajati iz pomena besedila in uporabiti jezikovno razlago pravnega pravila, ob upoštevanju pravil jezika, takšna razlaga pa privede tudi do upoštevanja namena takšne zakonske ureditve, ki je nedvomno (med drugim) v tem, da se uresničujejo določbe Ustave, ki otrokom zagotavljajo posebno varstvo, ki se mu mora nuditi večje pravno varstvo kot interesom hipotekarnih upnikov (čeprav tudi pomena njihovih interesov ne gre zanemarjati). Prav tako pa tudi to pritožbeno sodišče določbi tretjega odstavka 197. člena ZIZ in petega (prej četrtega) odstavka 198. člena ZIZ razume tako, da se nanašata le na tiste terjatve, katerih poplačilo je izrecno omejeno na zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, torej na davščine, ki obremenjujejo nepremičnino ter na socialne dajatve, ki so zapadle več kot eno leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine. Tako je po mnenju tega pritožbenega sodišča potrebno pritožbene očitke o zmotni uporabi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ zavrniti kot neutemeljene in pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je pri poplačilu terjatev iz naslova zakonite preživnine oba preživninska upravičenca poplačalo v celoti, torej tudi za tiste obroke preživnine, ki so zapadli v plačilo več kot eno leto pred izdajo sklepov o izročitvi nepremičnin kupcema.

K pritožbi upnika H. d. o. o. 16. Iz 42. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je upnik H. d. o. o. na razdelitvenem naroku in z vlogo z dne 20. 2. 2014 uveljavljal prednostno pravico do poplačila svojih terjatev v zadevah VL 153002/2010, VL 130966/2011 in VL 209754/2012 s trditvami, da predstavljajo vse terjatve v vseh treh izvršilnih zadevah stroške upravljanja in vplačila v obvezen rezervni sklad, ki predstavlja zakonito stvarno breme v skladu s 120. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V dokaz svojim navedbam je upnik H. d. o. o. priložil več verodostojnih listin in poudaril, da iz posameznih postavk v verodostojnih listinah izhaja, da gre dejansko stroške upravljanja in rezervnega sklada, listine, ki jih je priložil obračunu terjatev, pa naj bi bile priložene samo primeroma, skliceval pa se je na podobne listine, ki so bile izdane za druga obdobja.

17. Čeprav drži, da je v 120. členu SPZ določeno stvarno breme za plačilo stroškov upravljanja in vplačila v obvezni rezervni sklad do višine petkratnega zneska najnižjega vplačila v rezervni sklad, ki ima najboljši vrstni red, določeno pa je v korist drugih etažnih lastnikov, in da zakonitega stvarnega bremena po 120. členu SPZ ni potrebno vpisovati v zemljiško knjigo, je iz 45. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da sodišče prve stopnje upniku ni priznalo pravice do prednostnega poplačila iz kupnine na podlagi zatrjevanega stvarnega bremena, ker na podlagi upnikove vloge, priloženih listin oziroma primeroma priloženih računov ter drugih listin v izvršilnih zadevah, ni moglo ugotoviti, da gre za takšne vrste terjatev, za katere obstaja stvarno breme v korist drugih etažnih lastnikov. To je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 45. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je navedlo: (-) da je v predlogih za izvršbo navedena le številka posamezne verodostojne listine, datum njene izstavitve, datum zapadlosti v plačilo in znesek posamezne terjatve, (-) da iz šestih obračunov, ki jih je upnik priložil k vlogi z dne 20. 2. 2014, sicer izhaja, da se ti nanašajo na objekt K. c. …, Š., torej na stavbo, v kateri je tudi nepremičnina, ki je bila predana v predmetnem postopku, ter da je iz teh obračunov razvidno, da je zavezanka za plačilo dolžnica, vendar se niti zneski po teh obračunih, niti številke obračunov ne ujemajo s podatki navedenimi v sklepih o izvršbi VL 153002/2010 in VL 209754/2012, (-) da se terjatev po predloženih listinah ... in ... obe z dne 9. 3. 2011 sicer izterjuje v izvršilni zadevi VL 130966/2011 v skupnem znesku 35,50 EUR, vendar ni mogoče ugotoviti, da se z obračunom zaračunani stroški upravljanja in rezervnega sklada dejansko nanašajo na stanovanje posamezen del številka 19, ker je iz obračuna razvidno, da se nanašata na enoto 06470-18 (lastniško stanovanje) v velikosti bruto 57,94 m2 in velikosti neto 52,00 m2, po podatkih iz prostorskega portala RS pa izhaja, da je uporabna površina posameznega dela številka 19 57,00 m2, neto tlorisna površina pa 61,20 m2. Ker tako upnik drugih podatkov o stanovanju, na katerega se nanaša obračun stroškov upravljanja in rezervnega sklada tudi v vlogi, s katero je obračunal svoje terjatve, ni navedel, ne izhaja pa tudi iz listin v spisih, sodišče ni moglo s stopnjo prepričanja ugotoviti, da se z navedenima obračunoma zaračunani stroški dejansko nanašajo na nepremičnino z ID znakom ... in tega dela terjatve ni moglo poplačati pred terjatvami drugih upnikov.

18. Upoštevajoč navedeno je sicer res, kot trdi upnikov pooblaščenec v pritožbi, da je upnik za svoje navedbe sicer predložil dokaze, vendar ker jih je priložil le primeroma in ker iz obračunov ni izločil zgolj tistega dela, ki se nanaša na stroške upravljanja in vplačil v rezervni sklad, to ne zadošča za zanesljivo ugotovitev, da gre za terjatev iz naslova stroškov upravljanja in vplačil v rezervni sklad, za katero je korist drugih etažnih lastnikov obstaja stvarno breme v skladu z s 120. členom SPZ. Tako ni mogoče soglašati s pritožbenimi navedbami, da je sodišče imelo pred sabo vse potrebno za odločanje, da bi lahko ugotovilo naravo terjatve in da bi v nasprotnem primeru lahko zahtevalo od upnika dodatna dokazila in obrazložitve. Po mnenju pritožbenega sodišča bi moral upnik za vsak mesec specificirano in podprto z obračuni izkazati tisti del terjatev, ki jih izterjuje v treh izvršilnih postopkih, ki se nanašajo na stroške upravljanja in vplačil v rezervni sklad ter to dokazati s predložitvijo listin za vsak posamezni mesec, kot jih izterjuje v omenjenih izvršilnih zadevah. Tudi pojasnilo, da minimalna razlika v kvadraturi nastaja zato, ker je cenilec zajel podatke v zemljiški knjigi, kjer kvadratura temelji na dejanski površini, upnik pa zajema podatke iz točkovne vrednosti stanovanj, kjer so določene površine kot so klet in balkoni reducirane in so površine malo manjše, pritožbenega sodišča ne prepričajo, da bi bilo mogoče upniku slediti in mu priznati pravico do prednostnega poplačila njegovih terjatev. Tudi če gre za razliko v obračunu uporabnih površin stanovanj, bi od upnika bilo pričakovati, da bo v vlogi, s katero je priglasil višino svojih terjatev pred razdelitvenim narokom, sodišču to tudi konkretno in argumentirano pojasnil ter za svoje navedbe tudi predložil ustrezna dokazila. Trditveno in dokazno breme za ugotovitev dejstva, ali ima upnik prednostno poplačilno pravico zaradi zakonitega stvarnega bremena po 120. členu SPZ je namreč na strani upnika.(3) Glede na vsebino vloge upnika z dne 20. 2. 2014, obračunov priloženih k tej vlogi in trditev podanih na razdelitvenem naroku, je potrebno pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da upnik ni izkazal zatrjevane prednostne terjatve iz naslova zakonitega stvarnega bremena, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi prednostnega poplačila terjatev upnika H. d. o. o. zakonita in utemeljena.

19. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obeh upnikov kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. in 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ), saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanih delov sklepov prvostopenjskega sodišča ni zasledilo nobene izmed bistvenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava.

20. Ker upnika s pritožbama nista uspela, je pritožbeno sodišče v zvezi s stroški, ki jih je v pritožbi priglasil upnik P., z. o. j. odločilo, da te stroške upnik krije sam, saj glede na neuspeh s pritožbo ni mogoče šteti, da bi bili ti stroški potrebni za izvršbo. Izrek o stroških pritožbenega postopka upnika H. d. o. o. pa je odpadel, ker upnik H. d. o. o. stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. Op. št. (1): Tako smiselno izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS II Ips 70/2011 in III Ips 85/2008. Op. št. (2): Glej članek mag. Anje Drev, Prisilna izterjava preživninskih terjatev – odprti problemi v teoriji in praksi, Pravna praksa, letnik 2013, številka 46, stran 22 in nasl., na katerega se je sicer sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

Op. št. (3): Primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Celju II Ip 344/2014 z dne 17. 7. 2014.