Jedro

V obravnavani zadevi upnik ne uveljavlja izterjave terjatve iz naslova odškodnine zaradi uresničitve odstopnega upravičenja, ampak izterjavo terjatve iz naslova izpolnitve pogodbe (tj. izterjavo v pogodbi o lizingu dogovorjenih in že zapadlih obrokov lizinga ter stroškov, ki naj bi jih bil po pogodbi dolžan nositi lizingojemalec, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), nastanek oziroma zapadlost teh terjatev pa ni vezana na izkaz pogojev za uresničitev odstopnega upravičenja. Zavrnitev predloga za izvršbo za izterjavo terjatve iz naslova odškodnine zaradi odstopa od pogodbe (v zvezi s katerim je sodišče v tisti zadevi presodilo, da do njega sploh ni prišlo) zato ne pomeni odločitve o (ne)dovolitvi izvršbe za izterjavo terjatev iz naslova plačila po pogodbi o lizingu dolgovanih pa neplačanih zneskov, ki jih upnik zahteva v obravnavanem postopku, in ne vpliva na pravico upnika, da vloži nov predlog za izvršbo za izterjavo teh terjatev in da sodišče o njegovem predlogu vsebinsko odloči. Četudi je upnik za obračun obrokov lizinga v višji višini na podlagi na novo izdelanega anuitetnega načrta imel podlago v določbah 15. člena pogodbe o lizingu, glede na zgoraj povzeto vsebino te določbe dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da višina spremenjenih obrokov na podlagi določb notarskega zapisa ni bila v naprej v celoti določljiva. Dolžnikovo soglasje z neposredno izvršljivostjo se zato ne more nanašati tudi na presežek nad zneskom obroka, izrecno določenim v notarskem zapisu (7.110,20 EUR). Četudi je na podlagi pogodbe o lizingu lizingojemalec lizingodajalcu dolžan plačati stroške izdaje zahtevka za deponiranje pogodbe, prav tako pa tudi povrniti stroške zavarovanja predmeta lizinga, ki jih je plačal lizingodajalec, pa zneski teh stroškov v pogodbi niso določno opredeljen, niti niso navedeni vsi elementi, da bi bilo višino teh stroškov mogoče določiti. Prav tako ni določena zapadlost teh terjatev. Notarski zapis zato ne predstavlja primernega izvršilnega naslova za izterjavo teh stroškov. Glede stroškov opominov je v 16. členu pogodbe o lizingu sicer določeno, da ima lizingodajalec lizingojemalcu pravico zaračunati stroške vsakega opomina v višini 12,50 EUR. Vendar pa tudi glede teh zneskov v notarskem zapisu zapadlost ni določena. Upnik, ki je sicer izkazal, da je lizingojemalcu izdal opomine in mu tudi zaračunal stroške opominov, pa zapadlosti teh terjatev tudi ni izkazal na način iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, saj ni izkazal niti da je račune za stroške opominov vročil lizingojemalcu niti da mu je vročil obvestila o zapadlosti teh stroškov. dolžnik v obravnavani zadevi nima položaja subsidiarnega poroka, ki bi osebno odgovarjal za plačilo terjatev iz pogodbe o lizingu, ampak ima položaj zastavnega dolžnika, ki za plačilo upnikovih terjatev odgovarja kot lastnik nepremičnin, ki so obremenjene s hipoteko, ustanovljeno v zavarovanje upnikovih terjatev do lizingojemalca, odgovornost dolžnika in poplačilna pravica upnika pa sta omejeni na poplačilo iz teh nepremičnin. Določbe 1034. člena OZ, ki se uporablja za presojo zastaranja terjatev v razmerju do subsidiarnega poroka, zato v razmerju do dolžnika ni mogoče uporabiti. Odstop od pogodbe o finančnem lizingu (z odkupno opcijo) sam po sebi nima za posledico prenehanja upnikove pravice do plačila do odstopa že zapadlih obrokov lizinga.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe se zavrže. II. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se v tem delu zdaj glasi: „Ugovoru dolžnika z dne 10. 9. 2021 se delno ugodi tudi glede izterjave zneska 551,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 dalje in se sklep o izvršbi I 220/2021 z dne 22. 7. 2021 tudi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba za izterjavo tega zneska, razveljavi in predlog za izvršbo v tem obsegu zavrne. V preostalem delu se ugovor dolžnika zavrne.“

III. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu točke II izreka, v delu točke III izreka, v katerem je odločeno, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka, in v celoti v točki IV izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbe in dopolnitve pritožbe.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru z dne 10. 9. 2021 in sklep o izvršbi I 220/2021 z dne 22. 7. 2021 razveljavilo v delu, ki se nanaša zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 23.864,37 EUR (ki so se natekle do 23. 1. 2015) in za zakonske zamudne obresti od glavnice v znesku 222.087,50 EUR, ki tečejo od 23. 1. 2015 do 1. 7. 2018 ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo (točka I izreka). V preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka (točka III izreka), dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 125,00 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (točka IV izreka) in odločilo, da se predlog za izvršbo umakne za del glavnice v znesku 74.082,22 EUR (točka V izreka).

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. Vztraja pri stališču, da gre v obravnavani zadevi za odločanje o že razsojeni stvari in da je bilo o identičnem predlogu za izvršbo odločeno že v zadevi I 409/2016. Meni, da je predlog za izvršbo v obravnavani zadevi sam s seboj v nasprotju, saj upnik zatrjuje, da je od pogodbe odstopil 26. 1. 2015 in predlog za izvršbo pojasnjuje s specifikacijo iz informativne ponudbe za predčasen odkup, ki jo je izdelal ob odstopu od pogodbe, zahtevek pa postavlja, kot da pogodba velja, in zahteva izterjavo zapadlih pogodbeno dogovorjenih obveznosti. Trdi, da je upnik (lizingodajalec) nepremičnine, ki so bile predmet lizinga in katerih nabavna vrednost je znašala 642.000,00 EUR, že prodal (kar je sodišče ugotovilo že v zadevi I 409/2016, v sklepu z dne 3. 11. 2020) in so bile terjatve od neplačanega 17. obroka lizinga dalje poravnane iz kupnine, o čemer bi moral podatke sodišču in dolžniku predložiti upnik. Terjatev, ki je predmet izvršbe, je zato že prenehala. Dolžnik upniku tudi očita, da ni bil opravljen končni finančni obračun, kot sta se stranki dogovorili v 28. in 29. členu pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu SV 619/2010, in da je nepremičnino premoženje, ki je bilo predmet lizinga, prodal na netransparenten način. Dolžnik nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da lahko upnik na podlagi dogovorjene in vknjižene hipoteke zahteva plačilo terjatve z izvršbo na zastavljenih nepremičninah, in meni, da bi moral upnik za prisilno izterjavo obveznosti izpolniti pogoje iz 18. člena pogodbe in si prizadevati za prodajo premoženja. Izvršbo na zastaviteljevo nepremičnino bi lahko zahteval šele, če s prodajo ne bi dosegel plačila vseh pogodbenih obveznosti. Pritožnik uveljavlja tudi očitek, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju. Pod točko 14 je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnica odstopila od pogodbe 26. 1. 2015, ko je njena terjatev v celoti zapadla v plačilo. Pod točko 10 obrazložitve pa sodišče prve stopnje pojasnjuje, da upnik izterjuje terjatve iz naslova izpolnitve pogodbe. Sodišče prve stopnje torej meša dve podlagi obveznosti – obveznosti, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja in obveznosti, ki izvirajo iz odstopnega upravičenja in o katerih je že bilo pravnomočno odločeno. Nadalje meni, da je sodišče v nasprotju s samim seboj opredelilo preostanek glavnice v znesku 148.005,28 EUR z zakonskimi zamudnim obrestmi od 2. 7. 2018, čeprav je bil predlog za izvršbo vložen šele 2. 7. 2021 in ne leta 2018. Kot zmotno graja tudi ugotovitev, da predlog za izvršbo temelji na neposredno izvršljivem notarskem zapisu in da terjatve ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom zastarajo v 10 letnem roku. Upnik namreč v predmetni zadevi uveljavlja izterjavo terjatev iz naslova izpolnitve pogodbe, tj. v pogodbi o lizingu dogovorjenih že zapadlih obrokov, ki jih v predlogu za izvršbo niti ni ustrezno specificiral. Za te obroke ne rabi dokazovati odstopne upravičenosti, s tem pa tudi nima možnosti uveljavljanja terjatve z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, kjer je zastaralni rok 10 let. Ker upnik od dolžnika zahteva izpolnitev obrokov, ki so zapadli pred prekinitvijo pogodbe, ga postavlja v vlogo poroka (kar ni), obveznost poroka pa v skladu z drugim odstavkom 1034. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zastara po dveh letih od obveznosti glavnega dolžnika. Ker je obveznost glavnega dolžnika prenehala z zaključenim stečajem 3. 7. 2015 in izbrisom iz sodnega registra 23. 7. 2015, je do vložitve predloga za izvršbo 2. 7. 2021 minilo več kot dve leti. Ker upnik po 3. 7. 2015 ni vložil zahteve oziroma pozval zastavitelja k izpolnitvi obveznosti, je zamudil dveletni rok. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da predlog za izvršbo zavrne, pritožniku pa prizna povzročene odvetniške stroške in jih naloži v plačilu upniku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik je po izteku pritožbenega roka vložil še dopolnitev pritožbe, v kateri je navedel, da so bile nepremičnine, ki so bile predmet lizinga, 23. 11. 2016 prodane za kupnino v višini 240.000,00 EUR in predložil prodajno pogodbo. Trdil je, da doseženi znesek kupnine povsem zadošča za poplačilo obveznosti, ki so predmet izvršbe, kar naj sodišče upošteva pri odločanju. Priglasil je tudi stroške, ki so mu nastali z vložitvijo dopolnitve pritožbe.

4. Upnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Nasprotuje pritožbenemu stališču, da upnik v obravnavani zadevi uveljavlja identičen zahtevek, kot ga je uveljavljal v izvršilnem postopku I 409/2016. V obravnavani zadevi namreč ne zahteva izterjave pozitivnega pogodbenega interesa, temveč zahteva izterjavo terjatev iz naslova izpolnitve pogodbe, tj. v pogodbi dogovorjenih že zapadlih obrokov lizinga in stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zapadlost teh terjatev pa je razvidna že iz samega notarskega zapisa in ni vezana na izkaz pogojev za uresničitev odstopnega upravičenja. Po mnenju upnika navedbe, da je od pogodbe o lizingu odstopil, tudi ne povzročajo nobenih notranjih protislovij. V zadevi I 409/2016 je bilo namreč ugotovljeno, da postopek odstopa ni bil pravilno izveden, zaradi česar odstop ne učinkuje, posledično pa notarski zapis ni izvršljiv za izterjavo terjatve, ki predstavlja pozitiven pogodbeni interes. Odstop od pogodbe je bil v predlogu za izvršbo le omenjen, saj je bil takrat opravljen obračun vseh zapadlih neplačanih terjatev, katerih izterjavo uveljavlja upnik. Tudi ne drži, da bi sodišče mešalo podlago dveh obveznosti. Res je sicer zapisalo, da naj bi terjatev v plačilo zapadla 26. 1. 2015, vendar pa to na odločitev o zastaranju nima nobenega vpliva. Upnik soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da za izterjevane terjatve, ki izhajajo iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, velja desetletni zastaralni rok, ki še ni potekel, in izpostavlja, da ne pride v poštev določba 1034. člena OZ, saj dolžnik ni v vlogi poroka, temveč zastavitelja, ki za obveznosti po lizing pogodbi odgovarja z zastavljenim premoženjem. Sicer pa je upnik varovan tudi s 343. členom OZ, ki določa, da se lahko upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, poplača le iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpisana v javni knjigi, tudi ko preteče čas zastaranja. Poudarja, da dolžnik v ugovoru ni zatrjeval, da bi bila upnikova zapadla terjatev kakorkoli poplačana. Pritožbene navedbe, da naj bi bila terjatev poplačana s kupnino, ki naj bi jo upnik prejel iz naslova prodaje predmeta lizinga, zato predstavljajo novo dejstvo, ki bi ga dolžnik moral in mogel zatrjevati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Prav tako pritožbene novote predstavljajo navedbe o prodaji predmeta lizinga, (ne)pripravi končnega finančnega obračuna in poplačilu terjatve. Sicer pa predlog za izvršbo ne bi bil vložen, če bi bila terjatev po izvršilnem naslovu že poplačana. Upnik kot neutemeljenim nasprotuje tudi pritožbenim navedbam, da bi moral pred vložitvijo predloga za izvršbo na zastavljene nepremičnine prodati predmet lizinga in opraviti končni finančni obračun. V lizing pogodbi to namreč ni navedeno, zlasti pa to ni navedeno v 19. do 28. členu lizing pogodbe, na katere se sklicuje dolžnik. Iz točke Četrtič notarskega zapisa SV 619/10 pa izhaja, da je zastavitelj soglašal, da se terjatev, zavarovana s hipoteko, ob zapadlosti poplača iz kupnine, dosežene s prodajo zastavljenih nepremičnin. Upnik kot nelogične označuje pritožbene navedbe, da je sklep sam s seboj v nasprotju, ker je sodišče opredelilo preostanek glavnice v znesku 148.005,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 dalje, čeprav je bil predlog za izvršbo vložen 2. 7. 2021. Sodišče je namreč dovolilo izvršbo za zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo znotraj triletnega zastaralnega roka. Upnik še pojasnjuje, da zoper odločitev pod točko V ni vložil pritožbe, čeprav dejansko ni umaknil predloga za izvršbo glede izterjave pogodbenih obresti v višini 74.082,22 EUR, ampak le za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od pogodbenih obresti. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo dolžnika v celoti zavrne in potrdi izpodbijani sklep, dolžniku pa naloži, da svoje stroške krije sam. Stroškov ne priglaša. 5. Upnik v odgovoru na dopolnitev pritožbe opozarja, da je dopolnitev pritožbe prepozna pa tudi neutemeljena, saj dolžnik v njej navaja dejstva in predlaga dokaze, ki predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Predlaga, da sodišče druge stopnje dopolnitev pritožbe zavrže oziroma podrejeno, da pritožbo in dopolnitev pritožbe zavrne, dolžniku pa naloži, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

6. Dopolnitev pritožbe je prepozna, pritožba pa je delno utemeljena.

**K odločitvi o dopolnitvi pritožbe:**

7. Izpodbijani sklep z dne 17. 8. 2022 je bil dolžniku po njegovem pooblaščencu vročen 18. 8. 2022, dolžnik pa je dopolnitev pritožbe vložil 24. 10. 2022, kar je po izteku 8-dnevnega roka za pritožbo, določenega v tretjem odstavku 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Stranka svojo že vloženo pritožbo sicer lahko dopolni z novo vlogo, in sodišče obe vlogi nato obravnava kot pritožbo zoper izpodbijani sklep. Vendar sme sodišče v pritožbenem postopku na takšen način upoštevati le vloge, ki jih stranka vloži do izteka pritožbenega roka. Ker je dolžnik dopolnitev pritožbe vložil po izteku pritožbenega roka, ta pogoj ni izpolnjen, zaradi česar je sodišče druge stopnje dopolnitev pritožbe kot prepozno zavrglo (1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

**K odločitvi o pritožbi:**

8. Upoštevaje vsebino pritožbe, v kateri je dolžnik navedel razloge, iz katerih izhaja graja odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z (delno) zavrnitvijo njegovega ugovora zoper sklep o izvršbi, in upoštevaje dejstvo, da je bilo v točki I izreka izpodbijanega sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje ugovoru delno ugodilo, v delu točke III izreka izpodbijanega sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka, in v točki V izreka izpodbijanega sklepa, pod katero je sodišče odločilo o umiku predloga za izvršbo za del glavnice v znesku 74.082,22 EUR1, odločeno v dolžnikovo korist, je sodišče druge stopnje štelo, da dolžnik sklep sodišča prve stopnje izpodbija le v delu, v katerem v postopku ni uspel, to je v točkah II in IV izreka ter v delu točke III izreka, v katerem je odločeno, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Pritožbeni preizkus v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in razlogov, ki jih sodišče druge stopnje upošteva po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ; drugi odstavek 55. člena ZIZ), je zato opravilo le v tem delu.

9. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da upnik v obravnavani zadevi izterjuje identično terjatev, kot je bila predmet izterjave v zadevi I 409/2016, v kateri je bil predlog za izvršbo pravnomočno zavrnjen, da gre za res iudicata in da ponovno odločanje o takem predlogu za izvršbo ni dopustno. O tem vprašanju je Višje sodišče v Mariboru v obravnavani zadevi že odločilo s sklepom I Ip 140/2022 z dne 4. 5. 2022, v katerem je obrazložilo, da je v zadevi I 409/2016 upnik obstoj in zapadlost svoje terjatve zoper dolžnika kot zastavnega dolžnika utemeljeval na dejstvu odstopa od pogodbe o lizingu zaradi kršitve obveznosti glavnega dolžnika - lizingojemalca (tj. neplačevanja obrokov lizinga), predlog za izvršbo pa je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da upnik ni veljavno odstopil od pogodbe, na podlagi česar je posledično zaključilo, da zapadlost terjatve, ki je bila predmet izvršbe, ni bila izkazana. Terjatev, katere izterjavo je upnik uveljavljal v zadevi I 409/2016, je imela pravno naravo terjatve iz naslova odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala, ker je zaradi kršitve lizingojemalčevih obveznosti 26. 1. 2015 uveljavil pravico do odstopa od pogodbe, dogovorjeno v 16. in 27. členu pogodbe o lizingu. Pri izračunu višine te terjatve pa je, med drugim, upošteval tudi zneske do dneva odstopa od pogodbe že zapadlih a neplačanih obrokov lizinga (tj. 17. do 48. obroka) z zamudnimi obrestmi in stroškov. V obravnavani zadevi upnik ne uveljavlja izterjave terjatve iz naslova odškodnine zaradi uresničitve odstopnega upravičenja, ampak izterjavo terjatve iz naslova izpolnitve pogodbe (tj. izterjavo v pogodbi o lizingu dogovorjenih in že zapadlih obrokov lizinga ter stroškov, ki naj bi jih bil po pogodbi dolžan nositi lizingojemalec, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), nastanek oziroma zapadlost teh terjatev pa ni vezana na izkaz pogojev za uresničitev odstopnega upravičenja. Terjatve, ki so bile predmet izterjave v zadevi I 409/2016, tako niso identične terjatvam, ki so predmet izterjave v tem postopku, saj (čeprav vse izvirajo iz iste pogodbe o lizingu) temeljijo na drugačnih pravni in dejanski podlagi. Pri tem pa ni pomembno dejstvo, da je upnik pri izračunu odškodninske terjatve, katere izterjavo je zahteval v zadevi I 409/2016, upošteval tudi višino že zapadlih a neplačanih obrokov lizinga in stroškov, katerih izterjavo zdaj zahteva v tem postopku. Zavrnitev predloga za izvršbo za izterjavo terjatve iz naslova odškodnine zaradi odstopa od pogodbe (v zvezi s katerim je sodišče v tisti zadevi presodilo, da do njega sploh ni prišlo) zato ne pomeni odločitve o (ne)dovolitvi izvršbe za izterjavo terjatev iz naslova plačila po pogodbi o lizingu dolgovanih pa neplačanih zneskov, ki jih upnik zahteva v obravnavanem postopku, in ne vpliva na pravico upnika, da vloži nov predlog za izvršbo za izterjavo teh terjatev in da sodišče o njegovem predlogu vsebinsko odloči. Sodišče prve stopnje je tako ob vnovičnem odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi utemeljeno izhajalo iz predpostavke, da v obravnavani zadevi ne gre za odločanje o že razsojeni stvari.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da upnik v obravnavani zadevi izterjuje terjatve iz naslova izpolnitve pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 3113180255 (v nadaljevanju: pogodba o lizingu), sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 619/2010 z dne 30. 12. 2010 (priloga A5), in sicer do (zatrjevanega) odstopa od pogodbe zapadlih obrokov lizinga (tj. 17. do 48. obroka) in stroškov, ki naj bi jih bil po pogodbi dolžan nositi lizingojemalec, pri čemer dolžnik za plačilo terjatev, ki izvirajo iz notarskega zapisa in v zavarovanje katerih je bila na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) (v nadaljevanju: sporazum o zavarovanju), ki je bil prav tako vsebovan v citiranem notarskem zapisu, ustanovljena in v zemljiški knjigi vknjižena hipoteka na dolžnikovih nepremičninah,2 odgovarja kot zastavni dolžnik, in sicer z zastavljenimi nepremičninami. Dolžnik je namreč v citiranem notarskem zapisu kot zastavitelj pod točko Četrtič sporazuma o zavarovanju izrecno soglašal, da se terjatev upnika (lizingodajalca) do lizingojemalca (A. d.o.o.) zavaruje z vknjižbo hipoteke na njegovih nepremičninah (enajstih parcelah v k.o...) in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo. Prav tako pa je pod točko Petič sporazuma o zavarovanju izrecno soglašal, da je notarski zapis neposredno izvršljiv glede vseh obveznosti, navedenih v tem notarskem zapisu.

11. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo ugovorne navedbe o tem, da terjatev, ki jo upnik izterjuje, ni natančno specificirana, in so tudi v pritožbi ponovljeni (pavšalni) ugovori v tej smeri neutemeljeni. Upnik je namreč v predlogu za izvršbo določno navedel, plačilo katerih neplačanih obrokov lizinga izterjuje (tj. 17. do 48. obrok) in skupni znesek neplačanih obrokov (tj. 221.785,42 EUR), v zvezi z natančno specifikacijo obrokov pa se je skliceval na priloženo informativno ponudbo za predčasni odkup, iz katere (čeprav so v njej navedene tudi postavke, ki jih upnik v obravnavani zadevi ne izterjuje) določno izhaja višina posameznih izterjevanih (do 26. 1. 2015 že zapadlih) obrokov lizinga, ki jih je upnik upošteval v okviru zneska 221.785,42 EUR. Prav tako je določno opredelil višino in podlago nastanka stroškov, katerih izterjavo v skupni višini 302,08 EUR je zahteval (tj. stroške opominov 6 x 12,50 EUR in delno neplačan strošek opomina z dne 15. 5. 2012 v višini 8,92 EUR; stroške izdaje zahtevka za deponiranje pogodbe v višini 60,00 EUR in trikrat stroške zavarovanja po lizing pogodbi v višini 52,72 EUR) in v zvezi s tem predložil dokazila (račune). Na takšen način je bil v celoti omogočen preizkus skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom, prav tako pa tudi preizkus pravilnosti izračuna višine izterjevane terjatve. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa dolžnik ugovora v tej smeri ni podal. 12. Tako sodišče prve kot tudi sodišče druge stopnje je dolžno na skladnost predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom in na to, ali notarski zapis SV 619/2010 predstavlja izvršilni naslov za izterjavo terjatev, glede katerih je bila dovoljena izvršba, paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ v zvezi z 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Takšen uradni preizkus, opravljen pred sodiščem druge stopnje, je pokazal, da ta pogoj v zvezi z delom terjatev, za izterjavo katerih je bila s sklepom dovoljena izvršba, ni izpolnjen, zaradi česar je bil v tem delu ugovor dolžnika pod točko II izreka izpodbijanega sklepa neutemeljeno zavrnjen.

13. V 6. členu pogodbe o lizingu se je lizingojemalec med drugim zavezal plačati 120 obrokov lizinga po 7.110,20 EUR, skupno 853,224,00 EUR, od česar 633.512,67 EUR predstavlja razdolžnino (glavnico), 219.711,33 EUR pa predstavlja obresti, ki se plačujejo po pogodbenem tečaju na dan posameznega plačila v skladu z anuitetnim načrtom. Ta terjatev je bila na podlagi točke Tretjič sporazuma o zavarovanju zavarovana z ustanovitvijo hipoteke in zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pri dolžnikovih nepremičninah, dolžnik kot zastavitelj pa je pod točko Petič sporazuma o zavarovanju izrecno soglašal z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa. Zapadlost posameznih obrokov ter višina razdolžnine in pogodbenih obresti, ki sestavljajo posamezni obrok, je bila določena v anuitetnem načrtu, ki je bil priloga notarskega zapisa SV 619/2010. Notarski zapis tako predstavlja izvršilni naslov za izterjavo posameznih zapadlih obrokov leasinga, v višini in z zapadlostjo, kot izhaja iz citiranih določb pogodbe o lizingu oziroma sporazuma o zavarovanju in anuitetnega načrta. Prav tako notarski zapis na podlagi 5. točke 7. člena pogodbe o lizingu v zvezi s točkami Tretjič, Četrtič in Petič sporazuma o zavarovanju denarne terjatve predstavlja izvršilni naslov za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od že zapadlih neplačanih obveznosti.

14. V 6. členu pogodbe o lizingu je bilo nadalje tudi določeno, da izračunana vrednost obroka temelji na indeksu 6-mesečni EURIBOR, ki na dan sklenitve pogodbe znaša 1,241000. V 15. členu pa je bil dogovorjen način spreminjanja višine mesečnega obroka, med drugim tudi v primeru spremembe 6-mesečnega EURIBOR, veljavnega na dan sklenitve te pogodbe oziroma na dan predhodne prilagoditve obrokov, večje do 0,100 odstotne točke. Za tak primer je bilo določeno, da lizingodajalec na pisno zahtevo lizingojemalca, lahko pa tudi na svojo pobudo, spremeni višino mesečnega obroka, pri čemer se sprememba opravi za dejansko spremembo 6-mesečnega EURIBOR za vse nezapadle obroke, izvaja pa se največ enkrat v koledarskem šestmesečju, pri čemer mora lizingodajalec o spremembi mesečnega obroka lizingojemalca priporočeno po pošti pisno obvestiti in mu v obvestilu sporočiti novo višino mesečnega obroka in obvestilu priložiti nov plan plačil. 15. Iz informativne ponudbe za predčasni odkup izhaja, da je upnik 17. in 18. obrok lizinga obračunal v višini 7.234,88 EUR, 19. do 24. obrok lizinga v višini 7.036,41 EUR, 25. do 48. obrok pa v višini 6.879,05 EUR. Upnik je torej 17. in 18. obrok obračunal v višji višini, kot je izrecno določena v notarskem zapisu (7.110,20 EUR), v zvezi s čimer je upnik v predlogu za izvršbo pojasnil, da je v času trajanja pogodbe o lizingu izvedel prilagoditev mesečnega obroka skladno s 15. členom pogodbe o lizingu. Četudi je upnik za obračun obrokov lizinga v višji višini na podlagi na novo izdelanega anuitetnega načrta imel podlago v določbah 15. člena pogodbe o lizingu, glede na zgoraj povzeto vsebino te določbe dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da višina spremenjenih obrokov na podlagi določb notarskega zapisa ni bila v naprej v celoti določljiva. Dolžnikovo soglasje z neposredno izvršljivostjo se zato ne more nanašati tudi na presežek nad zneskom obroka, izrecno določenim v notarskem zapisu (7.110,20 EUR). Upnik pa tudi ni izkazal, da je lizingojemalcu priporočeno po pošti poslal obvestilo o spremembi višine obrokov, iz katerega bi izhajala višina obroka v znesku 7.234,88 EUR ter nov anuitetni načrt. Notarski zapis zato ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo posameznih obrokov lizinga v višini, ki presega v notarskem zapisu izrecno določeno višino obrokov, tj. 7.110,20 EUR, kar pomeni, da je imel upnik v notarskem zapisu v zvezi z izterjavo 17. in 18. obroka lizinga podlago zgolj za izterjavo tega zneska, ne pa tudi presežka v višini 124,68 EUR oziroma skupaj 249,36 EUR. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v točki II izreka spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo tudi glede izterjave 249,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 20183 in sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Nadaljnji uradni preizkus skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom je tudi pokazal, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno dovolilo izvršbo za izterjavo stroškov, nastalih v zvezi z lizingom. Četudi je na podlagi pogodbe o lizingu lizingojemalec lizingodajalcu dolžan plačati stroške izdaje zahtevka za deponiranje pogodbe, prav tako pa tudi povrniti stroške zavarovanja predmeta lizinga, ki jih je plačal lizingodajalec, pa zneski teh stroškov v pogodbi niso določno opredeljen, niti niso navedeni vsi elementi, da bi bilo višino teh stroškov mogoče določiti. Prav tako ni določena zapadlost teh terjatev. Notarski zapis zato ne predstavlja primernega izvršilnega naslova za izterjavo teh stroškov. Glede stroškov opominov je v 16. členu pogodbe o lizingu sicer določeno, da ima lizingodajalec lizingojemalcu pravico zaračunati stroške vsakega opomina v višini 12,50 EUR. Vendar pa tudi glede teh zneskov v notarskem zapisu zapadlost ni določena (odvisna je od izdaje in vročitve vsakega posameznega opomina in v zvezi s stroški opomina izdanega računa). Upnik, ki je sicer izkazal, da je lizingojemalcu izdal opomine in mu tudi zaračunal stroške opominov, pa zapadlosti teh terjatev tudi ni izkazal na način iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, saj ni izkazal niti da je račune za stroške opominov vročil lizingojemalcu niti da mu je vročil obvestila o zapadlosti teh stroškov. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zaključilo, da obravnavani notarski zapis ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo stroškov v skupnem znesku 302,08 EUR, zaradi česar je pritožbi tudi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v točki II izreka spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika ugodilo tudi glede izterjave tega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede katerih je bila po delni razveljavitvi sklepa o izvršbi pod točko I izreka sklepa z dne 17. 8. 2022 še dovoljena izvršba, tj. od 2. 7. 2018 dalje, ter sklep o izvršbi tudi v tem delu razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da terjatve iz naslova plačila zapadlih obrokov lizinga, ki imajo podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, ob vložitvi predloga za izvršbo (2. 7. 2021) še niso zastarale. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da je pri presoji zastaranja treba upoštevati dveletni zastaralni rok, določen v drugem odstavku 1034. člena OZ. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, dolžnik v obravnavani zadevi nima položaja subsidiarnega poroka, ki bi osebno odgovarjal za plačilo terjatev iz pogodbe o lizingu, ampak ima položaj zastavnega dolžnika, ki za plačilo upnikovih terjatev odgovarja kot lastnik nepremičnin, ki so obremenjene s hipoteko, ustanovljeno v zavarovanje upnikovih terjatev do lizingojemalca, odgovornost dolžnika in poplačilna pravica upnika pa sta omejeni na poplačilo iz teh nepremičnin. Določbe 1034. člena OZ, ki se uporablja za presojo zastaranja terjatev v razmerju do subsidiarnega poroka, zato v razmerju do dolžnika ni mogoče uporabiti. Ker upnikova terjatev za plačilo zapadlih obrokov lizinga izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, zanjo na podlagi analogne uporabe določbe 356. člena OZ velja 10-letni zastaralni rok,4 ki za nobeno od izterjevanih terjatev, ki so, kot izhaja iz anuitetnega načrta, ki je priloga notarskega zapisa, zapadle v obdobju od 28. 5. 2012 (17. obrok) do 29. 12. 2014 (48. obrok), še ni potekel. Sicer pa ima upnik na podlagi 343. člena OZ tudi po preteku časa zastaranja pravico, da svojo terjatev (razen terjatev obresti) poplača iz nepremičnin, pri katerih je v zavarovanje njegovih terjatev v zemljiški knjigi vknjižena hipoteka, kar velja ne glede na to, ali je hipoteka vknjižena na nepremičninah, ki so v lasti glavnega dolžnika ali v lasti koga tretjega. Glede na to, da dolžnik odgovarja kot zastavni dolžnik in ne kot porok in plačnik upnikove terjatve, je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi upnik moral plačilo od dolžnika zahtevati najpozneje v roku dveh let od zaključka stečaja nad glavnim dolžnikom (3. 7. 2015) oziroma njegovega izbrisa iz sodnega registra (23. 7. 2015).

18. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ tudi pravilno upoštevalo, da še niso zastarale terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so od izterjevanih obrokov lizinga, ki imajo podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, zapadle v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za izvršbo, tj. od 2. 7. 2018 dalje, in ugovor zoper sklep o izvršbi pod točko II izreka v tem obsegu utemeljeno zavrnilo. Dolžnikovi pomisleki, da ni podlage, da bi se izvršba vodila za zakonske zamudne obresti, ki so zapadle od 2. 7. 2018 dalje, ker je bil predlog za izvršbo vložen 2. 7. 2021, so tako neutemeljeni. Dodatno k temu pa sodišče druge stopnje v zvezi z izvršbo glede izterjave zakonskih zamudnih obresti opozarja, da je upnik v odgovoru na ugovor v celoti umaknil predlog za izvršbo glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska pogodbenih obresti v višini 74.082,22 EUR (ta znesek je upnik v predlogu za izvršbo vključil v znesek izterjevane glavnice v skupni višini 222.087,50 EUR, od katere je zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti). Sodišče prve stopnje je pod točko V izpodbijanega sklepa izvršbo (brez podlage v umiku upnika) sicer ustavilo za znesek 74.082,22 EUR iz naslova pogodbenih obresti, ne pa tudi za zakonske zamudne obresti od tega zneska. _V nadaljevanju postopka bo zato sodišče prve stopnje moralo izvršbo ustrezno ustaviti še v obrestnem delu._

19. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o obstoju nasprotja v razlogih sodišča prve stopnje pod točkama 10 in 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa in na to vezani očitki o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Drži, da je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve zapisalo, da upnik v predmetni zadevi izterjuje terjatev iz naslova izpolnitve pogodbe, tj. v pogodbi o lizingu dogovorjenih in že zapadlih obrokov lizinga ter stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da nastanek oziroma zapadlost teh terjatev ni vezana na izkaz pogojev za uresničitev odstopnega upravičenja, v točki 14 obrazložitve pa je pri presoji ugovora zastaranja zapisalo, da je upnik odstopil od pogodbe 26. 1. 2015, ko je njegova terjatev v celoti zapadla v plačilo, predlog za izvršbo pa je vložil 2. 7. 2021, torej pred potekom desetletnega zastaralnega roka. Vendar pa si pritožba zmotno razlaga, da sodišče pri tem meša dve podlagi obveznosti, tj. obveznosti, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja, in obveznosti, ki nastanejo na podlagi odstopnega upravičenja. Kot jasno izhaja iz obrazložitve glede zastaranja, še zlasti pa iz opombe 5, ki je del točke 14 obrazložitve, sodišče prve stopnje tudi pri presoji zastaranja ni izhajalo iz izhodišča, da je upnik terjatev iz naslova plačila neplačanih obrokov lizinga pridobil na podlagi učinkovite uveljavitve odstopnega upravičenja,5 ampak je, izhajajoč iz osnovnega in že v točki 10 obrazložitve pojasnjenega izhodišča, da upnik izterjuje terjatev iz naslova izpolnitve pogodbe, zastaranje presojalo glede na zapadlost posameznih obrokov, kot so ti zapadli v plačilo v skladu z notarskim zapisom.

20. Dolžnik, ki je v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno trdil, da upnik 26. 1. 2015 ni veljavno odstopil od pogodbe, je v pritožbi zatrjeval drugače, in sicer da je dejansko prišlo do prekinitve pogodbe o lizingu in da so bile nepremičnine, ki so bile predmet lizinga, prodane že v letu 2016 (pavšalne navedbe v zvezi s tem je v postopku prvič sicer podal v odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 30. 12. 2021). Čeprav je dolžnik tisti, ki nosi trditveno in dokazno breme v zvezi z dokazovanjem ugovornih razlogov iz 6. in 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, v ugovoru tudi ni podal nobenih navedb v smeri poplačila terjatev iz naslova zapadlih obrokov lizinga in je šele v pritožbi trdil, da so bile terjatve iz naslova neplačanih obrokov lizinga od 17. obroka dalje že poplačane iz kupnine, ki jo je iz naslova prodaje predmeta lizinga prejel lizingodajalec, oziroma da je vrednost nepremičnega premoženja, ki je bilo predmet lizinga, zadoščala za poplačilo celotne izterjevane terjatve, da je lizingodajalec predmet lizinga prodal v nasprotju s pogodbo in na netransparenten način, da je kršil pogodbene obveznosti v zvezi s pripravo končnega finančnega obračuna, dogovorjene v 28. in 29. členu pogodbe o lizingu, in da bi smel upnik izvršbo zoper zastavnega dolžnika predlagati šele, če njegove terjatve ne bi bile poplačane iz predmeta lizinga. Glede na to, da je dolžnik v pritožbi sam trdil, da so bile nepremičnine, ki so bile predmet lizinga, prodane že v letu 2016, da je sodišče to ugotovilo že v zadevi I 409/2016 (v kateri je dolžnik nastopal kot stranka na dolžniški strani) in da se tudi prodajna pogodba nahaja v izvršilnem spisu I 409/2016 pod prilogo D16, ob odsotnosti kakršnikoli pojasnil dolžnika, zakaj dejstev, ki jih uveljavlja v pritožbi, ni mogel navesti že v ugovoru, sodišče druge stopnje ne vidi razloga, da dolžnik teh dejstev ne bi mogel navesti in dokazov zanje predložiti že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V pritožbi podane navedbe in predloženi oziroma predlagani dokazi tako predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje k navedbam dolžnika o tem, da bi upnik lahko izvršbo na zastavljeno nepremičnino predlagal šele, če se ne bi mogel poplačati iz predmeta lizinga, dodaja, da je v sporazumu o zavarovanju terjatve pravica upnika do poplačila iz zastavljene nepremičnine izrecno vezana zgolj na dejstvo zapadlosti s hipoteko zavarovane terjatve.

21. Pritožbeno novoto predstavljajo tudi navedbe dolžnika o protislovnosti predloga za izvršbo, v katerem je upnik na eni strani navedel, da je 26. 1. 2015 odstopil od pogodbe o lizingu, hkrati pa je zahteval izvršbo za izterjavo terjatev, ko so po pogodbi zapadle do odstopa, v zvezi s čimer dolžnik smiselno zatrjuje neutemeljenost zahtevka za plačilo do zatrjevanega odstopa od pogodbe zapadlih obrokov lizinga.6 Kljub temu pa sodišče druge stopnje v zvezi s tem pojasnjuje, da odstop od pogodbe o finančnem lizingu (z odkupno opcijo) sam po sebi nima za posledico prenehanja upnikove pravice do plačila do odstopa že zapadlih obrokov lizinga. Takšna pogodba ima namreč (tudi) pravno naravo zakupne (najemne) pogodbe, obroki lizinga pa predstavljajo (tudi) plačilo za uporabo predmeta lizinga (najemnino oziroma uporabnino).7 Podobno kot to velja pri najemni pogodbi, ima tudi v primeru odstopa od pogodbe o lizingu lizingodajalec pravico obdržati že prejete obroke lizinga in zahtevati plačilo do odstopa od pogodbe že zapadlih neplačanih obrokov lizinga. Res je sicer, da lahko pri lizingu višina obroka presega znesek, ki bi ustrezal (zgolj) plačilu za uporabo predmeta lizinga (tj. znesek povprečne tržne najemnine) in bi v takem primeru ob odstopu od pogodbe o lizingu prenehala pravica upnika, da plačilo tega presežka uveljavlja na podlagi zahteve za izpolnitev pogodbe glede plačila pogodbeno dogovorjenih obrokov lizinga, lahko pa bi ga uveljavljal na drugi podlagi, kot odškodnino v smislu pozitivnega pogodbenega interesa.8 Vendar pa trditveno in dokazno breme v zvezi z (delnim) prenehanjem terjatve, ki izhaja notarskega zapisa kot izvršilnega naslova za izterjavo zapadlih obrokov lizinga, nosi dolžnik, ki pa v obravnavani zadevi konkretnih trditev v zvezi s tem ni podal. 22. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (razen zgoraj že upoštevanih), ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje zaključilo, da je sodišče prve stopnje, razen glede zneska 551,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018, ugovor zoper sklep o izvršbi utemeljeno zavrnilo, zaradi česar je v nespremenjenem delu točke II izreka pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. Z delno spremembo zavrnilnega dela sklepa o ugovoru in ugoditvijo ugovoru še za znesek 551,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018, se je zgolj minimalno povečal dolžnikov uspeh v ugovornem postopku, kar ne utemeljuje spremembe odločitve o stroških ugovornega postopka, ki jo je pod točko III izreka izpodbijanega sklepa sprejelo sodišče prve stopnje, tj. da vsaka stranka nosi svoje stroške. Sicer pa dolžnik glede stroškovnih odločitev, sprejetih pod točkama III in IV izreka sklepa sodišča prve stopnje, v pritožbi ni navedel nobenih pritožbenih razlogov, zaradi česar je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni pritožbeni preizkus, ki pa kršitev ni pokazal. Sodišče druge stopnje je zato tudi v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

24. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka, katerih povrnitev je zahteval le dolžnik. Dolžnik, ki se je v pritožbi zavzemal za razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma za spremembo v smeri ugoditve ugovoru, razveljavitve sklepa o izvršbi v celoti in zavrnitve predloga za izvršbo, je v pritožbenem postopku uspel le v sorazmerno majhnem delu (tj. glede 551,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 dalje) zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da mora stroške pritožbe kriti sam (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako mora sam kriti za postopek nepotrebne stroške prepozne dopolnitve pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Gre za znesek, ki ga je upnik izterjeval iz naslova pogodbenih obresti, ki so sestavljale posamezne zapadle obroke lizinga v skupni višini 221.785,42 EUR. 2 Kot izhaja iz točke Tretjič sporazuma o zavarovanju denarne terjatve je bila hipoteka na dolžnikovih nepremičninah parc. 305/7, 305/8, 305/9, 305/10, 305/11, 305/12, 305/13, 305/14, 305/15, 305/16 in 305/17, k.o. ... ustanovljena v zavarovanje denarne terjatve upnice (C. d.o.o.) do dolžnice (A. d.o.o.) v višini 853.224,00 EUR z zamudnimi obrestmi in morebitnimi drugimi stroški, ki bi jih upnica imela z uveljavljanjem vračila terjatve, ki se jo dolžnica zaveže plačati upnici v 120 obrokih lizinga po 7.110,20 EUR, po pogodbenem tečaju na dan posameznega plačila v skladu z anuitetnim načrtom, zadnji obrok pa zapade v plačilo 28. 12. 2020 oziroma prej po odpoklicu upnice ob pogojih iz točke drugič tega sporazuma. 3 Glede izterjave zakonskih zamudnih obresti, ki so natekle do vključno 1. 7. 2018, je bilo ugovoru ugodeno in sklep o izvršbi razveljavljen ter predlog za izvršbo zavrnjen že pod točko I izreka sklepa o ugovoru. 4 VSRS sklep II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008; VSRS sklep II Ips 858/2006 z dne 19. 3. 2009. 5 Z vprašanjem, ali je upnik 26. 1. 2015 učinkovito odstopil od pogodbe o lizingu, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in v tej smeri tudi ni ugotavljalo relevantnih dejstev. Glede na to, da je upnik s predlogom za izvršbo uveljavljal terjatve iz naslova izpolnitve pogodbe (in ne morebiti terjatev, ki bi jih pridobil na podlagi učinkovite uveljavitve odstopnega upravičenja), dolžnik pa obstoju terjatev iz naslova izpolnitve pogodbe (razen v okviru ugovora zastaranja) ni obrazloženo nasprotoval (v ugovoru se je skliceval zlasti na prepoved odločanja o isti stvari (res iudicata), na neveljavnost odstopa od pogodbe in na zastaranje), ugotavljanje teh dejstev za odločitev o ugovoru niti ni bilo bistveno. Tega tudi ne spremeni dejstvo, da je upnik izvršbo predlagal za izterjavo tistih terjatev, ki so po pogodbi o lizingu v plačilo zapadle do trenutka ko je po lastnih (ugovorno sicer prerekanih) trditvah odstopil od pogodbe, tj. 26. 1. 2015 (podrobneje o tem glej pod točko 21 obrazložitve). 6 V ugovoru je dolžnik (utemeljeno) trdil, da lizingodajalec 26. 1. 2015 ni veljavno odstopil od pogodbe, saj glede na to, da ni predložil povratnic za poslane opomine (in tudi ne potrdil o oddaji priporočene pošiljke), ni dokazal, da je lizingojemalcu pred odstopom poslal opomine, kot je to določeno v 16. in 27. členu pogodbe o lizingu, prav tako pa je v zadnjem opominu z dne 20. 1. 2015 (priloga A30) določil 8 dnevni rok za plačilo, kar je v nasprotju s pogodbeno določenim 15 dnevnim rokom, od pogodbe pa je nato 26. 1. 2015 odstopil še celo pred potekom roka, ki ga je sam določil; na podlagi takšnih ugovornih navedb dolžnika je mogoče celo razumeti, da obstoju terjatve za izpolnitev (nerazvezane) pogodbe (razen v okviru ugovora zastaranja) ne nasprotuje. 7 Da obrok pomeni plačilo za rabo predmeta lizinga, je bilo nenazadnje izrecno dogovorjeno tudi v 6. členu pogodbe o lizingu. 8 Prim. Žiga Razdrih: Finančni leasing v novejši praksi Vrhovnega sodišča RS, Pravni letopis 2016, str. 57, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-OXKH2R7F.