Jedro

Sodišče ni kršilo pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenca, če obramba sploh ni predlagala izvedbe dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega J.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 21.02.1997 obsojenega J.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 100. člena KZ-77 in mu na podlagi iste zakonske določbe z uporabo 2. točke 42. člena in 3. točke 1. odstavka 43. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4.02.1998 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu J.Ž. (očitno brez uporabe omilitvenih določil) izrečeno kazen zvišalo na eno leto zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 4.06.1998 zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena v zvezi s 1. točko (očitno 1. odstavka) 420. člena ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko (1. odstavka) 420. člena ZKP in zaradi kršitve določbe kazenskega postopka po 17. členu v zvezi s 3. točko (1. odstavka) 420. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sodne odločbe, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenega J.Ž. oprosti obtožbe, podredno pa da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Dne 16.03.1999 je obsojeni J.Ž. Vrhovnemu sodišču posredoval "dodatna pojasnila po zahtevi varstva zakonitosti". Obsojenec v vlogi ponavlja svoj zagovor iz rednega postopka, izpodbija pričevanja F.B., L.D. in D.B. Poudarja, da ga prejšnji zagovornik, ki mu je bil dodeljen po uradni dolžnosti, "ni zastopal kot mu je dolžnost". Ni namreč predlagal dopolnitev dokaznega postopka, četudi ga je sam za to izrečno prosil, odsvetoval mu je tudi navzočnost na seji pritožbenega sodišča. Nadalje obsojeni J.Ž. izraža dvome v verodostojnost sodnega izvedenca psihiatra D.K. ter opisuje svoje življenje in sedanje gmotne in zdravstvene težave. Obsojeni na opisani način ne dopolnjuje zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila njegova zagovornica, marveč zahtevo utemeljuje s povsem drugimi razlogi. Glede na to, da je obsojenec svojo vlogo vložil prepozno, je Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v svojem mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je zahtevo v tej zadevi vložila odvetnica, za katero ni izkazano, da bi bila obsojenčeva zagovornica. V spisu namreč ni njenega pooblastila, niti ni razvidno, da bi bilo to dano kako drugače (npr. na zapisnik).

Zahtevo bi moralo kot nedovoljeno zavreči že prvostopenjsko sodišče, ker pa tega ni napravilo, je v sklepnem delu mnenja poudaril vrhovni državni tožilec, bo to moralo storiti Vrhovno sodišče. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz pojasnila predsednice senata v predložitvenem poročilu, je razvidno, da je bilo pooblastilo obsojenčeve zagovornice za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pomotoma vloženo v takrat priložen (vendar že izločen) spis istega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je obsojenčevo pooblastilo zagovornici za vložitev tega izrednega pravnega sredstva tudi predložilo, zato ni podlage za zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, tako da jo je Vrhovno sodišče obravnavalo po vsebini.

Obsojenčeva zagovornica navaja, da je bila v pravnomočno končanem kazenskem postopku kršena obsojenčeva temeljna, z ustavo zajamčena osebna pravica iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Poudarja, da je po določilih 17. člena ZKP sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe in enako pazljivo preizkusiti ter ugotoviti tako dejstva, ki obsojenca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Obsojenčeva zagovornica zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo materialne resnice, ker ni ugotavljalo dejstev, ki bi lahko bila v korist obsojencu, s tem pa grobo kršilo določbi ustave in ZKP, kar da je vplivalo na zakonitost pravnomočne odločbe.

S tem, da se obsojenčeva zagovornica sklicuje na instrukcijsko maksimo, predpisano v 17. členu ZKP (vsebovano tudi v 2. odstavku 299. člena ZKP, ki predsedniku senata nalaga dolžnost skrbeti za to, da se zadeva vsestransko razčisti in da se dožene resnica), po vsebini uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je izvedlo vse dokaze, za katere je smatralo, da jih je zaradi popolne razjasnitve kaznivega dejanja potrebno izvesti, obramba pa v rednem postopku ni predlagala nobenega dokaza zaradi dopolnitve dokaznega postopka. Zato tudi ni utemeljen očitek, da je bila s spodbijano pravnomočno sodbo kršena pravica do izvajanja dokazov v korist obsojenca iz 3. alinee 29. člena Ustave. V odločbi opr. št. Up-34/93 z dne 8.06.1995 je Ustavno sodišče navedlo kriterije, na podlagi katerih se presoja, ali je ta obsojenčeva pravica kršena. Da bi lahko o kršenju te pravice govorili, je temeljni pogoj, da sta obsojenec ali njegov zagovornik sodišču sploh predlagala izvedbo dokaza(ov). Sodišče nobenega dokaznega predloga obrambe ni zavrnilo iz enostavnega razloga, ker jih sploh nista podala. Zato tudi ne držijo navedbe vložnice zahteve, da je sodišče kršilo navedeno jamstvo v kazenskem postopku in s tem obsojenčevo pravico do obrambe ter na ta način zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Obsojenčeva zagovornica z naštevanjem dokazov, ki jih je po njenem mnenju sodišče imelo "na razpolago" in je bilo z njimi dolžno preveriti obsojenčeve in navedbe oškodovane R.F., pa jih ni izvedlo, zatrjuje razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tej luči je treba ocenjevati njene trditve, da sodišče kljub izkazani potrebi v postopek ni pritegnilo izvedenca ginekološke stroke, ki bi lahko pojasnil, ali do poškodbe klitorisa, kot je bila ugotovljena pri oškodovanki, lahko pride tudi med prostovoljnim spolnim odnosom, pri samozadovoljevanju ali kako drugače in ne zgolj na način, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje; da je sodišče ravnalo napak, ker ni odredilo izvedenstva psihiatrične in psihološke stroke, saj da bi le s pomočjo izvedencev s teh področij lahko razjasnilo, ali ni oškodovanka zaradi prejšnjih razočaranj z moškimi, duševnih težav ali bolezni in vpliva alkohola reagirala tako nerazumljivo kot je, ter v obsojencu videla svojega sovražnika, čeprav sta imela prostovoljni spolni odnos. Enako velja tudi za nadaljnja izvajanja obsojenčeve zagovornice, da bi sodišče moralo opraviti ogled kraja dejanja in ugotoviti, ali držijo oškodovankine trditve o dolgi vožnji po gozdu, ali je do tja sploh mogoč dostop z osebnim avtomobilom in da bi z rekonstrukcijo dogajanja moralo preveriti, ali je na sprednjem sedežu osebnega vozila, kakršnega je imel obsojenec, sploh mogoče imeti takšen odnos, kot ga je opisala oškodovanka, če ta ne bi prostovoljno sodelovala. Izpodbijanje pravnomočne sodbe s takimi navedbami, pomeni zgolj uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Pomotne so tudi vložničine navedbe, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, glede nekaterih okoliščin pa tudi v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, ter da sodba drugostopenjskega sodišča nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, na katera je v pritožbi opozarjal obsojenčev zagovornik, ter da zato predmet pritožbe ni bil v celoti rešen, zato pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Trditev zagovornice obsojenega J.Ž., da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ni verjelo policistu F.V., ki je izpovedal, da je oškodovanka hotela ovadbo umakniti, je protispisna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe v 4. odstavku na 3. strani zapisalo, da obsojenčevemu zagovoru ni sledilo, četudi ga je smiselno potrdil policist F.V. Iz take obrazložitve ne izhaja, da sodišče ni poklonilo vere navedeni priči, marveč da kljub taki njeni izpovedbi obsojenčevemu zagovoru ni sledilo. Sodišče je tudi navedlo razloge, zakaj je verjelo različici dogajanja, ki jo je podala oškodovanka R.F. in so ga posredno potrdile tudi priče L.D., D.B. in F.B. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana tudi takrat, ko sodba nima razlogov, ne o katerihkoli, pač pa o odločilnih dejstvih. Zato vložnica zahteve ne more uspeti niti, ko izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je sprejelo dejstveni sklep, da je bila oškodovanka, v času storitve kaznivega dejanja že mati, ki je imela več let odnose z moškimi, tako spolno nepoučena, da sploh ni vedela, kaj obsojenec hoče od nje, tako da ji je ta v usta, ki jih je med kričanjem odprla, potisnil spolni ud. Enako velja za navedbo obsojenčeve zagovornice, da je ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da oškodovana R.F. ni imela stikov z moškimi, v nasprotju s tistimi podatki v spisu, iz katerih je razvidno, da je bila dalj časa natakarica v okrepčevalnici ter da v takem okolju brez dvoma imela številne tovrstne stike. Tudi trditev v zahtevi, da sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zaključek, da odrgnina klitorisa, ki je bila ugotovljena pri oškodovanki, glede na njeno starost in spolno razvitost, pri prostovoljnem spolnem občevanju ni mogla nastati, se ne nanaša na odločilno dejstvo. V opisu kaznivega dejanja ta poškodba sploh ni navedena in upoštevajoč ostale, v razlogih sodbe navedene, okoliščine ne more v ničemer vplivati na drugačno oceno dejanskega stanja. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Obsojenčeva zagovornica že v uvodnem delu zahteve navaja, da je kršitev materialnega zakona, ki jo uveljavlja, posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne drži namreč trditev v zahtevi, da iz opisa kaznivega dejanja v sodbi ni razvidno, kakšno silo je obsojenec uporabil zoper oškodovanko, da je zlomil njen odpor in ji nato proti njeni volji potisnil svoje spolovilo v nožnico, nato pa še dvakrat ejakuliral v njena usta. Iz dejstvenega opisa izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje storil sredi noči, v gozdu, tako da je izkoristil svojo fizično premoč nad oškodovanko, ji preprečil pobeg iz avtomobila ter strl tudi njeno obrambo, ko ga je suvala od sebe z rokami ter brcala z nogami, jo na silo slekel ter z njo, proti njeni volji, spolno občeval in ji dvakrat ejakuliral v usta. Zato ne drži, da sila, tako kot je opisana v izreku sodbe, ni take narave, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot tako silo, ki bi bila relevantna v smislu 1. odstavka 100. člena KZ-77. Z navedbami, da direktni naklep obsojencu v spisu ni z ničemer izkazan, da je oškodovanka dejala policistu F.V., ko je hotela umakniti kazensko ovadbo, da obsojenec ni uporabil nobene sile in da mu je "sama pomagala hlačke dol vleči", da ovadbo ni umaknila, ker ji je policist povedal, da utegne odgovarjati za kaznivo dejanje krive ovadbe, da je oškodovanka med kazenskim postopkom svojo izpovedbo večkrat spreminjala in prilagajala ugotovitvam v posameznih fazah postopka, da ni bila niti najmanj poškodovana in da na njej ni bilo videti nobenih sledov upiranja, ki bi v primeru, če bi obsojenca odrivala z rokami in brcala, prav gotovo morale nastati, da je edini znak prisile po šivu razparanem ozkem in kratkem krilu, kar pa lahko nastane tudi po hoji ali slačenju zaradi prostovoljnega odnosa, da je bilo v avtomobilu premalo prostora za tako dogajanje, kot ga opisuje oškodovanka, zagovornica ponuja lastno presojo dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona je lahko podana le takrat, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo. Pritožnica uveljavljeno kršitev materialnega prava opira na drugačno dokazno presojo odločilnih dejstev od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato tudi s temi navedbami ne more biti uspešna. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega J.Ž. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.