Jedro

V prid presoji, da prvostopenjska odločitev iz I. točke izreka ni materialno pravno nepravilna, govori tudi sedaj spremenjeno določilo prvega odstavka 28. člena Pravilnika. Po tem določilu stroški, povezani z organizacijo in izvajanjem osebne asistence predstavljajo tudi stroške za zaposlovanje strokovnega vodje z opravljenim strokovnim izpitom. V takrat veljavnem določilu prvega odstavka 28. člena Pravilnika pa strokovni vodja niti omenjen ni bil.

Izrek

I. Pritožba proti III. točki izreka se zavrže. II. Pritožba proti I. in II. točki izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

III. Pritožbi proti IV. točki izreka se ugodi in se stroškovni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožnik nosi 64,56 %, toženka pa 35,44 % stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

IV. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Predmet te pravde je vprašanje, ali tožniku kot izvajalcu osebne asistence v letu 2020 pripada plačilo urne postavke po 14,99 EUR, kot trdi on, ali pa po 12,50 EUR (torej za 2,49 EUR/uro manj) kot trdi toženka, ker ni zaposloval strokovnega vodje za izvajanje osebne asistence niti k temu ni bil zavezan.

**Izpodbijana sodba**

2. S I. točko izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 6. člen Pogodbe o izvajanju osebne asistence za leto 2020, ki sta jo 8. 1. 2020 sklenili pravdni stranki v delu, ki določa, da se izvajalcem osebne asistence, ki po Zakonu o osebni asistenci niso zavezani zaposlovati strokovnega vodje za izvajanje osebne asistence, ki ima opravljen strokovni izpit po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva oziroma usklajevalca osebne asistence, stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence ne prizna, ničen. Z II. točko izreka pa je toženki naložilo, da tožniku plača 921,30 EUR s pripadki (2,49 EUR x 370 ur). S III. točko izreka je višji tožbeni zahtevek (za znesek 1.678,88 EUR s pripadki) zavrnilo, s IV. točko izreka pa je odločilo, da tožnik nosi 60 %, toženka pa 40 % (vseh) stroškov postopka.

3. Svojo odločitev je oprlo na sledeča pravno odločilna dejstva: (1) da je bil tožniku (ki je samostojni podjetnik) podeljen status izvajalca osebne asistence, (2) da je tožnik vpisan v register izvajalcev osebne asistence, (3) da sta pravdni stranki 24. 10. 2019 sklenili pogodbo o opravljanju osebne asistence za leto 2019 (A1), (4) da je dne 30. 12. 2019 toženka tožniku v podpis posredovala (le) z njene strani sestavljeno pogodbo o izvajanju osebne asistence za leto 2020 (v nadaljevanju: Pogodba A2), (5) da sta pravdni stranki to Pogodbo A2 sklenili 18. 1. 20201, (6) da je ta Pogodba A2 v bistvenem delu (glede plačila) drugačna od prve pogodbe, (7) tožnik toženki za opravljene storitve osebne asistence v januarju 2020 najprej izdal (prvi) račun (A5) za 7.150,18 EUR (za opravljenih 482 ur po urni postavki 14,99 EUR, upoštevaje 75,00 EUR kot ½ prejemka DPP oziroma DP, ki jo skupno prejemajo uporabniki), (8) da je tožnik toženki na njeno zahtevo za opravljene storitve osebne asistence (prav tako) v januarju 2020 izdal (drugi) račun (A7 in A8) v višini 4.550,00 EUR (za opravljenih 370 ur osebne asistence po urni postavki 12,50 EUR, upoštevaje 75,00 EUR kot ½ polovico prejemka DPP oziroma DP, ki jo skupno prejemajo uporabniki), (9) da je toženka tožniku drugi račun za opravljenih 370 ur osebne asistence plačala po urni postavki 12,50 EUR in (10) da tožnik v tej pravdi med drugim zahteva plačilo opravljenega dela po urni postavki 14,99 EUR, torej za 2,49 EUR več, kot mu je plačala toženka. Med pravdnima strankama pa ni sporno, da tožnik takrat ni opravljal svojega dela za več kot 5 oskrbovancev.2

4. Svojo sodbo je oprlo na določila Pogodbe A2, Zakona o osebni asistenci3 (v nadaljevanju: ZOA) in Pravilnika o osebni asistenci4 (v nadaljevanju Pravilnik). Odgovorilo je na številna vprašanja, ki v pritožbenem postopku niso več sporna (od 19. do 40. točke obrazložitve) in med drugim zavzelo stališče, da sta pravdni stranki sklenili tako imenovano upravno pogodbo, pri kateri je toženka nastopala v svoji oblastveni funkciji (iure imperii) ter da je tisti del 6. člena Pogodbe A2, ki je povzet v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ničen. Zato je kljub temu, da tožnik ni zaposloval strokovnega vodje, razsodilo, da mu je toženka dolžna za priznanih 370 opravljenih ur v januarju 2020 ur plačati še po 2,49 EUR/uro.5 **Pritožba toženke**

5. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Izpodbijala jo je v celoti, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

6. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. **K odločitvi o pritožbi**

7. Pritožba je delno utemeljena.

_K zavrženju pritožbe proti III. točki izreka_

8. S III. točko izreka je sodišče prve stopnje v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo6. Torej je smiselno presodilo, da (od vtoževanih 2.600,18 EUR s pripadki) tožbeni zahtevek ni utemeljen za 1.678,88 EUR s pripadki. Zato za pritožbo proti tej točki toženka nima pravnega interesa, saj je s to odločitvijo v pravdi uspela. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določila 352. člena v zvezi s tretjim odstavkom 344. člena ZPP pritožbo proti tej točki zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

9. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah za postopke v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga med postopkom ugotovi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

_K zavrnitvi pritožbe proti odločitvi o glavni stvari (iz I. točke izreka)_

10. Na 4. strani pritožbe je pritožnica korektno izpostavila bistvene razloge sodišča prve stopnje, na katere je oprta presoja, da je del 6. člena Pogodbe A2 ničen (41. do 44. točke obrazložitve). V tem delu sodbe je prvo sodišče med drugim pojasnilo, da je 28. člen takrat veljavnega Pravilnika7 umeščen v X. poglavje, ki nosi naslov Metodologija za izračun cene, 15. člen Pravilnika8 pa v VI. poglavje z naslovom Izvajalci osebne asistence in da zato zaposlitev strokovnega vodje ni pogoj za priznanje stroškov strokovnega vodenja (42. točka obrazložitve).

11. Tej presoji je pritožnica nasprotovala z obširnim povzemanjem vsebine posameznih določil ZOA in Pravilnika, pri tem pa spregledala, da povzemanje vsebine predpisov ne pomeni uveljavljanja pritožbenih razlogov. Nasprotovala ji je tudi z navedbo, da so stroški strokovnega vodenja stroški strokovnega vodje in da naloge strokovnega vodenja lahko opravlja le s tem namenom zaposleni strokovni vodja (6. stran pritožbe). Podlaga za tako presojo pa naj bi po njenem stališču bila v pritožbi povzeta določila ZOA in Pravilnika. Vendar zakaj naj bi v pritožbi povzeta določila vodila do sklepa, da je le zaposlitev strokovnega vodje pogoj za priznanje stroškov strokovnega vodenja, ni obrazložila.

12. Izrecno se je strinjala s stališčem sodišča prve stopnje, da mora vsak izvajalec izvajati strokovno vodenje in usklajevanje osebne asistence (7. stran pritožbe). Prvostopenjske presoje, da to velja za vse izvajalce, ne glede na število uporabnikov, za katere izvajalci opravljajo svoje delo, saj sicer tisti uporabniki, za katere skrbi izvajalec, ki delo opravlja za manj kot 6 uporabnikov, ne bi bili deležni kontinuirane strokovne pomoči, pa s svojimi razlogi ni izpodbila. Navedla namreč je, da je zaposlitev strokovne vodje pri izvajalcih, ki delo opravljajo za več kot 5 uporabnikov pogojevala s strokovnostjo vodenja in organizacije. Ta njena razlaga pa vodi do sklepa, da je zagotovila strokovno vodenje in organizacijo le tistim uporabnikom, ki sodijo v krog izvajalcev z več kot 5 uporabniki, ostalim uporabnikom pa ne. Različno strokovno obravnavanje istovrstnih uporabnikov iz razloga, ker spadajo v krog izvajalcev z več kot 5 uporabniki, pa je ustavno nedopustno9. 13. Ni navedla razlogov proti prvostopenjski presoji, da bi zakonodajalec, v kolikor bi bil njegov namen, da je pogoj za povračilo omenjenih stroškov (2,49 EUR/h) zaposlitev strokovnega vodje, to v predpisih jasno navedel. 14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v prid presoji, da prvostopenjska odločitev iz I. točke izreka ni materialno pravno nepravilna, govori tudi sedaj spremenjeno določilo prvega odstavka 28. člena Pravilnika10. Po tem določilu stroški, povezani z organizacijo in izvajanjem osebne asistence predstavljajo tudi stroške za zaposlovanje strokovnega vodje z opravljenim strokovnim izpitom. V takrat veljavnem določilu prvega odstavka 28. člena Pravilnika pa strokovni vodja niti omenjen ni bil. 15. Isto velja za posamezna določila novele ZOA, ki je stopila v veljavo šele 13. 12. 2021, kar je po sklenitvi Pogodbe A2 in na katera se sklicuje pritožnica11. Te spremembe so zato nepomembne za odločitev o pritožbi, kažejo pa na to, da takrat veljavna določila niso bila enoznačna.

16. Tudi če drži pritožbeno stališče, da je bil namen zakonodajalca, da izvajalec osebne asistence opravlja dejavnost v javnem interesu, pa gotovo drži, da je določilo 10. člena takrat veljavnega ZOA, po katerem so izvajalci osebne asistence lahko bili tudi samostojni podjetniki, katerih cilj je skladno z določili ZGD-1, ustvarjanje dobička, v nasprotju s to idejo. Znana je pravniška krilatica, da ni pomembno, kaj zakonodajalec strelja, važno je, kaj zadane.

17. Odločbe prvostopenjskih sodišč pritožbenih sodišč ne zavezujejo. Zato pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na (trenutno še nepravnomočno) odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 425/2021 z dne 4. 2. 2022, v kateri da je zavzeto drugačno stališče. 18. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je pritožnica sodišču prve stopnje očitala tudi postopkovne kršitve, vendar teh v pritožbi ni utemeljila, pritožbeno sodišče pa jih ni zaznalo.

19. _K zavrnitvi pritožbe proti odločitvi o glavni stvari (iz II. točke izreka)_

20. Pritožnici torej ni uspelo izpodbiti presoje sodišča prve stopnje iz I. točke izreka, da je sporno določilo 6. člena Pogodbe A2 nično. Ker pa je na to presojo vezana odločitev iz II. točke izreka, (da toženka tožniku dolguje še 921,30 EUR s pripadki) je tudi pritožba proti tej točki neutemeljena.

21. Glede na zgornje razloge je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v I. in II. točki izreka potrdilo (353. člen), saj niti v okviru uradnega preizkusa tega dela te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

_K spremembi stroškovne odločitve_

22. Kot rečeno, je tožnik uspel z zneskom 921,30 EUR, toženka pa z zneskom 1678,88 EUR. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da za I. točko izreka tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta. Če bi jo, bi utegnila odločitev o pravdnih stroških biti bistveno drugačna.

23. Drži pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da stranki nosita, tožnik 60 %, toženka pa 40 % vseh stroškov prvostopenjskega postopka. Ker je tožnik v pravdi uspel z zneskom 921,30 EUR, je njegov uspeh 35,43 odstoten, toženkin, ki je uspela z zneskom 1.678,6 EUR pa 64,56 odstoten. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano stroškovno odločitev na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz III. točke izreka te sodbe.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

24. Pritožnica s pritožbo ni bila uspešna. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Toženka jo je podpisala 30. 12. 2019. 2 V zvezi s tem 1. točka drugega odstavka 12. člena takrat veljavnega ZOA, ki nosi naslov **Pridobitev in izguba statusa izvajalca osebne asistence**), določa, da se izvajalec osebne asistence se vpiše v register izvajalcev osebne asistence, če ima zaposlenega strokovnega vodjo za izvajanje osebne asistence, ki ima opravljen strokovni izpit po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva, v kolikor izvaja osebno asistenco za več kot pet uporabnikov. 3 Ur. l. RS, št. 10/17 in 31/18. 4 Ur. RS, št. 57/18 in 13/19. 5 Razloge za tako presojo je navedlo v 40. do 45. točkah obrazložitve. 6 Tak izrek je praviloma nerazumljiv, ker iz njega ni jasno razvidno, v katerem delu tožbeni zahtevek ni utemeljen. V izogib očitku, da pritožbeno sodišče spregledalo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega 339. člena ZPP, pa je v tej obrazložitvi konkretno pojasnilo, koliko znaša zavrnjeni del tožbenega zahtevka. 7 Ta člen nosi naslov: **Stroški, povezani z organizacijo in izvajanjem osebne asistence** in v prvem odstavku določa, da ti vključujejo (1) strošek strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence (2) strošek materiala in storitev, najemnine, amortizacije in investicijskega vzdrževanja ter (3) da cena ure storitve osebne asistence, ki predstavlja strošek strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence, znaša 0,239 % izhodiščne višine. 8 Ta člen nosi naslov: **Vloga za pridobitev statusa izvajalca osebne asistence in vpis v register izvajalcev osebne asistence** in v 3. točki drugega odstavka določa, da je treba vlogi priložiti pogodbo o zaposlitvi in potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva za strokovnega vodjo za izvajanje osebne asistence, ko bo izvajal osebno asistenco za več kot pet uporabnikov. 9 Primerjaj 14. člen Ustave RS. 10 Ur. l. RS, št. 128/20, ki je začel veljati 1. 10. 2020, kar je po sklenitvi Pogodbe A2. 11 Npr. (1) da so sedaj samostojni podjetniki izključeni kot izvajalci osebne asistence iz razloga, ker je osebna asistenca nepridobitna dejavnost, medtem ko je samostojni podjetnik posameznik pravno organizacijska oblika, organizirana v skladu z ZGD-1, ki opravlja pridobitno dejavnost, (2) da je osebna asistenca nepridobitna dejavnost, (3) da bistvo izvajanja osebne asistence ni pridobivanje dobička, itd.