Jedro

Odpovedni razlog ne nastane šele, ko delavec nastopi prestajanje kazni zapora, kot poizkuša to prikazati tožnik. Razlog za odpoved nastane s pravnomočnostjo sodbe v kazenskem postopku. V prid takšnemu zaključku govori tudi v sodni praksi zavzeto stališče, da na obstoj tega odpovednega razloga ne vpliva, če delavec, ki mu je bila iz tega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi, kasneje ne prestane kazni v trajanju najmanj šestih mesecev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2020; za razvezo pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in toženko dne 20. 11. 2017, z dnem 2. 11. 2020; in za plačilo denarnega povračila tožniku v višini 90.980,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrglo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je odpovedni razlog v zvezi z zaporno kaznijo podan, če mora biti delavec zaradi prestajanja le te odsoten z dela več kot šest mesecev. Odpovedni razlog nastopi z odsotnostjo delavca zaradi prestajanja zaporne kazni, daljše od šestih mesecev. Zato ni dovolj, da je delavec pravnomočno obsojen, ampak mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni tudi odsoten z dela. Meni, da je takšna večinska sodna praksa. Pri tem se sklicuje na sodbo VSRS VIII Ips 345/2007 in sklep VDSS Pdp 826/2015. V zadevi VIII Ips 300/2017 pa so bile okoliščine primera drugačne, saj je tožnici delovno razmerje prenehalo že po nastopu prestajanja zaporne kazni. Ker tožnik v času podaje izpodbijane odpovedi ni nastopil prestajanja zaporne kazni in tako ni bil odsoten z dela zaradi prestajanja zaporne kazni, odpovedni razlog ne obstaja. Nadalje navaja, da je bil ob podaji izpodbijane odpovedi tudi sicer odsoten z dela, ker ga je toženka obvestila, da mu od 1. 12. 2017 dalje ne more zagotavljati dela. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem reklo le, da to ni pomembno, tega stališča pa ni obrazložilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Opozarja na določilo 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89), skladno s katerim je delavcu, če je moral biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela, delovno razmerje prenehalo z dnem začetka prestajanja zaporne kazni. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja pa navaja, da je bilo v sporu I Pd 222/2015 v zvezi s Pdp 856/2015 in VIII Ips 255/2016 ugotovljeno, da ob istih dejanskih in pravnih okoliščinah kot v tem sporu ne obstajajo okoliščine in interesi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. S tem, ko je sodišče prve stopnje te okoliščine ponovno presojalo, je bistveno kršilo določbe postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Do tega ugovora se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo. Posledično navaja, da je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi pete alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev, ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Tožniku je bila namreč s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 10/2014 z dne 26. 9. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 10/2014 z dne 26. 8. 2020 izrečena kazen štirih let zapora, kar utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za podajo izredne odpovedi po navedeni alineji ni bistveno, ali je delavec že nastopil prestajanje kazni zapora, pač pa je bistvena pravnomočnost sodbe v kazenskem postopku, s katero je delavec obsojen na zaporno kazen daljšo od šestih mesecev. Iz navedenega zakonskega določila ne izhaja, da odpovedni razlog nastane šele, ko delavec nastopi prestajanje kazni zapora, kot poizkuša to prikazati tožnik. Pač pa odpovedni razlog nastane, kadar mora biti delavec po pravnomočni odločbi zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Razlog za odpoved tako nastane s pravnomočnostjo sodbe v kazenskem postopku. V prid takšnemu zaključku govori tudi v sodni praksi zavzeto stališče, da na obstoj tega odpovednega razloga ne vpliva, če delavec, ki mu je bila iz tega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi, kasneje ne prestane kazni v trajanju najmanj šestih mesecev (sodbi VSRS VIII Ips 345/2007 in VIII Ips 300/2017). Pritožbeno sodišče se strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da bi moral poizvedovati, kdaj je delavec dejansko nastopil prestajanje kazni zapora. Delodajalec je namreč od sodišča obveščen (le) o priporu delavca in o pravnomočni obsodilni sodbi na kazen zapora (138. člen Zakona o kazenskem postopku – ZKP; Ur. l. RS, št. 63/1994 in nasl.), in ne torej tudi o pričetku prestajanja zaporne kazni.

8. Stališče, da odpovedni razlog iz pete alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nastane s pravnomočnostjo sodbe v kazenskem postopku, je zavzelo tudi revizijsko sodišče v sodbi VIII Ips 300/2017. V zvezi s to sodbo ni bistveno pritožbeno navajanje, da je tožnici – javni uslužbenki v navedeni zadevi delovno razmerje prenehalo že po nastopu prestajanja zaporne kazni. Revizijsko sodišče je namreč zavzelo izrecno in povsem jasno stališče, da razlog iz pete alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nastane s pravnomočnostjo sodbe v kazenskem postopku. Pri tem se je opredelilo tudi do drugače zavzetega stališča v sodbi VIII Ips 345/2007 in pojasnilo, da v navedenem primeru pravnomočnost sodbe v kazenskem postopku ni bila odločilna, ker je delavec pričel prestajati zaporno kazen že pred pravnomočnostjo sodbe. Tožnik se torej neutemeljeno sklicuje na stališče iz sodbe VIII Ips 345/2007, saj v njej pravnomočnost kazenske sodbe zaradi drugačnega dejanskega stanja ni mogla biti odločilna. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep pritožbenega sodišča Pdp 826/2015, saj je bila ta zadeva zaključena z že navedeno sodbo revizijskega sodišča VIII Ips 300/2017. 9. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določila 76. člena ZTPDR, češ da iz njih izhaja, da odpovedni razlog nastopi z dnem, ko prične delavec prestajati kazen zapora. Gre namreč že za dalj časa (skoraj dvajset let) neveljaven zakon, zato se sodišče prve stopnje do izpostavljenih določil tega zakona pravilno ni opredelilo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da za odločitev v tej zadevi niso odločilne tožnikove navedbe, da je bil ob podaji izpodbijane odpovedi na čakanju na delo doma, ker ga je toženka 20. 11. 2017 obvestila, da mu od 1. 12. 2017 dalje ne more zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil namreč kljub temu še vedno v delovnem razmerju s toženko. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodba o tem ugovoru nima razlogov, zaradi česar naj bi bila podana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je, kot rečeno, navedlo, da te tožnikove navedbe za odločitev v tem sporu niso pomembne, zato se do njih pravilno ni podrobneje opredeljevalo. Sodišče mora namreč navesti razloge le o odločilnih dejstvih in se opredeliti do bistvenih ugovorov strank, kar je sodišče prve stopnje storilo. Očitana kršitev določb postopka tako ni podana.

11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da zaradi v tem postopku obravnavanega odpovednega razloga po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. S tem je podan nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje pri tem pravilno ni upoštevalo sodbe I Pd 222/2015 v zvezi s sodbama Pdp 856/2015 in VIII Ips 255/2016, saj je v navedenem sporu tožnik izpodbijal drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je toženka podala v letu 2013, na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej na drugi podlagi kot odpoved, ki je predmet tega spora. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče, da gre za že razsojeno stvar in posledično postopkovno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je (pravilno) obrazložilo, da spor I Pd 222/2015 za odločitev v tej zadevi ni pomemben, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega ugovora v zvezi s tem sporom.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).