Jedro

Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo opr. št. BPP 31/2019 dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ker je tožnica uspela v sporu, ji je sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP odmerilo in priznalo stroške postopka. Sama odmera stroškov glede na pritožbene navedbe ni sporna. Sporno pa je vprašanje, ali je tožničina pooblaščenka upravičena do plačila celotnega zneska, kot to uveljavlja tožnica, ali pa do polovice zneska, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

ZOdv v petem odstavku 17. člena določa, da odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoč so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

Pravice in obveznosti so bile določene z odločbo o dodelitvi BPP. Skladno s 44. členom ZBPP se sredstva, potrebna za izvajanje zakona, pristojnim sodiščem zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. V tem primeru je torej bistveno, da pooblaščenka deluje v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti, ne pa kot odvetnica, ki deluje na trgu ter prosto išče in sprejema stranke Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo peti odstavek 17. člena ZOdv in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 28. 6. 2018 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 10. 1. 2018 in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine od 20. 12. 2017 dalje. Toženi stranki je naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine izdala posebno upravno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (I., II. in III. točka izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v višini 467,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (IV. točka izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev (IV. točka izreka) je pritožbo vložila tožnica zaradi kršitve določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo pravico do povračila sodnih stroškov s strani tožene stranke samo do polovice, kot ji gredo po odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT)1, pa čeprav tožena stranka ni upravičena do brezplačne pravne pomoči. Tožnica namreč stoji na stališču, da bi ji morala tožena stranka odvetniške stroške povrniti v celoti. Navedeno po mnenju tožnice izhaja iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 ter iz namena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP)3 ter iz namena OT. Ker je sodišče odločilo drugače, je z izpodbijano odločitvijo kršilo določbe pravdnega postopka ter materialnega prava. Nagrado odvetnika v primeru brezplačne pravne pomoči do ene polovice krije država, saj je tožnica na podlagi določb ZBPP upravičenka do brezplačne pravne pomoči, drugo polovico predpisane nagrade odvetnika pa krije pooblaščenka tožnice, ki svoj poklic opravlja kot odvetnica. Namen ZBPP je zagotoviti brezplačno pravno pomoč pomoči potrebnim in zmanjšati stroške države. Ni pa namen zakona, da bi odvetnik za stranko, ki je v pravdi v celoti izgubila in je s svojim nezakonitim ravnanjem povzročila pravdo, opravljal dobrodelno delo. Zaradi navedenega bi moralo sodišče tožnici prisoditi povračilo odvetniških stroškov v celoti, pri čemer bi morala tožena stranka polovico tako prisojenih stroškov vrniti državi. Samo dejstvo, da je tožnica upravičenka do brezplačne pravne pomoči na odmero sodnih stroškov ne more vplivati, saj izdaja odločbe o pravici do brezplačne pravne pomoči sama po sebi ne pomeni, da bo upravičenec pravico do povračila stroškov ob zaključku postopka tudi uveljavljal. Pravici do brezplačne pravne pomoči se lahko tudi odpove in po zaključku postopka povračilo stroškov ne uveljavlja od Republike Slovenije oziroma uveljavlja povračilo stroškov od nasprotne stranke neposredno. Namen zakonodajalca ni bil, da je odvetnik v primeru, da stranka, ki v sporu uspe, upravičen samo do polovice plačila s strani nasprotne stranke, ki je kršila zakonodajo in ki ni upravičena do brezplačne pravne pomoči, zaradi česar je v sporu tudi izgubila. Namen zakonodajalca je bil zmanjšati stroške Republike Slovenije. Tožnica graja tudi dejstvo, da ji sodišče ni priznalo stroška davka na dodano vrednost, saj je davčna zavezanka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano stroškovno odločitev spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila, podredno pa predlaga, da sodišče izpodbijano 4. točko izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, kot jih v pritožbi uveljavlja tožnica.

5. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo opr. št. BPP 31/2019 dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ker je tožnica uspela v sporu, ji je sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP odmerilo in priznalo stroške postopka. Sama odmera stroškov glede na pritožbene navedbe ni sporna. Sporno pa je vprašanje, ali je tožničina pooblaščenka upravičena do plačila celotnega zneska, kot to uveljavlja tožnica, ali pa do polovice zneska, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

6. Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv)4 v petem odstavku 17. člena določa, da odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoč so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

7. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedeno določbo ter odmerjeno nagrado pravilno zmanjšalo za polovico.

8. Razlogi, zakaj je bil v ZOdv dodan nov peti odstavek, so razvidni iz zakonodajnega gradiva in sicer iz predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D, nujni postopek, EPA 215-7), iz katerega izhaja, da je cilj navedene spremembe omejitev izdatkov državnega proračuna za storitve odvetnikov, ko ti delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti pri kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. Zakonodajalec je pri tem upošteval tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2019 in sicer, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS ločiti položaj ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V navedenih primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo iz pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu odvetniki opravljajo dolžnost države, po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave RS. Razlog je tudi v tem, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila.

9. Pravice in obveznosti so bile določene z odločbo o dodelitvi BPP. Skladno s 44. členom ZBPP se sredstva, potrebna za izvajanje zakona, pristojnim sodiščem zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. V tem primeru je torej bistveno, da pooblaščenka deluje v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti, ne pa kot odvetnica, ki deluje na trgu ter prosto išče in sprejema stranke, kot je to pojasnilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi5. Zavzeto stališče pa izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse6. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo peti odstavek 17. člena ZOdv in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče priznati tudi stroške DDV, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je sodišče del pritožbe štelo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Tako je z dopolnilnim sklepom III Ps 935/2018 z dne 6. 9. 2021 toženi stranki naložilo, da mora povrniti za tožečo stranko njene stroške postopka iz naslova DDV v znesku 102,94 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Navedeni sklep je postal pravnomočen 6. 10. 2021. 11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 18/1993 s spremembami. 5 Glej Pdp 13/2020 z dne 4. 6. 2020. 6 Glej VSRS sklep X Ips 36/2017 z dne 15. 3. 2017, UPRS sodba II U 323/2016 – 9 z dne 22. 8. 2018, VDSS sodba Pdp 13/2020 z dne 4. 6. 2020, itd.