Jedro

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Toženka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo št. 2142‑451/2018/10 (1312‑02) z dne 29. 3. 2018 kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 1. in 2. alinee prvega odstavka 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Tožnik je dne 7. 4. 2018 vložil tožbo, v kateri je predlagal, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Toženka je na tožbo odgovorila dne 10. 4. 2018 ter predlagala, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano odločbo. Odgovor na tožbo je sodišče posredovalo pooblaščenki tožnika dne 12. 4. 2018, a nanj tožnik ni odgovoril. 4. Dne 16. 4. 2018 je sodišče po elektronski pošti prejelo sporočilo toženke, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in da se do dne 16. 4. 2018 tja več ni vrnil, njegovo trenutno bivališče pa toženki ni znano. To sporočilo je sodišče posredovalo pooblaščenki tožnika dne 17. 4. 2018 in postavilo rok 3 dni za morebiten odgovor. Pooblaščenka tožnika v postavljenem roku na to ni odgovorila.

5. Tožba se zavrže. 6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Toženka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se sodišče do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

7. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa št. I Up 315/2016 z dne 15. 1. 2017, kjer je sodišče navedlo, da Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilca za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1, točka 6 obrazložitve citiranega sklepa). Vrhovno sodišče je v tem sklepu nadalje navedlo, da ZMZ-1 sicer izrecno res ureja samo primere, ko prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku, ne pa tudi, kadar samovoljno zapusti azilni dom po izdaji upravne odločbe. Vendar pa to po presoji Vrhovnega sodišča RS ne pomeni, da bi sodišče v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati pritožbo zoper tako odločbo (sodbo v konkretnem primeru), saj obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (točka 7 obrazložitve). Nadalje je Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (točka 8 obrazložitve). V nadaljevanju Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu citira tudi več odločb Ustavnega sodišča RS, kjer je bilo zavzeto enako stališče. S citiranim sklepom je sodišče pritožbo zavrglo, ker je ugotovilo pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo.

8. Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je enako stališču, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v številnih drugih prejšnjih odločitvah, sodišče tudi v konkretnem primeru meni, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da izpodbijana odločba očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

9. Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker izpodbijana odločba očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

10. Sodišče je na podlagi 3. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v zadevi odločalo po sodniku posamezniku, skladno s sklepom z dne 17. 4. 2018, ki je bil izdan v predmetni zadevi.