Jedro

V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.

V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v prvi alineji I. točke izreka in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Prvotni tožnik je uveljavljal (sedaj njegovi dediči) ničnost notarskega zapisa in kreditne pogodbe (sklenjene 31. 8. 2007, z dogovorjenim posojilom v višini 166.500 CHF in vračilom v 120 mesečnih anuitetah), ki sta jo sklenila prvotni tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj ter prva toženka kot kreditodajalka in hipotekarna upnica, sedanja prva tožnica je nastopala kot zastaviteljica. Zaradi nerednega odplačevanja obveznosti po izgubi službe prvotnega tožnika je prva toženka 10. 5. 2011 odstopila od kreditne pogodbe, nakar sta 1. 6. 2011 prvotni tožnik in prva toženka sklenila Dogovor o plačilu dolga (v nadaljevanju Dogovor), s katerim se je sedaj pokojni tožnik zavezal poravnati dolg v mesečnih obrokih po 800 EUR in po obrestni meri EURIBOR + 1,6 % letno. Obveznosti ni redno izpolnjeval, zato je bil Dogovor razveljavljen, prva toženka pa je terjatev izterjevala s sklepom o izvršbi na podlagi izvršljivega notarskega zapisa SV 640/2007. Nadalje je prva toženka terjatev iz naslova kreditne pogodbe prenesla na novega upnika - drugo toženko.

2.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni dokazala, da prva toženka ni v celoti in korektno opravila svoje pojasnilne dolžnosti, tj. na način, da je bil pokojni tožnik ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute in obresti, temveč tudi zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Ocenilo je, da je tožena stranka dokazala, da se je pokojni tožnik prostovoljno odločil za kredit v CHF, saj je bil v trenutku sklepanja cenovno bolj ugoden od evrskega kredita oziroma je bila pri kreditu v CHF bistveno nižja obrestna mera. Prva toženka ni prikrivala tveganj valutne klavzule in tveganj obrestne mere ter ni zavajala in ne zmanjševala pomena tveganj valutnih sprememb, pokojni tožnik pa je razumel mehanizem uporabe tuje valute in se je zavedal valutnega in obrestnega tveganja. Pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF v času sklepanja pogodbe ni ustvarjal niti ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla. Ker prva toženka ob sklepanju pogodb ni mogla zanesljivo napovedati gibanj tečajev v prihodnosti, je neutemeljen očitek nepoštenosti oziroma slabe vere.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje: delno spremenilo in ugotovilo ničnost notarskega zapisa in kreditne pogodbe ter neveljavnost vknjižbe hipoteke, vpisane na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ter odločilo, da se izbriše (prva alineja I. točke izreka); razveljavilo glede kondikcijskega zahtevka in stroškov postopka (druga alineja I. točke izreka); potrdilo glede zavrnitve zahtevka za neveljavnost vknjižbe hipoteke, vpisane na podlagi sklepa o izvršbi (II. točka izreka). Pojasnilo je, da se je sodišče prve stopnje sicer sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) Up‑14/21 z dne 13. 1. 2022, a vendar stališč o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov, ni ustrezno upoštevalo. Ob upoštevanju stališč Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča je ocenilo, da so materialnopravna izhodišča v prvostopenjski sodbi v več vidikih zmotna. Poudarilo je, da zagotavlja Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) širši obseg varstva kot Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), v skladu s stališči najnovejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem SEU ob razlagi Direktive 93/13, pa gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Sporen pogodbeni pogoj je tako nepošten in s tem ničen, kar ima za posledico ničnost celotne pogodbe.

4.Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 12/2024 z dne 17. 7. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti iz 5. in 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter določbe 347., 351., 354., 355. in 358. člena ZPP, ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi bila prva toženka predhodno seznanjena s spremembo sodne prakse, ki je nastala po izdaji sodbe prvostopenjskega sodišča, in imela možnost dopolniti svoje navedbe in dokazne predloge, oziroma ali bi moralo bodisi sodbo prve stopnje razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje bodisi aktivirati mehanizem odprtega sojenja v pritožbenem postopku?

5.Prva toženka v reviziji pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila pojasnilna dolžnost celovito izpolnjena, saj so bila dana pojasnila takšne vsebine in intenzitete, da se je prvotni tožnik kot povprečno skrben in preudaren potrošnik moral in mogel zavedati ekonomskih posledic sklenjenega posla. Izpostavlja stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 74/2023 z dne 20. 3. 2024, da je pojasnilna dolžnost izpolnjena že ob pojasnilih, ki so bila dana tudi v konkretni zadevi. Sodna praksa SEU in Vrhovnega sodišča opredeljujeta pravne standarde dolžnega ravnanja na zelo abstrakten način, zato bi sodišče druge stopnje moralo pri presoji pojasnilne dolžnosti posredovane informacije presojati s perspektive slovenskega potrošnika v času sklepanja kreditne pogodbe. Poudarja, da predstavlja sodba sodišča druge stopnje presenečenje, saj temelji na drugačni pravni oceni okoliščin, relevantnih za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, kot so bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje in kot bi jih prva toženka lahko pričakovala glede na ustaljeno sodno prakso do trenutka vložitve odgovora na pritožbo. Sodišče druge stopnje prve toženke ni seznanilo z drugačnim pravnim naziranjem, ki sledi novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča, in ji ni dalo možnosti izjavljanja, kar predstavlja kršitev pravice do poštenega sojenja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje, potrdi sodbo sodišče prve stopnje ter tožnikom naloži v plačilo pravdne stroške prve toženke, oziroma podredno, naj reviziji ugodi in razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču druge stopnje, tožnikom pa naloži v plačilo pravdne stroške prve toženke.

6.Druga toženka se v odgovoru na revizijo pridružuje revizijskim razlogom in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi. Poudarja, da temelji sodba sodišča druge stopnje izključno na spremenjeni sodni praksi, glede katere tožena stranka ni imela možnosti pritožbe. S takšnim postopanjem in odločitvijo sodišča druge stopnje je bila toženi stranki odvzeta možnost pravnega sredstva, s čimer je bila obenem kršena pravica strank do enakega varstva pravic.

7.Tožeča stranka v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne. Nasprotuje navedbam prve toženke, da naj bi ji bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva. Iz vsebine obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je bil dokazni postopek sodišča prve stopnje ustrezen, uporaba materialnega prava pa je bila napačna. Razpis pritožbene obravnave ali vrnitev postopka v ponovno odločanje bi tako pomenila hujšo kršitev pravice tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj bi izvajanje istih dokazov po nepotrebnem zavleklo postopek in to ne bi moglo vplivati na uporabo materialnega prava ter končno odločitev v zadevi.

8.Revizija je utemeljena.

9.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP) in pravni problem, v okviru dopuščenih vprašanj, obravnava izhajajoč iz razlogov, ki so navedeni v reviziji.

10.Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v korist potrošnika. Primerljiv procesni položaj je Vrhovno sodišče že večkrat obravnavalo.

11.V sodni praksi Vrhovnega sodišča o potrošniških pogodbah v CHF je v letu 2023 prišlo do bistvene nadgraditve dotedanjih stališč. Že prejšnja praksa je sicer poudarjala pomen pojasnilne dolžnosti banke glede obstoja valutnega tveganja, a sklep, da banka ni zadostila svoji pojasnilni obveznosti, je v novejši praksi - od odločbe II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki jo izpostavljata prva toženka in sodišče druge stopnje - drugačen. Bistvo spremenjene prakse kratko povzema 10. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025.

12.Prva toženka utemeljeno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. V odgovoru na pritožbo se do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Sodišče druge stopnje je, ne da bi toženi stranki omogočilo izjavo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP, odločitev o pritožbi utemeljilo s stališči novejše sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem SEU o razlagi Direktive 93/13. Sodišču prve stopnje je očitalo zmotno uporabo materialnega prava s tem, ko je dokazno breme za dokazovanje (ne)izpolnjene pojasnilne dolžnosti naložilo tožeči stranki, namesto kreditodajalki. Upoštevalo je razlago Vrhovnega sodišča, da je pogodbeni pogoj nepošten, če predstavlja enega od primerov, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot, za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja pa ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpostavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Poudarilo je, da je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja. Gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni zavedal, niti jih (potrošniku) ni želel. Ob sklicevanju na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 54/2023 je končno ocenilo, da iz podanih opozoril prve toženke sicer izhaja določena stopnja tveganosti, a so bila opozorila glede na izhodišča SEU nezadostna.

13.Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je tako pritrdilen. Utemeljen je revizijski očitek prve toženke, da je bila prikrajšana za izjavo o drugačni materialnopravni podlagi, na kateri temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in ji je bila v zvezi s tem odvzeta možnost, da poda (ob zakonsko določenih omejitvah iz prvega odstavka 337. člena ZPP) nove trditve o dejstvih in predlaga nove dokaze, ter se opredeli do novih pravnih vprašanj.

14.Zaradi ugotovljene procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v prvi alineji I. točke izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Dodatni napotki za sojenje niso potrebni.

15.Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

16.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Primeroma sta citirani sodbi SEU C‑415/11 z dne 14. 3. 2013 in C‑26/13 z dne 30. 4. 2014.

Op. št. (2)Sklicevanje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up‑54/19 z dne 6. 7. 2023.

Op. št. (3)Izpostavljeni sta odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.

Op. št. (4)Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, Uradni list Evropskih skupnosti, L 95/29, 21. 4. 1993.

Op. št. (5)Sklepi Vrhovnega sodišča II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024, II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2025, II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025, II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2024 in II Ips 6/2025 z dne 12. 3. 2025.

Op. št. (6)Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in številne druge odločbe.

Op. št. (7)Tej odločbi so sledile odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

Bistvo spremenjene prakse je v a) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju; b) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno; ter c) razlikovanju med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani.

Točke 13 - 19 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2022 (27. in 28. točka obrazložitve).

Točka 15 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2022.

Točka 19 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2, 399 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24, 24/1

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 4, 4/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.