Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sklep I Cp 1415/2010

ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.1415.2010 Civilni oddelek

kontrahirna dolžnost pravno priznana škoda odškodninska odgovornost privatizacija stanovanj
Višje sodišče v Ljubljani
16. junij 2010

Povzetek

Sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ki je zahtevala odškodnino zaradi zamude tožene stranke pri sklenitvi prodajne pogodbe za stanovanje. Sodišče je ugotovilo, da za kontrahirno dolžnost na področju privatizacije stanovanj velja posebna ureditev, ki izključuje odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih obligacijskega prava. Tožena stranka ni mogla skleniti pogodbe v roku, ker je tekel denacionalizacijski postopek, kar je bilo ovira za sklenitev pogodbe. Tožnik ni uspel dokazati, da bi mu zamuda tožene stranke povzročila škodo, saj je bila vrednost stanovanja določena po pravilih SZ.
  • Kontrahirna dolžnost na področju privatizacije stanovanj.Ali se za kontrahirno dolžnost na področju privatizacije stanovanj uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava ali posebna pravna ureditev?
  • Odškodninska odgovornost pri privatizaciji stanovanj.Ali obstajajo predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi zamude pri sklenitvi prodajne pogodbe?
  • Protipravnost ravnanja tožene stranke.Ali je tožena stranka ravnala protipravno, ker ni sklenila kupoprodajne pogodbe v roku, določenem v SZ?
  • Utemeljenost odškodninskega zahtevka.Ali je tožnik upravičen do odškodnine zaradi zmanjšanega solastniškega deleža, ki ga je pridobil ob nakupu stanovanja?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za kontrahirno dolžnost na področju privatizacije stanovanj velja specialna ureditev, in sicer 117. in nadaljnji členi SZ. Te določbe pa imajo posebno naravo, ki izključujejo odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih obligacijskega prava.

Pri privatizaciji stanovanj ne gre za pogodbena razmerja, ki bi temeljila na načelih obligacijskega prava, temveč gre za posebno pravno ureditev sklepanja pogodb o prodaji stanovanj. Prodajalec ni svoboden pri odločanju, ali bo sklenil prodajno pogodbo in pri oblikovanju cene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.676,68 EUR s pripadajočimi obrestmi, v preostalem delu je zaradi umika tožbe postopek ustavilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v višini 786,54 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Tožeča stranka je ves čas postopka poudarjala, da je prišla tožena stranka najkasneje v letu 1996 v zamudo, ker v nasprotju z dolžnostjo po 4. odst. 117. člena SZ/91, v 30 dneh po vložitvi vloge za prodajo stanovanja bivšemu imetniku stanovanjske pravice tega ni storila, zaradi česar je tako ravnanje protipravno. Prvostopno sodišče se glede vprašanja protipravnosti sploh ni opredelilo, čeprav gre za eno od predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka je tudi dokazala škodo, ki ji je zaradi protipravnega ravnanja nastala, namreč, tožeča stranka je z nakupom stanovanja (ki je bil realiziran leta 2002) pridobila manj kot bi, če zamude s prodajo stanovanja ne bi bilo. V tem primeru namreč tožena stranka ne bi mogla zahtevati, da ji iz naslova delitve skupnih prostorov v stavbi pripade prej skupna pralnica, prav tako pa toženka ne bi mogla prodati solastniškega idealnega deleža na podstrešju, ki je bil vezan na stanovanje tožeče stranke. Posledično je le-ta ob nakupu pridobila solastniški idealni delež, ki je manjši in manj vreden od tistega, ki bi pridobila, če bi ji bilo stanovanje skladno s takrat veljavno zakonodajo prodano v letu 1996. Zmanjšan solastniški idealni delež je tako posledica bistveno zmanjšanega obsega skupnih prostorov v stavbi, na račun nekdanje skupne pralnice in skupnega podstrešja. Podane so vse predpostavke odškodninske odgovornosti, pritožba pa izpodbijani sodbi še očita, da je zmotno uporabila materialno pravo, saj bi glede na čas nastanka škodnega primera, moralo uporabiti določbe ZOR o odškodninski odgovornosti zaradi zamude z izpolnitvijo obveznosti in splošna pravila o odškodninski odgovornosti. V nadaljevanju je povsem irelevantno navajanje prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe v letu 2002, ni ugovarjala takratnemu solastniškemu idealnemu deležu in takratnemu obsegu skupnih delov. Ni namreč jasno, kako naj bi škodo odpravilo grajanje tožnika, saj so bili škodljivi posli med toženo stranko in tretjimi osebami že veljavno in učinkovito sklenjeni, prav tako pa v konkretni zadevi ne gre za uveljavljanje odgovornosti za stvarne napake prodane stvari – kupoprodajna pogodba je bila izpolnjena skladno z dogovorom in tožeča stranka je z njeno sklenitvijo pridobila solastniški delež na tistih skupnih delih v stavbi, ki so takrat dejansko obstajali. Tožeča stranka uveljavlja odškodnino zato, ker je tožena stranka prepozno in v nasprotju z zakonskimi roki iz 117. oz. 123. člena SZ/91 izpolnila kontrahirno dolžnost, s tem pa povzročila, da je tožeča stranka z nakupom stanovanja pridobila manj, kot bi v primeru pravočasne prodaje. Končno pa je irelevantno še razlogovanje prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ne zahteva razveljavitve poslov, ki jih je toženka v letu 2002 sklenila s tretjimi osebami in s katerimi je zmanjšala solastniški idealni delež, vezan na stanovanje tožnika. Tožeča stranka omenjenih poslov niti ne more izpodbijati, ker so jih tretje osebe s toženko sklepale v dobri veri, zato tožeča stranka uveljavlja odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zahtevka ni preizkušalo po višini, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožba je neutemeljena.

Tožeča stranka od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve obveznosti sklenitve pogodbe po – v času zatrjevanega nastanka škodnega dogodka v letu 1996 – veljavnem 183. členu ZOR, popolnoma enako določbo pa vsebuje tudi sedaj veljavni OZ v 162. členu, zato pritožbeno sodišče na tej točki zavrača očitek pritožbe, da je bilo materialno pravno zmotno uporabljeno. Kadar zakon za določeno osebo določa obveznost skleniti pogodbo, lahko zainteresirana oseba po prvem odstavku 27. člena ZOR zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene. V obravnavani zadevi ni spora o tem, da toženka pogodbe, ki jo je bila dolžna skleniti skladno z določbo 1. odst. 117. člena SZ, ni mogla skleniti nemudoma (oz. v roku iz 5. odst. 117. člena SZ), ker je ob vložitvi zahteve za odkup stanovanja za nepremičnino, v kateri je sporno stanovanje, tekel denacionalizacijski postopek, torej je v letu 1991 na strani toženke obstajala ovira za sklenitev pogodbe. V nadaljevanju pa tožeča stranka zatrjuje, da je s pravnomočnostjo upravne odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da sporno stanovanje ne spada v premoženje, obravnavano v konkretnem denacionalizacijskem postopku, odpadel razlog, zaradi katerega sklenitev kupoprodajne pogodbe ni bila mogoča v roku iz člena 117/4 SZ, zato je ravnanje toženke, ko vse do leta 2002 ni sklenila kupoprodajne pogodbe, protipravno. Vendar je citirano materialnopravno naziranje zmotno.

Pravna podlaga za tožbeni zahtevek na povrnitev škode v konkretnem primeru ne temelji na določbah ZOR (ne na 183. in ne na 210. in nadaljnjih členih). Za kontrahirno dolžnost na področju privatizacije stanovanj velja specialna ureditev, in sicer 117. in nadaljnji členi SZ. Te določbe pa imajo posebno naravo, ki izključujejo odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih obligacijskega prava.

Z določbami SZ o lastninjenju in privatizaciji je država hotela družbeno lastnino preoblikovati v lastnino z znanimi titularji, obenem pa doseči celovito reformo stanovanjskega področja in na tem področju zagotoviti tržno delovanje s socialnimi korektivi (Obrazložitev osnutka Stanovanjskega zakona, Poročevalec državnega zbora, št. 16/1991, str. 50). Določbe SZ, ki urejajo privatizacijo, zato ne temeljijo na načelih obligacijskega prava, tj. načelu svobode urejanja obligacijskih razmerij, enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih in enake vrednosti dajatev. Pri privatizaciji stanovanj ne gre za pogodbena razmerja, ki bi temeljila na načelih obligacijskega prava, temveč gre za posebno pravno ureditev sklepanja pogodb o prodaji stanovanj. Prodajalec ni svoboden pri odločanju, ali bo sklenil prodajno pogodbo in pri oblikovanju cene. Stanovanje mora prodati in to za kupnino, oblikovano po določbah SZ, med konkretnimi pravdnimi strankami pa ni spora o tem, da je bila vrednost stanovanja določena na podlagi določbe 117. člena SZ (»… z množenjem števila točk 145, velikosti stanovanja 63,80 m, korekcijskega faktorja in vrednostjo točke, ki od 24. 8. 1996 znaša 152,54 SIT«; 3. tč. Kupoprodajne pogodbe), pri čemer so bili elementi za izračun vrednosti stanovanja ugotovljeni na podlagi zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 24. 3. 1984 (4. alineja 2. tč. pogodbe). Iz razloženega sledi, da sta bila tožnika pri odkupu stanovanja deležna ugodnosti izračuna cene po vrednosti točke, ki je veljala 30. dan, odkar je odpadel razlog, zaradi katerega sklenitev kupoprodajne pogodbe ni bila mogoča v roku iz člena 117/4 SZ, tj. po pravnomočnosti upravne odločbe o denacionalizaciji, dne 31. 7. 1996. Ker ustaljena sodna praksa sledi opisanemu materialnopravnemu razlogovanju tudi v primerih prisilne sklenitve prodajne pogodbe za stanovanje, bi bilo nadaljnje pravno varstvo v obliki odškodnine po 183. členu ZOR neustrezno in neutemeljeno. Drugače povedano, s strani tožeče stranke zatrjevana materialna škoda ob upoštevanju skupnih učinkov privatizacijskega odkupa, ni pravno priznana.

Nadalje pa pritožbeno sodišče zavrača tudi tisto pritožbeno grajo, ki se nanaša na irelevantnost ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe v letu 2002 ni ugovarjala takratnemu solastniškemu idealnemu deležu, oz. da tožeča stranka ne zahteva razveljavitve poslov, ki jih je toženka v letu 2002 sklenila s tretjimi osebami. Pritožba z ničemer ne obrazloži, kako bi navedeno lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, zato take nekonkretizirane očitke pritožbeno sodišče zavrača. Pritožbeno sodišče je po navedenem ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). V skladu s 353. členom ZPP je sodišče pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia