Jedro

Z ozirom na to, da tožeča stranka obstoj objektivne predpostavke izpodbijanja v predmetnem postopku ne izkazuje s sklicevanjem na izpodbojno domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, temveč jo utemeljuje z neposredno uporabo prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, sodišču prve stopnje dejanskih okoliščin iz drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni bilo potrebno ugotavljati ter o vprašanju sočasnosti vzajemnih izpolnitev, medtem, ko je na podlagi pravočasno ponujenega procesnega gradiva pravdnih stranka obstoj objektivnega pogoja izpodbijanja ob neposredni uporabi določbe iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pravilno ugotovilo kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju, ni bilo dolžno razpravljati.

Za redno poslovanje družbe nujna plačila sicer določa drugi odstavek 34. člena ZFPPIPP, vendar je glede na zakonsko dikcijo, da so to »zlasti plačila,« potrebno sklepati, da v 1. do 4. točki tega odstavka izrecno opredeljena plačila terjatev ne predstavljajo zaključenega seznama nujnih plačil insolventnega dolžnika.

Ob nespornem dejstvu, da od plač toženih strank obračunani davki in prispevki niso bili poravnani, je mogoče zaključiti le, da so v izreku izpodbijane sodbe zajete asignacijske pogodbe izpodbojne.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (I., II., III., IV., V., VI., VII., VIII. in X. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tožena stranka vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v razmerju med tožečo stranko in toženimi strankami razveljavilo učinek v izreku izpodbijane sodbe z datumom sklenitve ter po višini natančno specificiranih asignacijskih pogodb, sklenjenih med tožečo stranko kot nakazovalcem (asignantom), družbo GP d.o.o. kot nakazancem (asignatom) ter toženimi strankami kot prejemniki nakazila (asignatarji) ter tožene stranke zavezalo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrnejo na podlagi teh asignacijskih pogodb prejeta plačila (prva tožena stranka 3.105,23 EUR, druga tožena stranka 3.994,49 EUR in tretja tožena stranka 2.443,09 EUR), po poteku tega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. do VI. točka izreka). V razmerju med tožečo stranko ter tretjo toženo stranko je razveljavilo še učinek odpusta dolga z dne 30. 9. 2011 v višini 12.308,02 EUR (VII. točka izreka) in tretjo toženo stranko zavezalo, da tožeči stranki ta znesek povrne v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (VIII. točka izreka). Glede teka zakonskih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek z dne 24. 1. 2013 zavrnilo (IX. točka izreka), toženim strankam pa naložilo še, da tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno povrnejo pravdne stroške v znesku 2.777,69 EUR, v primeru plačilne zamude prav tako s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (X. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev v obsodilnem delu se pravočasno po pooblaščencu pritožujejo tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjujejo, da izpodbijana sodba v zvezi z odločitvijo o razveljavitvi učinkov asignacijskih pogodb nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. O zatrjevanjih, da je bilo opravljanje njihovega dela ter dela drugih zaposlenih delavcev nujno potrebno za redno poslovanje družbe v smislu 37. člena (pravilno 34. člena) Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), tožeča stranka pa je vse delavce, torej vse upnike, ki so bili v razmerju do nje v enakem položaju, enako obravnavala, saj je v kritičnem času vsem poravnala plače na enak način kot toženim strankam - z asignacijami, sodišče prve stopnje namreč ne zavzame razlogov. Ker pa določbe 271. člena ZFPPIPP ni uporabilo v povezavi s 34. členom tega zakona, pa je tudi materialno pravo zmotno uporabilo. V 34. členu ZFPPIPP plačila za opravljanje dela delavcev, torej tudi toženih strank, opredeljuje kot nujna za redno poslovanje družbe in so pogojena z enakim obravnavanjem teh upnikov (ne pa tudi drugih upnikov družbe izven določbe 34. člena ZFPPIPP, kakor v 16. točki obrazložitve navaja sodišče prve stopnje), ki pa je po prepričanju pritožbe v obravnavanem primeru glede na že zgoraj navedeno izkazano. Le če tožeča stranka teh upnikov - delavcev, katerih delo je bilo nujno potrebno za redno poslovanje družbe, ne bi obravnavala enako, tako da bi tožene stranke kot tovrstne upnike poplačala, ostalih zaposlenih delavcev pa ne, bi bila poplačila na temelju asignacijskih pogodb skladno z 271. členom ZFPPIPP izpodbojna (tako tudi VSL sodba I Cpg 946/2011). Zatrjevanj o enakem obravnavanju vseh delavcev tožeča stranka ni prerekala, zato ta dejstva štejejo za dokazana. Prav enako pa velja glede navedb toženih strank, da so izpodbijana plačila prejele v rokih, ki so bili glede na pretekla izplačila plač običajni, s čemer so po stališču pritožbe uspešno izpodbile domnevo o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Tudi o tako izkazani sočasnosti izpolnitve toženih strank kot delojemalcev ter tožeče stranke kot delodajalke, ki je po prepričanju toženih strank glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ker ta ureja plačilo plače za nazaj (plača se izplačuje za posamezno plačilno obdobje najkasneje 18 dni po tem plačilnem obdobju), podana, pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, tako da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na pravkar navedeno procesno kršitev pa se pritožba sklicuje tudi, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do neprerekanih navedb toženih strank, da so za insolventnost tožeče stranke vedele in so svoje delo vnaprej pogojevale z dogovorom o plačilu plač z asignacijami. Tak položaj je po naziranju pritožnikov primerljiv z ločitveno pravico upnika, ki pa v stečajnem postopku ni izpodbojna. Objektivni element izpodbojnosti iz 1. točke 271. člena ZFPPIPP zato ne more biti podan.

3. Tudi v zvezi s prvostopenjsko odločitvijo o razveljavitvi učinkov odpusta dolga z dne 30. 9. 2011 se tožena stranka z zatrjevanjem o nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih ter o nasprotju teh z izrekom sodbe prvenstveno sklicuje na procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izreku sodbe je namreč razveljavljen učinek odpusta dolga, medtem ko se v razlogih izpodbijane sodbe kot izpodbijano pravno dejanje obravnava neporavnan račun. Ta pa niti pojmovno ne more biti izpodbojen, saj z ozirom, da ne gre za razpolaganja stečajnega dolžnika z njegovim premoženjem, ne predstavlja pravnega dejanja stečajnega dolžnika. Tudi sicer pa je dejansko stanje o tem, ali je bila sklenjena podjemna pogodba, zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zgolj dejstvo, da stečajni upravitelj pisnega zapisa podjemne pogodbe ni našel, še ne pomeni, da takšnega zapisa ni bilo. Prva in tretja tožena stranka sta namreč obe potrdili ustno sklenjeno podjemno pogodbo ter njen zapis, kakor tudi, da jo je tretja tožena stranka izvrševala. Dejstvo, da davčne obveznosti iz te pogodbe niso bile poravnane, je razumljivo glede na slabo ekonomsko - finančno stanje, v katerem se je nahajala tožeča stranka. Takšna odločitev poslovodstva pa je logična tudi ob dejstvu, da je tretja tožena stranka dela opravljala v času porodniškega dopusta, saj bi davčni obračun za takšno podjemno pogodbo jasno pokazal zlorabo porodniškega dopusta, kar bi pomenilo določene sankcije za tretjo toženo stranko, sicer hči poslovodje družbe. Dopis tretje tožene stranke pa podjemne pogodbe ne omenja, saj je slednja v tem dopisu od stečajnega upravitelja zahtevala zgolj pojasnilo, za kakšen dolg sploh gre, hkrati pa pojasnila, da za poplačilo trenutno nima denarja. Z ozirom, da tožbeni zahtevek v tem delu temelji na neodplačnem razpolaganju stečajnega dolžnika s svojim premoženjem, je odločilno predvsem, ali je tretja tožena stranka zatrjevano delo opravila ali ne, o čemer pa izpodbijana sodba nima razlogov. Dejstvo, ali je tretja tožena stranka delo opravila ali ne pa je zmotno ugotovljeno tudi zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem priče LČ, ki bi to okoliščino, ki izhaja že iz njegove pisne izjave, nedvomno potrdil. Sodišče prve stopnje bi dokaz z branjem izjave te priče zato moralo izvesti oziroma bi to pričo, glede na to, da bi vedela izpovedati o odločilnih dejstvih, moralo neposredno zaslišati, saj so tožene stranke to zahtevale. Ker tega ni storilo, kljub temu pa ovrednotilo, da izpovedba priče odločitve sodišča ne bi mogla spremeniti, pa je zaradi postopanja v nasprotju z določbo 236.a člena ZPP podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Z neposrednim zaslišanjem predlagane priče bi sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbe namreč ugotovilo drugačno pravno relevantno dejansko stanje.

4. Glede na vse navedeno tožene stranke sodišču druge stopnje predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo pravdnih stroškov toženih strank, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja toženih strank v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja. Sodba sodišča prve stopnje ima namreč razumljive ter logično preverljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, skladnih z odločitvijo v izreku, tako da jo je mogoče preizkusiti. Obremenjena ni niti s kršitvami določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje upoštevajoč vezanost na pravočasna zatrjevanja pravdnih strank in v tej povezavi predlagane dokaze ter povezanost trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP, vse v zvezi s 286. členom ZPP) ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pravno relevantno dejansko stanje pravilno in v celoti razjasnilo. Na tej osnovi sprejeta odločitev pa je hkrati materialnopravno pravilna, kar je narekovalo odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka.

8. Tožeča stranka kot stečajna dolžnica(1) v predmetnem postopku v razmerju do toženih strank skladno z določbo 275. člena ter 278. člena ZFPPIPP uveljavlja zahtevek za razveljavitev učinkov asignacijskih pogodb, sklenjenih med tožečo stranko kot nakazovalcem (asignantom), družbo GP d.o.o. kot nakazancem (asignatom) ter toženimi strankami kot prejemniki nakazila (asignatarji), v razmerju do tretje tožene stranke pa še zahtevek za razveljavitev učinka odpusta dolga z dne 30. 9. 2011, ter povrnitev na podlagi izpodbijanih pravnih dejanj prejetih denarnih zneskov, ki so jih tožene stranke nesporno prejele. Že v postopku na prvi stopnji pa ni bilo prerekano tudi dejstvo, da tretja tožena stranka računa št. 11-360-000168, ki ga ji je tožeča stranka v višini 12.308,02 EUR izstavila za dobavljen material, ni poravnala. Da so bila izpodbijana pravna dejanja dogovorjena in realizirana v obdobju izpodbojnosti, opredeljenem v 269. členu ZFPPIPP,(2) ter da je predmetna tožba vložena v prekluzivnem šestmesečnem roku iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP,(3) pravilno ugotavlja že izpodbijana sodba in niti ni pritožbeno sporno. Nesporno je v obravnavani zadevi tudi, da sta bili v kritičnem obdobju, ko so bila izpodbijana pravna dejanja opravljena, prva tožena stranka in druga tožena stranka družbenika tožeče stranke (do 18. 1. 2012 sta imeli vsaka 44% poslovni delež, od tega dne dalje pa je imela prva tožena stranka 88% poslovni delež), vse tožene stranke pa so bile pri tožeči stranki v delovnem razmerju na podlagi pogodb o zaposlitvi, in sicer prva in druga tožena stranka, sicer zakonca, v funkciji direktorja, tretja tožena stranka, njuna hči, pa je bila zaposlena kot arhitekt. 9. Da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, morata biti skladno z določbo 271. člena ZFPPIPP kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj izpodbijanja. Slednji je skladno z določbo 2. točke prvega odstavka citiranega člena izpolnjen, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen, pri čemer tak položaj družbe (dolžnika) opredeljuje 14. člen ZFPPIPP. V 33. členu ZFPPIPP je določeno, da je družba postala insolventna takrat, ko bi tak položaj družbe lahko ugotovilo poslovodstvo, če bi člani poslovodstva ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij. Tako zastavljeno merilo dolžnega ravnanja predstavlja pravni standard, ki ga je glede na pričakovano in običajno ravnanje na področju izvajanja določene pridobitne dejavnosti potrebno zapolniti izhajajoč iz okoliščin konkretnega primera.(4) Z ozirom na pritožbena zatrjevanja, da so tožene stranke za insolventnost tožeče stranke vedele še preden so bile izpodbijane asignacije dogovorjene, pri čemer so tožene stranke smiselno enako navajale že tudi v postopku na prvi stopnji (prvi narok za glavno obravnavo dne 21. 11. 2013), ter upoštevaje, da so neodplačna razpolaganja stečajnega dolžnika skladno z drugim odstavkom 271. člena ZFPPIPP izpodbojna neodvisno od obstoja subjektivnega pogoja izpodbijanja, o obstoju tega pogoja v predmetnem postopku niti ni več potrebno posebej razpravljati. Z ozirom na zatrjevanja pritožbe o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih v tej povezavi pa ni odveč odvrniti (pri čemer bo na ta zatrjevanja deloma odgovorjeno še v nadaljevanju v okviru pravilne uporabe materialnega prava), da je sodišče prve stopnje tak pravni standard pravilno in argumentirano zapolnilo, zato kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Na osnovi predloga za uvedbo stečajnega postopka (priloga A2), ki na dan 31. 12. 2011 izkazuje čisto poslovno izgubo v višini 490.143,00 EUR (enako podatki iz bilance stanja na dan 31. 12. 2011) ter negativno stanje osnovnega kapitala družbe (- 178.309,00 EUR), kar potrjuje zatrjevanja tožeče stranke o dolgoročni plačilni nesposobnosti ter trajnejši nelikvidnosti na ta dan, na podlagi izpovedb toženih strank, iz katerih izhaja, da so bile že najkasneje novembra 2011 seznanjenje z negativnim poslovanjem družbe ter trajnejšimi likvidnostnimi težavami, upoštevaje pri tem poslovodni položaj in ožjo družinsko povezanost, ter ob nespornem dejstvu, da je imela tožeča stranka od 8. 12. 2011 neprekinjeno blokiran transakcijski račun (Potrdilo o plačilni sposobnosti PBS d.d. v prilogi A7), preko katerega je po lastnih navedbah edino lahko poplačevala svoje upnike (preko ostalih dveh računov je namreč pokrivala kreditne obveznosti), je namreč prepričljivo zaključilo, da je subjektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen. To velja sploh, ko je obstoj subjektivnega kriterija izpodbojnosti še dodatno utemeljilo ob sklicevanju na domnevo iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP.(5) Z ozirom, da so tožene stranke v svojih izpovedbah skladno potrdile tudi, da plačilo plač na podlagi asignacij do tedaj ni bila običajna poslovna praksa pri tožeči stranki in niti v pritožbi ne zatrjujejo nasprotno, je ta domneva tudi po prepričanju naslovnega sodišča nedvomno podana.

10. Po obrazloženem se je pri pravni presoji v predmetni zadevi torej potrebo osredotočiti le še na objektivni pogoj izpodbojnosti, ki je tudi v središču pritožbenega obravnavanja. Na tem mestu sicer velja pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje stališča o tem, ali izplačila plač toženim strankam na osnovi asignacijskih pogodb predstavljajo nujno plačilo za redno poslovanje družbe po nastopu insolventnosti v smislu drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP ter o enakem obravnavanju zaposlenih delavcev, posebej ni zavzelo, vendar pa je izpodbijano odločitev izhajajoč iz nespornih oziroma neprerekanih pravno relevantnih dejstev ob pravilni uporabi materialnega prava kljub navedenemu mogoče preizkusiti. Tudi izhajajoč iz tako pritožbeno izpostavljenih okoliščin ta namreč vzdrži kot materialnopravno pravilna, kot je razvidno iz razlogov v nadaljevanju.

11. Objektivne predpostavke izpodbijanja določa 1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Skladno s prvo alinejo citiranega določila je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, na se kar v posledici izplačil toženim strankam na podlagi asignacijskih pogodb (enako pa tudi zaradi odpusta dolga z dne 30. 9. 2011) v obravnavanem primeru sklicuje tudi tožeča stranka. Sicer drži, da tak objektivni pogoj šteje za izpolnjen, v kolikor je izkazana domneva o obstoju tega pogoja izpodbijanja kot jo določa 1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki pa jo lahko upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno (tožene stranke), izpodbije, v kolikor dokaže pravno relevantni dejanski stan iz drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP, katerega tožene stranke zatrjujejo s sklicevanjem na sočasnost izpolnitve vzajemnih terjatev upoštevaje določbe ZDR-1 o plačilnem dnevu. Prav tako velja pritrditi pritožbi, da se sodišče prve stopnje s sočasnostjo vzajemnih izpolnitev v izpodbijani sodbi ne ukvarja. Vendar pa je ob tem potrebno hkrati pojasniti, da z ozirom na to, da tožeča stranka obstoj objektivne predpostavke izpodbijanja v predmetnem postopku ne izkazuje s sklicevanjem na izpodbojno domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, temveč jo utemeljuje z neposredno uporabo prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, sodišču prve stopnje dejanskih okoliščin iz drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni bilo potrebno ugotavljati ter o vprašanju sočasnosti vzajemnih izpolnitev, medtem, ko je na podlagi pravočasno ponujenega procesnega gradiva pravdnih stranka obstoj objektivnega pogoja izpodbijanja ob neposredni uporabi določbe iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pravilno ugotovilo kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju, ni bilo dolžno razpravljati. Pritožbena zatrjevanja o pomanjkanju razlogov o pravno odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) tudi v povezavi s pravkar obravnavanim zato ne morejo vzdržati.

12. Kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje je predmet izpodbijanja v predmetni zadevi pravno dejanje(6) asignacije kot celota. Ta ni pogodba, temveč je sestavljena iz dveh enostranskih pravih poslov - dveh pooblastitev(7) kot to opredeljuje 1035. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(8) Izpolnitev z asignacijo sicer ne pomeni nujno zmanjšanja čiste vrednosti premoženja asignanta (tožeče stranke) in s tem obstoj objektivnega elementa,(9) vendar pa asignacija v ustaljeni sodni praksi(10) velja za izpodbojno, v kolikor je bila tožeča stranka asignatov upnik (kritno razmerje). Z ozirom, da je v obravnavani zadevi nesporno, da so tožene stranke plačila na podlagi izpodbijanih asignacij v s tožbo zatrjevani višini dejansko prejele ter da je bila družba GP d.o.o. (asignat) dolžnik tožeče stranke, pa sodišče prve stopnje o zmanjšanju čiste vrednosti premoženja tožeče stranke (bodoče stečajne mase) na osnovi izvršenih izplačil pravilno sklepa. Slednja imajo namreč za posledico, da so tožene stranke kot upnice stečajnega dolžnika na račun drugih upnikov prišle v privilegiran položaj. Svoje terjatve do stečajnega dolžnika so namreč dobile poplačane v celoti, medtem ko je s tem po drugi strani zmanjšana (bodoča) stečajna masa iz katere bodo upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju, poplačani le sorazmerno. Obstoj objektivne predpostavke izpodbojnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, ki zahteva, da bodo upniki v posledici izpodbojnega pravnega dejanja prejeli poplačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, sodišče prve stopnje v zvezi z izpodbijanimi asignacijami zato povsem pravilno ugotavlja. Na tem mestu velja izpostaviti le še, da glede na obravnavani življenjski primer, ko so bile terjatve toženih strank do tožeče stranke na podlagi izpodbijanih pravnih dejanj v celoti poplačane in s tem zmanjšana vrednost (bodoče) stečajne mase, tožene stranke položaja ločitvenega upnika (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP) niso pridobile. Glede na zgoraj obrazloženo in ob nespornem dejstvu, da so tožene stranke poplačilo svojih terjatev tudi dejansko v celoti prejele, je namreč jasno, da zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 19. člena ZFPPIPP, ki obstoj ločitvene pravice, pri čemer skladno s prvim odstavkom 279. člena ZFPPIPP začetek stečajnega postopka na to pravico ne vpliva, opredeljuje kot pravico upnika do poplačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja, na katerega se pritožba sklicuje s pogojevanjem nadaljnjega dela z dogovorom o plačilu plač z asignacijami, ne more biti podan. Tudi sicer pa pritožba prezre, da je predmet izpodbijana v predmetni zadevi pravno dejanje asignacije kot celota, torej njen stipulacijski kot izpolnitveni del.(11) Z vidika pravilne uporabe materialnega prava se zato pokaže, do se sodišče prve stopnje do že zgoraj izpostavljenih zatrjevanj toženih strank ni bilo dolžno opredeljevat. Kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba zato tudi v povezavi s pravkar obravnavanim neutemeljeno uveljavlja.

13. Obstoj objektivne predpostavke izpodbijanja pa ne odpade niti ob uporabi določbe 34. člena ZFPPIPP, ki po nastopu insolventnosti družbe ureja za redno poslovanje družbe nujna plačila, ki so dovoljena, vendar le pod predpostavko enakega obravnavanja upnikov, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju. Ta predpostavka pa v obravnavanem primeru v nasprotju s prepričanjem pritožbe ni izpolnjena. Skladno s prvim odstavkom 34. člena ZFPPIPP družba po tem, ko je postala insolventna, opravlja plačila in prevzema nove obveznosti le v kolikor je to nujno za njeno redno poslovanje. Za redno poslovanje družbe nujna plačila sicer določa drugi odstavek 34. člena ZFPPIPP, vendar je glede na zakonsko dikcijo, da so to »zlasti plačila,« potrebno sklepati, da v 1. do 4. točki tega odstavka izrecno opredeljena plačila terjatev ne predstavljajo zaključenega seznama nujnih plačil insolventnega dolžnika. Kot takšno plačilo je zato mogoče opredeliti tudi plačilo tožeče stranke delavcem iz naslova neizplačanih plač za obdobje, za katerega plače in nadomestila plač v 1. točki prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP,(12) ki jo je uporabiti na podlagi 1. točke drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP,(13) niso opredeljena kot prednostne terjatve. Četudi izhajamo iz prepričanja, da nakazila plač toženim strankam na podlagi izpodbijanih asignacijskih pogodb štejejo za nujno plačilo v smislu drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 34. člena ZFPPIPP, pa ne gre prezreti v sodni praksi zastopanega stališča, da nujnost plačila še ni razlog za izključitev objektivnega pogoja izpodbojnosti.(14) Po nastopu insolventnosti ZFPPIPP dovoljenost plačil namreč pogojuje z enakopravnim obravnavanjem upnikov, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju (tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP).(15) Le če družba teh upnikov ne obravnava enako in torej ene upnike poplačuje, drugih pa ne, je tako poplačilo, v kolikor so pogoji iz 271. člena ZFPPIPP izpolnjeni,(16) izpodbojno. Čeprav trditev toženih strank o tem, da je tožeča stranka v kritičnem času tudi preostalim pri njej zaposlenim delavcem plače izplača na enak način kot toženim strankam, torej z asignacijami, ne gre prerekati, saj so tožene stranke svoja zatrjevanja o tem izkazale s predložitvijo asignacijskih pogodb tudi za druge delavce tožeče stranke (priloga B3, B4 in B5), po prejemu teh dokaznih listin pa tudi tožeča stranka tej okoliščini ni več nasprotovala, pa je ob nespornem dejstvu, da od plač toženih strank obračunani davki in prispevki niso bili poravnani, mogoče zaključiti le, da so v izreku izpodbijane sodbe zajete asignacijske pogodbe izpodbojne. Ob tem, ko pritožba sicer pravilno opozarja na enako obravnavo delavcev tožeče stranke, namreč prezre, da so izhajajoč iz 4. točke drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP kot nujna plačila za redno poslovanje insolventne družbe opredeljena tudi plačila davkov in prispevkov, ki jih mora dolžnik plačati skladno s predpisi. Upniki teh terjatev (te skladno z določbo drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP v zvezi s prispevki glede na izplačilo plač toženim strankam za mesec november in december 2011 ter januar 2012 v stečajnem postopku štejejo celo za prednostne terjatve), ki so v razmerju do tožeče stranke, glede na to, da tudi njihove terjatve sodijo v krog terjatev iz drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP, v enakem položaju kot tožene stranke, so bili s tem, ko je tožeča stranka na podlagi izpodbijanih asignacij svoje delavce v celoti poplačala, medtem ko njihove terjatev niso bile niti sorazmerno poravnane, zato nedvomno postavljeni v neenak položaj.(17) Ob tem, ko so po že predhodno obrazloženem hkrati izpolnjene tudi predpostavke izpodbijanja po 271. členu ZFPPIPP, se prvostopenjska presoja o izpodbojnosti predmetnih asignacijskih pogodb, posledično pa tudi odločitev o povračilnih zahtevkih (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP),(18) pokaže kot materialno pravno pravilna.

14. Pravilno pa sodišče prve stopnje pogoje izpodbojnosti ugotavlja v zvezi z odpustom dolga z dne 30. 9. 2011, dogovorjenim v razmerju med tožečo stranko in tretje toženo stranko. Z ozirom, da je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe kot izpodbojno pravno dejanje, katerega učinke je potrebno razveljaviti, izrecno naveden odpust dolga tretji toženi stranki, v predhodni točki obrazložitve pa sodišče prve stopnje zmanjšanje stečajne mase dolžnika utemeljuje ob dejstvu, da je račun, ki ga je tožeča stranka tretji toženi stranki izstavila za dobavljen material, ostal neporavnan, kljub formulaciji v tem kontekstu, da neporavnan račun predstavlja izpodbojno pravno dejanje, naslovno sodišče nasprotij med izrekom sodbe, v VII. točki katerega je med tožečo stranko in tretjo toženo stranko razveljavljen učinek odpusta dolga z dne 30. 9. 2011, ter njeno obrazložitvijo, zaradi katerih prvostopenjske odločitve ne bi bilo moč preizkusiti, ne ugotavlja. Tako je zaključiti sploh glede na kontekst celotne obrazložitve, v kateri sodišče prve stopnje kot izhodišče pravnega sklepanja v zvezi z določbo drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, izpostavlja tudi določbo tretjega odstavka istega člena. Sklano s to kot izpodbojno pravno dejanje po določbah prvega in drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP namreč šteje tudi opustitev pravnega dejanja, zaradi katerega je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico. S takšnim zakonskim dejanskim stanjem pa so skladne tudi danosti obravnavanega primera, ko je jasno, da se odpust dolga zrcali v dejstvu, da premoženjska pravica tožeče stranke ni bila uveljavljena, kar z vidika tretje tožene stranke kot druge pogodbene stranke v razmerju inter partes pomeni nič drugega kot to, da je račun v dobro tožeče stranke ostal neporavnan, kar je imelo za posledico zmanjšanje čiste vrednosti njenega premoženja, kakor sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve pravilno ugotavlja. Kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

15. V zvezi z odpustom dolga z dne 30. 9. 2011 pa je neutemeljena tudi pritožbena graja prvostopenjske dokazne presoje in na tej osnovi sprejetih dokaznih zaključkov. Ob obravnavanju tako uveljavljanih pritožbenih razlogov velja najprej opozoriti na razpravno načelo in dispozitivnost pravdnega postopka, ki se odraža v določbah ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 212. člena ZPP). Skladno z določbo 213. člena ZPP je presoja o tem, katera dejstva so pravno pomembna za odločbo in kateri dokazi naj se za ugotovitev teh dejstev izvedejo, sicer na strani sodišča, vendar pa je sodišče pri tem vezano na pravočasna zatrjevanja pravdnih strank in v tej povezavi podane dokazne predloge. Da je tretja tožena stranka material v višini 12.308,01 EUR dejansko prijela, v povezavi s čemer ji je tožeča stranka izstavila račun št. 11-360-000168, ki je zajet z odpustom dolga z dne 30. 9. 2011, v obravnavani zadevi sicer ni sporno. Je pa tretja tožena stranka v okviru predmetnega postopka hkrati zatrjevala, da blaga dejansko ni prejela brezplačno in ji dolg posledično ni bil odpuščen, saj je dela za tožečo stranko zardi nemotenega poslovanja družbe, kljub dejstvu, da je od 10. 10. 2010 do 10. 10. 2011 koristila porodniški dopust, opravljala na podlagi podjemne pogodbe. In sicer je navajala, da je delo za tožečo stranko v času porodniškega dopusta opravljala na podlagi pisne podjemne pogodbe z dne 10. 2. 2011, v kateri je bilo dogovorjeno, da se plačilo lahko izvede tudi v materialu in izdelkih iz prodajnega sortimana tožeče stranke (nadomestna izpolnitev skladno s prvim odstavkom 283. člena OZ),(19) ki jo je, skupaj z obračunom opravljenih del v višini 13.359,03 EUR (priloga B2), tudi predložila sodišču. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da se izvod podjemne pogodbe z dne 10. 2. 2011, na katero se je sklicevala tretja tožena stranka, čeprav iz nje izhaja, da je bila sestavljena v dveh enakih izvodih, v listinski dokumentaciji tožeče stranke kot stečajnega dolžnika ne nahaja in v njenih poslovnih knjigah ni bila izvedena ter od nje tudi niso bili obračunani in odvedeni davki in prispevki (čeprav so bile obveznosti tožeče stranke po drugih podjemnih pogodbah v poslovnih knjigah evidentirane in so bile te pogodbe tudi davčno izvedene) kot tudi, da tretja tožena stranka v svojem dopisu stečajnemu upravitelju po prejetem pozivu za vračilo zneska 12.308,01 EUR stečajnemu dolžniku z dne 13. 11. 2012 (priloga A4) podjemne pogodbe sploh ni omenjala, saj vse izpostavljeno povzema tudi pritožba. Glede na navedeno naslovno sodišče zato kot prepričljiv in izkustveno sprejemljiv povzema zaključek, da podjemna pogodba, s katero tretja tožena stranka dokazuje, da je sporni material prejela na odplačni pravni podlagi, dejansko ni bila sklenjena, pisna listina v prilogi B2 pa je bila pripravljena za potrebe predmetnega postopka. Ker pa tretja tožena stranka v okviru pravočasne trditvene podlage (286. člen ZPP) ni postavila trditev o tem, da je med porodniškim dopustom dela opravljala na podlagi ustnega dogovora s tožečo stranko, torej na podlagi ustno sklenjene podjemne pogodbe, in pod kakšnimi pogoji je to delo opravljala v smislu opredelitve bistvenih sestavin pogodbe o delu (dogovorjene storitve ter plačilo za opravljeno delo skladno z določbo 619. člena OZ), pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni bilo dolžno raziskovati in v tej povezavi zavzeti razlogov (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ne more biti podana). To velja sploh, ko je tretja tožena stranka v pripravljalni vlogi toženih strank z dne 23. 12. 2013 navajala zgolj, da ji okoliščine, zakaj stečajni upravitelj citirane (pisne) pogodbe v poslovni dokumentaciji tožeče stranke ne najde, niso poznane in ob tem še izrecno poudarila, da je bila takšna pogodba, torej pogodba kot izhaja iz priloge B2, sklenjena in je dela na tej osnovi tudi opravila, v zvezi s čemer je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 21. 11. 2013 predlagala tudi zaslišanje priče LČ.

16. Četudi je iz izpovedb toženih strank razbrati, da je tretja tožena stranka svetovanje kot arhitekt, z ozirom, da je bila pri tožeči stranki edina zaposlena s temi kvalifikacijami, med porodniškim dopustom na podlagi ustnega dogovora med pravdnimi strankama dejansko izvajala, ker pa plačila za delo v času prejemanja porodniškega nadomestila oziroma nadomestila na nego in varstvo otroka ni mogla prejeti in ker je bilo tako za tožečo stranko v slabi finančni situaciji najlažje, pa so opravljene storitve kompenzirali z materialom, ki ga je prejela z namenom obnavljanja stanovanjske hiše zaradi potreb povečanja družine, pa velja poudariti, da izvedba dokaza z zaslišanjem pravdnih strank pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki ga pravdna stranka zmore le, če pravočasno (286. člen ZPP) postavi trditve o pravno relevantnih dejstvih in ponudi dokaze, ki takšna zatrjevanja potrjujejo (212. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP), tega namreč ne dovoljuje. Tretji toženi stranki je sicer verjeti, da je bil odpust dolga z ozirom na izstavljen račun tožeče stranke za njej dobavljen material dogovorjen zgolj zaradi uskladitve bilančnega stanja. Vendar pa ji velja hkrati odvrniti, da vrzeli v njenih pravočasnih zatrjevanjih, čeravno izpovedbe toženih strank kažejo, da je prišlo med tožečo stranko ter tretjo toženo stranko že pred uvedbo stečajnega postopka nad družbo do pobotanja vzajemnih denarnih terjatev iz dveh izoliranih pravnih naslovov (311. člen OZ), torej terjatve tožeče iz kupoprodajne pogodbe za dobavljen material ter terjatve tretje tožene stranka za storitve opravljene pa podlagi ustne podjemne pogodbe (ne pa do nadomestne izpolnitve tožeče stranke z dobavo materiala, na katero se tretja tožena stranka sklicuje ob predložitvi pisne podjemne pogodbe), pritožbena izvajanja, v okviru katerih tretja tožena stranka sama smiselno priznava, da je v času porodniškega dopusta za tožečo stranko delo opravljala na črno že na podlagi ustnega dogovora, podjemna pogodba, za katero sicer vztraja, da je bila tudi zapisana, pa se ni davčno izvedla, saj bi to zanjo imelo določene (negative) sankcije, ne morejo nadomestiti. Predstavljajo namreč nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP. Obrazloženo tako lahko vodi le v sklep, da je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem priče LČ oziroma z branjem njegove pisne izjave, ker naj bi ta izpovedal o dejstvih, o katerih tretja tožena stranka ni zagotovila ustrezne trditvene podlage, utemeljeno zavrnilo. Ob tem pa ne gre spregledati tudi, da tožena stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 6. 2. 2014, ko je sodišče prve stopnje še neizvedene dokaze zavrnilo kot nepotrebne, čeprav bi to še lahko pravočasno storila, te procesne odločitve skladno z 286.b členom ZPP niti ni grajala. Že iz tega razloga se zato na kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter posledično na zmotno oziroma nepopolno ugotovljen dejanski substrat s predmetno pritožbo ne more uspešno sklicevati.

17. Po zgoraj obrazloženem je torej potrebno izhajati in prepričanja, da je bil med tožečo stranko in tretje toženo stranko dne 30. 9. 2011 dosežen sporazum o odpustu dolga po računu št. 11-360-000168. Že pravna narava tega dogovora, ki z vidika strank upniško-dolžniškega razmerja pomeni, da obstoječa terjatev ne bo izterjana oziroma obstoječ dolg ne bo poplačan, pa narekuje zaključek, da je prišlo na tej osnovi do neodplačnega razpolaganja v korist tretje tožene stranke in je bila čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika s tem zmanjšana, čemur tudi pritožba ne nasprotuje. Ob tem, ko je s tem utemeljen objektivni pogoj izpodbijanja (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), pa skladno z določbo drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP(20) v zvezi z odpustom dolga z dne 30. 9. 2011 subjektivne predpostavke izpodbijanja ni potrebno ugotavljati, česar tudi sodišče prve stopnje, ki ji v predmetnem sporu torej materialnopravno pravilno odločilo, ni storilo.

18. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zato pritožbo toženih strank skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsegu, to je v I., II., III., IV., V., VI., VII., VIII. in X. točka izreka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Z ozirom, da tožene stranke ne beležijo pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP same krijejo svoje stroške pritožnega postopa. Stroške odgovora na pritožbo sama krije tudi tožeča stranka, saj njena izvajanja v tem k odločitvi v predmetni zadevi niso v bistvenem pripomogla (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op.št.(1): Stečajni postopek nad tožečo stranko je bil začet 24. 7. 2012. Op.št.(2): 269. člen ZFPPIPP: »Pododdelek 5.3.4 tega zakona se uporablja za vse pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v obdobju od začetka zadnjih 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka, če gre za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena tega zakona, pa v obdobju od začetka zadnjih 36 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka (v nadaljnjem besedilu: obdobje izpodbojnosti).« Op.št.(3): Prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP: »Izpodbojno tožbo je treba vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka.« Op.št.(4): VSL sodba I Cpg 898/2011 z dne 18. 4. 2012. Op.št.(5): 1. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP: »Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen: 1. če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika.« Op.št.(6): Pravno dejanje ni pojem, ki je identičen pojmu pravnega posla. Je lahko pravni posel, celo več pravnih poslov, če skupno oblikujejo neko dejanje, samo določeno dejanje iz nekega pravnega posla ali pa dejanje izven kakršnegakoli pravnega posla (VS RS sklep in sodba III Ips 39/2005 z dne 28. 2. 2006).

Op.št.(7): Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu in sodbi III Ips 39/2005 z dne 28. 2. 2006. Op.št.(8): 1035. člen OZ: »Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev.« Op.št.(9): Tako VSL sodba I Cpg 1296/2012 z dne 7. 3. 2013 in VSL sodba I Cpg 1094/2011 z dne 13. 3. 2013. Op.št.(10): VSL sodba I Cpg 1296/2012 z dne 7. 3. 2013, VSK sklep Cpg 361/2914 z dne 20. 11. 2014, VSL sodba I Cpg 860/2014 z dne 29. 5. 2014, VSL sodba I Cpg 1094/2011 z dne 13. 3. 2013 in VS RS sodba III Ips 18/1999 z dne 18. 3. 1999. Op.št.(11): Tak primer je obravnavan tudi v sklepu in sodbi VS RS III Ips 39/2005 z dne 28. 2. 2006. Op.št.(12): 1. točka prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP: »Prednostne terjatve so naslednje nezavarovane terjatve: 1. plače in nadomestila plače za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.« Op.št.(13): 1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP: »Velja, da so za redno poslovanje družbe nujna zlasti plačila: 1. terjatev upnikov do družbe, ki so v postopku zaradi insolventnosti prednostne terjatve po prvem odstavku 21. člena tega zakona.« Op.št.(14): VSL sklep I Cpg 925/2011 z dne 14. 11. 2012, VSL sodba I Cpg 1321/2012 z dne 5. 2. 2013, VSK sodba Cpg 263/2014 z dne 25. 9. 2014, VSL sodba in sklep I Cpg 961/2013 z dne 22. 1. 2014 in VSL sodba I Cpg 756/2013 z dne 15. 10. 2013. Op.št.(15): Tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP: »Po tem, ko družba postane insolventna, poslovodstvo ali drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani.« Op.št.(16): Dejstvo neenakega obravnavanja upnikov v smislu določbe 3. odstavka 34. člena ZFPPIPP samo po sebi še ne zadošča za zaključek, da je dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, v kolikor niso izpolnjeni ostali, v 271. členu ZFPPIPP navedeni pogoji izpodbojnosti (VSL sodba I Cpg 1094/2011 z dne 13. 3. 2013).

Op.št.(17): Primer, ko so bile terjatve delavcev v celoti poplačane, medtem ko davki in prispevki niso bili poravnani, obravnava tudi VSL v sklepu I Cpg 925/2011 z dne 14. 11. 2012 ter v sodbi in sklepu I Cpg 961/2013 z dne 22. 1. 2014. Tudi v sodbi VSL I Cpg 946/2011 z dne 30. 5. 2012, na katero se sklicuje pritožba, pa je izraženo stališče, da se dovoljenost nujnih plačil pogojuje z enakopravnim obravnavanjem upnikov iz 34. člena ZFPPIPP, kamor pa v nasprotju s prepričanjem pritožbe ne sodijo le delavci stečajnega dolžnika po 1. točki drugega odstavka 34. člena tega zakona, temveč tudi upniki terjatev opredeljenih v 2., 3. in 4. točki drugega odstavka istega člena.

Op.št.(18): Drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP: »Če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe (v nadaljnjem besedilu: povračilni zahtevek).« Op.št.(19): Prvi odstavek 283. člena OZ: »(1) Obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje.« Op.št.(20): Drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP: »Pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, je izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena.«