Jedro

Glede na upničine trditve, da nevarnost za bodočo izvršbo njene terjatve izhaja iz samega ravnanja dolžnika oziroma njegovega direktorja, je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega stališča, da je lahko zgolj slabo gospodarsko in finančno stanje dolžnika tisto, ki predstavlja nevarnost za bodočo izvršbo upničine terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški upnice so del nadaljnjih stroškov postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnice za izdajo predhodne odredbe z dne 11.2.2014. Zoper navedeni sklep se pritožuje upnica po svojem pooblaščencu in v pritožbi najprej nasprotuje uporabi odločb VSL I Cpg 1254/2011 in II Ip 1183/2011, na kateri se je oprlo sodišče prve stopnje. Opozarja, da je v navedenih odločbah dejansko stanje povsem drugačno kot v konkretnem primeru, saj gre tam za primer slabega gospodarskega oziroma finančnega položaja dolžnika kot pravne osebe ter za problem v negativnih trendih poslovanja dolžnikov kot objektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve, medtem ko gre v predmetni zadevi za to, da je R.G. direktor dolžnika in nekdanji mož upnice, ki lahko kot zastopnik v imenu in za račun dolžnika z njegovim premoženjem prosto razpolaga. Objektivna nevarnost uveljavitve upničine terjatve tako ne izhaja iz premoženjskega, gospodarskega ali finančnega stanja dolžnika samega po sebi, temveč iz ravnanj dolžnikovega direktorja, ki premoženje dolžnika prenaša na novoustanovljeno pravno osebo. Zato upnica ni dolžna zatrjevati, da so premičnine (priklopna vozila) edino premoženje, s katerim dolžnik razpolaga in da lahko dolžnik edino iz tega premoženja poplača upničino terjatev. Upnica prav tako ni bila dolžna zatrjevati in izkazati, da dolžnik nima sredstev pri organizacijah za plačilni promet ali da bi bila njegova sredstva blokirana v posledici morebitnih izvršb. Ni logično, da je upnikov predlog za izdajo predhodne odredbe lahko utemeljen le v primeru, ko dolžnik praktično nima več premoženja. Objektivna nevarnost ne more biti vezana le na premoženjski položaj dolžnika, temveč lahko objektivno nevarnost predstavljajo tudi ravnanja tretjih oseb, ki dolžnika kot pravno osebo zlorabljajo za uveljavitev svojih interesov in s tem upnikom preprečujejo uveljavitev njihove terjatve. Ravno ravnanje R.G., ki je 100% lastnik novoustanovljene pravne osebe, ki ima zelo podobno firmo kot dolžnik in opravlja isto dejavnost in na katero prenaša dolžnikovo premoženje, je nenavadno. Upnica nasprotuje tudi zaključku sodišča, da okoliščina odtujevanja priklopnih vozil ne pomeni, da subjekt ni sposoben poravnati svojih obveznosti. V primeru namreč, če bo dolžnikova pritožba zoper sodbo Pd 1 zavrnjena oziroma zavržena, jih tudi ne bo mogel, saj bo R.G. vse premoženje dolžnika odtujil in prenesel na novo ustanovljeno družbo. Upnica dalje opozarja, da sodišče s tem, ko ji nalaga več kot očitno nesorazmerno breme izkazovanja dolžnikovega premoženjskega stanja, ne da bi upoštevalo njene trditve, s katerimi dokazuje objektivno verjetnost nevarnosti uveljavitve terjatve, favorizira dolžnikov procesnopravni položaj in s tem krši ustavno pravico upnice do enakega varstva pravic (22. člen URS). Sodišče je tudi v nasprotju s trditvami upnice prišlo do zaključka, da je dolžnik sporno premoženje (priklopna vozila) odtujil v okviru svojega poslovanja, saj upnica tega ni nikoli trdila. Opozarja tudi, da so ravno navedbe o sporu glede skupnega premoženja med direktorjem dolžnika in upnico ter o morebitnem neupravičenem obremenjevanju skupnega premoženja s strani dolžnikovega direktorja in nasploh navedbe o njunem odnosu po razvezi zakonske zveze bistvene, zato je sodišče s tem, ko se do le-teh ni opredelilo, storilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nepravilni so tudi zaključki sodišča o odškodninski odgovornosti poslovodstva zaradi oškodovanja upnikov po ZFPPIPP, saj določbe tega zakona pridejo v poštev v primeru postopka insolventnosti nad dolžnikom.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je upnica predlagala izdajo dveh predhodnih odredb v zavarovanje svoje denarne terjatve, ki jo ima zoper dolžnika na podlagi nepravnomočne in še neizvršljive sodbe in sklepa Delovnega sodišča v Kopru Pd 1 z dne 10.12.2013 (priloga A2). Skladno s prvim odstavkom 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sicer izpolnjen prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe, t.j. da se predlog opira na še neizvršljivo odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, da pa upnica ni uspela s stopnjo verjetnosti izkazati, da bo v primeru ne izdaje predlagane predhodne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Takšnemu stališču prvostopenjskega sodišča pritožba utemeljeno nasprotuje. V konkretnem primeru je namreč upnica nevarnost bodoče izvršbe svoje terjatve utemeljevala z okoliščinami, da je direktor dolžnika R.G., ki je njen bivši zakonec (razvezna sodna v prilogi A8), ustanovil novo pravno osebo z zelo podobno firmo kot je dolžnikova in s sedežem na istem naslovu, da ima v njej 100% poslovni delež in je njen direktor (priloga A3-A4), nanjo pa je dolžnik prenesel 3 priklopna vozila (priloge A5-A7). Zatrjevala je torej, da nevarnost za bodočo izvršbo njene terjatve izhaja iz samega ravnanja dolžnika oziroma njegovega direktorja. Ob takšni trditveni in dokazni podlagi je nepravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da dolžnikovo odtujevanje določenega premoženja v okviru svojega poslovanja (ki ga upnica v predlogu niti ni zatrjevala, kot to utemeljeno opozarja v pritožbi) ni nič nenavadnega. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo iz napačnega stališča, da je lahko zgolj slabo gospodarsko in finančno stanje dolžnika tisto, ki predstavlja nevarnost za bodočo izvršbo upničine terjatve. Posledično se tudi ni opredelilo do navedb o sporu glede skupnega premoženja in neupravičenim obremenjevanjem le-tega s strani dolžnikovega dolžnika, ki so po oceni pritožbenega sodišča pravno pomembne za odločitev o predlaganih predhodnih odredbah, saj lahko kažejo na nevarnost nadaljnjega odtujevanja in s tem nevarnost za bodočo izvršbo. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi upnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj ob upoštevanju zgoraj obrazloženega presodi vse pravno pomembne okoliščine, potrebne za odločitev, vključno s primernostjo (več) predlaganih predhodnih odredb v smislu drugega odstavka 260. člena ZIZ, se do njih opredeli in nato ponovno odloči o upničinem predlogu.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.