Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal predvsem dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta Montažer specialist, za katerega sicer ni izpolnjeval pogoja zahtevane izobrazbe, ne pa del in nalog delovnega mesta Montažer slike in zvoka VI po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, in mu na tej podlagi utemeljeno prisodilo razliko v plači za dejansko delo zahtevnejšega delovnega mesta.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati in izplačati bruto plače, zmanjšane za že prejeta bruto plačila, povečane za zakonske zamudne obresti od vsakomesečne razlike v plači od 15. dne v mesecu dalje do plačila, in sicer: za obdobje od 1. 1. 2016 do vključno 12. 1. 2019 v višini 32. plačnega razreda ter za obdobje od 13. 1. 2019 do 31. 7. 2019 v višini 33. plačnega razreda (točka I. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama št. ... z dne 24. 12. 2015 (točka II. a) izreka), višji tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo razlike v plači v obdobju od 1. 1. 2016 do vključno 12. 1. 2019 glede na 34. plačni razred ter v obdobju od 13. 1. 2019 od 31. 7. 2019 glede na 36. plačni razred (točka II. b) izreka) ter zahtevek na plačilo stroškov izobraževanja (točka II. c) izreka). Tožbo je zavrglo glede zahtevka, ki se glasi: ''Ugotovi se, da je bila med tožečo stranko in toženo stranko od dne 1. 1. 2014 sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto "Montažer specialist (m/ž)" (šifra delovnega mesta ...) ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2015:'' (I. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (razen točko II. b) izreka) ter I. točko sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da bi šele v primeru, da bi toženka prekinila tožnikovo zaposlitev, dejansko posegla v obstoj pogodbe o zaposlitvi, ki ves čas obstaja med tožnikom in toženko, zato bi šele takrat pričel teči 30-dnevni rok za neposredno sodno varstvo v smislu določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Tožnik pa opravlja delo montažerja specialista neprekinjeno od 1. 1. 2014 dalje. Zavrženje tožnikovega zahtevka na podlagi stališča, da je zamudil prekluzivni rok očitno posega v ustavno pravico tožnika do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Tožnik je vložil ugotovitveni zahtevek na podlagi 181. člena ZPP, pravni interes pa je izkazal, ker je hkrati vložil dajatveni zahtevek, ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2015 pa ustvarja učinke tudi v bodočnosti glede njegove pravice do socialne varnosti in upokojitve. Glede na to, da je tožnik vložil ugotovitveno tožbo skupaj z dajatvenimi zahtevki, ki ne presegajo zastaralnega roka 5 let, s čimer je izkazal pravni interes, ni razumnih razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku zavrglo njegov zahtevek.

O fiktivnosti (ničnosti) pogodbe o zaposlitvi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki jo je toženka sklenila s tožnikom, sklenjena v nasprotju z dejanskim stanjem, to pa ni nič drugega kot ravnanje v nasprotju s prisilnimi predpisi. Najmanj kar je, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bila pogodba o zaposlitvi navidezna oziroma fiktivna, saj se je med pravdnima strankama vseskozi izvrševala pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto montažer specialist od 1. 1. 2014 dalje. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik dokazati navideznost pogodbe, je neutemeljeno, ker je tožnik s tem, ko je evidentno dokazal, da se pogodba v vsebini dela ni izvrševala, čeprav je to bistvena sestavina pogodbe, prevalil procesno dokazno breme na toženo stranko, materialno dokazno breme glede zakonitosti pogodbe pa je imela toženka, ki pa tega ni dokazala. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje kršilo pravilo o dokaznem bremenu in gre za bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je tudi samo ugotovilo, da se je pogodba izvajala v nasprotju z dejanskim stanjem. V pritožbi vztraja, da je bila pogodba o zaposlitvi navidezna, saj je tožnik opravljal drugo bolj zahtevno delo montažerja specialista. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo, da ni dokazana navideznost, ker je toženka zatrdila, da je tožniku izročila sporno pogodbo, ker tožnik ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja.

V zvezi s pravico do povrnitve stroškov izobraževanja navaja, da, ker gre za izobrazbo določeno kot pogoj v opisu delovnega mesta akta o sistematizaciji za delovno mesto montažer specialist, je povsem jasno, da to zahtevajo potrebe delovnega procesa pri toženki. Bistveno je, da se je tožnik dolžan izobraževati, če to zahteva akt o sistematizaciji kot pogoj za zasedbo delovnega mesta. Tožnik se je po večkratnih pozivih, ko mu toženka ni hotela plačati šolanja, zato da bi si zmanjšal škodo, izobraževanja sam udeležil, to pa ne pomeni, da se je tožnik odpovedal zahtevati povrnitev stroškov za izobraževanje, ki ga je tako ali tako dolžan zagotoviti delodajalec, ki je tožnika na to delovno mesto montažerja specialista razporedil, saj to izobrazbo zahtevajo pogoji dela na tem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri razlagi 170. člena v zvezi z 22. členom ZDR-1, saj je tožnik dokazal, da iz splošnega akta izhaja, da je zahtevana izobrazba pogoj za zasedbo delovnega mesta montažerja specialista, to pa pomeni, da je toženka dolžna povrniti stroške izobraževanja.

4. Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter kršitve človekovih pravic. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi spregledalo, da tožnik del in nalog za zahtevnejše delovno mesto montažerja specialista ni opravljal pretežni del časa. Še več, kolikšen del časa je tožnik dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta, sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Spregledalo je, da je poleg prič A.A. in B.B. tudi C.C., ki pri toženki razporeja delo montažerjev oziroma pripravlja urnike dela montažerjev, potrdil, da je bil tožnik za dela zahtevnejšega delovnega mesta razporejen okoli 50 % delovnega časa. Glede na specifičen položaj RC D. in omejen obseg zahtevnejših produkcij ter glede na dejstvo, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo predvsem v popoldanskem času, saj se je v dopoldanskem času udeleževal obveznosti na fakulteti, pri čemer iz izpovedb prič izhaja, da se v popoldanskem času pretežno montirajo prispevki za dnevno-informativni program, ki sodijo med enostavnejša opravila, tožnik ni mogel pretežni del svojega delovnega časa opravljati dela in naloge, predvidena za delovno mesto montažer specialist. Nadalje izpodbija zaključek sodišča, da so dela in naloge delovnega mesta montažer slike in zvoka IV v celoti konzumirani v delovnih nalogah delovnega mesta montažer specialist, kar naj bi pomenilo, da vsak montažer specialist obenem opravlja tudi delovne naloge montažerja slike in zvoka IV. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je edina ločnica med delovnima mestoma montažer slike in zvoka IV ter montažer specialist v nelinearni montaži in finalizaciji, ki jih montažer slike in zvoka ne izvaja. Kot so izpovedale priče, se pri toženki linearna montaža ne izvaja več, temveč se vse montaže izvajajo na nelinearen način. Izpodbijana sodba je v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nelogičen in neobrazložen je tudi zaključek sodišča, da pri odločanju o upravičenosti do razlike v plači zaradi opravljanja del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta, na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva izpolnjevanje odgovornosti delovnega mesta. Ena izmed bistvenih razlik med delovnim mestom montažer slike in zvoka IV in montažer specialist je tudi v odgovornosti za usklajevanje. Za delovno mesto montažer slike in zvoka IV namreč odgovornost za usklajevanje ni predvidena, pri delovnem mestu montažer specialist pa je predvidena odgovornost za usklajevanje do 5 zaposlenih. Glede na to, da tožnik zatrjuje, da je ves čas delovnega razmerja pri toženki opravljal dela in naloge, predvidena za delovno mesto montažer specialist, bi moral izkazati, da je nosil tudi predvideno odgovornost za delovno mesto.

5. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela. Toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja: K pritožbi toženke

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost oziroma pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je ni mogoče preizkusiti. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba opisanih pomanjkljivosti in nasprotij nima, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, iz katerih je jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo obračun in izplačilo razlike v plači, zato je sodba obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

9. Prav tako izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana, če bi obstajalo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana bi bila torej, če bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko bi sodišče listinam in zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v zvezi z razlogi sodišča, ki naj bi zmotno štelo, da je tožnik opravljal dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta, v izpodbijani sodbi ni. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v vse zapisnike o zaslišanju prič oziroma prepise zvočnih posnetkov in pisne izjave prič ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev, ampak je pravilno povzelo in dokazno ocenilo izpovedi, zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje prišlo do napačnih zaključkov, ki ne izhajajo iz izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da toženka navedeni kršitvi določb pravdnega postopka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno, konkretno izpovedi prič C.C., A.A. in B.B., kar predstavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Ključno vprašanje obravnavanega spora je, ali je tožnik pri toženki dejansko opravljal naloge zahtevnejšega oziroma višje vrednotenega delovnega mesta, ki segajo izven nalog delovnega mesta, za katerega je formalno sklenil pogodbo o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal predvsem dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta Montažer specialist, za katerega sicer ni izpolnjeval pogoja zahtevane izobrazbe, ne pa del in nalog delovnega mesta Montažer slike in zvoka VI po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, in mu na tej podlagi utemeljeno prisodilo razliko v plači za dejansko delo zahtevnejšega delovnega mesta. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna, prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, zlasti ker njeno pravilnost potrjujejo izvedeni dokazi. Zaslišani tožnikovi sodelavci, zaposleni na drugih delovnih mestih, ki so pri svojem delu sodelovali s tožnikom, so potrdili tožnikovo izpoved, da je dejansko opravljal delovne naloge montažerja specialista v celoti. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje prepričljivo in pravilno zaključilo, da je tožnik zahtevnejše delo, torej montažo vseh televizijskih žanrov, ki so nastali v produkciji Regionalnega centra D., dejansko opravljal samostojno, suvereno ter z vsem potrebnim in poglobljenim specialističnim znanjem (ne glede na pomanjkljivo formalno izobrazbo). Čeprav je priča C.C., planer izvedbe, kot izpostavlja toženka v pritožbi, res poleg prič A.A. in B.B., katerima sodišče prve stopnje ni sledilo, izpovedal, da je bil tožnik za dela zahtevnejšega delovnega mesta razporejen le okoli polovico delovnega časa, to ne omaje pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v celoti in samostojno opravljal zahtevnejše delo montažerja specialista. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je navedena trditev priče C.C. iztrgana iz konteksta, saj je le-ta izpovedal tudi, da je tožnik opravljal delovne naloge iz opisa delovnega mesta Montažer specialist, nadalje pa še, da se tožnikovo delo ne razlikuje od dela E.E. kot tudi ne od dela F.F. (oba montažerja specialista). Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene, zlasti ob upoštevanju izpovedi C.C. kot vsebinske celote ter skladnih izpovedi ostalih zaslišanih prič in pisnih izjav tožnikovih sodelavcev (E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K.). Sodišče skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP odloča, katera dejstva šteje za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

11. Za presojo upravičenosti do višjega plačila za dejansko opravljeno delo je pomemben tako formalno predvideni opis delovnih nalog višje vrednotenega delovnega mesta, kot tudi njihovo dejansko izvajanje. Pri ugotavljanju vsebine delovnih nalog, ki jih je opravljal tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz opisov del in nalog enega in drugega delovnega mesta v aktu o sistematizaciji pri toženki, izhajajoč iz katerih je tudi po presoji pritožbenega sodišča na mestu pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so dela in naloge delovnega mesta Montažer slike in zvoka VI vsebovane v delovnih nalogah delovnega mesta Montažer specialist, zato vsak montažer specialist v okviru svojega dela opravlja tudi delovne naloge montažerja slike in zvoka VI. V skupen delokrog namreč sodijo: - prevzemanje, pregledovanje in urejanje posnetega gradiva, - seznanitev s scenarijem ter sodelovanje z režiserjem ali nosilcem programske naloge (avtorjem), - priprava izdelka (oddaje) na predvajanje oziroma nadaljnje postprodukcijske postopke ter - vodenje evidenc in priprava poročil. Zahtevnejše naloge iz delokroga montažerja specialista pa so: - montaža zvoka in slike vseh zahtevnih televizijskih in filmskih žanrov, - programiranje in izdelava video efektov, - nelinearna montaža in finalizacija vseh televizijskih in filmskih žanrov, - vsestranska obdelava slike v montažnem postopku ter - izbira ustreznih tehnoloških postopkov. Iz navedene primerjave opisov obeh delovnih mest je razvidna razlika oziroma razmejevanje med obema delovnima mestoma, ki je v tem, da montažer slike in zvoka VI opravlja enostavno montažo slike in zvoka na različnih sistemih, montažer specialist pa montažo slike in zvoka vseh zahtevnejših televizijskih in filmskih žanrov, vendar pa pri toženki ni vzpostavljenih standardov oziroma kriterijev za razločevanje med enostavnimi, zahtevnejšimi in najzahtevnejšimi žanri oziroma projekti, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o specifičnem položaju Regionalnega centra D., do česar se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo ter ustrezno obrazložilo, da katero montažo (tj. ali enostavno montažo slike in zvoka ali pa montažo vseh zahtevnih televizijskih in filmskih žanrov) je tožnik montažer izvajal, ni bilo odvisno od njega, ampak od produkcije Regionalnega centra D. Ni odločilna okoliščina, da ta ne producira veliko zelo zahtevnih oddaj oziroma posebnih projektov in ima manjši obseg zahtevne produkcije kot L., saj po prepričanju prvostopenjskega kot tudi pritožbenega sodišča to ne vpliva na dejstvo, da je tožnik tudi v enostavnih projektih (npr. montaže za dnevno-informativne oddaje), kakor jih smatra toženka, uporabljal zahtevnejše metode iz delokroga delovnega mesta Montažer specialist, kot so popravljanje slike, dodajanje glasbe, video efektov, postavljanje prevodov zaradi dvojezičnosti itd. 12. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je ločnica med delovnima mestoma Montažer slike in zvoka VI in Montažer specialist v nelinearni montaži in finalizaciji, česar montažer slike in zvoka VI ne izvaja. Ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je dokazni postopek z zaslišanimi pričami pokazal, da že od leta 2013 pri toženki ne obstaja več linearna montaža, ampak vsi montažerji (tako montažerji slike in zvoka VI kot tudi montažerji specialisti), ne glede na zahtevnost žanra, montaže opravljajo na nelinearen način, saj je po oceni pritožbenega sodišča pri tem očitno sledilo delu izpovedi A.A., da je strogo birokratsko gledano način montaže bistven za razlikovanje (str. 32 prepisa).

13. Toženka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pri presoji upravičenosti do razlike v plači zaradi opravljanja del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta, ni upoštevalo neizpolnjevanja postavke odgovornosti za usklajevanje do 5 zaposlenih, ki spada pod delovno mesto Montažer specialist. Dejstvo, da tožnik katere od nalog iz opisa zahtevnejšega delovnega mesta ne opravlja oziroma ne izvaja, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo za montažo filmskih žanrov (ker teh v Regionalnem centru D. ne producirajo) in za odgovornost za usklajevanja do 5 zaposlenih, ne pomeni, da delo, ki ga dejansko opravlja, zato ne ustreza delu na delovnem mestu Montažer specialist. Ne zahteva se namreč dejansko opravljanje čisto vseh nalog, ki sodijo v delokrog določenega delovnega mesta po aktu o sistematizaciji. Glede na navedeno tako ni bistveno, da tožnik teh nalog pri toženki ni opravljal. 14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in to ustrezno obrazložilo, da je tožnikovo opravljanje zahtevnejšega dela presegalo dela delovnega mesta, za katerega je imel do 31. 7. 2019 formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da je dejansko opravljal predvsem zahtevnejše delovno mesto Montažer specialist, saj je opravljal montažo različnih tipov, od prispevkov in oddaj dnevno-informativnega programa, do reportaž, dokumentarcev, spotov in reklam, za kar kljub prejemanju dodatka za večopravilnost ni prejemal ustreznega plačila. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je sklenitev pogodbe o zaposlitvi za zahtevnejše delovno mesto Montažer specialist z dnem 1. 8. 2019, pri tem pa iz izvedenih dokazov izhaja, da se vsebina tožnikovega dela ni v ničemer spremenila, pomemben pokazatelj, da je tožnik že prej opravljal dela in naloge tega delovnega mesta. Pavšalna navedba iz pritožbe glede napačne presoje pisne izjave M.M. (B6) o kadrovski problematiki zaposlovanja zunanjih sodelavcev zato ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Navedena pisna izjava opisuje prav tožnikovo situacijo, in sicer, da je bila pri toženki praksa, da je pogodbe o zaposlitvi sklepala za tisto delovno mesto, za katero so delavci izpolnjevali izobrazbeni pogoj, opravljali pa so povsem druga dela, potem pa je v letu 2018 zaradi odločbe vrhovnega sodišča toženka začela izstavljati pravilne pogodbe o zaposlitvi za delo, ki ga delavec dejansko opravlja, četudi nima ustrezne izobrazbe, ob upoštevanju sankcije odbitka plačnih razredov po prvem odstavku 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.).

K pritožbi tožnika

15. Tožnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto Montažer slike in zvoka VI nična oziroma fiktivna, ker se je vseskozi izvrševala pogodba za delovno mesto Montažer specialist. Po določbi 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) je pogodba nična, če nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom - razen, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in zavzelo stališče, da pogodba, sklenjena v nasprotju z dejanskim delom, ki ga tožnik opravlja, ne nasprotuje prisilnim predpisom niti moralnim načelom ter posledično glede na določbo prvega odstavka 86. člena OZ tudi ni nična, kot si napačno razlaga tožnik. Treba je poudariti, da gre v obravnavanem sporu za vprašanje (ne)opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Delavcu, ki opravlja naloge drugega delovnega mesta, pripada plačilo opravljenih nalog oziroma plačilo dejansko opravljenega dela, ki je višje vrednoteno kot tisto, za katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Upoštevaje navedeno ni mogoče, da bi v posledici ugotovitve dejanskega opravljanja nalog drugega delovnega mesta, sodišče ugotovilo še ničnost pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

16. Prav tako tožnik nima prav, ko smiselno zatrjuje, da naj bi šlo za fiktivno oziroma navidezno pogodbo o zaposlitvi, ki naj bi prikrivala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Montažer specialist, katerega delo je opravljal. Za navidezno pogodbo, ki po prvem odstavku 50. člena OZ nima učinka med pogodbenima strankama, je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo, kar pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, zato so pritožbene navedbe v tej smeri brezpredmetne.

17. V zvezi s pritožbenim uveljavljanjem pravice do povrnitve stroškov izobraževanja pritožbeno sodišče poudarja, da je obseg medsebojnih pravic in obveznosti strank v zvezi z izobraževanjem odvisen od tega, ali izobraževanje poteka na podlagi napotitve delodajalca in je v interesu delovnega procesa ali pa je izobraževanje v interesu delavca, saj pri napotitvi delavca na izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje iz razlogov iz drugega odstavka 170. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) s strani delodajalca stroške tega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja nosi delodajalec. Če se delavec izobražuje v lastnem interesu, nosi stroške sam, razen če mu delodajalec prostovoljno pomaga pri financiranju študija oziroma na kakšen drug način, pri čemer se sklene pogodba o izobraževanju med delavcem in delodajalcem, s katero dogovorita medsebojne obveznosti, kar sta v obravnavanem primeru tudi storila. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se je tožnik še pred sklenitvijo Pogodbe o študiju ob delu (A18) za konkreten študij (fakulteto in program) odločil sam, v lastnem interesu, zato da bi pridobil odgovarjajočo izobrazbo ter v želji, da bi ga toženka posledično zaposlila na zahtevnejše delovno mesto Montažer specialist. Iz Pogodbe o študiju ob delu izhaja, da se je toženka zavezala zgolj, da bo tožniku zagotovila študijski dopust in nadomestilo plače za čas študijskega dopusta, ne pa tudi povrnila stroška izobraževanja (šolnine in vpisnine).

18. Pravica do izobraževanja ni absolutna pravica delavca, ampak je soodvisna od potreb delovnega procesa (razloga napotitve) in (finančnih) zmožnosti delodajalca. Zmotno je razlogovanje tožnika v pritožbi, da izobraževanje zahtevajo potrebe delovnega procesa, ker izobrazbo zahteva akt o sistematizaciji kot pogoj za zasedbo delovnega mesta, iz tega razloga pa mu je bila toženka dolžna zagotoviti izobraževanje in ga nanj napotiti. Potrebe delovnega procesa je treba razumeti v kontekstu njihovega spreminjanja, da se zahtevajo nova ali drugačna znanja in veščine, kot jih ima delavec in kot so veljale pri dosedanjem delu delavca. V primerih spreminjanja znanj in veščin zaradi obvladovanja delovnih procesov delodajalec mora napotiti delavca na izobraževanje in delavec se mora dodatno izobraževati, ker gre za delovno obveznost. Delodajalčeva dolžnost zagotovitve izobraževanja in kritja stroškov le-tega tako obstoji v skladu s potrebami delovnega procesa, ki se spremenijo in ko delavčeva dosedanja znanja in veščine postanejo nezadostni,1 zato se od delavca zahteva pridobitev novih znanj, ki so nujno potrebna za nadaljnje opravljanje dela. V tem primeru je izobraževanje tudi dolžnost delavca, ki se z vidika delovnega prava presoja kot delovna obveznost po zakonu, pogodbi o zaposlitvi ali pogodbi o izobraževanju, vezana pa je na dolžnost delodajalca, da delavca napoti na izobraževanje. Pravico do izobraževanja pa ima delavec takrat, ko kandidira na izobraževanje ali ko se izobražuje v lastnem interesu, kar mu mora delodajalec omogočiti – toženka je to tudi storila, saj je tožniku omogočala izobraževanje hkrati z nadaljevanjem dela, pri čemer mu je poleg priznanja dodatnega študijskega dopusta prilagajala tudi delovni urnik.

19. Neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja, ki ga za zasedbo določenega delovnega mesta predvideva akt o sistematizaciji, ne predpostavlja obvezne zagotovitve izobraževanja oziroma napotitve nanj s strani delodajalca, saj glede na zgoraj navedeno ta okoliščina ne pomeni, da to zahtevajo potrebe delovnega procesa. Tožnik je namreč kljub pomanjkanju formalne univerzitetne izobrazbe imel znanje in veščine za opravljanje dela montažerja, celo zahtevnejših del montažerja specialista, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je edina ''sankcija'' za opravljanje dela na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane nižja osnovna plača za 2 plačna razreda (prvi odstavek 14. člena ZSPJS). Tožnikovega sklepanja, da je bil napoten zaradi potreb delovnega procesa, saj pridobitev ustrezne izobrazbe zahteva akt o sistematizaciji, torej ni mogoče upoštevati in ne more vplivati na drugačno presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

20. Da bi bil tožnik glede povrnitve stroškov izobraževanja neutemeljeno neenako obravnavan, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da ni bilo diskriminatorno ravnanje toženke, ki najprej zaradi omejitev po Zakonu za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl.), potem pa po lastni poslovni odločitvi ni več krila šolnin za pridobitev višje stopnje izobrazbe zaposlenim.

21. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe glede zahtevka za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2015, na pritožbeni očitek, da za to ni imelo zakonite podlage, pa odgovarja, da tožnik sicer pravilno izpostavlja, da gre za primer iz drugega odstavka 181. člena ZPP, ko se ugotovitvena tožba lahko vloži, ker je tako določeno z ZDR-1 kot posebnim predpisom, vendar ne upošteva, da je v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 za tak ugotovitveni zahtevek določen materialni prekluzivni rok. Sodišče prve stopnje namreč tožbe ni zavrglo zaradi pomanjkanja pravne koristi tožnika, temveč zaradi prepozno uveljavljenega sodnega varstva za ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma ugotovitev, da je (v določenem obdobju) sklenjena pogodba za nedoločen čas. Tožnik bi moral v 30 dneh od dneva, ko je prenehal opravljati delo po pogodbi civilnega prava, torej v obravnavanem primeru po tem, ko je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi, vložiti tožbo (ob pogojih iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 lahko tudi prej, ves čas trajanja takšnega civilnopravnega razmerja). Tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas pred 1. 1. 2016 je bila vložena šele v letu 2019, zato je prepozna.

22. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnika in toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

23. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) kot tudi stroške odgovora na pritožbo tožnika, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih (155. člen ZPP). Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 Prim. dr. Etelka Korpič-Horvat, Pravica delavca do izobraževanja, prispevek na 27. posvetovanju o aktualni problematiki s področja gospodarskega prava, 16.-18. 5. 2019.